Kot mnogi književniki z otoka triperesne deteljice je še mlada domovini pomahala v slovo. Odpravila se je v New Orleans, tam diplomirala iz političnih ved in angleške književnosti, nato pa je v Cardiffu pridobila magisterij iz poučevanja in prakse kreativnega pisanja, v Dublinu pa postala še magistra filozofije.

Medtem se je preobrazila tudi v uspešno pisateljico in učiteljico kreativnega pisanja, katere vsakdan se danes odvija na irskem podeželju. Doslej je izdala dve zbirki kratkih zgodb: leta 1999 Antarctico in leta 2007 Walk the Blue Fields. Slednja je pod peresom Maje Novak doživela prevod v slovenščino (Čez modra polja) in postala del zbirke Euroman, ki predstavlja sodobno pripovedno prozo iz držav Evropske unije.

Obe doslej nastali deli Keeganove sta bili zasipani z literarnimi nagradami – naj jih poskusimo našteti: Rooneyjevi nagradi za irsko literaturo so sledile nagrada Williama Trevorja, Kilkennyjeva nagrada, nagrada Olive Cook, nagrada Toma Gallona, nagrada Martina Healyja, Macaulayeva štipendija, nagrada Francisa MacManusa, nagrada Pisateljskega sklada Hugha Leonarda …

Kdaj in kako ste začeli pisati?
Pisati sem začela leta 1994. Takrat sem šla delat magisterij iz poučevanja in prakse kreativnega pisanja na University of Wales v Cardiffu. Tam sem začela pisati zgodbe, ki so bile kasneje objavljene v zbirki Antarctica, izdani v Veliki Britaniji leta 1999. Pisateljevanje niso bile moje otroške sanje, so me pa že od nekdaj zanimale knjige. Vselej sem bila bralec, zato sem tudi izbrala študij angleščine, poleg političnih ved.

Očitno so vas zanimala tudi družbena in politična vprašanja?
Ja, zanimalo me je, kako je družba zgrajena, zanimale so me teorije družbe in kako smo jo skonstruirali, da bi si ustvarili boljše življenje. Vedno me je zanimalo, kako živimo skupaj. Tudi za literaturo se zdi, da se v glavnem ukvarja s tem, vendar pa moram priznati, da me kot pisateljico ne zanima toliko tisto politično kot tisto osebno.

Kaj ste brali, ko ste odraščali, in kakšna literatura, mislite, vas je formirala kot pisateljico?
Leposlovja oziroma resne literature nisem začela brati, dokler nisem postala študentka, takrat pa sem brala predvsem ameriške avtorje. Posebej so me privlačili temnopolti pisatelji ameriškega juga. Irsko literaturo sem začela odkrivati pozno – leta 1992, ko sem se vrnila na Irsko. V tem času sem bila nezaposlena – tedaj smo imeli na Irskem najvišjo stopnjo nezaposlenosti v Evropi – tako da sem imela več kot dovolj časa za branje in brala res veliko. Pisati sem začela nekaj let kasneje.

Ste čutili kdaj potrebo, da bi ubežali Irski, kot so jo nekateri vaši pisatelji? In kako to, da ste se odločili za študij v ZDA?
V Ameriko sem res šla zato, ker sem hotela proč. V Cardiff pa me je privabilo zgolj to, da je tamkajšnji študijski program ponujal poučevanje in prakso kreativnega pisanja, kar pomeni, da bi mi dal tudi potrebne kvalifikacije za poučevanje, to pa je bilo privlačno kot način služenja kruha – kot sem rekla, sem bila tedaj nezaposlena.

So vaši starši podprli odločitev, da greste s sedemnajstimi v Ameriko?
Mislim, da je niso. Odločitev sem sprejela sama zase in nisem iskala potrditve s strani družine. Ni se mi zdelo, da jo potrebujem. V Ameriki sem potem delala in študirala hkrati, vsega skupaj pet let.

Kako gleda vaša družina na vaš poklic?
Moja družina ni posebej tesno povezana. Moj oče je mrtev. V glavnem ne vem, kaj si mislijo o mojem pisanju, ali o tem, da pišem.

Gotovo imate na zalogi kakšen odličen nasvet za pisce kratkih zgodb, ki so še začetniki.
Rekla bi samo to, naj se osredotočijo na odstavke. Mislim, da je to najboljši nasvet, ki ga lahko dam. Človek ne sme preveč razmišljati o tem, kako postati pisatelj, ampak se mora koncentrirati na besedilo, ki ga piše. Če daš vse od sebe ter premoreš neskončno potrpežljivost, boš brez dvoma našel založnika in našel bralce. Prav tako menim, da je izjemno pomembno, da si iskren. In, seveda, natančen ter zahteven do sebe. Vse je sicer odvisno od tega, kakšna dela želiš pisati. Nekateri želijo biti popularni pisatelji, prodati veliko knjig in biti slavni ter gledajo na pisanje kot na posel, kar zahteva drugačno vrsto sposobnosti, kot jih premorem sama.

Kako začne vaša kratka zgodba nastajati?
Ponavadi se začne z nečim, kar noče iti stran. Lahko gre za majhno stvar nekje v ozadju misli, v podzavesti, za razpoloženje ali podobo, morda za delček pogovora, pri čemer lahko vidiš, da to ni samo to, kar je, ampak da kaže in napeljuje na nekaj drugega – da je večplastno in sugestivno ter da torej implicira zgodbo, ki je tam, ki je ne poznaš in ki bi jo rad raziskal.

Vaše prve zbirke kratkih zgodb, Antarctica, ne moremo brati v slovenščini. Bi povedali kaj o morebitnih razlikah oziroma premikih v odnosu do zbirke Walk the Blue Fields?
Mislim, da bi znala moja prva zbirka bolj ugajati mlajšemu občinstvu. V njej je več zgodb postavljenih v ZDA kot na Irsko, medtem ko se v zadnji zbirki le ena dogaja v Ameriki, vse ostale pa na Irskem. Zadnja zbirka se sicer ukvarja z istim teritorijem – z razmerji oziroma s tem, kako se ljudje razumemo med sabo, z družinami, v katerih odraščamo, in z razmerji, ki jih formiramo, potem ko zapustimo dom. Seveda dela ne morem opisati. Če lahko kako knjigo opišemo, je to zelo slab znak. V kratki zgodbi je preprosto več – potrebna je čisto vsaka beseda v njej, da ti pove, kakšen je njen pomen.

Ste se kdaj poskusili v pisanju v drugih zvrsteh? Z romanom, s poezijo?
Poskusila sem pisati poezijo, a je bila grozljiva, nisem pesnik – pri meni se vse spremeni v pripoved. Najbolj me zanima zgodba, čeprav obstaja poezija, ki jo zelo občudujem. Pripravila sem osnutek romana, napisano pa imam tudi dolgo kratko zgodbo – zgodbo v drugačnem tempu – ki bo objavljena naslednje leto.

Med vašimi najljubšimi pisatelji so gotovo tudi kakšni Irci.
Zelo rada imam Johna McGaherna. Odlični se mi zdijo „Mrtvi“ Jamesa Joycea, vsekakor najboljša zgodba v Dublinčanih – zdi se mi čudovita. V tej zbirki je zelo dobra tudi „Evelyn.“ Omeniti moram še Bernarda MacLavertyja in Williama Trevorja.

Se vam zdi, da se irska kratka zgodba kakor koli razlikuje od, denimo, ameriške ali kanadske?
Ne. Prepričana sem, da sama nimam nobene posebne konfiguracije v mislih, h kateri bi se nagibala ali od katere bi se odmikala, da bi naredila nekaj bolj ali manj irsko. Ne bi rekla, da je neka kratka zgodba irska samo zato, ker je po vsej verjetnosti napisana v dialektu ali ker je dogajanje postavljeno na Irsko.

Bi sami označili svoje like kot bolj pasivne ali aktivne?
Rekla bi, da so vsekakor aktivni. V „Noči jerebikovih dreves“ Stack recimo pobira šoto za preživetje – to je zelo težko delo, Margaret pa postane zdravilka z vero za vso svojo skupnost, ima otroka, za katerega skrbi, je dobra gospodinja, hkrati pa tudi razmišlja o svojem življenju – oba razmišljata o svojem življenju. Glavna junakinja prve zgodbe v zbirki je odraščala na kmetiji in se odloči oditi v Ameriko – v tem ni nič pasivnega. Duhovnik naslovne zgodbe opravlja poročni obred na poroki ženske, ki jo ljubi, kar je prav tako daleč od pasivnosti, skozi vse dele poroke gre in se potem sam odpravi na sprehod, kjer išče zdravljenje z vero – na koncu ugotovi, da mora nadaljevati s hojo.

Margaret iz „Noči jerebikovih dreves“ je, kot ste omenili, naravna zdravilka, ki se ravna po luni, neke vrste čarovnica, sedmi otrok v družini. Je pa sestrična duhovnika, s katerim je tudi imela otroka in s katerim jo je povezovala obojestranska ljubezen. Kakšna je pravzaprav povezava med 'poganstvom' in katolištvom na Irskem?
Mislim, da je to ena izmed stvari, ki jih je potrebno razumeti glede irske družbe – da se pod katolicizmom skriva ogromno poganstva. Gre za povezavo z luno, plimovanjem, letnimi časi, naravo. Mislim, da je za razumevanje irskega katolicizma nujno potrebno razumeti poganstvo. Povezana sta, ker eden ni rabil izbrisati drugega. Ko so kristjani prišli na Irsko, so se srečali s stoječimi kamni oziroma kamnitimi stebri, ki so služili kot kraj poganskih obredov. Ko so bili Irci spreobrnjeni v krščanstvo, ti kamni niso bili porušeni, ampak so iz njih naredili križe – stebrom je bilo le nekaj dodano. Tako da gre pri nas pravzaprav za poroko poganstva in krščanstva.

Kot gre za to tudi pri Margaret in duhovniku.
Ja.

Je prepovedana duhovniška ljubezen pri vas velik tabu?
Ja, je, in mislim, da moje zgodbe postavljajo pod vprašaj, ali res mora biti tako. Prepričana sem, da je kratka zgodba „Čez modra polja“ argument za pravico duhovnikov do poroke.

Se zelo zanimate za irske ljudske pripovedi in mite?
Ja, zelo. Zanimajo me tako ljudske kot biblijske zgodbe ter povezave med obojimi, pa tudi jezik obojih. Vse to.

Ste sami kaj vraževerni, kot Margaret?
Sem, pravzaprav celo zelo, in mislim, da je tudi večina ljudi, ki jih poznam. Večina Ircev je. Bali bi se, denimo, nekomu ne dati vode. To bi pomenilo veliko nesrečo.

Voda je precej elementarna in temeljna.
 Ja, pri viskiju bi, recimo, šlo za gostoljubnost, pri vodi pa gre za življenje. Vse to je nadvse sofisticirano, v smislu da gre za običaje in manire, za vero v določene načine obnašanja in da lahko pritegneš srečo k sebi s tem, da si dober do drugih. Za to gre tudi pri krščanstvu v njegovem pravem pomenu. Menim tudi, da včasih zamenjujemo to, kar je preprosto, za temeljno, medtem ko je v resnici ravno obratno.

Kako pa gledate na rabo irske gelščine?
Mislim, da je čudovita! Kot učenci smo obvezani, da se je učimo do osemnajstega leta – ne moreš končati srednje šole, ne da bi se je učil. Učiš se jo od takrat, ko vstopiš v šolo, ko si star pet let, pa do osemnajstega leta. Irščina je bila moj najljubši predmet. Zelo mi je pri srcu: všeč mi je humor, ki gre z njo, ter senzibilnost, ki je za njo, pod njo in okoli nje … Mislim, da je to, da imam ta jezik v zavesti, naredilo iz mene takšno pisateljico, kot sem.

Ste kdaj razmišljali o tem, da bi pisali v irščini?
Težava je v tem, da ta ni moj prvi, materni jezik. Že v angleščini je dovolj težko priti do dobrih zgodb, zgodb, primernih za objavo.
 
Imate veliko stika s svojim bralstvom?
Da, imam, ker se pogosto udeležujem literarnih festivalov. V stiku sem z ljudmi, ki me hočejo srečati, ker so brali moje zgodbe, ali ki me hočejo srečati, ker jih želijo še več. Nekateri mi pišejo, pišejo mi tudi kritiki in pisatelji, tako da sem dosti v stiku, nisem pa v stiku z večino svojih bralcev.

Imate kdaj bralca v mislih, ko pišete?
Ne, pri pisanju skušam imeti v mislih izključno besedilo. Poskušam sicer pisati jasno, točno, dobro, in to se res nekako navezuje na bralca, nikoli pa ne poskušam zadovoljiti bralca s tem, kar pišem. Če bi šla po tej poti, bi pisala slabo.

Doslej ste izdali dve zbirki kratkih zgodb in dobili zanju ogromno nagrad. Ste se že srečali z negativno kritiko?
Ne, nisem se še, kar se mi zdi nenavadno. Neznansko srečo imam, da je moje delo padlo v tako razumevajoče in prijazne roke. Za pisanje ene zgodbe si sicer vzamem veliko časa in pišem počasi. Kot rečeno – izjemno srečo imam.

---

Fotografije: Maša Pfeifer