Označitev Selimovićevega proznega dela je najbolje razdeliti tako, kot je to storil on sam. V repliki na knjigo Kasima Prohića z naslovom Činiti i biti [1] je zapisal, da je obravnava njegovih knjig, ki niso ali Trdnjava ali Derviš in smrt, z njegove strani nesmotrno delo, saj bi se bilo potrebno ukvarjati z najbolj dodelanimi in celovitimi knjigami avtorjev, ne pa z njihovimi še razvijajočimi se predhodniki – knjige (naštete zgolj nekatere) Prva četa (1950), Tišine (1961) in Megla in mesečina (1965). Trdnjavo je Selimović spisal 1970, Derviša in smrt pa štiri leta prej. Ti dve knjigi delujeta kot pendant, sta dvojni (izmenjujoč/izključujoč) pogled na realnost, ki pa se lahko izkaže za neupravičenega in nedodelanega.

Natančno razdelana Prohićeva analiza Selimovićevih del pokaže na nebroj zanimivosti, na njegovo koncepcijo praznega prostora (prazen prostor kot prostor, iz katerega lahko izide novost, v katerem glavni lik išče možne poti in ta prazen prostor občuti kot deloma dober, deloma pa težak) ter razliko med storiti in biti. Ta razlika se razvije iz delčka besed v romanu Trdnjava, ki jih vlečem iz konteksta, a bodi tako: »Misel je samo tvoja, dejanje je od vsakogar.« Zgodovino teh besed lahko izpričujemo že z Dostojevskim, na misel mi pride Ivan Karamazov iz Bratov Karamazovih, še bolj pa se je potrebno nasloniti na francoski eksistencializem Alberta Camusa in Jeana-Paula Sartra. Moraliziranje in druga faza sartrovskega eksistencializma se globoko zasidra v poziciji proti ideologiji in za drugega, Selimović pa se v tem kontekstu ob tak korpus idej sicer obregne, a iz njega tudi izide. Glavna lika Derviša in smrti ter Trdnjave sta Ahmed Nurudin in Ahmet Šabo, razvijajoča se dvomljivca; njuna pozicija namreč niti malo ne spominja na močne like literature začetka 20. stoletja in prej, njuna okolica s karakterji strogega ideološkega pogleda kroji njuno misel in logično, dejanje. Premislek o dejanju sproži graditev kompleksnih literarnih podob, z vsakim dialogom se namreč razcepi že tako dvomeča osebnost glavnega portretiranca. Če si sposodimo citat – in si ga bomo – Milana Radulovića: »Če poetična filozofija Meše Selimovića vsebuje nekakšno celovito vizijo življenja in človeka – in tudi jo –, potem ta vizija počiva na spoznanju, da niti Bog, niti morala, niti kultura, niti usoda, niti kakršenkoli smisel življenja niso postavljeni pred osebnost in niso realnost nad osebnostjo.«[2]

Modernistična naracija Meše Selimovića pride nemalokrat v spor z zahodnim pojmovanjem tega termina, njegova (tj. Selimovićeva) zazrtost v moč besede kot transcendentne moči – in v istem trenutku izgubljajoč transcendenco Islama – je odgovor na postničejansko ateizacijo Evrope. Skozi izkušnjo Nurudina (Derviš in smrt) je Selimović pokazal na ne zgolj bolno zavest totalitarizma, temveč tudi na dejstvo, da obstaja totalitarizem v vsakršni skupni manifestaciji večjega števila ljudi; pokazal je na obstoj sartrovskega bratstva-terorja. Dr. Enver Kazaz izreče povedano še radikalneje, Selimović je po njegovo skozi »pozicijo človeka, ki se premetava v prostoru absurda eksistence, v center pozornosti pripeljal utopični karakter ne samo ideologije totalitarizma, temveč kar celotne megakulture zahodnocentrične moderne.«

Zgornje besede, tako moje kot citirane, pa v branju pridejo v širši kontekst zgolj v prvem delu Derviša in Smrti, kjer je – zdaj že splošno zasidrana – kritična primerjava Selimovića s Kafko na mestu, temačnost karakterjev, razvijanje le-njih in predvsem razkol med mislijo in dejanjem Ahmeda Nurudina ponudijo bralcu priliko lastne izkušnje, lastnega premisleka, ki pa se s samim – prehitro zaključenim – iztekom zgodbe povsem razvodeni v moraliziranje, v močan stejtment ideološke protipozicije komunizma, kot to opaža »postkolonialna« analiza.

Pri Selimoviću namreč obstajata dve vrsti romanov, romani o narodnoosvobodilni vojni in zgodovinski romani. Prav ti zadnji pa se s to označbo nemalokrat izkažejo za problematične, kar kaže tudi interpretacija slovenskega Alamuta iz začetka 20. stoletja, in tudi sodobni Rebulovi romani ne skrivajo namigovanj na sedanjost, če naštejem samo dva. Niso namreč vedno zgolj zgodovinski, temveč je njihovo motivacijo moč najti v sodobnih političnih realnostih ali družbeno-socialnih problemih. Selimovićev srd pred ideologijo izhaja iz izkušnje smrti njegovega brata Šefkije, v bistvu umora, ki so ga opravili tisti ljudje, katerim je služil tudi sam, torej partizanom. Sam pravi, da je potreboval toliko časa (od leta 1944 do 1962), da je začel pisati o tem zato, ker je bilo potrebno premisliti lastno udeleženost in odzive v preteklih dogodkih. Tedaj je lahko začel pisati leposlovno, docela izmišljeno (vsaj v ravnini ustvarjanja fabule) zgodbo o problemu razpetosti med ideologijo in lastna čustva.

Miranda Jakiša v slogu »postkolonialne« kritike v svojem tekstu Meša Selimović's »Oriental Novels«[3] trdi, da so mnogi kritiki Selimovićev izbor področja Bosne kot glavne lokacije odvijanja njegovih romanov utemeljevali z večnostjo napisanega, večnostjo zapisane besede, ki z bosansko krajino dobi lastno potrditev transcendentalnosti. Ampak vprašanje je treba zastaviti drugače: Kaj je v resnici bosanski Orient pri Selimoviću? Šklovskega potujitveni učinek se pri Dervišu in smrti izrazi s pretiravanjem, morebiti celo ironijo, ko je sicer zgodovinsko obravnavana (multireligiozna in multietnična) Bosna iz 18. stoletja naseljena zgolj z muslimansko populacijo. Ustvarjena je specifična, drugačna in literarno konstruirana Bosna, ki z zgodovinsko Bosno istega časa nima mnogo skupnega. Potujena je tudi misel bralca, ko ta zapazi, da so citati iz Ku'rana premešani, izmišljeni, po Selimovićevo pa so v funkciji ironije, saj pravi, da je potrebno »citate iz Kur-ana doumeti neresnično«, da jih sam interpretira »ironično, kot težnjo negotovih ljudi, ki nimajo svojega mišljenja, da se naslonijo na neko avtoriteto.«[4] V teh besedilnih dejanjih bi lahko iskali predpostmodernistične prijeme modernističnih piscev, njihovo ironično distanco do napisanega in njihovo zgolj intertekstualno realnost.

Kritična misel je ob zgoraj opisanih dejstvih razvila teorijo o bosanski vmesnosti v Dervišu in smrti, ta vmesnost pa je podobna opisu vmesnosti (in-betweenness) postkolonialnih subjektov in njihovega potenciala Homija Bhabhe. S svojo idejo Tretjega sveta, pri katerem pridejo v poštev termini hibridnosti, mimikrije in medprostora, je ustvaril možnost, da se na subjekte ne gleda več kot na binarno razliko med dvema esencama, temveč na spoj vsega prisotnega. S tem pa je depolitiziral literarno analizo in ji nadel konstruktivnost.

»Kaj pa smo potlej? Norci? Nesrečneži?«

»Najbolj zapleteni ljudje pod soncem. Še z nikomer se ni zgodovina tako pošalila kakor z nami. Do včeraj smo bili tisto, kar bi danes radi pozabili. Pa tudi nismo postali nič drugega. Osuplo smo ostali na pol pota. Ne moremo nikamor več. Odtrgani smo, pa nismo sprejeti. Kakor rokav, ki ga je hudournik ločil od matične reke in nima več ne curka ne izliva in je premajhen, da bi bil jezero, in prevelik, da bi ga popila zemlja. Z nejasnim občutkom sramu zaradi rodu in krivde zaradi odpadništva nočemo gledati nazaj, vendar nimamo kam gledati naprej, zato ustavljamo čas, ker se bojimo kakršne si že bodi odločitve. Zaničujejo nas bratje in prišleci, mi pa se branimo s ponosom in sovraštvom. Hoteli smo se ohraniti, pa smo se tako izgubili, da nič več ne vemo, niti kaj smo. Nesreča je, da smo vzljubili svoje mrtvilo in ne maramo iz njega. Vendar se vse plača, tudi takale ljubezen. Kaj smo mogoče po naključju takole preveč mehki in preveč surovi, razneženi in trdi, veseli in žalostni, zmeraj pripravljeni, da presenetimo vsakega, tudi sebe? Kaj se po naključju umikamo za ljubezen, edino gotovost v tej nedoločnosti?« (str. 311)[5]

Z osemdesetimi leti – in seveda še bolj z devetdesetimi – dvajsetega stoletja je bosanska proza prekinila niz selimovićevskih in andrićevskih narativnih potez in se prelevila v to, kar Zilhan Ključanin danes imenuje nova bosanska senzibilnost, v tako oznako pa bi lahko zadegali korpus besedil samega Ključanina, Zaimovića, Uzunovića, Lazarevske in ostalih.

Miljenko Jergović, eden izmed predstavnikov te nove bosanske literarne usmeritve, pa je v kolumni za tokratni[6] Dnevnikov Objektiv izjavil nekaj, kar je preveč blizu do sedaj napisanim rečem, da bi jih ne vzeli v obzir; pravi namreč, da »samo iz mešane krvi, občutka manjšine, čezmejnih vezi preseljenih domov, iz nekakšnih notranjih in zunanjih pregnanstev danes nastajajo širši konteksti in relevantna umetnost.«

Od tu naprej bi lahko skočili še v dojemanje manjšinske književnosti Deleuza in Guattarija, Meša Selimović pa bi vseeno ostal zgolj objekt fetišizacije, objekt zgolj akademskega obstoja, ki pa je že vsaj od Jaussa naprej postavljen pod izredno velik vprašaj.