Kdaj sta začeli pisati in kako se je skozi čas vajino pisanje spreminjalo?
Vesna: Pišem že približno pet ali šest let in moj stil pisanja se je vseskozi zavestno spreminjal, saj sem sama želela stvari ubesediti na različne načine. Menim, da se bo moj stil pisanja spreminjal in razvijal naprej in da bom v bodoče marsikaj napisala tako, kot si sedaj sploh ne predstavljam, da bi lahko. Bom pa najbrž ohranila potezo gostobesednosti, ki je vseskozi stalnica mojega pisanja.

Tina: Pisati sem sicer pričela že v gimnaziji, vendar je šlo bolj za poskuse, resneje pa se s pisanjem ukvarjam dobrih pet let. Tudi moj slog se nenehno spreminja in razvija in tudi za moje pisanje je bila v preteklosti značilna gostobesednost oziroma bolje rečeno »preobloženost«. Ko sem pričela pisati, sem namreč opazila, da neko stvar opišem, ne z enim, ampak s tremi ali štirimi pridevniki, kar je bilo seveda pretirano, zato sem se morala zelo potruditi, da sem izčistila svoj slog.

Vaju je že na začetku potegnilo v prozo ali sta se preizkusili tudi v kakšni drugi literarni vrsti?
Tina: Že ves čas sem »prozni tip«, tudi nasploh prebiram več proznih del. Do poezije in dobrih pesnikov čutim celo nekakšno strahospoštovanje. Zdi se mi, da pesem nastane v popolnoma drugačnem stanju kot proza in da lahko ob prebiranju dobrih pesmi začutiš nekakšno mistično doživetje. Proza je bolj prizemljena. Razumska. Premišljena. Vsaj zame. V najstniških letih sem se sicer preizkusila tudi v pisanju poezije, vendar do česa več kot do nekakšnih patetičnih čustvenih izlivov ni prišlo.

Vesna: V gimnaziji sem kratek čas pisala pesmi, ki pa so bile povprečne, zato sem pesnenje opustila. Se pa strinjam s Tino, da je odnos pesnikov do jezika in lastnega ustvarjanja v resnici drugačen – bolj vzvišen, včasih celo erotičen, medtem ko je moj odnos do jezika bolj prozaičen.

Kako nastajajo vajine zgodbe? Ko vaju prešine dobra ideja, je vajino pisanje impulzivno ali celotno »okostje« zgodbe nastaja dlje časa?
Tina: Na računalniku imam dokument, v katerem so shranjeni osnutki, dolgi zgolj vrstico, dve ali pol strani. (Smeh.) Včasih ga pogledam in če se mi zdi, da bi kaj od zapisanega lahko dokončala, to tudi storim. Spet drugič pa se mi ideja utrne v hipu in zgodba nastane v enem zamahu. Vendar jo tudi potem še precej pilim, predelujem in izboljšujem. Zdi se mi, da se v mojem pisanju opazi, da največ prebiram daljše tekste, večinoma romane. Morda so moje kratke zgodbe zato dokaj dolge. Kar malo me odnese. Tako sem se tudi delavnic kreativnega pisanja za kratko zgodbo vedno znova udeleževala z vse prej kot kratkimi zgodbami.

Vesna: Tudi jaz imam na računalniku dokument z osnutki, vendar iz njih nikoli ničesar ne nastane. O procesu pisanja težko govorim. Pogosto se mi zgodi, da me na pisanje navede glasba oz. besedila pesmi ali pa me »preganja« kakšen stavek, ki ga moram nujno razplesti v zgodbo.

Se zgodi, da vaju zgodbe kdaj odnesejo v popolnoma drugo smer, kot sta pričakovali in od začetne ideje ne ostane nič?
Vesna: Tudi, in prav zato se osnutkov na nek način bojim, saj imam občutek, da me utesnjujejo. Zdi se mi boljše, da je moja ideja nejasna in me prek asociacij pripelje do končne zgodbe. Je pa drugače sedaj, ko pišem roman. Ugotovila sem, da ga moram pisati po drugem principu, saj moram vnaprej vedeti, kaj se bo zgodilo v naslednjem poglavju. Drugače grozi nevarnost, da bi se »zapisala v slepo ulico«.

Tina: Tudi meni se nenehno dogaja, da se »zapisujem vstran«. Prav zato se mi zdi, da mora vsak tekst za nekaj časa »obležati v predalu« in ko ga nato ponovno preberem, si ustvarim o njem dosti bolj objektivno mnenje oziroma vidim, ali je že primeren, da ga dam iz rok.

Od kod navdih za zgodbe? Pri tebi, Tina je ena bolj nenavadnih zgodb Justinijan in jaz, o cesarju, ki straši naokrog in izgublja glavo. Kje si dobila idejo za zgodbo?
Tina: Ja, to je ena od zgodb »z brado«. Prvo idejo zanjo sem dobila v gimnaziji, ob prebiranju Gogoljevih nenavadnih, a klasičnih novel Nos in Plašč. Nastala je zgodba o človeku oziroma duhu, ki vedno znova izgublja glavo. Kar nekaj časa me je spremljala in preganjala, vendar se mi nikoli ni zdela dovolj dobra. Menila sem, da potrebuje bolj konkreten temelj. Potem pa sem slučajno, ob prebiranju romana Cesar Ryszarda KapuŠ›ciŠ„skega, naletela na uvodni citat o bizantinskem cesarju Justinijanu, ki je izgubil glavo in prepoznala podobnost situacije. Citat na začetku romana Cesar je vzet iz Prokopijeve Tajne zgodovine, ki jo omenjam tudi v zgodbi in ki ni fiktivno besedilo, kot marsikdo misli. Gre za delo enega od osrednjih zgodovinarjev iz 6. stoletja, ki ga lahko prebiramo tudi v slovenskem prevodu Kajetana Gantarja. Zanimivo je, da sem v tej knjigi našla kar nekaj vzporednic med opisi tiranskega Justinijana in med sodobnimi brezobraznimi pohlepneži, tajkuni, če hočeš. Tako sem lahko z malo nenavadnim, a zanimivim materialom dopolnila in končala zgodbo, ki me je spremljala toliko časa. Moje zgodbe se tako porajajo iz raznih drobcev, ki prihajajo od vsepovsod. Kratka zgodba Ribji spomin je nastala iz resnične štorije neke prijateljice, ki se je za vikend iz Ljubljane odpravljala domov in ni imela nikogar, ki bi mu dala v »varstvo« akvarij z ribami. Zato je pozvonila pri sosedih, nekemu upokojenskemu paru, in ju prosila, ali bi lahko za vikend pazila na njene ribe.

Vesna: Navdih črpam iz čisto življenjskih drobcev, včasih me navdahne tudi kakšna zgodba, ki jo slišim in ob kateri mi takoj »zavibrirajo« prsti.

Vesna, za tvoje pisanje je značilen nenehen preplet različnih žanrov. V realnost nenadoma vdre znanstvena fantastika, groteska ... Prav tako so nekatere zgodbe, kot npr. Esterine joške, popolnoma realne in druge čisto znanstvenofantastične (Lovki na občutke, Bazen). Zakaj nenehen preplet realnega in irealnega?
Vesna: Ne vem, tega ne znam dobro razložiti. Zgodba Esterine joške je nastala, ker me je zanimal sam poseg odstranitve prsi oz. kaj to pomeni za življenje. Potem pa sem slučajno slišala šaljivo pesem o joških Dolly Parton. Že sam spoj šaljive pesmi in resne operacije je bil zame dovolj nabit z grotesko, da je nastala zgodba. Najbrž gre tudi za vpliv grozljivk in trilerjev. Mogoče pa je nenehno vdiranje irealnega posledica mojega dojemanja realnosti, ki jo razumem kot razširjeno realnost oziroma golo objektivno stvarnost z nepojasnljivimi elementi. Tudi apokaliptično vzdušje, ki se pojavlja v kar nekaj mojih zgodbah, je odraz mojega občutenja sveta – mislim, da smo na robu katastrofe. 

V tvojih zgodbah je prav tako zanimiv aspekt seksualnosti, ki je večinoma povezana s frustracijami in zelo redko z užitkom. Zakaj tak pogled?
Vesna: Upam, da to ne pove preveč o meni. (Smeh.) Najbrž bi me znal kakšen psihonanalitik zelo dobro »definirati«, vendar se z njegovimi zaključki ne bi strinjala. (Smeh.) Ne vem, tega si ne znam pojasniti, mislim pa, da v knjigi, ki jo pišem sedaj, tega ni oziroma je seks povezan z užitkom.

Vajine zgodbe, kljub temu, da je v njih opaziti elemente znanstvene fantastike, groteske ali zgolj irealnega, vseeno obravnavajo teme in probleme, ki so bistveni za današnji čas, tudi za slovensko družbo. Kakšen je vajin pogled nanjo?
Vesna: Slovenske tendence, ki brbotajo pod površjem naše družbe, občutim kot katastrofične in ogrožajoče za moje življenje. Čeprav zavzemam do njih etično držo, vseeno pritiskajo na moje življenje in na življenje meni bližnjih ljudi. Motijo me smernice, ki jih opažam pri nas, kot so konservativnost, mlahavost politične in ekonomske srenje do socialnih problemov, itd. O tem bom pisala tudi v bodoče.

Tina: Slovenska družba je polna zelo različnih akterjev, dobrih in slabih. Zabavnih in tragičnih. Neumnih in pametnih. Soditi o njih se mi ne zdi preprosto, ker ne poznam vseh dejstev. Poleg tega je to, kar izvemo iz medijev, pogosto popačeno, senzacionalistično napihnjeno ali pa pometeno pod preprogo. Naivno verjamem, da pamet še vedno lahko premaga neumnost in poštenje prevlada nad pokvarjenostjo. Tako ali drugače se bodo reči izravnale. Nekaj moči ima tu gotovo tudi umetnost. Tudi zato si kot avtorica želim nagovoriti bralca skozi bolj ali manj aktualne družbene probleme. Moje zgodbe sicer niso zelo angažirane in ne mislim, da bodo spremenile svet ali usodno vplivale na mnenje bralca. Vseeno pa skušam v njih načeti kakšen problem današnjega časa, tudi zato, ker je nenazadnje literatura odsev sveta, v katerem živimo. Pa tudi sama zgodba, postavljena v aktualno okolje, postane bolj prepričljiva. Tako na primer v zgodbi Ribji spomin obravnavam temo polpretekle zgodovine (udba, op.p.), v Justinijanu in jaz pa problem gospodarskega kriminala in razprodaje slovenskega premoženja tujcem. Kljub temu pa v nobeni izmed zgodb angažiranost ni postavljena na prvo mesto, še vedno največ pozornosti posvečam literarnemu junaku oziroma njegovemu psihološkemu razvoju.

V kolikšni meri pa je v vajinih zgodbah prisotna avtobiografskost?
Vesna: V svojem prvencu sem se avtobiografskosti zavestno izogibala in se otepala kakršnihkoli navezav na lastno življenje. Bila sem celo prepričana, da mi je to uspelo, ko pa je knjiga izšla in sem jo ponovno prebirala, sem lahko v njej prepoznala posamezne drobce iz lastne preteklosti. Torej sem se slepila, je pa res, da so ti drobci tako majhni, da jih lahko prepoznam le jaz.

Tina: Tudi jaz sem se skušala čim bolj izogibati avtobiografskosti. Opazne so le kakšne malenkosti, kot na primer v zgodbi Jani, kjer glavni junak, tako kot jaz, ne mara papig. (Smeh.)

Tina, pri tvojih zgodbah sem dobila občutek, da bi jih lahko vse osrediščili okoli enega stavka, ki si ga zapisala v zgodbi Justinijan in jaz: »Sicer pa se stvari nikoli ne obrnejo, kot si predstavljamo, ne?« Junake postaviš v situacijo, ki se zasuka čisto drugače, kot si predstavlja bralec.
Tina: To je moja ambicija. Mogoče skušaš, še posebej kot mlad avtor, bralce presenetiti, narediti nekaj novega. Kot začetnik se namreč bojiš, da so tvoje zgodbe preveč predvidljive, dolgočasne in najbrž sem zato tako težila k temu – junake sem zavestno postavila v neke »mejne« situacije, v katerih se morajo znajti.

Vesna, kako pa ti izbiraš svoje literarne like? Tudi pri tebi so pogosto »na meji« in nenehno vzbujajo občutek, da bodo vsak trenutek prestopili v skrajnost.
Vesna: Zanimivo je, da se mi junakove glavne poteze izkristalizirajo že ob prvem zapisanem odstavku. V neko skrajno situacijo, v katero zaidejo, jih tako ne postavim namenoma.

Ravno za tvoje zgodbe, Vesna, je zanimivo tudi, da so zelo drugačne od slovenske kratke proze nasploh. Tematsko bi jih lahko prej uvrstili v sodobno ameriško prozo. Kako to?
Vesna: Že v najstniških letih in še danes sem pod močnim vplivom ameriške kulturne produkcije, torej od knjig do glasbe in filmov, kar se gotovo odraža tudi v mojem pisanju.

Obe sta diplomirani primerjalni književnici in imata za seboj precejšnjo »bralsko kilometrino«. So na vajino pisanje še posebej vplivali kakšni slovenski ali tuji avtorji?
Tina: Moram priznati, da v zadnjih letih, zaradi službenih obveznosti in sedaj tudi dojenčka, nimam ravno veliko časa za branje; čeprav, ironično, ravno v zgodbi Draga Tina pišem o tem, da pisanje avtorjev, ki ne berejo, ni kaj dosti vredno. (Smeh.) Od literarnih vplivov svetovnih in tujih »zgodbarjev« bi mogoče lahko glede idej omenila Gogolja, ki je, kot sem že rekla, vplival na nastanek zgodbe o Justinijanu. Od bolj sodobnih je najbrž treba omeniti Carverja, za katerega se mi zdi, da smo ga vsi »prežvečili« po dolgem in počez. Pri Slovencih so mi bile pred časom všeč Virkove zgodbe v zbirki Pogled na Tycho Brahe, pa dela Polone Glavan in Vinka Möderndoferja tudi. Še posebej mi je ostala v spominu njegova zbirka Tarok pri Mariji. V zadnjem času pa so mi prišle pod roko zanimive, urbane in sodobne zgodbe nemške avtorice Doris Dörie v zbirki Naravnost v srce.

Vesna: O vplivih težko govorim. Ko preberem kakšno dobro knjigo, skoraj zagotovo vpliva na moje pisanje in najbrž včasih kakšen njen del tudi »prekvasim« v kaj mojega. Ne morem pa govoriti o kakšnem avtorju, ki bi bistveno vplival ali določal moje pisanje.

Sta redni udeleženki Literaturinih delavnic kreativnega pisanja (delavnico za kratko zgodbo vodi Andrej Blatnik). V kolikšni meri so delavnice vplivale na vajino pisanje?
Vesna: Delavnica je bila bistvena, da sem začela resno pisati. Imela sem sicer močno željo, da bi pisala, vendar ni bila tako močna, da bi se lahko brez zunanjega poriva formirala kot pisateljica. Če delavnic ne bi bilo, najbrž tudi mojega prvenca ne bi bilo oziroma ne bi bilo zapisanih zgodb. Zame je delavnica bistvenega pomena, da se je moje življenje zasukalo, kot se je.

Tina: Glede nastanka mojega prvenca delim Vesnino zgodbo. Najbrž bi zbirka izšla dosti kasneje, če delavnic ne bi bilo. Na njih avtor pridobi neko zdravo samozavest o svojem pisanju, mogoče tudi bolj objektiven pogled nanj. Na začetku si namreč kot nekakšen »fijakarski konj«, ki vidi le svojo zgodbo in včasih ne opaziš, da kakšna, tudi povsem običajna ali logična zadeva v zgodbi ne zdrži. Zato so takšne delavnice za mladega pisatelja ključnega pomena. Vsak avtor na začetku potrebuje kritiko. Če se ne udeležuješ takšnih ali drugačnih delavnic, je to lahko tudi uredniška kritika. Na delavnici smo imeli srečo, da smo imeli na kupu več »kritikov« in debatirali o vsem. Seveda to ne pomeni, da smo bili udeleženci delavnice dejanski, profesionalni kritiki. Zbrani smo bili ljudje zelo različnih profilov, ki pa smo se za dve, tri ure prelevili v »kritike« oziroma ocenjevalce besedil.

Ali obstaja bojazen, da bi avtor na tak način »izgubil« svoj slog pisanja in ali lahko, ker na delavnici nek tekst obdeluje ali o njem razpravlja več avtorjev, govorimo o popolnoma avtorskem delu?
Tina: Ta bojazen je odveč. Zdi se mi, da vsak udeleženec vztraja pri svojem in da ne obstaja en sam način pisanja, pa čeprav gre za delavnico.

Vesna: Vsak od udeležencev ima svoj slog pisanja. Gre za zelo močne osebnosti, formirajo se avtorice in avtorji s povsem razpoznavnimi slogi. Kar se tiče avtorskega dela, pa moram reči, da sama nimam več tako rigidnega odnosa do tega vprašanja kot v preteklosti. Tudi če mi nekdo da idejo, ki mi pomaga izboljšati zgodbo, se mi zdi, da se lahko še vedno mirne duše podpišem pod tekst.

Tina: Poleg tega je na nek način že samo zbiranje idej, ki sprožijo nadaljnje pisanje, nekakšna pomoč od zunaj.

V preteklosti sta pisali tudi literarne kritike. V kakšnem položaju se znajde nekdo, ki je sprva kritik, potem pa naenkrat postavljen v vlogo pisatelja?
Tina: Napisala sem bolj malo literarnih kritik. Kritičnost je sicer zelo zaželena, prav tako samokritičnost, za katero se mi zdi, da pri nas pogosto umanjka. Je pa to tudi breme, saj pod drobnogled postaviš samega sebe. Mislim, da sem kar oster kritik same sebe. Pošteno premislim, kaj dam iz rok.

Vesna: Tudi jaz ne bi mogla govoriti o kritiški karieri; napisala sem nekaj Robnih zapisov (LUD Literatura) in recenzij. Zdi se mi, da lahko do svojega teksta vzpostaviš neoseben odnos, ko je enkrat zapisan. Res pa je, da sem imela težave, ker sem bila že preveč samokritična in me je to odvračalo od pisanja oziroma me na nek način celo kastriralo, tako da nisem mogla sproščeno razvijati idej.

Tina: Mislim, da je čas, v katerem tekst »obleži v predalu«, nujen ravno zato, da lahko razviješ nek objektiven pogled nanj.

Sta pripadnici najmlajše literarne generacije pri nas. Ali po vajinem mnenju obstaja slogovna ali tematska ločnica v pisanju med najmlajšo in starejšimi generacijami? Bi lahko govorili o skupnih značilnostih pisanja mladih slovenskih avtorjev? Morda celo o gibanju?
Vesna: Ne vidim nobenih vzporednic v pisanju med t.i. »generacijo 80-ih« in mojim ustvarjanjem. Mogoče bodo kakšne skupne vzporednice med nami odkrili literarni zgodovinarji čez kakšnih 10 ali 15 let. Poleg tega, se mi zdi »nasilno« označevanje, kot je »generacija 80-ih«, razen če ne določa le rojstne letnice, za zdaj nepotrebno.

Tina: Tudi jaz menim, da se bodo kakršnekoli skupne značilnosti izkristalizirale šele čez nekaj časa. Nikakor pa ne bi mogli govoriti o nekem gibanju. Ne pišemo namreč pod okriljem kakšne skupne ideje ali prepričanja. Individualizem je zelo močan. Vsak se bolj ukvarja sam s sabo, se dokazuje po svoje. To je nasploh nekakšen trend. Mogoče pa je to naša skupna značilnost? Mogoče nas bodo ravno po tem nato paradoksalno vendarle stlačili v skupni predal z etiketo »individualistov« ali česa podobnega.

Ali mladi avtorji spremljate ustvarjanje drug drugega? Vidita morda kakšen izrazit »glas« med mladimi slovenskimi avtorji?
Tina: Poskušam jih prebirati čim več, čeprav ne uspem slediti vsemu. Sicer pa je zame ravno Vesna tista, ki izstopa s svojim ustvarjanjem. Zanimivo se mi zdi tudi to, da piše vse več ženskih avtoric.

Vesna: Nisem pristaš tega, da bi se posameznega avtorja kovalo v zvezde. To se mi zdi nepotrebno in hkrati zastiranje drugih avtorjev. Pogosto se zgodi tudi, da je v nekem trenutku moderen določen avtor, kar pa je lahko tudi odraz drugih okoliščin in ne nujno literarne kvalitete.

Kakšen je položaj mladih slovenskih avtorjev? Vajini knjigi sta izšli v nakladi 500 izvodov. Mogoče vesta koliko izvodov je bilo že prodanih oz. kolikšna je knjižnična izposoja?
Vesna: Ne, tega ne vem, res pa je, da sem sama kupila kar nekaj izvodov svoje knjige. (Smeh.) Kar se tiče knjižnične izposoje, pa nisem dosegla praga, da bi bila upravičena do knjižničnega nadomestila.

Tina: Prodaje in izposoje moje knjige žal še nisem uspela spremljati, vendar bom to storila v bodoče. Sem pa zasledila, da je bila v knjižnici izpostavljena kot novost v slovenskem literarnem prostoru. Sicer pa je prodaja slovenskih knjig običajno nizka.

Ali Slovenci radi berejo slovenske avtorje?
Vesna: Krog ljudi, v katerem se gibam, bere in spremlja, kaj se dogaja na knjižnem trgu. Ko izstopim iz tega kroga, pa opazim, da ljudje raje posegajo po drugih stvareh.

Tina: Z branjem slovenskih knjig se mi zdi podobno kot z gledanjem slovenskih filmov. Pogosto se pojavi predsodek, da gre za duhamorne, depresivne štorije. A tako, kot se »pobira« film, se mi zdi, da je vse več tudi naklonjenih bralcev slovenske literature.

Že nekajkrat sta prebirali svoje zgodbe na literarnih branjih v živo. Kakšen je bil odziv publike?
Vesna: Javna branja so bila na začetku zame zelo stresna, zdaj pa rajši berem v živo kot dajem intervjuje. Intervju sicer ponudi vpogled v »zakulisje ustvarjanja«, vendar mislim, da branja povedo več o meni in mojem pisanju. Kar se tiče odzivov, so bili pa tako dobri kot slabi, vseeno pa je bilo več prvih.

Tina: Odziv dobim predvsem od ljudi, ki jih poznam. Zdi se mi, da Slovenci niso publika, ki bi nekoga direktno pohvalili ali kritizirali. Javna branja so zame malo naporna, saj je pisanje samotno delo, medtem ko si tu povsem izpostavljen. Kljub temu menim, da bi moralo biti javnih branj čim več, tudi v knjigarnah ali celo na ulici, v parkih in na podobnih javnih mestih. Verjamem, da ljudje radi prisluhnejo. Seveda je spet pomembno kaj bereš. Ni vsaka pisava primerna za javno branje. Tudi moja ni vedno. Sem pa opazila, da je obisk takšnih dogodkov zelo različen. V Ljubljani, na Metelkovi, kjer branja potekajo že vrsto leto, obstaja neka stalna publika in je zanimanja več, medtem ko izven Ljubljane obisk upade.

Koliko pozornosti pa so vajinima prvencema namenili v medijih?
Vesna: Nad odzivom sem bila kar presenečena. Še posebej zato, ker se je o mojem delu pisalo in ga recenziralo še preden sem dobila nagrado knjižnega sejma za najboljši slovenski prvenec.

Tina: Moja knjiga je bila, kot je v navadi, predstavljena na tiskovni konferenci založbe in v nekaterih medijih, kot je revija Bukla. Kritiko pa sem zasledila le eno, v Delu, in bila vesela, da je bila knjiga dobro ocenjena. Res pa je, da je prvenec izšel oktobra lani, tako da so bili prvi odzivi kljub vsemu dokaj hitri.

Kakšen pa je odnos slovenskih založb do mladih avtorjev? Kaj si lahko obeta mlad avtor, ki izda prvenec?
Vesna: Mislim, da je najbolj pomembno to, da nenehno pišeš. Sama sicer nisem imela težav z objavo knjige pri založbi, menim pa, da mora mlad avtor pisati in vztrajati, tudi če je zavrnjen. Enkrat se bo že našel urednik, ki bo razumel in objavil njegovo delo.

Tina: Svoj prvenec sem izdala pri LUD Literaturi. Ob izidu knjige sem imela kar nekaj predstavitvenih nastopov, tako da moram reči, da se uredniki pri promociji avtorjev zelo trudijo. Prav tako smo dobro sodelovali v procesu izdajanja knjige.

Kakšni so vajini načrti za naprej? Vaju mikajo tudi kakšna druga ustvarjalna področja?
Vesna: Trenutno pišem roman in upam, da mi ga bo uspelo kmalu končati. Zgodba se dogaja na odlagališču elektronskih odpadkov, spremenjenem v kazensko taborišče, v katerem živijo in delajo ženske. Te so zaradi toksičnega okolja izpostavljene vsem mogočim zdravstvenim tveganjem, nadaljnje dogajanje pa naj ostane zaenkrat skrivnost. Sicer pa bi se rada preizkusila tudi v kiparjenju in postala DJ-ka, vleče pa me tudi k filmskim scenarijem.

Tina: Tudi v bodoče si želim pisati in ne ostati zgolj pri eni sami knjigi. Zastavila sem si dolgoročni cilj, da bom čez nekaj let izdala svojo drugo zbirko kratkih zgodb. Bom pa zaenkrat ostala kar pri zgodbah, vendar iz čisto praktičnih razlogov, saj ob vseh službenih in družinskih obveznostih zdaj ne bi našla časa za pisanje romana. Tega bom napisala, ko bom v pokoju. (Smeh.)

_________

Fotografiji: Mojca Pišek; osebni arhiv avtorice