Nahajate se: airBeletrina Knjiga Intervju, Portret Rečni vodnik po gotski deželi groze: portret Richarda Flanagana
Rečni vodnik po gotski deželi groze: portret Richarda Flanagana | Natisni |
Prispeval Petra Meterc   
Sobota, 22 Maj 2010 10:30

FlanaganUganka za vedoželjne glave: Kaj imajo skupnega vombati, bivša tovarna verig v Lescah in zenovska skrivnost o zvoku ploska ene dlani? Hja, pravzaprav nič. Vsaj dokler ne sežemo po romanu Plosk ene dlani, ki je prinesel slavo Richardu Flanaganu, avstralskemu, oziroma, kot bi verjetno sam poudaril, tasmanskemu pisatelju. Pisatelju, ki je tesno povezan s Slovenijo, predvsem pa z Evropo, ki je po izobrazbi zgodovinar, obenem pa je tudi esejist, zavzet aktivist, režiser, ki s svojo preprostostjo rečnega vodnika prav nič ne spominja na Oxford, kjer se je nekaj časa šolal. Vseeno pa je,  kot v brk elitnim literarnim krogom, ki se jim z vsemi štirimi upira, prejel prestižno nagrado Commonwealth in mnoge druge. V slovenščino so bila prevedena tri njegova dela: Smrt rečnega vodnika v letu 2003, Neznana teroristka v letu 2008, letos pa je izšla še tretja, Plosk ene dlani.


»Van Diemen´s land«, danes bolj znana kot Tasmanija, je otok vzhodno od Avstralije, na katerega bi se dalo stlačiti vsaj tri  Slovenije. Skoraj polovico površine predstavljajo deževni gozdovi, v glavnem mestu Hobart pa živi več kot tretjina polmilijonskega prebivalstva te avstralske zvezne države. Otok, prvotno poseljen s tasmanskimi Aborigini, so v 16. stoletju začeli naseljevati s kaznjenci, kasneje pa so se jim pridružili še vsi tisti, ki so iskali boljše in mirnejše življenje v deželi »tam spodaj«. Tja dol pa so naselili tudi Flanaganove prednike – irske kaznjence.

Kot predstavnik pete generacije priseljencev je Flanagan na svet privekal leta 1961 v Longfordu, tam kjer se je leta 1849 ustalil njegov prapraded . Otroštvo, ki ga je preživel v majhnem rudarskem mestecu Rodebury, je močno zaznamovala očetova izjemna ljubezen do knjig, ki bi bila verjetno v ponos njegovemu dedku, ki pisati in brati nikoli ni znal. Flanagan je pri šestnajstih opustil guljenje šolskih klopi in začel iskati svoje mesto pod tasmanskim soncem, nekaj časa celo kot rečni vodnik, nato pa se je vrnil k študiju, kasneje dobil prestižno Rhodesovo štipendijo za študij na univerzi Oxford, kjer je študiral zgodovino in od koder je, kot sam pravi, zaradi ugodnih letov velikokrat poletel do Trsta, saj naj bi tam njegov vzornik Joyce ustvaril večino svojih del. Trst, ki je tudi eden izmed dogajalnih prostorov v njegovem prvencu, ga je očaral zaradi mešanice narodov, podobne tisti, ki jo je poznal doma na Tasmaniji, katero v eni izmed knjig cinično opiše kot »groteskno gotsko deželo groze« in po kateri je na najbolj elitni britanski univerzi večkrat imel hudo domotožje. Tam se namreč prav nikoli ni počutil zares domače, celotne oxfordske izkušnje pa se še danes ne spominja prav rad. Po študiju se je poročil s hčerko slovenskih priseljencev Majdo Smolej in si z njo na Tasmaniji ustvaril družino, kar je tudi razlog, da je po študiju poprijel za vsako delo, ki ga je dobil  – večinoma fizično. Podnevi je z diplomo iz Oxforda delal – umazano, garaško, za preživetje –, ponoči pa pisal. Pravi, da je tako delo potreboval, da je lahko občutil ponižanje vsakdanjega dela.


Po treh letih nočnega zlivanja misli na papir, je leta 1994 nastal njegov prvi roman Smrt rečnega vodnika, ki so ga navdihnile predvsem zgodbe njegovih prednikov. Temačna pripoved o vsem tistem, kar skupaj tvori bistvo Tasmanije – čarobnosti narave in njeni neusmiljenosti hkrati, mračni preteklosti te zemlje ter žilavosti prebivalcev – in končna ugotovitev, da človek navkljub novodobni osamljenosti  pravzaprav  nikoli ni sam, saj ga vedno obdajajo zgodbe prednikov in mistična narava. Junak romana je sin slovenske priseljenke Sonje, ki ob prihodu na Tasmanijo pove: »Nikoli več ne bom nosila verig.« Ko se sin bivše delavke Verige v Lescah, sicer pomembnega simbola takratne slovenske težke industrije, utaplja v reki Franklin, ugotovi, da je le še nemočen opazovalec svoje lastne zgodbe in zgodbe svojih prednikov. Medtem ko ga vedno bolj vleče k dnu reke, se videnja vrstijo vedno hitreje, vedno bolj intenzivna so in vedno bolj razpršena, kot da bi ga peneč se rečni tok prav načrtno prisilil v konfrontacijo s svojo preteklostjo in potlačenimi strahovi.  To pa je tisto, kar Flanagan najbolj ceni v naravi – njeno sposobnost, da nas sooči z realnostjo in prav zato njegovo pisanje velikokrat označujejo kot mistični oziroma magični realizem, kar pa sam z nejevoljo in nekoliko trmasto zavrača, češ da je magični realizem doma v Južni Ameriki, on pa je konec koncev Tasmanec. Zato tudi piše o tasmanskem življenju in ljudeh, pogosto pa tudi o priseljencih, vrženih v tasmansko okolje. Med temi so si prav posebno mesto prislužili Slovenci. Kulturna raznolikost te srednjeevropske države naj bi ga očarala že med študijem v Angliji, poroka z Majdo iz druge generacije slovenskih priseljencev pa je to le še podkrepila. V Sloveniji vidi močno frustracijo zaradi lege na stiku različnih kulturnih okolij, pa željo po pripadnosti, v knjigi pove, da so »Slovenci preveč vljudni, da bi preklinjali v lastnem jeziku«, poudari pa tudi, da so zabavni, do sebe strašno kritični, a vseeno izjemno močni na področju kulture.

 

S takimi in drugačnimi opisi Slovencev pa se srečamo predvsem v njegovem najbolj znanem delu iz leta 1997, Plosk ene dlani, ki je nastal skorajda po naključju, na podlagi sinopsisa za televizijske serije, ki naj bi ga Flanagan prvotno napisal. Nastalo pa je nekaj veliko večjega od televizijskih serij – roman, katerega moto je citat Iva Andrića o izgubljeni povojni generaciji v Beogradu, ki mu je navkljub začudenjem nad temo (tako bralcev kot kritikov) prinesel slavo, knjiga, ki je doživela nešteto ponatisov in ki se sprašuje po tistem, čemur zenbudisti pravijo »plosk ene dlani«. Ukradena mladost slovenskega para, ki se preseli na Tasmanijo, potlačena čustva, neznosna nostalgija in introvertiranost, pogojena s slabim znanjem novega jezika, obenem pa nezaupanje v vrednote, ki jih ponuja nova kultura, vse to so tisti dejavniki, ki povzročijo, da junakinja Marija zapusti svojega moža in triletno hčerko, mož potem žalost utaplja v alkoholu in ni sposoben skrbeti za hčer, zadnja pa se zato pri svojih štiridesetih spet išče v svojem domačem kraju, skuša obnoviti odnos z očetom, ki ga pravzaprav nikoli nista imela, a na koncu le najde, kar je iskala – preprosto ljubezen.

 

»Ljubezen ni nikoli zadosti, pa vendar je to vse kar imamo«, pravi Flanagan v svoji predzadnji knjigi, v enem izmed intervjujev pa tudi prizna, da so pravzaprav vse njegove knjige v svojem bistvu pripovedi o ljubezni. Plosk ene dlani je Flanaganu prinesel tudi mednarodno slavo, nagrado za avstralski roman leta, nagrado za literaturo Vance Palmer, ta ista zgodba, ki jo je sam na podlagi romana spravil na filmski trak, pa je bila leta 1998 na Berlinskem festivalu nominirana za Zlatega medveda za najboljši film. Povrh vsega pa je to knjiga, ki se je prva tako močno in iz tako mračne perspektive dotaknila priseljenske tematike. V filmske vode pa se, kljub temu da je med drugim pripomogel tudi k nastanku filmske uspešnice Avstralija z Nicole Kidman v glavni vlogi, nerad spušča, saj ga filmska industrija preveč spominja na loterijo in podobne denarne posle. Hkrati iskreno prizna, da je denar pomemben tudi v literarnih krogih. Včasih se znajde v ambivalentni situaciji, ko zatrjuje, da piše le za bralce, obenem pa se označuje za profesionalnega pisatelja, ki mora za preživetje pač vsake toliko napisati kakšno knjigo. To sicer pojasni brez olepševanj, tako kot so napisani  tudi njegovi družbeno kritični eseji, v katerih se zavzema za navadne ljudi, kritizira avstralsko politiko, opozarja na ekološke probleme in lobira pri reševanju problema avstralskih staroselcev ali pa istospolno usmerjenih. “Vzgojen sem bil v senci kampanj za jezero Pedder in reko Franklin,” pove v enem izmed intervjujev. “To je obdobje, ko je na Tasmaniji skoraj stoletje vladala neznosna tišina, neke vrste moralna strahopetnost, ki je sledila zatonu zelo ostrega nadzora sistema dežele kaznjencev.” Od kod mu torej ves ta aktivizem? Sam pravi, da je odraščal z mislijo, da morajo v politiki delovati vsi, tudi navadni ljudje. Zgled za to mu je predstavljal stric, ki je celo življenje aktivno deloval v eni izmed takratnih delavskih strank.

 

Z bolj angažiranim pisanjem je Flanagan presenetil že leta 2001 ob objavi knjige Gould´s book of fish (Gouldova knjiga rib), v kateri da besedo kaznjencu Gouldu, ki je v 19. stoletju na Tasmaniji prestajal svojo kazen. Ko je bil zaprt, je s svojo krvjo, blatom in še čim narisal 26 slik različnih rib, ki so bile kasneje zbrane v posebno knjigo, ki jo še danes hranijo v tasmanski nacionalni knjižnici. Vsaka riba v Flanaganovem romanu predstavlja samostojno poglavje, nekakšen izsek iz Goudlovega dnevnika, ki je napisano v drugi barvi. V postmodernističnem stilu, ki ni bil vsem kritikom najbolj pri srcu, nas popelje skozi različna iskanja resnice, ki se zdi v Goudlovem dnevniku prav tako izmuzljiva kot ribe, ki jih slika. Roman, ki je prejel prestižno nagrado za literaturo Commonwealth, poda tudi svarilo pred kakršnokoli klasifikacijo ljudi. Prav to določenost, nekakšno ujetost v formo, ki ti jo pripiše družba, pa je Flanagan doživel na lastni koži  leta 2004, ko je napisal članek, v katerem se je dotaknil sumljive povezave največjega izvoznika lesa (in obenem največjega uničevalca deževnega gozda na Tasmaniji), podjetja Gunn, s tasmansko vlado. Prav zaradi tega članka je Flanagan več tednov kraljeval na naslovnicah avstralskega časopisja, o njem so pisali laži, razne čenče, minister za gozdarstvo ga je v parlamentu označil za izdajalca, takratni tasmanski premier pa je izjavil, da v »novi Tasmaniji« Flanaganovo pisanje ni več zaželeno. Lastno izkušnjo in razočaranje nad splošnim stanjem avstralske družbe predstavi v enem izmed kasnejših esejev z besedami: »Ni mi bil všeč rasizem, materializem, neumnost, pred katero ni pobega, način, kako sprejemamo vse, kar je ameriško, naj si bo to krvava vojna ali pa še ena sezona Zahodnega krila ali pa kako jim pustimo, da analno posilijo avstralskega državljana in ga imajo zaprtega v Guantanamu, in ni mi bilo všeč, kako smo sprejeli pravzaprav vse in se smehljali … le da se obrestne mere ne bi spremenile.«

 

Tako razočaran in besen je začel pisati svojo predzadnjo knjigo, Neznano teroristko, ki je izid doživela leta 2006. Roman z vsemi značilnostmi knjižnega trilerja je ostra kritika avstralske družbe, iskanje tistega, kar nas dela človeške, v katerem se Flanagan sprašuje, če je v naši družbi pravzaprav ostalo sploh še kaj takega, kar teroristi lahko zares uničijo. Pisateljev ciničen ton z grenkim priokusom, ki bedi nad zgodbo o svetu brez vrednot,  temu »moralnemu trilerju« doda ostrino in se obenem prav posmehuje popularni zvrsti, ki jo je uporabil.  V svoji zadnji knjigi Wanting (Želenje) združi vlogo zgodovinarja in aktivista, ko zapiše zgodbo tasmanske aboriginske deklice iz 19. stoletja, s katero, kot sam pravi, je želel povedati predvsem to, da je življenje odvisno od želja in ne od razuma. Knjiga, v katero je Richard Flanagan postavil množico zgodovinskih osebnosti, med drugim tudi lastnega vzornika Charlesa Dickensa, je še en dokaz, da ima Flanagan, ko reče »da včasih napiše knjigo, zato da bi zapisal en sam stavek«, v mislih predvsem trditve o tem, da je ljubezen pravzaprav vse, kar imamo.

 

Pri svojem pisanju med svoje moralne očete uvršča Faulknerja, Kafko, Borgesa in Bulgakova, za osebnega boga stila pa večkrat rad označi Flauberta. In če je Flaubert o romanu Madame Bovary zapisal »Madame Bovary, c´est moi«, potem lahko za Flanagana rečemo, da je sam nekakšen mozaik večine junakov, ki jih je ustvaril. Nekateri kritiki so ga označili za najbolj pomembnega avstralskega pisatelja po Patricku Whiteu, sam pa se na to niti ne ozira in rajši še naprej zapisuje zgodbe, stavke in besede polne prispodob, od takšnih kot je »človek-vombat« pa do takšne, kot je tale naključen opis neke Italijanke iz Trsta: »Slovence je že po tradiciji nadvse prezirala … in ta prezir se je dvignil kot njoki v kipeči vodi, kadarkoli je vzkipela, to pa se je pogosto dogajalo.«






 
eKriLit - prostori literature 

 

Dodaj komentar

Naključni prispevki:

"V tem delu me je veselilo provocirati": Intervju z Alojzom Ihanom

Aljoša Harlamov | Ponedeljek, 9 Januar 2012

News image

Medtem ko čakam na Alojza Ihana, se razgledujem po njegovi pisarni na medicinski fakulteti. Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo je od zunaj, s hodnika, videti točno tako, kot je slišati. Prece...

Beri dalje ...

"V svojem trdnem jedru je danes novinarstvo boljše kot kadarkoli prej"

Katja Šircelj | Torek, 20 December 2011

News image

Delovo pero Boštjan Videmšek je zagotovo eden prodornejših novinarjev svoje generacije in upam si celo zapisati, da ga lahko z gotovostjo prištejemo med tistih nekaj najžlahtnejših slovenskih novinarj...

Beri dalje ...

Niti ne intervju z Glorjano Veber

Ana Bogataj | Ponedeljek, 7 November 2011

News image

Na Resljevi ulici v Ljubljani je svoje prostore po dveh letih delovanja dobil inštitut IRIU, odprta institucija z vsaj občasno zaklenjenimi vrati. Kadar so odprta, to pomeni povabilo, zato se ne bojte...

Beri dalje ...

Rüdiger Safranski: Virtuoz življenja v boju proti ekonomizaciji mišljenja

Manca G. Renko | Ponedeljek, 24 Oktober 2011

News image

  Med svojim velikim potovanjem po Nemčiji je Madame de Staël zapisala, da je duh spoj poznavanja stvari in ljudi. Četudi sta od utrnjene misli minili že dve stoletji, njena resničnost ni zbledela....

Beri dalje ...

Dnevi poezije in vina: portreti častnih gostov

Nina Pfajfar, Maruša Samobor Gerl, Eva Markun | Torek, 23 Avgust 2011

News image

Od srede pa do sobote bo potekal vsakoletni festival Dnevi poezije in vina, ki bo že drugo leto gostoval v mestu Ptuj. Nastopilo bo 26 domačih in tujih pesnic ter pesnikov, ki bodo svojo poezijo bra...

Beri dalje ...

Ko raver postane pisatelj: intervju s Michalom Hvoreckým

Maja Žvokelj | Torek, 17 Maj 2011

News image

Splet dandanes odpira vrata v svet in potiska umetnike bližje recipientom njihove umetnosti. Zaradi moči družabnih spletnih strani je nastal tudi sledeč intervju. Z mladim slovaškim pisateljem in novi...

Beri dalje ...

"Telo je mnogo teles in umetniško delo je mnogo umetniških del" : intervju z Alešem Štegrom

Gašper Jakovac | Torek, 12 April 2011

News image

Že konec decembra 2010 sva z Alešem Štegrom začela intervju, ki naj bi se skoraj izključno posvečal njegovi zadnji izdaji, že peti pesniški zbirki, Knjigi teles. Usoda je hotela, da sva nadaljevala ...

Beri dalje ...

Kdo je César Aira?

Andrej Rot | Torek, 29 Marec 2011

News image

Romanopisec in esejist César Aira se je rodil leta 1949 v mestu Coronel Pringles, okoli šeststo kilometrov južno od mesta Buenos Aires. V argentinsko glavno mesto se je preselil leta 1967. Preživlj...

Beri dalje ...

Trenutek norosti Margriet de Moor

Mateja Seliškar Kenda | Ponedeljek, 28 Marec 2011

News image

»Imaš zgodovino in imaš prihodnost. Vmes je zelo zanimiv trenutek, v katerem se svet spremeni.« Margriet de Moor: Virtuoz   Ena najpomembnejših nizozemskih avtoric je v nekem intervjuju dejala, da ...

Beri dalje ...

Christoph Ransmayr, sprehajalec po robovih

Aljoša Harlamov | Ponedeljek, 28 Marec 2011

News image

O Christophu Ransmayru, enem zanimivejših sodobnih avstrijskih oziroma kar srednjeevropskih pisateljev, niti v času sodobne informacijske histerije ni mogoče izbrskati prav veliko. Vzroka za to sta na...

Beri dalje ...

Kar pripovedujem, to sem: Intervju z Mirano Likar Bajželj

Žiga Rus | Sreda, 9 Februar 2011

News image

Literatura Mirane Likar Bajželj je vedno na lovu za resnico: ne za tisto ''tam zgoraj'', ampak za tisto, ki je okoli nas, ki je sestavljena iz večih resnic, a prav zato tudi svoja lastna. Z odstiran...

Beri dalje ...

Biti v dvoje, v pesmi dveh: intervju s Sašo Pavček

Carmen L. Oven | Torek, 18 Januar 2011

News image

Njeni ustvarjalni svetovi so prepleteni, svilena nit med njimi je beseda – pisana, gledališka, esejistična ali nenazadnje pesniška beseda. Danes prvakinja SNG Drama Ljubljana in profesorica za dram...

Beri dalje ...

Ljubezen dvoedina: pogovor s Cirilom Zlobcem

Carmen L. Oven | Sreda, 17 November 2010

News image

»Kako vesela sem, da sem bila lahko žalostna ob vaši knjigi,« so bile besede bralke iz Maribora, s katerimi se je poetu zahvalila za njegovo, za zdaj zadnjo pesniško zbirko.Res je žalostna ta pesniš...

Beri dalje ...

O pisanju, življenju in sploh vsem z Andrejem Blatnikom

Žiga Rus | Torek, 2 November 2010

News image

Dve desetletji po tem, ko je uredil zbornik tujih in domačih prispevkov o vprašanjih kreativnega pisanja, je Andrej Blatnik izdal tudi svoj lasten priročnik: Pisanje kratke zgodbe: od prvopisa do na...

Beri dalje ...

Pentljanje in zalivanje: literarni svet Gregorja Rozmana

Žiga Rus | Sreda, 18 Avgust 2010

News image

Ko je Gregor Rozman lani bral na jesenskem literarnem večeru LUDa Literatura, je po precej eksplicitni zgodbi in rahlo neudobni tišini, ki je sledila, povezovalka Petra Koršič povzela: ''No, ta jesen ...

Beri dalje ...

Urban Vovk o Društvu slovenskih literarnih kritikov

Gašper Jakovac | Torek, 3 Avgust 2010

News image

Oktobra leta 2008 je bilo ustanovljeno Društvo slovenskih literarnih kritikov. Ustanovitev društva je pomenila signal in napoved. Signal kulturni srenji, da položaj literarne kritike in kritikov v nje...

Beri dalje ...

Računski stroj Burroughs

Bojan Andjelković | Četrtek, 8 Julij 2010

News image

William S. Burroughs je svetovnemu in slovenskemu bralstvu znan predvsem kot džankijevski guru ter avtor romanov Džanki in Goli obed, ki sta v slovenskem prevodu izšla pred skoraj dvema desetletjema. ...

Beri dalje ...

Zakulisje nebes, pekla in kar je še te metafizične navlake: Založeni raj Izarja Lunačka in Boga Brezimnega

Ana Bogataj | Sreda, 30 Junij 2010

News image

Tako pompozno najavljen, da so umanjkale le še fanfare, je sedaj končno tu: intervju z "možem mnogih talentov", kot ga je poimenoval naš urednik, kateremu slava in čast veljata, da je Airbeletrina pos...

Beri dalje ...

Avtor, ki se ne pusti zvleči nazaj v realizem: intervju z Danielom Kehlmannom

Aljoša Harlamov | Torek, 22 Junij 2010

News image

Doma so zdaj vsi zdravi, na cesti ni bilo gneče in z Danielom Kehlmannom se končno vendarle dobiva. Direktor ptujske knjižnice nama odstopi svojo pisarno, nama postreže z vodo in sede zraven, da popaz...

Beri dalje ...

PRVA POMOČ ZA KRESNIKOVE ZAGATE

Uredništvo | Ponedeljek, 21 Junij 2010

News image

Gotovo ste že bili v takšnem položaju: ravno letos vam res ni uspelo prebrati vseh nominirancev, čeprav ste se trudili; faks, služba, otroci – ali morda vse skupaj – so vam ukradli še tistih nekaj min...

Beri dalje ...

Portret Meše Selimovića

Andrej Tomažin | Ponedeljek, 14 Junij 2010

News image

Nedopustno je govoriti o »nedvomno velikem pisatelju«, »velikanu proze«, hierarhizacija tako kritike kot sočasnih literarnih analiz pogosto pušča sledove še dolgo v prihodnost, ne meneč se za raznolik...

Beri dalje ...

Literatura je konkretna, tako kot je konkretna jajčna solata ali kravje vime: INTERVJU S PAVLOM VILIKOVSKYM

Maja Žvokelj | Petek, 11 Junij 2010

News image

V Slovenijo se je minuli teden vrnil eden izmed najbolj cenjenih slovaških pisateljev, nagrajenec Vilenice 1997, Pavel Vilikovsky. Pisatelj, ki sam sebe označuje za redoljubnega grafomana, je kljub te...

Beri dalje ...

"Proza je težko delo - pesem je igra": portret Jeroena Theunissena

Sonja Zlobko | Torek, 1 Junij 2010

News image

Jeroen Theunissen je belgijski, natančneje flamski pisatelj, ki je v okviru evropske literarne mreže Halma meseca maja gostoval v Ljubljani. Literarni večer v okviru Društva slovenskih pisateljev, ki ...

Beri dalje ...

Rečni vodnik po gotski deželi groze: portret Richarda Flanagana

Petra Meterc | Sobota, 22 Maj 2010

News image

Uganka za vedoželjne glave: Kaj imajo skupnega vombati, bivša tovarna verig v Lescah in zenovska skrivnost o zvoku ploska ene dlani? Hja, pravzaprav nič. Vsaj dokler ne sežemo po romanu Plosk ene dlan...

Beri dalje ...

Jaz in Kehlmann*: literarni portret Daniela Kehlmanna

Aljoša Harlamov | Torek, 18 Maj 2010

News image

Prebudil sem se, ko je na vrata kupeja potrkal sprevodnik. Da mu naj pokažem karto. Da moram prestopiti v Zidanem Mostu. Če sem slišal? Ja, sem zagodrnjal, ja. Mukoma sem se dvignil. Zleknjen sem b...

Beri dalje ...

Po smrti nam nihče ne bo naredil kapučina: portret Michala Viewegha

Katarina Koprivnikar | Četrtek, 13 Maj 2010

News image

''Pisanje je zame očitno edina možnost, kako vsaj formalno, vsaj delno uredim ta neulovljivi kaos povsod naokrog. Istočasno je edina možnost, kako lahko svoje življenje iztrgam iz goltanca pozabe.'' T...

Beri dalje ...

Ameriške sanje dečka, ki želi biti pisatelj: portret Jonathana Franzena

Kristina Božič | Četrtek, 6 Maj 2010

News image

Američani so si leta 2001 oddahnili. Prejšnja leta so nagrade za najboljša dela ameriške literature najraje odhajale v roke temnopoltih Američanov in drugih potomcev priseljencev. Ko se je prah zruš...

Beri dalje ...

INTERVJU Z NOBELOVKO

Uredništvo | Sreda, 5 Maj 2010

News image

Nobelovka Herta Müller je pred nabito polno Dramo SNG Ljubljana odprla Fabulo 2010. Da pa ta zgodovinski trenutek ne bi kar tako zdrsnil skozi pozabljive možganske celice, objavljamo še del intervjuja...

Beri dalje ...

Veliki fazani požrejo veliko zelenih sliv: portret Herte Müller

Gašper Jakovac | Nedelja, 2 Maj 2010

News image

Princ Evgen Savojski je v službi habsburških cesarjev leta 1716 z obrambo Petrovaradinske trdnjave – prav tiste, kjer se dandanašnji vsa Evropa zbira na festivalu Exit –­ osmansko armado spravil na ko...

Beri dalje ...

Vesna Lemaić in Tina Grandošek: Zgodbe, ob katerih »zavibrirajo« prsti

Taja Topolovec | Četrtek, 25 Marec 2010

News image

Kristina Sluga Petek, 26. marec 2010 V poplavi knjižnih del, ki vsako leto preplavijo naš knjižni trg, sta pozornost zbudila tudi dva kratkozgodbarska prvenca Vesne Lemaić (1981) in Tine Gr...

Beri dalje ...
  • 0
  • 1
  • 2
prev
next
Kategorije: Intervju, Portret

Na tapeti:

Emil Filipčič: Mojstrovka (odlomek)

News image

Šel sem na Mojstrovko, po Hansovi smeri, zanimalo me je, ali bom vzpon zmogel sam, brez Primoževega ...

Zakaj je dobro biti drugouvrščeni (Katja Perat: Najboljši so padlli)

News image

Ne morem se upreti skušnjavi, da tega pisanja ne bi začela z anekdoto. Prijateljica, ki je bila v ko...

Milan Kleč: Trojke (odlomek)

News image

Kako je taksist pritiskal na plin in kako sem si oddahnil, ko mi je Martini zaupal, da iščemo alkoho...

"V tem delu me je veselilo provocirati": Intervju z Alojzom Ihanom

News image

Medtem ko čakam na Alojza Ihana, se razgledujem po njegovi pisarni na medicinski fakulteti. Inštit...

Dnevnik Poline Žerebcove

News image

Polina Žerebcova se je rodila v Groznem leta 1985. Njen dnevnik, ki je oktobra izšel v Moskvi, bra...

prev
next

Kmalu v zraku:

  • Ana Bogataj: Kaj sploh je to pesem? (Brez verzov brez rim: antologija slovenske pesmi v prozi)
  • Intervju z Boštjanom Naratom
  • Andrej Hočevar: Leto brez idej (izbor)

Air kanal:

NOVO V PROJEKTORJU

Zbrani posnetki branj z Dnevov poezije in vina ...

Kategorije: Air kanal

Prijava na email novičke:

Povej naprej ali se prijavi na RSS obveščanje:

Facebook MySpace Twitter Digg Delicious Google Bookmarks RSS Feed