''Pisanje je zame očitno edina možnost, kako vsaj formalno, vsaj delno uredim ta neulovljivi kaos povsod naokrog. Istočasno je edina možnost, kako lahko svoje življenje iztrgam iz goltanca pozabe.'' Tako bi najbrž citiral samega sebe Michal Viewegh, če bi pisal tale portret o sebi in utemeljeval svojo orfejsko poklicanost.

Rojen zadnjega maja, leta 1962 v Pragi, očetu inženirju kemije in materi pravnici. Že v osnovni šoli se preizkuša v pisanju literature, kot vsak mladič piše sprva poezijo. Prvo kratko zgodbo napiše pri dvajsetih letih. Maturira leta 1980 na gimnaziji Benesóvĕ. Po treh semestrih politične ekonomije se prepiše na Universitas Carolina Pragensis (Karlova univerza v Pragi), kjer leta 1988 konča pedagoški študij češkega jezika in književnosti. V tem času piše feljtone za Lidové noviny in Mladá fronta dnes. Takrat češkoslovaški 'realni socializem' onemogoča objavo tudi Vieweghovih (preveč zahodnjaških) prvih dveh zgodb, ki bi bili godni za objavo. Tako mora počakati na žametno revolucijo, ki jeseni 1989 prinese demokracijo. Že leta 1990 objavijo njegovo prvo zgodbo (novelo) Názory na vraždu. Do leta 1993 poučuje na osnovni šoli, ki jo zapusti z grenkim priokusom, saj je zaradi drame, ki jo je napisal za šolsko gledališko skupino obtožen kvarjenja praške mladine. Zaposli se kot urednik založniške hiše Češkoslovensky spisovatel, kjer, kot priznava, samo lektorira dela svojih kolegov. Že v času urednikovanja postaja vse bolj uspešen in prepoznaven. V tem obdobju izidejo Čudoviti pasji časi (Báječná léta pod psa,1992), ki mu prinesejo prestižno nagrado Jiřija Ortena in še danes veljajo za njegovo najboljše delo. Roman je humorna družinska kronika, v kateri se zasebno prepleta z družbenim in političnim, nekakšna zgodba o tem, ''kako preživeti komunizem in se celo smejati''. Roman na katerega se je takrat kar čakalo. Leta 1995 se odloči postati Pisatelj, a še sluti ne, da za vstop v panteon klasične literature, humor, zlobni manipulant bralskih možganov, pač ne bo kompatibilen ključ za v vrata Umetnosti.

Samega sebe bi opisal kot otroka srečnega naključja in dodal, da je naključje namenjeno tistim, ki so pripravljeni. Posamezna knjiga, ki (samo na Češkem) doseže več kot 50.000 izvodov, mu na bančni račun nakaže seštevek osemletnih povprečnih čeških plač. Po objavi njegove četrte knjige Vzgoja deklet na Češkem (Výchova dívek v Čechách, 1994), ki je bila tudi nominirana za prestižno nagrado International Impac Dublin Award in je leta 1997 doživela tudi svojo filmsko upodobitev, je rojena nova zvezda na širnem tranzicijskem postkomunističnem trgu. Z novimi nakupovalnimi središči in demokracijo je Češka pripravljena tudi na literarnega superzvezdnika. Ustvarili so ga mediji po modelu snežne kepe – napisati roman, dobiti prestižno nagrado, pojaviti se v medijih – voilá postati zvezda. A soj rumenih luči bulvarskih časnikov mu ne prizanese. Zaplete se v tožbo tabloida Blesk, ker ga obtožijo prešuštvovanja, a zase pravi, da bi kot introvertnež težko bil junak donjuanskega tipa. Pravno polemiziranje s tabloidi je njegov revolt zoper vulgarnost in poenostavljanje barv življenja. ''Več resnice – to bi rad. Več okusa. Več ponižnosti pred življenjem in njegovimi skrivnostmi. Življenje je veličastno zapleteno''. Moralno sicer tožbo dobi, a odškodninski znesek ne pokrije niti osnovnih stroškov sojenja. Z navdihom užaljenega zasebnika napiše novelo Učna ura ustvarjalnega pisanja (Lekce tvůrčího psaní, 2005), kjer polemizira z rumenim tiskom, hkrati pa se lahko bere kot literarni manifest in kot sporočilo vsem, ki imajo blaženo vednost o pojmu literature. Ambivalentnost fenomena Viewegh najbolj intrigira kritike, ki niso enotni v vrednotenju njegovega pisanja. Po eni strani imajo opravka z zahodnim tipom pop zvezdnika, ki se leta 2001 slika gol za nek koledar, in ki že po definiciji ne more presegati pisanja Danielle Steel, svojo 'trivialnost' pa podkrepi še s humorjem, parodijo, sarkazmom, in kar je še podobnih karnevalskih, 'lahkotnih' prijemov. Češka kritika tako na splošno najbolj ceni le roman Čudoviti pasji časi in Vzgoja deklet na Češkem, torej le deli, ki sta nastali pred njegovo veliko slavo, in leta 2004 izšlo Igro na izločanje (Vybíjená), roman z bolj resnobnejšimi toni, in kot dodaja avtor, ''zato bližje Umetnosti'', in morda ravno zaradi tega zanjo prejme nagrado Magnesia litera. Radi ga vzporejajo z Hrabalom in Nickom Hornbyjem, a sam se distancira od takšnih oznak in se ima raje za ''samotnega jezdeca v češki literaturi''. Največji razpon doseže s tematiziranjem majhnih vsakdanjosti – ljubezenski, družinski odnosi. V tem mikrokozmosu intelektualno preigrava besedni in situacijski humor, s sicer močno avtobiografsko podstatjo gradi svet fikcije in z zavedanjem, da ima nedotakljivo pravico pisatelja, da pripoveduje zgodbo, ne pristaja na funkcijo pisatelja kot pevca svojega naroda. Cilj pisatelja, kot pravi, je danes bolj skromen, politike neposredno ne sili v svojo literaturo. Z metafikcijskimi postopki razgrajuje svoje pisanje in razgalja svoje postopke ubesedovanja. Vsako leto pomladna lastovka prinese njegovo novo knjigo. Poleg romanov in kratkih zgodb (Zgodbe o zakonu in seksu, Povídky o manželství a o sexu, 1999) piše tudi novele (Angeli vsakdanjega življenja; Andělé všedního dne, 2007, in že omenjeni Názory na vraždu ter Učna ura ustvarjalnega pisanja), politične feljtone, pravljice (Krátké pohádky pro unavené rodiče,2007), scenarije, literarne parodije (Prebliski prijaznega bralca; Nápady laskavého čtenáře, 1993, Novi prebliski prijaznega bralca; Nové nápady laskavého čtenáře, 2000). V slovenskem prevodu je izšlo devet njegovih del, od tega sedem romanov in dve noveli. Preveden je v enaindvajset jezikov, po njegovi knjižni predlogi je bilo posnetih sedem filmov – pri nas so bili predvajani Film za ženske, ki ima svojo knjižno ustreznico Roman za ženske (Román pro ženy, 2005) in Letoviščarji (Účastníci zájezdu, 2006). Film Čudoviti pasji časi pa je dobil leta 1997 tudi nagrado občinstva na Filmskem festivalu v Egiptu, v Aleksandriji. Tudi na gledališke odre so prenesli dve njegovi deli in sicer Čudovite pasje čase (Gledališče v Brnu, leta 1996) in Angele vsakdanjega dne (Slovaško komorno gledališče Martin, leta 2008).

Poskusil se je v različnih pisateljskih registrih, eksperimentiral s prijateljicama Halino Pawlowsko in Ivo Hercíkovo ter tako leta 2004 skupaj z njima napisal roman Tři v háji (Trojica v gozdu). Njegova zadnja podobna avantura je pisanje blogovskega romana z delavnim naslovom Srdce domova, katerega sooblikuje deveterica pogumnih 'pisateljev', naključnih internetnih blogerjev, ki so bili izbrani z izostrenim pisateljskim očesom Michala Viewegha, akcija se je zaključila decembra 2009. Spretno zna ujeti val sodobnosti in aktualnega dogajanja ter izkoristiti možnosti medijskega prostora. Leta 2000 se loti performansa oziroma umetnosti v akciji, kot jo sam poimenuje. Neka oglaševalska agencija ga je namreč najela, da bi zapolnil prazne oglaševalske prostore na metrojih s pisanjem navidezno avtentičnih pisem zaljubljenega mladeniča, ki se bori za izgubljeno ljubezen dekleta. Nihče ni vedel, kdo je avtor, niti da gre v resnici za fiktivna pisma. Idejo je nato uporabil v Romanu za ženske, kjer glavni moški junak dela kot kreativec v oglaševalski agenciji in ga zapusti dekle. Seveda so mu očitali velik marketinški trik, s katerim naj bi poskrbel za promocijo svoje knjige.

Zasebno življenje Michala Viewegha se pretaka nekje med vrsticami njegovih knjig, (rumenih) medijev in za zaprtimi vrati nove hiše na Sázavi. Po dvanajstih letih zakona, v katerem se je rodila prva hči Miša, se je leta 2002 ponovno poročil, z nekaj let mlajšo medicinsko sestro Veronico in povečal družino še za dve članici in enega člana, danes sedemletno Sáro in petletno Bářo ter zlatim prenašalcem. To obdobje je bilo zanj prelomno, saj so se v parih letih zgostili vsi življenjski ciklusi – poroka in rojstvo, umrla sta babica in dedek ter njegov oče. Zato je tudi pisanje postalo resnejše, v njegovo pisavo so stopile tudi druge teme. Leta 2005 je izdal svoj prvi dnevnik z naslovom Čudoviti časi (Báječný rok – Deník). 'Čudoviti' v naslovu je bolj njegova blagovna znamka kot nadaljevanje serije vseh ostalih 'čudovitih' naslovov (poleg že naštetih še Čudovita leta s Klausem, Báječná léta s Klausem, 2002), ki so ga naredili prepoznavnega, saj je nastajal v času, ki zanj ni bil preveč 'báječný'. Tudi Angeli vsakdanjega dne so izšli kot odziv na očetovo smrt in so bili sprva zamišljeni kot groteska o moški seksualnosti, a nastala je zgodba, ki govori o efemernosti človeka skozi pripoved o četverici angelov in treh Pražanih v svojih zadnjih trenutkih.

Nič naj ne bo narobe, če po prebrani knjigi Vieweghovi junaki še vedno preskakujejo po miselnih tokovih vaših možganov. Znosna lahkotnost njihovega bivanja v vas je učinek pisateljeve veščosti pisanja. Ni le hladna konstrukcija iz besed, literarna igra. ''Michal Viewegh je kultna figura. Je živ dokaz, da je celo v postkomunistični Češki mogoče živeti od literature, ne da bi nujno pisali grozljivke ali pornografijo.''

---

 

 

Katarina Koprivnikar je študentka 4. letnika Filozofske fakultete,

na smereh Primerjalne književnosti in literarne teorije ter Sociologije kulture.

Rada spi in gleda filme ter obiskuje gledališča.

---

 
eKriLit - prostori literature