Lahko bi naštevala naslove njenih številnih pesniških zbirk in imena številnih nagrad, ki jih je zanje prejela, vendar bi raje izpostavila nekaj drugega. Kljub fizični razdalji (dopisovanju) in kljub jezikovni razpoki med nama, ki sta nama jo v pogovoru o literaturi in vsem ostalem naposled pomagala premestiti Staša Pavlović in Sebastian Krawczyk, me je takoj povabila v svojo izjemno bližino. Prevzel me je občutek, da se povezujem s človekom, ki je neizmerno odkrit in morda tudi zato prisoten čez in čez. V najinem drobnem komuniciranju je bila povsem osebna; kljub temu, da se ji je mudilo k izdaji nove pesniške zbirke Leto ognjenega zmaja, si je z iskrenim veseljem vzela čas in vrstice do vrha napolnila s sabo.

Zakaj je poezijo vredno pisati, zakaj ostajate pri pesnjenju – kaj vas zadržuje tu?
Dolgo časa sem se učila govoriti. Ko sem začela, se je izkazalo, da znam o sebi in svetu govoriti samo na pesniški način. Govoriti ne pomeni le izgovarjati določenih glasov, temveč tudi organizirati cel mehanizem zaznavanja. To, kar vidimo, je posledica dela, ki ga opravljajo naši čuti. Govorjenje je interpretiranje zunanjih impulzov, ki jih pozneje sami spreminjamo na podlagi naše lastne predstave o tem, kaj za nas pomeni resnica o nas samih. Ne glede na to, kakšna naj bi bila poetika (lahko je nežna, lahko surova), nenehno plavam v reki poezije. Tok je včasih nevarno močan, drugič naklonjen, ljubeč, in potem spet ponorel. Tale reka skriva naše upanje, da bomo nekoč razumeli, kaj pomenita naša eksistenca in svet sam. Kaj pomenita Bivanje in njegova ljubljena. Tale reka se imenuje KONSTANTA NESKONČNOSTI. Ta konstanta je pesniški občutek stalnosti, ki ga imam v sebi. Ne glede na to, ali pišem ali ne, zmeraj čutim, da sem besedna plesalka. Plesala bom od začetka do konca sveta. Vprašanje je, kakšnega sveta? Enega od možnih, ali enega od nemogočih? Poezija je kot detektor na nebu. Metafora pridobiva na svetlobni hitrosti in dosega kar najbolj oddaljene konce sveta. Pisanje je kot otroštvo: palača spomina in labirint odkritij. Za vedno bo ostalo znotraj človeka, ki je okusil, kako se zna beseda preobraziti.

Na kakšen način je pesnjenje zadovoljujoča dejavnost?
Darilo za napor imenovanja, klicanja, prikazovanja in odkrivanja je lahkota povezovanja različnih verig pomenov in modulov asociacij. Združevanje nenehnega pogovora z resničnostjo, ki nas obdaja. Ustnice neskončnosti, ki postajajo snov Vsebine, ki jo izražamo. Seveda je to, kar rečem, svojevrsten pesniški solipsizem. Pesniška iluzija sveta, ki ni predstavljiv v asociacijah realnega. Ampak kdo bi vprašal, kaj pomeni realnost, še posebej danes? Ni virtualen svet bližji delovanju možganov sodobnega človeka, če ga primerjamo s svetom narave? Človek razume bolje, po katerih poteh potujejo računalniški sistemi, kako delujejo različni vmesniki, veliko bolje kot pozna poti, ki jih ponuja narava: vzhod in zahod sonca. Poezija ponuja možnost svobodnega mišljenja in zaznavanja, ampak hkrati kaže, kako nepopoln je človek. Biča ga z nedokončanim, neizrečenim, zamolčanim.

Kaj naredi pesem živo in dobro napisano?
Ustvarjanje pesmi je kot ustvarjanje novega sveta. Treba mu je dati življenjsko silo. Potem ta pesem odide, gre v svojo smer. Se osvobaja in odpravlja, da bi opravila svoje poslanstvo. Zdi se mi, da je bolečina, ki nam jo prizadevajo drugi, vrsta črnila. Skrivnostni eliksir, ki nam pomaga opisati brezno in globino. Samo bolečina lahko prikliče svetlobo v temi. Če sledimo temu, kar nas boli, potem istočasno puščamo sledi, in sicer kar na tem, kar nam prizadeva bolečino. To je, kot bi se gledali v ogledalu. Nekoč sem videla nenavadno jutranjo zarjo: sonce je vstajalo, jaz pa sem šla na sprehod po vrtu in to je bilo pretresljivo! Vrt je bil videti kot zaklano telo! Ali je čutil, kar sem čutila jaz? Kot bi govoril: dovoli, da umrem. Zelo dobro sem slišala tisti strašen stavek. Tiste vrtnice, ki so me rotile, naj jih pustim stati na mrazu, da ne bodo dočakale pomladi. To pomeni videti, kako materija meni govori z lastnim glasom. Pesem je kot napoved prihajajočega, kot reakcija sedanjosti na izkustvo prihodnosti. Zavedam se, da obstajajo pesmi, ki lahko znova zbudijo k življenju. Obstaja plesalka, ki lahko oživi celo smrt.

Vas pesništvo v nekaterih vidikih spominja na čaranje?
Nek japonski pesnik mi je rekel, da je pisanje pesmi kot pogovor s smrtjo. V svojem življenju sem pretrpela precej skrajnih in travmatičnih doživetij. Še vedno nisem povsem prepričana, ali sem še živa ali napol mrtva? Mislim, da me je smrt že dodobra spoznala, ampak ne vem, če je moja prijateljica. Najbrž me je zato, ker ima pravi pesnik za nalogo ne samo razkazovanje višin duha, ampak je hkrati samouk mnogostranskega funkcioniranja. Spoznava temperaturo in težo dotika smrti, ljubezni, norosti, nečesa nadnaravnega. Pot poezije je pogosto nenavadna in nerazložljiva, zaradi česar imajo ljudje težave umestiti jo v času in prostoru, oziroma jo le stežka pospravijo v svoje predalčke. Iz tega izhaja magija poezije, zaradi tega je postala sinonim za nerazložljive stvari, čeprav meni se zdi, da je poezijo bolj upravičeno primerjati s sodobno fiziko, še posebej kvantno, ker je magija pravzaprav samo vrsta primitivne prevare, ki potrebuje teatralne kretnje. Obstaja pač nekaj resnejšega in še nevarnejšega. Nekaj, kar molči in ni dosegljivo. Kaj je to? Metafizika. Trganje kože s stare podobe sveta, zato ker bi rad bil bližje skrivnosti in se z njo izenačil. Srečanje z bogom na štiri oči. Takrat pozabiš, kako gre molitev, vse priučene verske rituale, pozabiš na samega sebe, pozabiš, kdo je bog. Isto se dogaja med pisanjem. Ko pišem, pozabim na vse, celo na lastno življenje: ne jem, ne spim. Pišem dan in noč. Ne spim, bedim, ker se nočem niti za trenutek ločiti od njega. Tista stvar je kot besede: ljubi, ljubezen, hrepenenje, kot da bi se vrnila od ljubljene osebe – BESEDA, ki odpira nov prostor, govori kot v drugem jeziku. Pišem. Dokler nisem popolnoma izčrpana, dokler ne izgubim zavesti, dokler ne izgubim občutka za čas. To ni do grama pretehtan razpored vsakodnevnih navdihov domišljave pesnice. Že Platon je pisal o muzah in posebnem božjem navdihu, kateremu so podvrženi pesniki. Mislim, da se navdih, ta avtentičen navdih, spreminja v nepojmljivo strast, tale reka, o kateri sem pisala prej, postane močan tok, ki ga sestavlja ogromno nevarnih virov.

Vidite poezijo tudi kot način spreminjanja sveta – spreminjanja prevladujočih pogledov v družbi in uveljavljanja novih percepcij?
Vprašanje je: katerega sveta? Ker je svetov več. Če bi kdo hotel spremeniti svet, bi moral naprej spremeniti mentaliteto človeka v celoti, kar ni mogoče. Odkar obstaja človek, je bilo veliko ljudi, ki so ponujali človeštvu raznolike poti in rešitve, za katere vendar ni bilo velikega zanimanja. Ponavadi so si ljudje, ki so želeli reševati človeštvo, s tem nakopali veliko težav. Njihovi življenjepisi so polni dramatičnih dogodkov, čeprav se mi zdi, da so bili pravzaprav nepotrebni. Kar naenkrat so se pojavljali v naravnem okolju človeka, zmeraj kot kakšen tuj element, zato so jih spretno odstranjevali. Sokrat, Kristus, Ivana Orleanska – v bistvu ne gre za posameznike, ampak za mehanizme. Najbolj žalostna zgodba je najbrž Kristusova. Povsod odvratnost, on pa še vedno visi na križu. Zdi se mi, da bo, če bo še enkrat prišel na svet, zagotovo imel s sabo puško ali granate. Nimam namena spreminjati sveta ali ljudi s tem, kar pišem. Beseda ne more spremeniti usode, je samo njena posledica. Brezbrižna sem do sodobne civilizacije in ljudi in priznam, da se v tem svetu počutim tujo; zavedam se tudi tega, da sem svojevrsten outsider. Ko gledam na stvari, ne samo v zvezi z umetnostjo, ampak tudi drugje, se mi zdi, da gre vse k nekakšnemu koncu. Evropa je preveč zaposlena sama s sabo, da bi to opazila. Vendar obstajajo drugje po svetu kulture, ki so tisoče let starejše od evropske, in tega ne smemo pozabiti! Človeštvo se je osramotilo z vojnami, pokoli, klanjem, zdaj pa je zamenjalo voljo do destrukcije za poželenje po potrošništvu. Ti nešteti umetniki, muhe enodnevnice, knjige za enkratno uporabo, fast-food pesmi. Površnost in praznina, ki navdajata z grozo. Ljudje so nehali razmišljati, primanjkuje jim časa za razmišljanje, zato namesto njih razmišljajo gospodje s televizije ali radijski glasovi oziroma internetne strani. No, mogoče bi človeštvo, če bi začelo razmišljati, pomrlo od groze. Sprememba ni mogoča. Tudi priporočljiva ni. Človeštvo mora nositi posledice podcenjevanja pomembnih stvari in zabavanja z igračkami. Sama ne hrepenim po tem, da bi kaj spreminjala. To bi bilo smešno. Držim se vstran, znotraj svojega nevidnega kraljestva. Pišem, ker mi je pisanje všeč, in čakam na naslednjo katastrofo. Ker je pisanje pravzaprav kot osebna katastrofa in katastrofa človeštva. Kot na primer izgon iz raja iz Stare zaveze. Kaj bi človeštvo naredilo z Angelom upanja, ki bi ga nameraval rešiti? Mislim, da bi ga kruto umorilo. Ljudje sovražijo resnico, ta Angel pa bi moral povedati resnico. Čudno, ampak resnice se izogibamo. Resnica je, kot kaže, škandal. Umetnost je neke vrste resnica. Mogoče so zaradi tega življenja nekaterih umetnikov izrazita. Nadpovprečnost posameznika pogosto ne zadostuje pri srečanju s povprečnostjo večine. Zmeraj na novo me privlači fenomen Mozarta. Ko razmišljam o njegovem primeru, slišim v glavi glas: niste si zaslužili niti tega, da bi imeli njegov grob.

Imenujejo vas uničevalka mitov. Je glavna naloga umetnosti – po vaše – uničevati klišeje?
Umetnost je umetnost takrat, ko nekaj razodeva. V biti se ne razlikuje od fizike ali matematike. Tako fizika kot matematika se z abstraktnim mišljenjem prebijata do človeškemu razumu še neznanih področij. Poezija operira z jezikom, z besedo, kar jo še dodatno povzdiguje pri iskanju posameznih možnosti pomenov, metafor in miselnih bližnjic. Pravzaprav je dobra pesem kakor lepa definicija nastanka sveta. Morda bi se dalo napisati celo pesem, ki bi bila Teorija Vsega, ki jo je iskal Albert Einstein. Morda obstaja metafora, ki bi lahko povzročila verižno reakcijo in spremenila podobo sveta. Ne smemo pozabiti, da ima beseda, kljub njenemu razvrednotenju v sodobni civilizaciji, še vedno izredno moč. Beseda, Logos, se je morda oddaljila od človeka, ni pa se oddaljila od tega, kar je kozmično in neskončno. Besede trajajo – kakor glasba sfer, o kateri so pisali pitagorejci. Kdo jo sliši? Beseda zakriva, a hkrati tudi razkriva. Je neke vrste zastor. Beseda, ki je začela čas, in beseda, ki bo ta čas končala. Nisem samo uničevalka mitov, ampak tudi vsega, kar je lažno: o zgodovini človeštva se bo čez nekaj let morda pisalo popolnoma drugače. Izkazalo se bo, kako zelo smo zapeljani, koliko zgodovinskih dogodkov je interpretiranih samo za zavajanje množic. Kako zlahka se da manipulirati z dogodki, kakor s sestavljanko, ki se mora sestaviti tako in ne drugače, po potrebah provokacije občutkov in misli ter vsiljevanja kontroliranega vpliva na družbo. Ljudje dajejo vtis prestrašenih, prevaranih, poneumljenih, in se bojijo povedati, kar zares mislijo, kakor da bi ne imeli pravice do svojega mnenja. Vse to pod pretvezo sproščenosti in lažne svobode: Parade ljubezni, Parade homoseksualcev – ali mora ljubezen resnično paradirati in se kazati po ulicah, da bi dokazala svoj obstoj? Ali morajo homoseksualci res promovirati svojo pravico obstoja z vzkliki: »Želimo biti sprejeti!«, kakor da bi bili ves čas brez te pravice v družbi? Simuliranje ljubezni v obliki seksualne svobode, poudarjanje širokega miselnega horizonta za promocijo poneumljajočih načinov mišljenja, s pomočjo načičkanih, kričečih kostumov, ki si jih oblačijo množice. Kdor poskuša misliti drugače, je takoj zaznamovan. Z besedo gospodarijo Moderna eksistencialna varnost, hoja po bližnjicah, izbiranje lažjih rešitev, samo da ne bi prišlo do konflikta z okolico, s splošno sprejeto normo povprečnosti in da se ne bi bilo treba truditi z iskanjem novih poti. Prihajam s področja sveta, kjer prevladuje totalna norost, neumnost in zaslepljenost. To je idealen teren za odkrivanje in opazovanje določenih procesov s popolnoma druge perspektive. Čisto slučajno sem postala igralka v neki »grški« tragediji, v kateri je povprečna družina iz malega mesteca  uničena na skrivnosten in brutalen način. Deus ex machina je vseeno v pogonu in zahvaljujoč njemu sedaj sodelujem v tem intervjuju. Vse to spominja na Kafkine zgodbe. Kako torej ne postati »uničevalec«, po tem, ko si bil priča uničevanju in pobijanju lastne družine? V takih gabaritih pravila tragedije in zgodovinskih dogodkov dobijo popolnoma drug vidik. Prav zares se na druge ljudi gleda, kakor da bi jih videli prvič. In zato se sprašujem: koliko je sploh ostalo Pravih Ljudi?

Ali se vam zdi, da vam pisanje daje moč?
Ne verjamem, da bi katerikoli človek imel kakršnokoli moč. To, da lahko nadzoruje, diskriminira, zapira in zlorablja tako psihično kot fizično ali celo ubija, nima nič skupnega z močjo. To so pretveze, ki jih nekateri potrebujejo, da nahranijo svoj ego in osmislijo praznino, ki jo pravzaprav čutijo v sebi. To, da je eden izmed »votlih ljudi«, o katerih je pisal Eliot, in da želi z močjo spremeniti druge ljudi, je zgolj njegova osebna stvar. Resnice se ne da uničiti. V resnici je moč: strašna, nevarna, grozljiva, ponorela. Resnica, torej to, kar leži v izvirih, iz katerih je nastal naš planet in kasneje človek. Uničenje resnice bi bilo enako kot uničenje življenja – in to življenja takega človeka, ki zna ljubiti in ki zna biti on sam, z lastnim značajem. Ne bi se čudila, če bi se izkazalo, da imajo kiborgi več čustev od tako imenovanih »ljudi«. Moč resnice lahko doseže nemogoče. Ampak to je nekaj brezimnega, kar prav zares nima imena. Denar (čeprav ni slabo imeti nekaj ničel na računu), moč (čeprav je včasih dobro komu s prstom pokazati vrata), sodobne avtoritete (avtoriteta?), slava (eden izmed najbolj javno pokazanih mehanizmov za produkcijo umetnih biti). Dominacija je vrsta površinskega in na ogled postavljenega vzbujanja pozornosti z nagrmadenimi ambicijami in glavnim motivom »sem«, ki je kakor odsev v ogledalu, katerega je mogoče v trenutku razbiti na koščke. Naključni hrup na pozabljeno temo in brez globljega odnosa s tem, kar je avtentično in duhovno. Dominacija je kot igra otrok v peskovniku, s to razliko, da imajo otroci v sebi moč čistosti in vidijo resničen svet, brez deviacij. Otroci so življenje, odrasli smrt. Spomnite se, kako je Michael Jackson plesal s trupli. To je bila metafora »odraslosti«, tistih, ki so že ujeti v mehanizem civilizacijskih navad in stereotipov. Kdo je povprečen prebivalec planeta? Postaja pošast, napolnjena z opilki vsakodnevne medijske sluzi. »To je moderno in to grdo.« »To moraš prebrati, a to takoj vreči stran.« »To je idealno zate, tega pa se izogibaj.« Kdo misli namesto tebe? »Moč.« K sreči še obstaja umetnost, poezija, ta mali otoček, na katerem je že toliko razbitin. Biti umetnik pomeni biti otrok. Ali hoče otrok vladati z močjo? Morda, ampak to je drugačna želja, želja po »biti nekdo«. Po možnosti nekdo, ki ni s tega sveta … To je svet pravljic, basni in skrivnostnih vrtov. Moja moč je krik, vse dokler zdržijo moje glasilke, krik in borba za pravico do same sebe, lastne osebnosti, in do tega, v kar verjamem. Moč je skrivnost poezije, ki je skrivnost življenja, a o tem govorijo le posamezne metafore.

Vaša formalna izobrazba vas je izoblikovala tudi v glasbenico – v pianistko, in svoje pesništvo predstavljate v obliki recitalov ali performansov. Kako to, da prisegate na takšen način predstavljanja svoje poezije?
Rada eksperimentiram in povezujem besedo z drugimi umetniškimi praksami. Glasba je najbližja poeziji. Če se spomnimo samo na antično Grčijo in takratne zbore, ki so povezovali poezijo, glasbo in ples. V tem trenutku bi lahko sebe opisala kot otroka te kulture. Glasba, ples in pisanje so mi bili blizu že od otroštva in tako je še zdaj, ker sem ostala otrok (smeh). Tudi s Platonom sem na ti, pogovarjava se kot senci v jami najinih percepcij, Aristotel pa mi je pomagal odkriti resničnost besede … (a o tem kdaj drugič). Sapfo je moja bivša učiteljica in zaupnica. Ogenj in misli Heraklita, od njegove knjižice se nikoli ne ločim. Kakor piše v sedmem Platonovem pismu – da bi nekaj spoznal, moraš to najprej ljubiti. Glasba, ples, pisanje so poti, po katerih hodim do tega, kar ljubim. To je kakor ples z ognjem. Celo umirajoči bomo plesali z ognjem – sem napisala v neki pesmi. Kot glasbenica nisem tolmačka zvokov, ampak duše. Ko igram, iščem prostore v zvokih, iščem nova vrata, za katerimi so prostrani pejsaži domišljije. Morda glasba ni povezovanje večih zvokov, ampak samo en, točno določen zvok? Ta posamezen zvok, ta akustični val in njegova barva, to je nekaj … Včasih je bolje pustiti odgovor nedokončan. Včasih je bolje pustiti racionalne rešitve ob strani. Nekoč, morda več tisoč let nazaj (smeh), ko sem bila mlada, čeprav sem v bistvu še zdaj mlada (čudno, kajne?), skratka, takrat sem predstavljala svojo poezijo s pomočjo multimedijskih zabav: slikovne in glasbene projekcije, ne samo tiste s klavirjem. Zdaj se pretvarjam, da sem odrasla in resna pesnica; sedim za mizico in berem pesmi, potem pa mi moderator poda ogromno pametnih vprašanj, na katera se trudim še bolj modro odgovarjati. Potem se zasliši aplavz, nekdo je navdušen, kdo drug me ne prenese, nekdo je ganjen, spet drugi me sprašuje o stvareh, ki jih niti sam ne razume itd. Aplavz? Zame je najbolj umetniški nastop naša resničnost.

Ker ste študirali filozofijo, me zanima, ali radi posegate po filozofskih knjigah, in ali vam je morda kateri filozof še posebej pri srcu. Morda vas kakšna posebna „filozofija“ celo navdihuje in usmerja pri življenju? Filozofi? Samo antični. Menim, da je osnova mišljenja in materialne ter duhovne resničnosti globoko zakoreninjena v stari Grčiji. Vse, kar se pojavlja kasneje, je zgolj interpretacija te osnove. Nič novega torej, samo ponavljajoči se poskusi novih interpretacij. Platon in Aristotel sta genija, ki bosta v prihodnosti še enkrat na novo prebrana. Njune ideje so sicer razložene in razumljene, a zaenkrat samo za potrebe trenutne ljudske zavesti. Zame so te interpretacije preveč površinske in popreproščene. Fascinira me mistična filozofija. Duhovno sem se spogledovala s Svetim Avguštinom. To je bilo neopisljivo doživetje, ki me je veliko naučilo. Lik Avguština me je že od samega otroštva zelo fasciniral. Vzgojena sem bila v zelo posebni družini. Mama je imela veliko knjižnico beletristike in poezije, oče pa tako s filozofskimi knjigami ter takimi s področja matematike in fizike. Ker sem se zelo zgodaj naučila brati, sem se že kot deklica pogosto prikradla do teh dveh oceanov znanja in izmikala knjige z maminih ali očetovih polic. Moja prva filozofska knjiga so bili Platonovi Dialogi. Nisem veliko razumela, se pa spomnim, da sem zelo nazorno občutila atmosfero te knjige, enostavno sem začutila, da potujem v času in da sem skupaj z junaki teh filozofskih dialogov. Bilo je čudno. Potem so prišle še druge knjige, a ena mi je postala posebej blizu – biografska knjiga o Avguštinu. Ne vem zakaj, ampak obožujem jo. Minevala so leta, jaz pa sem vedno znova brala ravno to.
Zaradi fascinacije nad mistiko sem pisala magistrsko nalogo iz Hildegarde. Čeprav cenim evropsko mistiko, mi je vseeno bliže tista z Bližnjega in Daljnega vzhoda. Budizem, sufizem, judovska mistika. Mislim, da so te tri največ pripomogle k razkrivanju človeških duhovnih meja in k približanju tem mejam, včasih celo njihovemu prestopanju. Budizem je mistično sočutje s svetom. Sufizem je mistika ognja, občevanje z božjo resnico in ljubezensko gorečnostjo. Judovska mistika je poskus vstopa v globino ljudskega uma. Pravzaprav o teh temah sploh ne bi smela govoriti; kdo sploh sem, da si upam govoriti o tako pomembnih treh poteh do popolnosti. Za to so geniji in ne »male punčke«. Fascinacija nad filozofijo je posedovanje Nemogočega učitelja, je TAO, japonski način sprehajanja po Nebesnih mostovih, kaligrafija, ceremonija priprave čaja ali butho ples. To so moji ideali. Na primer plesalec Dasiuke Yoshimoto, ki mi je dokazal, da obstaja, ne glede na to, ali govorimo o tej ali kakšni drugi resničnosti. Njegov ples je kakor nabiranje nebesnih cvetov v vrtovih obupa, kakor svetlikajoč se dež pred mojim oknom, kakor nočni let med zvezdami, kakor sen, v katerem sem zaslišala: si punca, ki je sanjala samo sebe; na ta način sem postala Plesalka Besede in besedine zaprte veke v snu. Obstajajo tudi učitelji mojega srca: Ibn Arabi, Rumi, Kabir. To so filozofi, katerim bi na svojih šibkih plečih nosila v dar vse puščave sveta, da bi se v njih iz oči v oči pogovarjali o Bogu. Pa še filozof-pesnik, ki sem ga spoznala na sarajevskem festivalu – Mahmoud Darwish. Krasno izkustvo o tem, kakšna je dejansko moč poezije. Je pesnik, ki je zame postal sinonim poslanca neba in pesnika. Moja šibka točka je tudi nemška romantika: Goethe, Schiller in Novalis delujejo na mojo domišljijo na poseben način. Nekakšna nezemeljska intuicija in védenja Goetheja, bela rokavička s pesmimi Schillerja in nepozabni Novalisov sinji cvet, ki je simbol hrepenenja po idealni pesmi, idealni metafori, idealnem svetu. Rada imam romantiko, ker je to obdobje, v katerem je človek prvič začutil hrepenenje po svobodi, ne toliko po svobodi družbe, kot po tisti duhovni. Prvič je v sebi našel neulovljiv element in ga poskušal ne le poimenovati, ampak ga artikulirati in najti zanj pot do osvoboditve. Morda bo v prihodnosti ravno romantika točka, s katere bodo ljudje začeli znova graditi to, kar bo izginilo zaradi unifikacije, virtualizacije, simultanosti in depersonalizacije.

Kako je živeti na Poljskem?
Ni važno mesto prebivanja, ker je to mesto v nas samih. Morda zveni banalno, ampak v tem je nekaj resnice. Modrecu ni treba iz hiše, da bi prepotoval ves svet. Najbrž je s pesniki podobno. Ko pišem, prebivam v toliko svetovih, da včasih celo pozabim, kje se trenutno nahajam in če sploh kje prebivam, ali pa preprosto hodim po poljski poti na primer z Vergilom. Na Poljskem je različno. To je država na robu Evrope, ki je preživela mnogo travm, kar se kaže po posebni mentaliteti v njej živečih ljudi. Poljaki so pogosto avtodestruktivni in uničujejo vse, kar ima kako vrednost. Morda je to posledica zgodovinskih dogodkov, v katerih so bili Poljaki prisiljeni k neki vrsti negacije samih sebe in svoje kulture. Sem pesnica in ne sociologinja, zato se ne čutim zadosti kompetentno, da bi govorila o tem, kakšni so Poljaki. Niti nimam želje postati voditelj in preroditelj poljskega naroda! Kot umetnica, ki ima rada svoja čudaštva in ki je nemalokrat eksperimentirala s svojim ekscentričnim »jazom«, imam pogosto težave s sprejetjem pri ljudeh. Upor sosedov, upor celega naselja, upor celega mesta itd. Pogosto se znajdem v situacijah, ki po vsej logiki kažejo na to, da nisem priljubljena, ampak ali je to sploh važno? Nekateri menijo, da sem preveč kontroverzna, a mnenje okolice je vedno samo vprašanje trenutne družbene kaprice in aktualnih igric med temi in onimi. Rezultat je ta, da se nisem vključila v družbena razmerja. Ni enostavno. Sem nekje za vsemi in to pogosto tudi občutim. Nisem nič več kot tuje telo s tujega planeta. Zvezdni prah, ki ga nikomur ne uspe ujeti in razumeti. Čeprav se počutim kot tujek, imam vseeno svoje bralce in to me veseli. Vem, da obstajajo ti, ki čakajo na moja nova besedila, in zaradi njih ima to, kar počnem, smisel. Krakov pa je sploh čisto svoja zgodba. Nemalokrat me to mesto jezi in nervira, v meni budi agresijo, čeprav mi daje tudi dosti inspiracije. V Krakovu se včasih počutim kot v zaporu ali v umobolnici, po drugi strani pa se počutim prijetno ob prisotnosti Wawla (krakovski grad – opomba prevajalke) in duha kraljice Bone, to je prostor, na katerega imam lepe spomine iz otroštva, ali pa ob Muzeju Czartoryskich, kjer izza stekla vame zre Dama s hermelinom Leonarda da Vincija. Poljska ni samo Krakov, ampak predvsem Spodnja Šlezija, kjer sem se rodila in preživela otroštvo. To je najlepši in najskrivnostnejši del sveta. Iz teh krajev izvira veliko alkimistov in mistikov, med drugim Jakob Bohme in Angelus Silesius.

Se imate za Poljakinjo, ali ste bolj prebivalka („državljanka“) sveta?
Sem prebivalka vesolja! Sončni sistem je premajhen zame, kaj šele za mojo poezijo! Vem, da s tem šokiram, ampak res se ne počutim Poljakinja. Počutim se kot prebivalka planeta Zemlja. Po mojih žilah teče eksplozivna mešanica: nemška, madžarska, turška in danska kri. V sebi nosim arhetip Nietzscheja, čardaša, sladkih orientalskih kolačev in liričnih pravljic Andersena. Je potrebno še kaj? Prebivalec Sveta – lepo zveni – vprašanje je samo – katerega sveta? Če lahko, bi odgovorila s svojim pesniškim besedilom: »Dve ogledali v dvigalu, ki pelje do najvišjega nadstropja biti. Eno ogledalo za telo, drugo za dušo? Vse je spremenilo v števno. Ali obstaja še kaj razen računanja? Celo nevidno je všteto. Celo nevidno poskušajo prišteti na račun človečnosti – celost položaja?« Pravzaprav mi je bližja azijska kot evropska kultura. Rada imam njihovo tišino in poslušanje – Vrt pri svetišču Zmaja miru. Morda je ravno zato moja najnovejša zbirka, Leto ognjenega zmaja, pesniška korespondenca z Basho, kateremu sem napisala posebno biografsko notico – pesem, ki je na nek način odgovor na vprašanje, ali se počutim kot Poljakinja.

Število naključij deljeno z vsemi prebivalci
Zemlje Ura X z vidika začetka in konca
Številka tu in zdaj nedeljiva s katerimkoli človekom
Ne čakam na sprejetje številke so določene
Izredne razmere v enoosebni obliki:
BERI SEBE TAKO KOT BEREŠ MENE
Kostum telesa ki ga avtorica poskuša razumeti
Izhod v kozmična mesta: New formation of wonderful person
Študija univerzalnega imena: »Enoosebna formacija črede volkov«
Spadam v prihodnost potovanje v času je stvar nezavedanja lastnega jaza
Medtem srečam prijatelja in brata zvezdnih sistemov
Basho je povezovanje besed po nezapisanih samurajskih pravilih
Basho je izhod v sili: ura ob istem času kaže različne ure
Basho je večpomenskost časa ujeta v priznanja
Meniha bojevnika pesnika zmaja gejše volka modreca tigra plesalca
Basho je igra skrivalnic z Budo
Basho je razlika med dvema svetlečima točkama ampak ali s tod – tam?
Politika beseda: G kot GRAZIE: full somebody with body & invisible/invincible dedication:
Bojevniki resnice nimajo tal pod nogami

Bi se strinjali, da je Poljska velikanska literarna sila – da ponuja mnogo izjemnih piscev?
Poljska literatura je samo majhen delček tega, kar se dogaja po svetu. Na žalost se svet giblje po svojih pravilih; koga torej sploh lahko zanima mala država na obrobju Evrope? Že Gombrowicz je pisal o provincionalnosti Poljske. V času komunizma je bila poljska literatura obravnavana na poseben način, a to je bila posledica političnih igric in ne resničnega interesa za poljsko literaturo. Če govorimo o pomembnosti poljske književnosti, je najbrž najvažnejše obdobje romantike. To je čas, ko je bila literatura na zares visokem nivoju. Mickiewicz, Norwid, KrasiŠ„ski, SŠ‚owacki. Pomemben je tudi trenutek, v katerem se pojavijo StanisŠ‚aw Ignacy Witkiewicz, Gombrowicz, Schulz. Ti so spremenili odnos med umetnikom in literarnim besedilom. Odprli so okna in vrata do zatemnjenega prostora tradicije in konservativnosti. Trenutno Poljaki živijo z mitom MiŠ‚osza in Szymborske, kar je seveda upravičeno in vredno pozornosti. Zame je zelo važen tudi Zbigniew Herbert, iz najmlajše generacije pa je definitivno najpomembnejši in najboljši Adam Zagajewski. Literatura ni igra, od avtorja zahteva zelo veliko, včasih je v igri celo življenje. Cenim torej avtorje, ki se tega zavedajo.

---

Iz poljščine prevedla: Staša Pavlović in Sebastian Krawczyk
Fotografija: Angelo Sobczykowsky

Povezave:

Ewa Sonnenberg: Pesniški utrinki s Poljske (E-branja, Fokus - Poljska, Airbeletrina)