Uganka za vedoželjne glave: Kaj imajo skupnega vombati, bivša tovarna verig v Lescah in zenovska skrivnost o zvoku ploska ene dlani? Hja, pravzaprav nič. Vsaj dokler ne sežemo po romanu Plosk ene dlani, ki je prinesel slavo Richardu Flanaganu, avstralskemu, oziroma, kot bi verjetno sam poudaril, tasmanskemu pisatelju. Pisatelju, ki je tesno povezan s Slovenijo, predvsem pa z Evropo, ki je po izobrazbi zgodovinar, obenem pa je tudi esejist, zavzet aktivist, režiser, ki s svojo preprostostjo rečnega vodnika prav nič ne spominja na Oxford, kjer se je nekaj časa šolal. Vseeno pa je,  kot v brk elitnim literarnim krogom, ki se jim z vsemi štirimi upira, prejel prestižno nagrado Commonwealth in mnoge druge. V slovenščino so bila prevedena tri njegova dela: Smrt rečnega vodnika v letu 2003, Neznana teroristka v letu 2008, letos pa je izšla še tretja, Plosk ene dlani.

»Van Diemen´s land«, danes bolj znana kot Tasmanija, je otok vzhodno od Avstralije, na katerega bi se dalo stlačiti vsaj tri  Slovenije. Skoraj polovico površine predstavljajo deževni gozdovi, v glavnem mestu Hobart pa živi več kot tretjina polmilijonskega prebivalstva te avstralske zvezne države. Otok, prvotno poseljen s tasmanskimi Aborigini, so v 16. stoletju začeli naseljevati s kaznjenci, kasneje pa so se jim pridružili še vsi tisti, ki so iskali boljše in mirnejše življenje v deželi »tam spodaj«. Tja dol pa so naselili tudi Flanaganove prednike – irske kaznjence.

Kot predstavnik pete generacije priseljencev je Flanagan na svet privekal leta 1961 v Longfordu, tam kjer se je leta 1849 ustalil njegov prapraded . Otroštvo, ki ga je preživel v majhnem rudarskem mestecu Rodebury, je močno zaznamovala očetova izjemna ljubezen do knjig, ki bi bila verjetno v ponos njegovemu dedku, ki pisati in brati nikoli ni znal. Flanagan je pri šestnajstih opustil guljenje šolskih klopi in začel iskati svoje mesto pod tasmanskim soncem, nekaj časa celo kot rečni vodnik, nato pa se je vrnil k študiju, kasneje dobil prestižno Rhodesovo štipendijo za študij na univerzi Oxford, kjer je študiral zgodovino in od koder je, kot sam pravi, zaradi ugodnih letov velikokrat poletel do Trsta, saj naj bi tam njegov vzornik Joyce ustvaril večino svojih del. Trst, ki je tudi eden izmed dogajalnih prostorov v njegovem prvencu, ga je očaral zaradi mešanice narodov, podobne tisti, ki jo je poznal doma na Tasmaniji, katero v eni izmed knjig cinično opiše kot »groteskno gotsko deželo groze« in po kateri je na najbolj elitni britanski univerzi večkrat imel hudo domotožje. Tam se namreč prav nikoli ni počutil zares domače, celotne oxfordske izkušnje pa se še danes ne spominja prav rad. Po študiju se je poročil s hčerko slovenskih priseljencev Majdo Smolej in si z njo na Tasmaniji ustvaril družino, kar je tudi razlog, da je po študiju poprijel za vsako delo, ki ga je dobil  – večinoma fizično. Podnevi je z diplomo iz Oxforda delal – umazano, garaško, za preživetje –, ponoči pa pisal. Pravi, da je tako delo potreboval, da je lahko občutil ponižanje vsakdanjega dela.

Po treh letih nočnega zlivanja misli na papir, je leta 1994 nastal njegov prvi roman Smrt rečnega vodnika, ki so ga navdihnile predvsem zgodbe njegovih prednikov. Temačna pripoved o vsem tistem, kar skupaj tvori bistvo Tasmanije – čarobnosti narave in njeni neusmiljenosti hkrati, mračni preteklosti te zemlje ter žilavosti prebivalcev – in končna ugotovitev, da človek navkljub novodobni osamljenosti  pravzaprav  nikoli ni sam, saj ga vedno obdajajo zgodbe prednikov in mistična narava. Junak romana je sin slovenske priseljenke Sonje, ki ob prihodu na Tasmanijo pove: »Nikoli več ne bom nosila verig.« Ko se sin bivše delavke Verige v Lescah, sicer pomembnega simbola takratne slovenske težke industrije, utaplja v reki Franklin, ugotovi, da je le še nemočen opazovalec svoje lastne zgodbe in zgodbe svojih prednikov. Medtem ko ga vedno bolj vleče k dnu reke, se videnja vrstijo vedno hitreje, vedno bolj intenzivna so in vedno bolj razpršena, kot da bi ga peneč se rečni tok prav načrtno prisilil v konfrontacijo s svojo preteklostjo in potlačenimi strahovi.  To pa je tisto, kar Flanagan najbolj ceni v naravi – njeno sposobnost, da nas sooči z realnostjo in prav zato njegovo pisanje velikokrat označujejo kot mistični oziroma magični realizem, kar pa sam z nejevoljo in nekoliko trmasto zavrača, češ da je magični realizem doma v Južni Ameriki, on pa je konec koncev Tasmanec. Zato tudi piše o tasmanskem življenju in ljudeh, pogosto pa tudi o priseljencih, vrženih v tasmansko okolje. Med temi so si prav posebno mesto prislužili Slovenci. Kulturna raznolikost te srednjeevropske države naj bi ga očarala že med študijem v Angliji, poroka z Majdo iz druge generacije slovenskih priseljencev pa je to le še podkrepila. V Sloveniji vidi močno frustracijo zaradi lege na stiku različnih kulturnih okolij, pa željo po pripadnosti, v knjigi pove, da so »Slovenci preveč vljudni, da bi preklinjali v lastnem jeziku«, poudari pa tudi, da so zabavni, do sebe strašno kritični, a vseeno izjemno močni na področju kulture.

S takimi in drugačnimi opisi Slovencev pa se srečamo predvsem v njegovem najbolj znanem delu iz leta 1997, Plosk ene dlani, ki je nastal skorajda po naključju, na podlagi sinopsisa za televizijske serije, ki naj bi ga Flanagan prvotno napisal. Nastalo pa je nekaj veliko večjega od televizijskih serij – roman, katerega moto je citat Iva Andrića o izgubljeni povojni generaciji v Beogradu, ki mu je navkljub začudenjem nad temo (tako bralcev kot kritikov) prinesel slavo, knjiga, ki je doživela nešteto ponatisov in ki se sprašuje po tistem, čemur zenbudisti pravijo »plosk ene dlani«. Ukradena mladost slovenskega para, ki se preseli na Tasmanijo, potlačena čustva, neznosna nostalgija in introvertiranost, pogojena s slabim znanjem novega jezika, obenem pa nezaupanje v vrednote, ki jih ponuja nova kultura, vse to so tisti dejavniki, ki povzročijo, da junakinja Marija zapusti svojega moža in triletno hčerko, mož potem žalost utaplja v alkoholu in ni sposoben skrbeti za hčer, zadnja pa se zato pri svojih štiridesetih spet išče v svojem domačem kraju, skuša obnoviti odnos z očetom, ki ga pravzaprav nikoli nista imela, a na koncu le najde, kar je iskala – preprosto ljubezen.

»Ljubezen ni nikoli zadosti, pa vendar je to vse kar imamo«, pravi Flanagan v svoji predzadnji knjigi, v enem izmed intervjujev pa tudi prizna, da so pravzaprav vse njegove knjige v svojem bistvu pripovedi o ljubezni. Plosk ene dlani je Flanaganu prinesel tudi mednarodno slavo, nagrado za avstralski roman leta, nagrado za literaturo Vance Palmer, ta ista zgodba, ki jo je sam na podlagi romana spravil na filmski trak, pa je bila leta 1998 na Berlinskem festivalu nominirana za Zlatega medveda za najboljši film. Povrh vsega pa je to knjiga, ki se je prva tako močno in iz tako mračne perspektive dotaknila priseljenske tematike. V filmske vode pa se, kljub temu da je med drugim pripomogel tudi k nastanku filmske uspešnice Avstralija z Nicole Kidman v glavni vlogi, nerad spušča, saj ga filmska industrija preveč spominja na loterijo in podobne denarne posle. Hkrati iskreno prizna, da je denar pomemben tudi v literarnih krogih. Včasih se znajde v ambivalentni situaciji, ko zatrjuje, da piše le za bralce, obenem pa se označuje za profesionalnega pisatelja, ki mora za preživetje pač vsake toliko napisati kakšno knjigo. To sicer pojasni brez olepševanj, tako kot so napisani  tudi njegovi družbeno kritični eseji, v katerih se zavzema za navadne ljudi, kritizira avstralsko politiko, opozarja na ekološke probleme in lobira pri reševanju problema avstralskih staroselcev ali pa istospolno usmerjenih. “Vzgojen sem bil v senci kampanj za jezero Pedder in reko Franklin,” pove v enem izmed intervjujev. “To je obdobje, ko je na Tasmaniji skoraj stoletje vladala neznosna tišina, neke vrste moralna strahopetnost, ki je sledila zatonu zelo ostrega nadzora sistema dežele kaznjencev.” Od kod mu torej ves ta aktivizem? Sam pravi, da je odraščal z mislijo, da morajo v politiki delovati vsi, tudi navadni ljudje. Zgled za to mu je predstavljal stric, ki je celo življenje aktivno deloval v eni izmed takratnih delavskih strank.

Z bolj angažiranim pisanjem je Flanagan presenetil že leta 2001 ob objavi knjige Gould´s book of fish (Gouldova knjiga rib), v kateri da besedo kaznjencu Gouldu, ki je v 19. stoletju na Tasmaniji prestajal svojo kazen. Ko je bil zaprt, je s svojo krvjo, blatom in še čim narisal 26 slik različnih rib, ki so bile kasneje zbrane v posebno knjigo, ki jo še danes hranijo v tasmanski nacionalni knjižnici. Vsaka riba v Flanaganovem romanu predstavlja samostojno poglavje, nekakšen izsek iz Goudlovega dnevnika, ki je napisano v drugi barvi. V postmodernističnem stilu, ki ni bil vsem kritikom najbolj pri srcu, nas popelje skozi različna iskanja resnice, ki se zdi v Goudlovem dnevniku prav tako izmuzljiva kot ribe, ki jih slika. Roman, ki je prejel prestižno nagrado za literaturo Commonwealth, poda tudi svarilo pred kakršnokoli klasifikacijo ljudi. Prav to določenost, nekakšno ujetost v formo, ki ti jo pripiše družba, pa je Flanagan doživel na lastni koži  leta 2004, ko je napisal članek, v katerem se je dotaknil sumljive povezave največjega izvoznika lesa (in obenem največjega uničevalca deževnega gozda na Tasmaniji), podjetja Gunn, s tasmansko vlado. Prav zaradi tega članka je Flanagan več tednov kraljeval na naslovnicah avstralskega časopisja, o njem so pisali laži, razne čenče, minister za gozdarstvo ga je v parlamentu označil za izdajalca, takratni tasmanski premier pa je izjavil, da v »novi Tasmaniji« Flanaganovo pisanje ni več zaželeno. Lastno izkušnjo in razočaranje nad splošnim stanjem avstralske družbe predstavi v enem izmed kasnejših esejev z besedami: »Ni mi bil všeč rasizem, materializem, neumnost, pred katero ni pobega, način, kako sprejemamo vse, kar je ameriško, naj si bo to krvava vojna ali pa še ena sezona Zahodnega krila ali pa kako jim pustimo, da analno posilijo avstralskega državljana in ga imajo zaprtega v Guantanamu, in ni mi bilo všeč, kako smo sprejeli pravzaprav vse in se smehljali … le da se obrestne mere ne bi spremenile.«

Tako razočaran in besen je začel pisati svojo predzadnjo knjigo, Neznano teroristko, ki je izid doživela leta 2006. Roman z vsemi značilnostmi knjižnega trilerja je ostra kritika avstralske družbe, iskanje tistega, kar nas dela človeške, v katerem se Flanagan sprašuje, če je v naši družbi pravzaprav ostalo sploh še kaj takega, kar teroristi lahko zares uničijo. Pisateljev ciničen ton z grenkim priokusom, ki bedi nad zgodbo o svetu brez vrednot,  temu »moralnemu trilerju« doda ostrino in se obenem prav posmehuje popularni zvrsti, ki jo je uporabil.  V svoji zadnji knjigi Wanting (Želenje) združi vlogo zgodovinarja in aktivista, ko zapiše zgodbo tasmanske aboriginske deklice iz 19. stoletja, s katero, kot sam pravi, je želel povedati predvsem to, da je življenje odvisno od želja in ne od razuma. Knjiga, v katero je Richard Flanagan postavil množico zgodovinskih osebnosti, med drugim tudi lastnega vzornika Charlesa Dickensa, je še en dokaz, da ima Flanagan, ko reče »da včasih napiše knjigo, zato da bi zapisal en sam stavek«, v mislih predvsem trditve o tem, da je ljubezen pravzaprav vse, kar imamo.

Pri svojem pisanju med svoje moralne očete uvršča Faulknerja, Kafko, Borgesa in Bulgakova, za osebnega boga stila pa večkrat rad označi Flauberta. In če je Flaubert o romanu Madame Bovary zapisal »Madame Bovary, c´est moi«, potem lahko za Flanagana rečemo, da je sam nekakšen mozaik večine junakov, ki jih je ustvaril. Nekateri kritiki so ga označili za najbolj pomembnega avstralskega pisatelja po Patricku Whiteu, sam pa se na to niti ne ozira in rajši še naprej zapisuje zgodbe, stavke in besede polne prispodob, od takšnih kot je »človek-vombat« pa do takšne, kot je tale naključen opis neke Italijanke iz Trsta: »Slovence je že po tradiciji nadvse prezirala … in ta prezir se je dvignil kot njoki v kipeči vodi, kadarkoli je vzkipela, to pa se je pogosto dogajalo.«