V začetku maja je kot prejemnik štipendije Halma prišel v Slovenijo ter tukaj izpeljal dva literarna večera. Tako smo tisti bralci, ki na k(nj/r)ižarjenju po morju knjig nismo obiskali vsakega oto(č)ka evropske literature, spoznali Jeroena Theunissena. Halma je evropska literarna mreža, ki s štipendijo in nastanitvijo v pisateljskih rezidencah omogoča pisateljem držav EU bivanje v dveh državah EU. V vsaki za en mesec. Theunissen se je odločil maj preživeti v Sloveniji, v Ljubljani, mesec oktober pa bo preživel na Poljskem, v Suwałkiju – skrajno severovzhodna prestolnica istoimenske pokrajine. Slovanske korenine teh dveh jezikov so bile ključ, po katerem si je izbral državi: »Nisem si želel oditi v države, katerih jezik poznam. Odkar sem tukaj, sem se malo jezika že naučil, vendar sta oba jezika precej težka, kot mi uspejo ljudje teh držav velikokrat povedati.« Hudomušno pa je pristavil, da si je s to izbiro verjetno želel otežiti delo, da bi se zares poglobil in ne bil samo turist. Avtorju se takšna 'potovanja' zdijo sila učinkovita, predvsem »zaradi evropskega literarnega dialoga, ki ga Halma ustvarja in krepi. Ob tem omogoča tudi avtorjem iz šibkejših lingvističnih regij predstavljati dela in širšo literaturo ter vzajemno spoznavati literaturo drugih dežel in dežele same.«

Rojen je leta 1977 v Gentu, kjer tudi živi. Pisal je za literarne časopise (Deux ex Machina, Yang ipd.), je sodelavec mednorodnega PEN-a, objavil je tri romane De onzichbare (Nevidni), Het einde (Konec), Een vorm van vermoeidheid (Oblika utrujenosti), dve pesniški zbirki Thuisverlangen (Domotožje), Het zit zo (Kako je) in nekaj esejev. O njem so na internetni strani Halme napisali, da v svojih delih »združuje eksistencializem in romanticizem s kritičnim pogledom na globaliziran svet«. Mnogi pa ga zaradi dejstva, da je kot prostovoljec preživel nekaj časa v državah južne Amerike, da nekateri liki v njegovih knjigah vidijo tragične posledice globalnega ogrevanja ipd., predstavljajo kot družbeno angažiranega pisatelja. Kaj pa takšne umestitve in drugačna dejstva pomenijo avtorju? »Sem družbeno angažirana oseba, nisem pa družbeno angažiran pisatelj, ki bi pisal moralna sporočila. Ne počnem tega, skušam pa pogledati ta svet in ga zapisati v romanu. Seveda, če uporabim lik, ki živi v tem svetu, je pač v tokokrogu ekoloških, socialnih težav, saj je to del tega sveta. Pišem o tem svetu, danes. Moralnih sporočil moji romani ne vsebujejo, postavljajo vprašanja in ne odgovore.«

Ko piše poezijo, se sprosti, meni da kar mora pesnik znati, »je povedati, kaj ta svet je. Zato sem kot pesnik naiven in radoveden, da lahko raziskujem. Ta svet je precej zanimiv, jaz pa ga ne razumem. Zato o tem govorim v pesmih. S poezijo je tako – da nam precej več svobode kot proza. To počnem za zabavo. Za prozo pa moraš imeti disciplino, saj želiš zapolniti dvesto strani. S tem ne želim povedati, da je poezija nekaj nepremišljenega, samo to, da se meni zdi, da je poezija igra, proza pa težko delo.« Liki, ki jih piše avtor, so si med seboj vsi zelo podobni, ljudje stari med trideset in štirideset, zelo razgledani in dobro situirani. V neki točki njihovega (s)pisanega življenja pa se k njim priplazi tragedija, nežno potrka na vrata, vstopi in se vanje naseli, liki ne postanejo drugačni, samo malo bolj razdraženo ambivalentni v svojih željah. Zgodba pa se mirno nadaljuje naprej. »Tragična dimenzija življenja je vedno prisotna. Ko so naša življenja navzven popolna, lahko kljub temu zaznamo prisotnost tragičnega elementa, ponavadi ravno takrat ko mislimo, da smo ga že prešli. Tudi v romanu Een vorm van vermoeidheid (Oblika utrujenosti) govorim o moškem, ki ima vse. Lepo, prijetno, uspešno življenje, potem pa pride prelomni trenutek, ki je precej konkreten. Mine kar se da hitro in brez težav, a povzroči tesnobnost. Distanca, s katero karakterji pogledajo na svoja življenja, da težo tistega, česar nimajo. Všeč mu je kristalna palača, v kateri živi, hkrati pa ve, da bi rad bil svoboden. A ga je te svobode strah. Tako je tudi z nami.«

Theunissen trenutno piše svoje četrti roman, ki bo izšel leta 2010. Vsebinsko pa bo ta knjiga kar resničnostni šov. Zanjo je preučil jezik specifične starostne skupine, s tem pa je očitno, da bodo tudi liki v knjigi precej drugačni od prejšnjih. Resničnostnih šovov je toliko, da se mogoče zdi, da to sploh ni več aktualno, a pisatelj se tega ne boji. Resničnosti takšnih šovov in naših življenj sta dve različni stvari, a obe natančno ustvarjeni – podobnosti z nami pa nas vedno pritegnejo.

Ogled več fotografij v foto galeriji Projektorja.