Andreja Kalc
Ponedeljek, 5. oktober 2009
Oksana Stifanivna Zabužko je ena osrednjih figur sodobne ukrajinske kulture in izjemno zanimiva avtorska osebnost, ki po že redkem principu renesančnega univerzalnega človeka v sebi združuje filozofinjo, pesnico, pisateljico, esejistko, prevajalko, blogerko in publicistko.

Svojo kozmopolitsko naravo udejanja na poteh med Kijevom, preostalo Evropo ter Združenimi državami, v svojem pisateljskem kredu pa zaprisega novoplatonizmu. Aktivno vlogo z organizacijo akcij je odigrala v nedavni ukrajinski oranžni revoluciji, v podporo revoluciji seveda.

Njene knjige so kmalu po izidu razprodane, ne glede na to ali gre za roman ali obsežno kulturološko analizo ukrajinskih kulturnih mitov. Med številnimi nagradami, ki jih je prejela za svoja knjižna dela, jo je časopis Korespondent postavil na dvainsedemdeseto mesto med najvplivnejšimi Ukrajinci v državi.

Je avtorica pesniških zbirk Majsko ivje, Dirigent poslednje svečke, Avtoštop, Novi Arhimedov zakon, Drugi poskus, povesti Nezemljanka, Pravljice o sopilki iz kaline, romana Raziskave na polju ukrajinskega seksa ter zbirke povesti Sestra, sestra. Izšle so tudi njene zbirke publicističnih in angažiranih esejev: Dve kulturi, Fortinbrasove kronike, Reportaža iz leta 2000, Let my people go: 15 besedil o ukrajinski revoluciji. V njeno bogato knjižno bero sodi tudi kulturološka trilogija o temeljnih stebrih ukrajinskega nacionalnega mita: Filozofija ukrajinske ideje in evropski kontekst: obdobje Ivana Franka; Ševčenkov mit v Ukrajini: poskus filozofske analize; Notre Dame d'Ukraine: Ukrajinka v sporu z mitologijami. Kmalu bo izšel njen novi roman Muzej zapuščenih skrivnosti.

Oksana Stifanivna, slovenski bralec vas ne pozna, prevodov v slovenščino ni. Sploh je bilo z ukrajinsko književnostjo v slovenščini slabo. Poglejte, uspela sem najti zgolj izbor iz Tarasa Ševčenka v zbirki Lirika, pa še nekaj malega Ivana Franka.
(Smeh, zamahne z roko.) Pa še ta je stara. Si kar predstavljam, kako se je to takrat delalo.

Opazila sem, da se vas držijo različne nalepke, celo veliko jih je. Na primer simbol sočasne ukrajinske literature, ukrajinska Sylvia Plath, ipd. Potem bi lahko nekoliko ironično nadaljevala v tem slogu in rekla, da je vaša »trgovska znamka« zaslovela z izvoznim artiklom Raziskave na polju ukrajinskega seksa (Польові дослідження з українського сексу).
Torej, ukrajinska Sylvia Plath. V nemško govorečih državah sem ukrajinska Elfriede Jelinek, v angleško govorečih sem ukrajinska Angela Carter. To je preprosto taktika kritikov, ki nimajo dovolj znanja, najti morajo poličko, kamor vas postavijo. Žal je na Zahodu stanje z ukrajinsko literaturo tako. Na prste ene roke lahko preštejete prevode sodobnih ukrajinskih avtorjev, to ni zgolj problem Slovenije. Sicer je situacija v manjših državah boljša. To je nujno, da bi vas lahko identificirali takoj, ko se pojavi nekaj novega. Morajo vas z nekom primerjati. Paradoksalno je, glede na to, da sem objavila 15 knjig različnih žanrov, postal najbolj znan moj roman, nekakšna moja znamka, prav Raziskave na polju ukrajinskega seksa , s katerim me ne identificirajo samo Ukrajinke. No, v Ukrajini bi že razumela, ker ni šlo za običajno knjižico, bila je najbolj razvpita knjiga devetdesetih, okoli nje je nastal pravi škandal. Bila je začetek, z njo se je začel nov revolucionarni proces v sodobni literaturi. Zato me imajo, mislim, tudi za mater sodobne ukrajinske literature. Predstavnice mlajše generacije pisateljic sedaj imenujejo kar hčerke Zabužko. Tej generaciji naj bi jaz dala glas, ki, se je izkazalo, ga prej sploh niso imele. V njem je šlo za novo problematiko, nove cilje. Veliko je bilo takih momentov povezanih z romanom. Leta 2006 so na primer izvedli sociološko raziskavo med bralci. Vse to je tudi objavljeno na moji spletni strani. Ugotovili so, da je bila to najvplivnejša knjiga v petnajstih letih samostojnosti Ukrajine. Raziskava je bila narejena prav zaradi jubileja ob petnajstletnici neodvisnosti. Tako je roman že izšel iz čisto literarnega diskurza. Ni več samo bestseler, ki se veliko tudi prevaja in je še vedno na vrhu spiska najbolj prodajanih knjig. Postala je že t.i. sočasna klasika.

Torej je še vedno tudi aktualen. Italijanski prevod je na primer izšel lani.
Ja, ja, seveda. Ko je pred trinajstimi leti, ali koliko, izšel, je to bil škandal, danes pa je že postala sočasna klasika, »contemporary classic«.

To je neverjeten preskok v zavesti ljudi v tako kratkem času.
Seveda. Za mlade danes ne more predstavljati takega šoka, ko so roman brali moji sodobniki, pa so ostajali brez sape. Sodobna mladina seveda ni več obremenjena s starimi patriarhalnimi stereotipi. V tem smislu nekateri revolucionarni pogledi v romanu niso več aktualni, vendar drugi momenti, povezani s spominom, z nacionalno travmo, o kateri tako radi govorijo vsi Slovani, še vedno lahko nagovarjajo in so tudi stopili v ospredje. Kako se ta neozaveščena nacionalna travma deduje iz roda v rod ter obremenjuje naše vsakdanje življenje, tisto najbolj običajno, ki ga živimo za kuhinjsko mizo, ne da bi se tega zavedali. Skozi povsem vsakdanje dogodke se naša duševnost, naša mentaliteta dobesedno programira z dolgoročnimi zgodovinskimi programi. Koliko smo zapolnjeni, kakor je govoril Fromm, z nezavednimi silami zgodovine. To razkrinkavajo moji junaki. Prav to me pri pisanju prvenstveno zanima, ne samo v tem romanu, pač pa v vsej prozi.

Navezujoč se na povedano me zanimajo temeljni ukrajinski miti, ki ste jih dekonstruirali v svojih kulturoloških delih. Bi lahko rekli, da ni slučaj, da je tako pomemben roman za sodobno ukrajinsko družbo napisala ženska. Tudi sami se ukvarjate s študijami spolov in postkolonialnimi teorijami. Predvsem me zanima vaš pogled na vlogo ženske v ukrajinski družbi, ki ste ji posvetili študijo Notre Dame d'Ukraine (2007).
Ženska se je na paradoksalen način pojavila v centru Raziskav na polju ukrajinskega seksa , Notre Dame d' Ukraine pa je postala tudi razvpita knjiga, kar je bilo zame zelo prijetno, vendar tudi pravi kulturni šok. Posvetila sem ji dve leti in pol, material sem imela pripravljen do določene mere že prej.

Problematizirali ste vlogo ženske v ukrajinski kulturi že v Fortinbrasovih kronikah? V eseju, ki je nastal za predavanja na ameriških univerzah.
Ja, to je esej Ženska - avtor v kolonialni kulturi. Vendar stoji za Notre Dame močna zgodba, resen zgodovinski siže, povezan z Lesjo Ukrajinko, ki je na Zahodu žal povsem neznana, kar je neprecenljiva škoda. Evropska slika književnosti je brez Lesje Ukrajinke nepopolna. V 20. stoletju namreč ni bilo lepše različice Don Juana. To je drama v petih dejanjih. Don Juan skozi oči ženske, absolutno dekonstruiran, absolutno demitiziran. To je leto 1912, drama o že izginjajoči viteški občutljivosti, o njeni krizi. Dogajanje je postavljeno v čas prve svetovne vojne, kjer gre seveda za popis kraha kulture kot take, evropske, z njenimi kodeksi časti, moralnimi kodeksi.

Kar govorite, me spominja na Marino Cvetajevo in tematizacijo njene nostalgije po viteštvu ter njene poetične drame.
Ne, Lesja Ukrajinka je naredila to tehtnejše in bolj resno. Veste, pri Cvetajevi se vse to dogaja na nekoliko bolj kičasti ravni. Lesja Ukrajinka je sama iz aristokratske družine, ki jo je zgodovina dvajsetega stoletja popolnoma zmlela. Ukrajinka je seveda psevdonim, ki ga je vzela pri svojem stricu Mihailu Dragomanovu, znanem kulturnem in političnem eruditu, mislecu – imenovali so ga Stuart Mill Vzhoda. Bil je prisiljen v emigracijo, živel je v Švici, svoje članke in razprave pa je podpisoval s psevdonimom l' Ukrainien. Kar pa je znova prišlo od Gogolja, saj se je Gogolj tako predstavljal v svojih stikih z Evropo. Slednje predstavlja pomembno linijo kontinuitete iz književnosti 17., 18. stoletja, ki jo je v ukrajinski zgodovini zaključil prav Gogolj, saj je zadnji predstavnik tega, kar bi lahko imenovali »maloruska« tradicija in prvi resnejši pisatelj velike ruske proze, iz česar je vsa ruska proza tudi izšla, kakor je govoril Dostojevski. Res je Gogolj deloval na razpotju, pripada dvema literaturama. In Dragomanov je poskušal skupaj z ostalimi svoje generacije v 19. stoletju te kulturne dedne linije znova vzpostavljati, vendar že na novi podlagi, že v novi atmosferi 1848. leta, pomladi narodov, prebujenja narodne zavesti ukrajinskega naroda, že ne več maloruskega. Tu govorim o prvih straneh v moderni zgodovini Ukrajincev, kjer je pozabljena romantika kozaštva, arhaika, ki je še zaposlovala Gogolja. V 19. stoletju se dogaja modernizacija te tradicije in je jasno, da je psevdonim Larise Kosač Ukrajinka že politična in kulturna deklaracija. Njena dramatika - to je okoli 20 dram v verzih, ki se lahko kosa s t.i. feminizmom drugega vala, bi rekla, je izjemno močna in dobra ženska literatura v sodobnem smislu. Lahko bi jo pisala feministka v 70. letih 20. stoletja. Uspela je zapisati čiste sižeje zgodnjega krščanstva in problema ženske vladavine v njem. Temo ponižane ženskosti, njenega hlapčevstva in represiranosti, pa je navezala na sižeje iz antičnega grštva in ženske vloge v njem. Kasandra, petdejanka, absolutno priporočam v branje. Popolna dekonstrukcija oblasti z vidika ženske. Brez njenega glasu je evropska literatura nepopolna. Literarni zgodovinarji bi lahko pisali disertacijo za disertacijo cela dva rodova, pa vsega še ne bi izčrpali. To so absolutno super reči. Lesja Ukrajinka je bila zame pri Notre Dame neke vrste Vergil – vodnik po poti izgubljene občutljivosti – zato sem jo izbrala. Danes, po dveh svetovnih vojnah, vseh masovnih pobojih in komercialnem cinizmu, s katerim je vse pokrito, kot bi nas zalili z asfaltom, je v veliki meri literatura, recimo celo vsa kulturna tradicija napolnjena s psihološko otrdelostjo, shizoidnostjo. Pokolenje Lesje Ukrajinke pa je še zadnje pokolenje slovanske tradicije, ljudi, ki so tako tudi živeli. Z njeno pomočjo sem se lahko spomnila na občutljivost, ki je v širšem kulturnem smislu že izginjala v boljševiški paradigmi, v totalitarizmu, bila je degradirana. Kajti, kaj je naredil totalitarizem s kantovsko etiko, s sistemom vrednot, ki je še bil živ v obliki recimo nekega kvazireligioznega občutja patosa pri ljudeh, ki so živeli pred vojnama. Govorim o svoji, ukrajinski kulturi, vendar ima to razmišljanje občekulturni pomen. Študija ima okoli 600 strani in 900 opomb in dejansko ni tehtna samo zaradi teže. Napisala sem jo za strokovnjake, kulturne zgodovinarje. Potem pa so ljudje razgrabili 2000 izvodov v enem letu. Knjigo je prebralo najmanj 2000 ljudi! Dobila je absolutno vse možne nagrade v rangu »non fiction«.

Vendar to ni bilo zaradi vaše »slave«, prepoznavnosti.
Ne, sem že izdala kulturološke knjige. Frotinbrasove kronike so zame zelo pomembna knjiga, tehtna, velika večina esejev je še danes izjemno aktualnih. Vem, kaj je to kulturološka študija, vem, kaj je teorija in kaj leposlovje. Jasno mi je, kaj pišem za katerega bralca, in študije pišem za izobražene bralce. Ko pa me ustavljajo na ulici povsem običajni ljudje in to ne zgolj ukrajinsko govoreči, torej tudi rusko govoreči, ostanem povsem osupla. Veste, da je Ukrajina dvojezična država in dejansko uporaba ruščine ne pomeni, da si nelojalen svojemu narodu, ali obratno, da Rusi ne razumejo ukrajinščine. Čeprav so največji nacionalisti, ki sem jih srečala, prav tisti, ki bi se najraje znova združili s Putinovo Rusijo in se počutijo ogrožene ter zahtevajo nekakšno zaščito svojih pravic, absurdno sklicujoč se na situacijo sudetskih Nemcev. Seveda je zaostrovanje takih mej posledica ruske propagande – zaščititi morajo rusko govoreče v manjših deželah – pred kom!, lepo vas prosim. Tako me marsikdo ustavi in se zahvaljuje, ker mu je moja knjiga povsem sprevrgla sistem vrednot. Dajo ti svojo vizitko, na kateri opaziš, da človek dela na bencinski postaji.

Resno?
Ja, ja, ja. Ne glede na socialno pripadnost ljudje berejo. Govorijo mi: »Veste, potem, ko sem prebrala vašo knjigo, sem prebrala vso Lesjo Ukrajinko, kupila sem tegale Fromma in še tistega Španca, o katerem pišete, kako mu je ime, Ortega y Gasset.« Kajti tak človek prej sploh ni slišal nekaterih temeljnih imen, vendar je zanj moja knjiga neke vrste vodnik po književnosti in besedilih.

To odgovarja na letošnje vodilo Vilenice Kdo izbere?, v Ukrajini očitno še vedno bralec.
Zame je bilo to lepo presenečenje. Ko pišeš specifično študijo, ki ni roman, ki ni fikcija, resno študijo, tako rekoč za akademika, saj ima za sabo zgodovinsko koncepcijo, kulturološko koncepcijo itd., sledi obstojem in transformacijam ženskih herezij skozi 2000 let v literaturi, evropski literaturi vključno do Lesje Ukrajinke in te berejo, je …

Zanimivo, glede na znano hermetičnost vašega sloga, ki se mu ne želite nikakor odpovedati.
Ja, saj še sama ne razumem povsem tega fenomena. Nisem prvo leto v pisanju, vendar lahko samo ugibam. Kar se pa mojega sloga pisanja tiče, bi si tu sposodila pri Cvetajevi njeno definicijo »proze pesnika«. Pesnik drugače piše, drugače razume. Že ob izidu Raziskav na polju ukrajinskega seksa  mi je nek umetnostni posrednik dejal, da bere veliko zgoščenost informacije na zelo majhnem prostoru v mojem besedilu. Vse je zelo zgoščeno in bogato, začenši pri sintaksi. Stavki čez dve strani, dolgi uvodi, digresije, odstopi – in tako dalje, in tako dalje. In vse je zavito v tako majhno, premično spiralo, kakor molekula DNK.

Taka se zdi tudi vaša avtorska osebnost, če dovolite. Veliko različnih področij spenjate v popolno spiralo in vse se zelo smiselno dopolnjuje. Odraz vašega sprejemanja sveta, najverjetneje.
(Smeh.) Ja, seveda. Moj jezik je povsem skladen, povsod, ne glede na težo knjige, ki jo pišem. To potrjujejo moji bralci, tisti, ki me berejo v celoti, ne samo ene knjige. Prepričana sem, da se je potrebno popolnoma pogrezniti v stvar in samega sebe izključiti in čez dvajset strani že ne opaziš več, kaj se dogaja.

O tem govorite v intervjuju o vašem zadnjem romanu, ki je pred izidom, Muzej zapuščenih skrivnosti, da se stvar skozi vas tako rekoč sama piše.
Točno to in po istem principu se mi zdi, da se tudi bere. Vse bolj in bolj se mi zdi in verjamem v to, da gre za nekakšno energijo, silo same govorice. O podobnih stvareh sem govorila že v Fortinbrasovih kronikah. Sama sem popoln novoplatonik. Vedno verjamem, da ideja dela govori skozi pisatelje. V potrditev te hipoteze, sama po sebi je lahko precej nerazumna kot vse pisateljske fantazije, obstaja teorija, raziskava, da so imeli avtorji v različnih literaturah, ki so si med seboj podobni, isto krvno skupino. Me razumete?
Recimo, poezija Sylvie Plath mi je zelo blizu. Ideja dela, literature se po vsem svetu realizira skozi različne avtorje po vsem svetu. Ne realizira se skozi individualni odnos avtorja, pač pa v različnih jezikih v različnih kulturah dobesedno skozi avtorje, ki so med seboj primerljivi na ravni nevidnega in neulovljivega. Sama v to verjamem.

Za konec bi se ustavili pri vašem zadnjem romanu - Muzej zapuščenih skrivnosti. To je vaš drugi roman, mar ne? Sestra, sestra je bila zbirka zgodb.
Sestra, sestra je bila poskus tematsko združiti v eno knjigo nekaj zgodb ženskih usod, ženskega prijateljstva, ženske konkurence, skratka zgodbe petih žensk. Le kaj bi bilo človeštvo brez žensk? Ženska avtor v notranjem dialogu podoživlja človeško tradicijo, katere dedinja je. Roman Muzej zapuščenih skrivnosti bo v ukrajinščini izšel v naslednjih mesecih, pravice za prevod pa je nemška založba odkupila z avansom. Roman je zajeten, zato je nemški prevajalec kmalu začel z delom. Nad romanom sem sedela pet let, skupaj z vsemi raziskavami, ki so bile potrebne, sedenje v arhivih in intervjuji z ljudmi. Že dolgo sem si želela napisati ta roman, že pred dvajsetimi leti, vendar nisem imela nikoli dovolj sredstev, da bi si ga lahko privoščila. To je ogromen roman, popisuje cele tri rodove, 60 let zgodovine, glas dobiva skozi tri pripovedovalce.

Napovedi govorijo o sodobni ukrajinski sagi.
Seveda. Z nekaterimi niansami bi ga lahko tudi tako poimenovala. Vsi členi rodbine ne vejo drug za drugega. Zaplete gradijo govorice treh različnih pripovedovalcev. Skrivnost. Za osrednjo metaforo pa sem izbrala igro ukrajinskih deklic, ki jo poznajo tudi nekateri drugi narodi. Prijateljice so skopale luknjo v zemljo, jo prekrile s pisanimi robčki in ji zaupale skrivnost. Zanjo so vedele samo one.

To naj bi izhajalo še iz časa revolucije, ko so na podoben način zakopavali ikone, da bi jih skrili?
Ne, to je teza moje junakinje v romanu! Vidite, kmalu bo postala antropološko dejstvo. Tako se rojevajo sodobni miti!

---

Fotografija: Volodymyr Napadovsky