Američani so si leta 2001 oddahnili. Prejšnja leta so nagrade za najboljša dela ameriške literature najraje odhajale v roke temnopoltih Američanov in drugih potomcev priseljencev. Ko se je prah zrušenih dvojčkov World Trade Centra šele polegal, pa je nagrado spet prejel bel, protestantski Američan s srednjega zahoda, ki se je preselil v metropolitanski New York, in postal, kot pritiče intelektualni literarni živali, liberalni mehkužec, kot se je opisal sam.

Jonathan Franzen je, ko govori in piše o sebi, tako iskren, da ga je težko imeti rad. Prostodušno priznava svojo egocentričnost, samopašnost in obsedenost z nenavadnimi navadami, kot je opazovanje ptic. A hkrati način, kako to dela, govori, da to morda vsaj deloma počne zato, da bi ugajal in da bi v njem prepoznali razorožujoče prikupno človečnost. Ali je ta resnična, je težje ugotoviti.

Franzena, ki bo letos 17. avgusta dopolnil 51 let, so literarni reflektorji slepeče osvetlili šele ob njegovem tretjem romanu na 690 straneh, Popravki. Vrnitev velikega ameriškega romana, so tipkali kritiki na obeh straneh Atlantika.

V Franzenovem uspehu ni nič naključnega. Da bo pisatelj, je bila trdna in zavestna odločitev najstnika. Velikane književnosti je bral in se od njih učil na fakulteti. A da mu gre postavljanje besed na papir bolje kot večini drugih, je opazil že v osnovni šoli. No, to ugotoviti ni ravno težko, trdi. Od tam naprej so bile stvari zanj samoumevne, manj pa za njegova očeta in mati, ki sta med poštene poklice štela le “konkretno delo”, kamor pisateljevanje ni sodilo.

Odraščal je v družini s štirimi starši, pravi sam. Kot tretji sin je imel dva mnogo starejša brata. Njegov oče je bil rojen na začetku prve svetovne vojne, in z mamo sta ponujala staromodno interpretacijo družbe in odraščanja. Brata, drugi par staršev ­– in oba je imel rad in jima želel ustreči –, sta bila utelešenje svobodnjaškega duha šestdesetih.

Dvanajstletni Franzen, z debelimi, uokvirjenimi očali, staromodno opravo in zobnim aparatom v šoli ni veljal za frajerja. Najraje je prebiral zabavne mladinske knjige, stripe in razvijal svoje poglobljeno razmerje z J. R. R. Tolkienom. Dekle, s katerim je začel hoditi že v šolskih klopeh, je poročil skoraj takoj po kolidžu. Gojila sta lastno zaprto vesolje. Oba sta imela načrt postati pisatelja. Krožila sta drug okoli drugega, potopljena v branje in pisanje. Trajalo je, dokler ni Franzenu uspelo objaviti svoj prvi roman The Twenty-Seventh City leta 1988 in nato še drugega, Strong Motion leta 1992. Zadnjič sta bila skupaj na pogrebu njegovega očeta, ki je leta 1995 po letih Alzheimerjeve bolezni umrl. Njegova mati je umrla nekaj let kasneje.

To je bil čas, ko se mu je življenje izpraznilo vsega in vseh, ki so ga do tedaj sestavljali in napolnjevali. Spremenil se ni le Franzen sam, ampak tudi njegovo pisanje. Knjiga, ki jo je pisal in nato v 80 odstotkih napisal v zadnjih 12 mesecih pred oddajo leta 2001, se je popolnoma spremenila in postala nekaj novega.

Franzen je začel pisati prepričan, da lahko velika literatura spremeni svet. Njegova prva dva romana sta ekstrovertirani trilerski zgodbi o družbi in problemih sveta, ki ju nosi njuna fabula. Nato se je njegov osebni svet sesul. Ko se je preselil v New York, je začel pisati za Harper’s in The New Yorker. Tam je lahko skozi eseje in novinarske prispevke spihal svojo jezo nad neumnostjo in poenostavljanjem zapletenih situacij, ki jih je srečeval kot politično bitje v družbi in svetu, v katerima je živel. S tem, razlaga, je nastal prostor, da so zaživeli vsi junaki, ki živijo v Popravkih v svojih intimnih zgodbah, sanjah in hrepenenjih. Tudi tokrat je opisal svet, kakršen je, a ga ujel in preslikal v notranja nelagodja junakov. V knjigi je veliko seksa, kajti to so lačni ljudje, razlaga Franzen, še več pa je hrane.

Povratek k družini kot osnovni celici življenja je zanj družbeno vseprisoten. Logična posledica razbitega upanja in ubitega idealizma v tehnokratični in potrošniški družbi, kjer vera ne more več ponuditi zadovoljujočih odgovorov.

Kmalu zatem ko je napisal Popravke, je avtor kot najpomembnejšo izkušnjo svojega življenja izpostavil odraščanje na srednjem zahodu s svojimi starši. A hkrati igrivo razlaga, da je glavna in najočitnejša naloga družine, da ustvari travme in občutke nesreče v posamezniku. Od tam naprej se potem vse začne. Zavrača idejo, da so trpljenje, konflikti in težave najboljša stelja za pisanje. Bližje mu je misel, da to, da si živ in ustvarjalen pisatelj, pogosto ustvarja zate težave in konflikte. To gre z roko v roko tudi z njegovim prepričanjem, da je dober pisatelj vedno iskren pisec, ki piše prav o tistem, o čemer absolutno ne more pisati.

A preveč družine utegne škoditi. Leta 2006 je na police ameriških knjigarn prišla knjiga Območje nelagodja, ki je v slovenščini ravnokar izšla v zbirki Žepna Beletrina (kritiko knjige lahko preberete tukaj). Podnaslov namiguje, da naj bi šlo za Franzenove spomine. Opisano je avtorjevo vračanje v domačo hišo po smrti njegove matere in spomini, ki jih je ta povratek odprašil. Piše o svojem neuspelem zakonu, o opazovanju ptičev in koncu sveta zaradi globalnega segrevanja, ki ga obseda. Tri teme, priznava sam, o katerih je skoraj nemogoče pisati, predvsem pa pisati na način, ki bo simpatičen za bralca. O zadnjem ima močna prepričanja tudi zato, ker mu je veliko do opazovanja ptic. Prvo je v mnogih pogledih najintimnejše in najresničnejše ter zato bolj lepo in grdo, kot je lahko karkoli drugega. “Kot pisatelj ne moreš pisati zagreto, predano, nebrzdano … Zdelo se mi je, če te tri teme zapakiram skupaj, jih predoziram, lahko to morda zadevo reši.” Kritiki niso bili navdušeni.

Zato pa vsi nestrpno pričakujejo nov Franzenov roman, ki naj bi v Ameriki izšel jeseni. Šlo naj bi za nadaljevanje Popravkov. Drobec je bil objavljen kot kratka zgodba Good Neighbors junija 2009 v časniku The New Yorker. Postavljeni na srednji zahod smo ponovno potopljeni v družinsko sago nenavadnih odnosov med družinskimi člani, v razmerja, ki namigujejo, a pustijo nato bralca v tehtanju ali je njegova glava tista, ki vleče bolne zaključke, ali je avtor res želel povedati prav to.

A v tem času je Franzen veliko pisal tudi kot novinar. Leta 2003 je napisal profil republikanskega predsednika kongresa Dennisa Hasterta. Vstopil je v svet in razmišljanja, za katera je kot demokrat, ki živi v najbolj liberalnem mestu Amerike, že skoraj pozabil, da obstajajo. A obema rodni kraj leži na srednjem zahodu. Franzen je ponovno odkril, kar se je naučil kot otrok. Če se ne pogovarjaš z ljudmi o politiki ali veri, si lahko prijatelj tako rekoč z vsemi.

Pred dvema letoma je bil na Kitajskem, kamor je sledil igrački, s katero se je rad igral v svojem stanovanju na Manhattnu. Ko jo je enkrat obrnil na glavo, se je zagledal v napis Made in China. Na koncu je po Kitajskem iskal še opazovalce ptičev, svoje dušne brate. S Kitajske se je vrnil z mnogo večjo simpatijo in s širšim razumevanjem družbe azijske sile, kot ju ponavadi srečamo na zahodu.

Nemščina, ki jo je študiral, mu hkrati bolj intimno odpira tudi Evropo, o kateri govori kot o kontinentu formalizma. Ima jo rad, a tu ne bi živel. Všeč mu je čustvenost Amerike in ljudje, kraji in stvari, v katerih se ti dve celini srečata ali pride prva k drugi. Zato rad posluša Antonína Dvořáka, najraje piše ob skladbah Stevea Reicha, knjiga, ki bi jo rad napisal, pa bi zvenela kot balet Igorja Stravinskya Petrushka.

“Kdor sem, je človek, ki piše romane,” pravi. In piše predvsem zato, da bi bralce zabaval. Da bi se v intimnem svetu, ki nastane med knjigo in njimi, tudi v jutranji gneči na podzemni, neprespani, ker knjige niso mogli pravočasno odložiti večer prej, potiho hihitali in nato nebrzdano izbruhnili v krohot. Ko bi se vse oči v vagonu obesile na knjigo in sumljivo zastrmele v glavo sklonjeno nadnjo, bi ponudili le nasmeh zadrege in nato oči spet spustili v naročje.

Še vedno je prepričan, da so knjige posebne in nenadomestljive, ker nujno delujejo skozi notranjost ljudi. Ne dogajajo se od zunaj in navzven kot filmi, televizija in internet, ampak so intimna izkušnja bralca. Franzena knjige zabavajo. Dobre knjige. Nekaterim pisateljem pa bi z veseljem celo plačal, da ne bi pisali.

Sam piše kaotično in njegovo pisanje traja leta dolgo. Spoznal je, da ni treba, da je do trenutka, ko končno vendarle začne zapisovati prve strani romana, zaprt doma. Do takrat lahko potuje okoli, piše kot novinar in esejist. Zato potem piše bolje.

In če sta Ernest Hemingway in Mark Twain pisala o čudežih sveta in zgodbah prostranstev, se Jonathan Franzen-pisatelj šteje v nihaj v drugo smer, v območje domačnosti, kamor uvršča tudi Franza Kafko, Flanneryja O’Connorja in Williama Whartona. “Na koncu imaš dovolj dogodivščin pobalinov v širnem svetu. Prideš domov.” Zato so vsi liki deloma on. V delu njih vidi del sebe. Vendar je pisanje tudi karnisa, ki jo lahko postavi pred oči sveta, da določi, kako ga berejo, vidijo, razumejo. “Nenazadnje, vse, kar je globoko, rado nosi masko.” Skromno? Iskreno? Negotovo, morda, a močno in odločno lačno uspeha. Da bi ga brali vsi. Ne le ženske, ne le intelektualci, ampak tudi kmetje, stare gospe, ki skrbijo za svoje bolne može, delavci s srednjega zahoda, ki v pisateljevanju ne vidijo pravega poklica. Morda v to ne verjame več, a zdi se, da si ne želi nič manj.