Kloninger je v Slovenijo prišel iz Alžira, kjer je bil tri leta zaposlen kot kulturni referent na nemškem veleposlaništvu in direktor tamkajšnjega instituta. Z njim smo poklepetali o »Goetheju«, nemški literaturi in naredili letno bilanco. Nagovorili pa smo tudi slovensko-nemške stereotipe in pokukali v direktorjeve »skrivne kotičke«.

Kdaj je bil ustanovljen prvi Goethe-Institut in kakšno vlogo pravzaprav igra tovrstna institucija tako v nemški kulturi kot v kulturi posamezne dežele gostiteljice?
Prvi Goethe-Institut je bil ustanovljen v petdesetih letih prejšnjega stoletja v Nemčiji in se že od takrat ves čas razvija in širi. Centralna institucija stoji v Münchnu. Prvi instituti so se ukvarjali izključno s posredovanjem nemškega jezika, z nemščino kot tujim jezikom. V poznih šestdesetih se je temu pridružilo še snovanje in izvajanje lastnega kulturnega programa. Pravo zarezo za Goethe-Institut pa pomeni leto 1976, ko je zunanje ministrstvo Republike Nemčije z institutom podpisalo pogodbo, ki ureja razmerje in pristojnosti med njim in ministrstvom. Od takrat Goethe-Institut po naročilu Republike Nemčije izvaja projekte, je odgovoren za nemško zunanjo kulturno politiko in je eden največjih posrednikov kulturnega življenja. Pravzaprav bi nam danes, leta 2009, rekli morda kar global player, saj nismo aktivni le v evropskih deželah, ampak tudi v Afriki, Aziji, Indiji, Ameriki in Avstraliji.

Koliko vaših ustanov je po svetu? Glede na to, da omenjate tudi druge kontinente: katera dežela se vam zdi najbolj nenavadna oz. »eksotična« za tovrstno institucijo?
Imamo okrog 160 centrov - malce je odvisno od načina štetja, ker niso vsi naši instituti poimenovani po Goetheju. V Indiji obstaja Max-Mueller-Bhavan, poimenovan po enem največjih nemških indologov, v Južni Ameriki pa imamo recimo Humboldt-Institut, ker je Alexander von Humboldt bolj znan od Goetheja. Skratka, imamo ogromno mrežo in s ponosom lahko rečem, da smo povsod zelo dobro sprejeti. Verjetno kljub mojemu raskavemu zimskemu glasu slišite, da ne prihajam z juga Nemčije, čeprav se tam nahaja centrala. Sem s severa, iz Berlina, zato je zame eden najbolj eksotičnih krajev zagotovo Bavarska z Münchnom na čelu. Toda zdi se mi, da je beseda »eksotika« zmeraj povezana z deželo izvora in praviloma z njo v Evropi mislimo na tuje, tropske pokrajine. Zame eksotika pravzaprav ne obstaja. Tako verjetno nekatere kraje označujejo turisti, za sodelavce Goethe-Instituta pa je povsem običajno, da smo doma v svetu, kar ni povezano z nikakršno eksotiko, temveč s trdim delom.

Kako se pravzaprav »preživljate«? Ali tudi »Goethe« trpi za gospodarsko in finančno krizo?
Financiramo se s sredstvi zunanjega ministrstva Republike Nemčije ali bolje - iz davkoplačevalskega denarja. Poleg tega imamo še številne druge finančne vire - recimo donacije drugih ministrstev, društev, fundacij, sponzorjev itd. Goethe-Instituti v tujini se financirajo delno tudi sami, s precejšnjim številom lastnih aktivnosti. Gre za institucijo v javnem interesu s pravno-formalnim statusom društva, čeprav izvajamo plačljive jezikovne tečaje in prihodki od njih razbremenijo nemškega davkoplačevalca. Kljub temu smo neprofitna organizacija, ki deluje s pozitivno ničlo. O posledicah krize pa je sedaj še težko govoriti. Kot veste, imamo novo vlado in kako se bo to odražalo na prihodkih, bomo videli v naslednjih letih. Jaz sem optimističen, ker mislim, da na področju kulture ne bomo imeli večjih odtegljajev. Po drugi stani pa se bojim, da bodo naši finančni partnerji utrpeli posledice nastale krize in ne bodo mogli v toliki meri sofinancirati pomembnih projektov.

Kakšen mora biti projekt, da vas pritegne? Obstajata morda »privilegirano področje« ali »preverjena strategija«?
Najprej nekaj besed o tem, kako sploh nastane naš projekt. Na začetku je ideja, ki lahko pride s strani neke institucije, recimo v Sloveniji, ali partnerja ali posameznika - tukaj je veliko možnosti. Nato skupaj oblikujemo opis projekta, recimo s področja upodabljajoče umetnosti ali literature. Na centrali Goethe-Instituta obstajajo različna strokovna združenja, ki se ukvarjajo s posameznim segmentom kulture (glasbo, literaturo, slikarstvom) in delujejo kot svetovalni organ s sveti, v katerih sedijo umetniki, intelektualci in predstavniki javnega življenja, ki opisan projekt ovrednotijo. Pot od ideje do produkcije je dolga. Ideje pa se zmeraj razvijajo v partnerskem dialogu: če se v neki deželi bolj malo bere, bo verjetno število literarnih projektov manjše. Literarni projekti pa ne pomenijo vselej le literarnih branj, temveč smo v Sloveniji preteklo leto sodelovali z različnimi festivali. Pripomogli smo k temu, da sta lahko tukaj gostovala Ingo Schulze in Durs Grünbein. Med drugim smo omogočili, da je Slovenija navzoča na priznanih mednarodnih literarnih portalih, kot je „Bücher, über die man spricht“ (»Knjige, o katerih se govori«, op. a.). Leta 2010 se bo Slovenija na portalu najprej predstavila s pregledom recepcije nemške literature. Prepričan sem, da bo interes za nemško izvirno in tudi prevodno književnost še zrasel, ne le zato, ker je ta književnost zanimiva in sveža, temveč tudi zato, ker bomo zaradi identičnih tem, s katerimi se ukvarjajo tako nemški kot slovenski avtorji, pridobili verjetno več bralcev.

Ina Hartwig, ena najvidnejših nemških literarnih kritičark, je na straneh Goethe-Instituta napisala zanimiv in tehten sestavek o nemški sodobni književnosti. Padec zidu in politično razsežnost gospodarske krize je povezala s temami aktualnega nemškega pisanja in se je na koncu vprašala: »Ali je mogoče, da smo sredi krize, ki tvori ideološki vakuum, priča novemu literarnemu preporodu?« Hartwigova sprašuje, mi vi lahko odgovorite?
Zdi se mi, da literatura zelo tenkočutno zrcali realnost. Morda ne nujno zelo hitro, na vsak način pa skozi različne perspektive, različna dojemanja. Zato mislim, da izjava drži. Če res stojimo na prelomu, tega si ne upam trditi ali postavljati pod vprašaj. Nekaj pa je zagotovo res, pa ni povezano le s sedanjo gospodarsko in finančno krizo: za knjigo je spet obdobje konjunkture, čeprav se je ves čas mislilo, da se poslavlja kot medij - to se vidi tako pri produkciji kot pri recepciji. Če se navežem na obstoječo finančno in gospodarsko krizo, se mi zdi, ne glede na literaturo, da smo v splošnem res v prelomnem trenutku - krize niso povezane le s tveganjem, temveč odpirajo nove možnosti. In upam, da bo možnost, ki se ponuja, pripeljala k novim rezultatom, ne le v kulturi, temveč tudi v gospodarstvu.

V zadnjih dveh mesecih je Nemčija proslavila dva pomembna in redka trenutka kulturnega in političnega življenja: svet se je spomnil dvajsete obletnice padca berlinskega zidu in Herta Müller je prejela Nobelovo nagrado za literaturo. Kako ste ta dva dogodka obeležili pri vas?
Dvajset let padca zidu je za Goethe-Institut v Ljubljani zelo pomemben datum. Nimamo le razstav, kot je razstava fotografij v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, ki se ukvarja s tem delom nemške oz. evropske zgodovine. S padcem zidu smo se ukvarjali tudi zelo »po naše«, ne v obliki literarnih besedil ali družbeno-kritičnih tekstov, temveč na način razstave karikatur. Slovenskim študentom smo pokazali, kako so nemški karikaturisti prikazali prevratno situacijo med leti 1989 in 1990. To ni bilo le nenavadno, temveč je študentom posredovalo povsem novo podobo Nemčije. Karikature smo poslali tudi na slovenske šole, kjer so jih kot učni pripomoček učitelji integrirali v pouk nemškega jezika. Padec berlinskega zidu smo obeležili s partnerji, ko smo se denimo pridružili mednarodnemu filmskemu festivalu Liffe s projekcijami filmov, ki so se ukvarjali s to temo. Herta Müller v Sloveniji zaenkrat ni bila posebej tematizirana, ker je bolj poznana na Vzhodu ali v drugih deželah jugovzhodne Evrope. Seveda pa ne izključujem možnosti, da se bomo v naslednjih letih z literaturo Herte Müller ukvarjali bolj podrobno.

V Sloveniji Goethe-Institut obstaja slabih pet let. Pred tem je bil za nas pristojen center v Zagrebu. Kako ocenjujete delo instituta v teh nekaj letih? Se ga je splačalo ustanoviti?
Načelno bi rekel, da se zmeraj splača ustanoviti Goethe-Institut in zagotovo je Goethe-Institut v Ljubljani zelo pomemben za celotno Slovenijo. To lahko potrdim preko pogovorov, ki sem jih imel z našimi slovenskimi partnerji na vseh mogočih področjih. Mislim tudi, čeprav smo še mladi, da počasi osvajamo prostor v slovenski kulturni zavesti. Na začetku so nas namreč prepoznavali predvsem po jezikovni plati, zaradi tečajev nemškega jezika. Sedaj pa nas povezujejo tudi s prireditvami na področju upodabljajoče umetnosti, oblikovanja itd. Poleg tega igra Nemška knjižnica v okviru CTK Ljubljana še vedno veliko vlogo pri posredovanju knjig in informacij. V prihodnosti pa si želim, da bi knjižnico razširili še za mlado bralstvo. Ne le za študente, temveč tudi za šolarje.

Pred slabim letom ste prišli v Slovenijo iz Alžirije. Kako se vam zdi? Boljše? Slabše?
Moram reči, da je vsaka zamenjava delovnega mesta in službeno prestavljanje iz enega kraja v drugega svojevrsten izziv, tako v zasebnem kot v poklicnem smislu. Premik iz Afrike v Evropo je gotovo manjši kot moj prejšnji, ko sem prišel iz Singapurja v Alžir. Kljub temu nikoli ne bi vrednotil z besedami boljše - slabše, temveč drugače. Sam sem zelo vesel, da sem spet v Evropi, ker sem bil več desetletij zaposlen zunaj nje. Reči moram, da sem se v tem kratkem času tukaj zelo veliko naučil - ne le o Sloveniji, o regiji, temveč tudi o Evropi, ker je Slovenija zelo aktivna v evropskem kontekstu in mislim, da kulturni potenciali, ki jih ponuja, še dolgo ne bodo izkoriščeni.

Kakšen se vam zdi nivo znanja nemščine v Sloveniji? In sploh, koliko so Slovenci seznanjeni z nemškim kulturnim, političnim prostorom?
Brez dvoma najdejo Nemčija in nemško govoreče dežele v Sloveniji zelo pozitivno okolje. Gre za vsesplošen interes za nemško, avstrijsko ali švicarsko kulturo. Res pa je, da obstaja nek svojevrsten fenomen - kljub geografski bližini z nemško kulturno pokrajino se presenetljivo malo ve o Nemčiji, zato naša dejavnost ni le smiselna, ampak celo nujna. Za mlade Slovence se namreč pri nas ponujajo številne možnosti - tako na področju študija, dela, dopusta, kot pri ohranjanju osebnih stikov. Vedno znova sem pozitivno presenečen, če nam obiskovalci naših dejavnosti kdaj rečejo: »Tole pa je zanimivo, tega sploh nisem vedel.«

Kako pa je z Nemci?
Vsi Nemci poznajo Slovenijo, vendar najbrž drugače, kot si predstavljate.

To pomeni …
No, vsak Nemec se je še v časih Jugoslavije skoraj zagotovo zataknil v Sloveniji. Natančneje: peljal se je skozi, ko je odhajal na dopust na jadransko obalo. Zato ve nekaj, vendar ne prav veliko. Zdi se mi, da se je šele zadnjih dvajset let poznavanje Slovenije izboljšalo - ne nazadnje tudi s pomočjo predsedovanja Svetu EU. Sam si pa kljub temu želim, da bi se vedelo več o slovenski kulturni raznolikosti. To je pač proces, ki se razvija kontinuirano, vendar počasi.

Imate v Sloveniji kakšna skrivna mesta, vam ljube prostore, kamor se umaknete?
Skrita pribežališča seveda obstajajo - ne bom pa vseh razkril. (smeh) Nekaj jih je, ne le v Ljubljani, tudi drugje po Sloveniji, in mednje sodijo zagotovo naravni prostori, a tudi kraji, kjer poleti začutiš utrip glavnega mesta - levo in desno od Ljubljanice.

Ste zdaj več v rodnem Berlinu, ker vam je bližje?
Ne, nisem več, sem pa hitreje. (smeh) To vprašanje mi daje priložnost, da izrazim še svojo osebno željo: želim si ponovno vzpostavitev neposredne letalske povezave med Ljubljano in Berlinom, s katero bi zagotovo veliko pridobila tudi kulturna izmenjava.

_______

Foto: Goethe-Institut Ljubljana