Njena prva pesniška zbirka je izšla leta 1965, istega leta je ustanovila tudi literarno revijo La Barre du jour, sledila je ustanovitev feminističnega časopisa Les Têtes de pioche (1976-1979) in revije La Nouvelle Barre du jour (1977). Skupaj z Luce Guilbeault se je leta 1976 preizkusila kot režiserka filma Some American Feminists, leta 1982 pa je ustanovila lastno založbo, L'intégrale éditrice. Do danes je izdala zbirko esejev La Lettre aérienne (Zračno pismo, 1985), devet romanov in skoraj trideset zbirk poezije in napisala dve gledališki igri. Leta 1991 je v sodelovanju z Lisette Girouard izdala antologijo ženske quebeške poezije, Des origines à nos jours (Od začetkov do današnjih dni). Za svojo poezijo je prejela številne nagrade, med drugim je dvakratna dobitnica prestižne Governor General's Award, leta 1991 pa je za življenjsko delo prejela tudi Prix Athanase-David, najvišje literarno priznanje v Kanadi. Dela Nicole Brossard so bila prevedena v številne jezike, med drugim lahko njeno poezijo beremo tudi v slovenskem prevodu Braneta Mozetiča, Namestitve: z in brez zaimkov (ŠKUC, 2002).

Vaša prva pesniška zbirka, Aube à la saison (Ob svitu letnega časa), je izšla leta 1965. Kako gledate danes na svoja začetna dela?
Na svoje zgodnejše knjige gledam kot na del procesa, kjer lahko opazujemo vzorce, tematike, vprašanja in poglede, ki so takrat oblikovali moj pristop do hrepenenja, resničnosti in jezika. Redko na primer spremenim vrstico ali besedo svojih zgodnejših pesmi, ker jih res vidim kot proces, skoraj kot pričo pisateljici, ki sem takrat bila. Moji prvi dve knjigi (1965-66) govorita o vplivih, L’écho bouge beau (Odmev se premika lepo), Suite logique (Logični potek) in Le Centre blanc (Prazno središče, 1968-70) pa imajo v sebi vse, kar se je pozneje razvilo kot raziskovanje jezika z intelektualnim in čutnim pristopom, ki sem ga izrazila z izrazom »la pensée de l’émotion et l’émotion de la pensée« (mišljenje čustvovanja in čustvovanje mišljenja).

Kot večino avtorjev in avtoric tudi vas uvrščajo v različne predalčke in kategorije: feministične, lezbične avtorice, štejejo vas za predstavnico formalistične poezije. Kaj menite o teh in drugih nalepkah, ki vam jih pripenjajo?
Nalepke so lahko negativne ali pozitivne. Obojne dajejo ljudje, s katerimi ne deliš vrednot, in ljudje, s katerimi deliš pomembno dimenzijo sebe, prakso ali zgodovino. Ker se tičejo vidnosti, se jih lahko izrabi za najboljše ali najslabše. Ampak ena stvar zagotovo drži: vsak posameznik je zmeraj bolj kompleksen kot nalepka, ki mu jo pripnejo, tudi ko si nalepko nadene sam. Ko rečem, da sem lezbijka, to pomeni več kot zgolj spolno prakso. Gre za način bivanja z ženskami v dinamiki, ki me izpolnjuje in zadovoljuje. Ker sem pesnica, lezbijka v meni obstaja dvakratno, v resničnosti in v simboličnem prostoru. Pogosto pravim, da je pesnica v meni tista, ki upravlja z lezbičnim čustvovanjem tako, da se ga lahko deli z drugimi na kreativen način o sebstvu, identiteti in užitku.

Kakšen učinek želite primarno doseči s svojo poezijo? Kljub temu, da je izredno osebna, nosi tudi izrazito politično noto.
Prav imate. Ne morem se izogniti vprašanjem o svetu, v katerem živim. Kaj pomeni pisati v letu 2010? Kako se razlikujem od pisateljev leta 1550 ali 1900? Kakšne vrednote prinašam s seboj in kako lahko prevladajo nad trpljenjem in kaosom? Všeč mi je beseda »nota« v vašem vprašanju, ker ima ta nota v mojih mislih tudi ton, melodijo, zaradi katere ne pozabim, da obsodba vsake škodljive laži in grozljivega političnega in seksističnega nasilja naredi prostor za novo dinamiko hrepenenja in glasbo, ki jo hranimo znotraj nas samih. Tako je primarni cilj moje poezije lucidnost in užitek besed, ki nas vedno pripeljejo dlje, kot si mislimo. Tudi če je besedilo včasih mračno, mislim, da je tisto, kar želim deliti v jeziku, res tisto surovo in obenem subtilno občutje, ki osvetljuje hrepenenje, strah in veselje, istočasno spletene v mrežo, občutje, ki govori predvsem o življenju in njegovi zmožnosti, da nas ohranja resnične.

Dobili ste številne nagrade za svoje zaslužke pri ponovni oživitvi frankofonske poezije v Quebecu. Kakšno literaturo po vašem mnenju proizvaja Quebec danes? Kakšno mesto zavzema v kontekstu kanadske literature v celoti?
Quebeška literatura se je zelo razvila v smislu raznolikosti pristopov in naracij. Zdaj lahko govorimo o »des oeuvres« (opusih), ne le o uspešnih knjigah, temveč o veliki kvaliteti mnogih pisateljev. Pet generacij pisateljev piše istočasno in vse to skupaj vreže občutek zgodovine, identitete, sodobnosti (življenje z novimi tehnologijami) in prihodnosti. Če bi morala uporabiti dve besedi, bi rekla: diverzifikacija, obnovitev generacijskega odnosa do jezika in samopodobe. Kar pa se tiče drugega vprašanja, ne morem gledati na kanadsko in quebeško literaturo drugače kot na vzporedni; quebeške literature ne vidim v kontekstu kanadske literature v celoti. Gre za dve mladi, a različni literaturi, ki sta se razvili vsaka na svoj način, ampak v skoraj enakem tempu, z entuziazmom in nelagodjem glede svoje identitete.
 
Lahko sploh govorimo o kanadski literaturi kot enotnem konceptu?
Kanada je velika, multikulturna država. Ideja enotnega koncepta lahko deluje le, če si v srcu želiš, da bi bila enoten koncept, ki združuje angleško pišoče postkolonialne in migrantske pisce, feministične ter gejevske in lezbične pisatelje in pisateljice, staroselske (First Nations) pisatelje, avtorje Zahodne obale, prerij, Ontaria in provinc Maritime, akadijsko literaturo in francosko pišoče kanadske avtorje, ki živijo izven Quebeca.