Princ Evgen Savojski je v službi habsburških cesarjev leta 1716 z obrambo Petrovaradinske trdnjave – prav tiste, kjer se dandanašnji vsa Evropa zbira na festivalu Exit –­ osmansko armado spravil na kolena. Dve leti kasneje je sledil mir v Požarevcu, ki je habsburški monarhiji med drugim prinesel ozemlje temišvarskega banata. Začela se je kolonizacija izpraznjenih, od vojne utrujenih območij z nemškim prebivalstvom, ki je bilo deležno zavidljivih davčnih ugodnosti. Banat, čigar burno zgodovino je Evgenovo zmagovito žvenketanje z orožjem šele dobro začelo, je tako postal eno največjih strnjenih območij nemške manjšine. Skoraj 300 let staro vojaško-politično dogajanje na omenjenem ozemlju bi bilo za nas seveda bolj ali manj brezpredmetno, če ne bi ravno to osnovno zgodovinsko dejstvo, torej usoda nemške manjšine v pokrajini Banat, kar najbolj zaznamovalo literarno ustvarjanje Herte Müller, banatske Nemke in dobitnice Nobelove nagrade za literaturo, ki pravi, da njen problem korenini tam, od koder prihaja, čeprav ji beseda »domovina« ne pomeni nič. Herta Müller, pisateljica, pesnica, esejistka in dobitnica številnih literarnih priznanj (nagrada IMPAC (1998), Kleistova nagrada (1994), Prix Aristeion (1995) idr.) se je rodila 17. avgusta leta 1953 v Nitzkydorfu v romunskem delu Banata. Danes živi in deluje v Berlinu. O svojem življenju in literaturi je predavala na številnih univerzah po svetu. Od leta 1995 je članica Deutsche Akademie für Sprache und Dichtund v Darmstadu

Nitzkydorf je bila nemška vas, kjer Romunov skoraj ni bilo, kar tretjina tam živečih Nemcev pa naj sploh ne bi znala romunsko. Druga svetovna vojna je nemškim manjšinam po Evropi ponudila svojevrstno strast in trpljenje – skorajšnjo glorijo Rajha na eni in neizbežnost konflikta z okolico po padcu nacistov na drugi strani. Oče Herte Müller je služil v SS, njena mati pa je postala žrtev sovjetskega revanšizma in pet let preživela v delovnem taborišču. Po vojni se je njen oče ukvarjal z avtoprevozništvom. Rojstni kraj, poln predsodkov in lažne morale, kjer vsak o vsakomur ve vse, je Müllerjevo močno zaznamoval in okrepil njeno senzibilnost za razumevanje medčloveških odnosov. Med leti 1973 in 1976 je študirala germanistiko in romanistiko na univerzi v Temišvaru. V tem času je prišla v stik z literarno skupino Aktiongruppe Banat, ki se je aktivno odzivala na takratno družbenopolitično dogajanje. Tam je spoznala tudi svojega bodočega moža, Richarda Wagnerja. Skupina je bila že leta 1975 po treh letih delovanja ukinjena in prepovedana, številni člani pa so nato emigrirali v Nemčijo. Herta Müller takrat še ni pisala, bila je le skromni slušatelj kritičnih literarnih in političnih polemik, oblikovala je svoje nazore, vedno bolj je prodirala v blato totalitarizma, vedno bolj se je zavedala četverokotnikov. Med leti 1977 in 1979 je bila kot prevajalka zaposlena v tovarni Tehnometal. Prevajala je priročnike za stroje uvožene iz DDR, Avstrije in Švice. Vsako jutro je po dvorišču tovarne iz zvočnikov rjovela državna himna. Med malico, ko so delavci čistili od časopisa potiskano slanino, je donel pevski zbor. Na delovnem mestu jo je začel obiskovati uslužbenec Securitateja, tajne policije. Ker je odklonila sodelovanje, so nadobudni špijoni poskrbeli, da so se med njene sodelavce razširile najrazličnejše klevete: začela so se poniževanja in izolacija. Paradoksalno je v očeh svojih sodelavcev postala ravno to, kar ni nikoli želela postati: ovaduhinja. Ujela se je v uničevalni aparat diktature, ki jo je imela poslej ves čas, vse do njene emigracije leta 1987, trdno pod nadzorom.

Po izgubi službe je torej postala disidentka. Edino oporo je našla v besedah, v možnosti, da šele skozi proces spominjanja in razporejanja besed ustvari pravo resničnost. Pisanje za Herto Müller postane potreba, nujnost, ki se ji ne da ubežati, in ki te slej ko prej ujame, da izlušči sredico na papir in te osvobodi preteklosti. Ni naključje, da se ta ustvarjalna terapija uveljavi ravno konec 70-ih let, ko Herta Müller začne živeti v nenehnem strahu pred posledicami lastne osebne etične integritete. Zbirka kratke proze Niederungen (Nižave) je bila takrat že zaključena in je prvič, v močno cenzurirani in popravljeni verziji, izšla leta 1982 v Bukarešti, kar pa avtorici nikakor ni bilo pogodu. Po skrivnih kanalih je rokopis priromal v Nemčijo – tokrat, leta 1984, je zbirka v Berlinu izšla v celoti. S to protidržavno gesto si je Müllerjeva pridobila prepoved objavljanja v Romuniji, na negativne reakcije pa ni naletela samo s strani države, ampak jo je njeno brezkompromisno obračunavanje z družinsko nacistično zgodovino in razkrivanje zadušljive totalitarne podstati podeželskega življenja spravilo v nemilost tudi pri nemški manjšini. Prav ta nezavedna amoralnost znotraj manjšine, ki jo je avtorica slutila že ves čas in jo tako lucidno prikazala v svojih delih, se je sedaj jasno manifestirala v aktu izključitve skrunitelja lastnega gnezda. Vasica s svojimi tradicionalnimi vrednotami, s tabuizirano komunalno zavestjo, z življenjem, ki je polno praznoverja in preračunljivosti, je za Herto Müller mikrokozmos represivne totalitarne države, saj deluje na osnovi enakih parametrov. Toda kljub izobčenju Müllerjeva nadaljuje z nekonformističnim seciranjem svojega rojstnega kraja, tukaj namreč stoji, in ne more drugače; najprej v novi zbirki zgodb Drückender Tango (Tango, ki tišči, 1984), in nato v daljši pripovedi Der Mensch ist ein großer Fasan auf der Welt (Človek je na svetu velik fazan, 1986). Leta 1987, potem ko končno dobi dovoljenje za emigracijo, se odpravi v Berlin. Njeno prvo soočenje z osvobajajočim mestnim zrakom zahodne Evrope je povezano z barvami in besedami. Ulice, avtomobili, fasade, plakati: vse je v barvah in vse je v nemščini. Ustavlja se pred vsakim napisom, prebere vsako reklamo, z odprtimi rokami zajema po jeziku, striže besede, v mislih sestavlja pisane kolaže. Seveda pa preteklosti ni mogoče odtrgati s svojega bitja kot gumba s plašča: Herta Müller se po prihodu v Nemčijo še bolj intenzivno posveča svoji literarni terapiji. Pomembnejši so naslednji naslovi: romani Reisende auf einem Bein (Potujoči na eni nogi, 1989), Der Fuchs war damals schon der Jäger (Lisica je bila že tedaj lovec, 1991), Herztier (Živalsko srce, 1994), Heute wär ich mir lieber nicht begegnet (Danes se raje ne bi srečala, 1997) in nedavno Atemschaukel (Zibanje diha, 2009); esejistični teksti Der Teufel sitzt im Spiegel (Hudič čepi v zrcalu, 1991) ter In der Falle (V pasti, 1996); slikovno-poetični kolaži Der Wächter nimmt seinen Kamm. Vom Weggehen und Ausscheren (Stražar vzame svoj glavnik. O odhajanju in odstranjevanju, 1993) in In Haarknoten wohnt eine Dame (V lasni figi stanuje dama, 2001).

V vseh delih, z izjemo Reisende auf einem Bein, se avtorica ukvarja z analizo totalitarizma v Romuniji, ki pa ga nikakor ne obravnava enostransko ali zgolj na kolektivni ravni, ampak ravno obratno. Herta Müller problem totalitarizma vedno prenaša iz obče na individualno raven, vselej vzpostavlja vertikalne analogije. Totalitarizem ni nekaj abstraktnega, oddaljenega, ni nekaj, kar se veže s še bolj praznim pojmom kot je »država«, ampak je rezultat individualne etične drže vsakega posameznika. Prav zato, in seveda zaradi njenega naravnost bravuroznega metaforičnega jezika, ki se upira racionalnosti in je kar najtesneje povezan z osebno izkušnjo, politični angažma v pisanju Herte Müller nikakor ni v ospredju. Priče smo torej predvsem tihi intimi kratkih, pogosto ritmiziranih, zgoščenih stavkov, ki skozi množico nekonvencionalnih podob v magično-aforističnih obrazcih odkrivajo srž človekovega bivanja. V romanu  Živalsko srce srečamo kup metaforičnih sintagem, ki opredeljuje etiko akterjev. Npr. »jesti zelene slive«, torej uživati prezgodnji sad, je tabu, ki je pri protagonistki povezan s smrtjo. Ta očetovska zapoved je po nekem nenavadnem naključju povezana s prav tisto Avguštinovo izpovedjo, v kateri je kot najstnik iz gole objestnosti s svojo klapo malopridnih fantalinov oplenil obloženo hruško, ne zaradi sadežev, ki so bili neužitni, ampak zgolj zaradi užitka ob kršenju postave. Slivožerci so stražarji, služabniki režima, edini, ki lahko žrejo javno, edini, ki jim je dovoljeno, da brezkompromisno požirajo, povzpetniki, samozatajevalci, diktatorji. Toda slivožerci so bili tudi kmetje: »Zelene slive so jih napravile bedaste. Z žretjem so se oddaljevali od službene dolžnosti. Smuknili so v otroško krajo pod vaškimi drevesi. Jedli niso zaradi lakote, hlepeli so samo po kislem okusu bede, pred katero so šele pred enim letom kot pred očetovo roko zaprli oči in potegnili glavo med ramena.« Kmetje so se potopili v nekakšno »boschevsko« ekstazo greha, ki pa ni brez posledic. Trganje prepovedanih sadežev povzroči sram. Herta Müller je imela ta sram vedno pred očmi, zato ni klecnila pod diktatorjevo roko, ker je dobro vedela, da s tem madežem ne bo zmogla živeti.

Temelj osebnosti Herte Müller in njenega opusa je apolitičen, saj ves izhaja iz neke zaveze, ki se je začela takrat, ko je, preden bi zapisala besedo »colaborez«, prenehala s pisanjem in pogledala skozi okno. Njen etični revolt, ki še vedno žari in ni niti malo popustil, kar se kaže tudi skozi njeno javno polemiziranje, je brezkompromisen. Sama pravi, da je zaznamovana. Nenehno tematiziranje totalitarizma – to sodobne literarne kritike počasi že dolgočasi – je zanjo v resnici edina možnost. Kako naj nekdo živi po izkušnji tako velike eksistencialne krize? Praznine mnogi niso vzdržali, zato so si vzeli življenje. Herta Müller jo zapolnjuje z literaturo.

Gašper Jakovac je absolvent na Filozofski fakulteti, smer Primerjalna
književnost in literarna teorija ter Zgodovina. Je humanist in ljubitelj
umetnosti. Za revijo Literatura piše literarne kritike. Ukvarja se tudi
s fotografijo in glasbo.

  (foto: Žiga Kroflič)