Preden je svoje intimne erotične »ritmizirane trenutke« zares 'doživela' tudi v knjižni objavi, je imela čas vsaj še malo pesniško (z)rasti, se naučiti samokritike in se hkrati še bolj zavedati svoje ženskosti, erotičnih dovtipov ter se osvoboditi tabujev in o tem spregovoriti. Knjiga Zgladi me v žensko je fina »naelektrena erotika«, ki lahko intuitivnega bralca sumljivo potegne v ris.

Tvoji pesniški začetki?
Pisati sem začela v šestem razredu osnovne šole, ko sem bila nesrečno zaljubljena. To so bili prvi poskusi. Sicer pa v tem stilu pišem zadnjih pet, šest let. Zdi se, da je ta stil pisanja zelo povezan s samim izoblikovanjem osebnosti, ko se dekle prebuja v žensko. Takrat na eni strani raziskuje, na drugi strani pa si upa več skozi povratne informacije, ki jih daje okolica. Gre tudi za povezavo z različnimi okoliščinami trivialnih in netrivialnih ljubezenskih razmerij, ki so me zaznamovala. Moje erotične pesmi pa konec koncev vedno izhajajo iz ljubezenske osnove.

Glede na to, da si bila izbrana na natečaju, koliko pesmi si imela pred izdajo prvenca Zgladi me v žensko pripravljenih? Si jih morala v kakšnem časovnem roku za celostno knjigo še dopisati?
Večina pesmi je bila že napisanih, nekaj pa jih je nastalo v procesu nastajanja knjige. Ne zaradi knjige same, ampak so se zgodile z zgodbo, ki jo nosi knjiga. Pred tem sem imela vizijo, da bi v nekaj letih svoje pesmi izdala v knjigi, a v tistem času nisem razmišljala, kako bi se to lahko dejansko zgodilo. Verjamem, da vse pride ob svojem času in z določenim razlogom. Nisem hotela izsiliti situacije. Morda niti pesmi prej niso bile čisto pripravljene; nisem bila neučakana. Pesmi so kot vino, ni slabo, če pustiš, da dozorijo.

Ko pa je prišlo do snovanja pesniške zbirke, je nate vplivalo tudi mentorstvo pesnika Davida Bedrača iz uredništva revije Mentor, kajne?
Zelo. Dal mi je pomembne napotke za naprej. Ni mi jih dal veliko, vendar sem vse dane vzela za svoje, jih predelala in ponotranjila ter jih tudi upoštevala. Upoštevala sem jih tudi pri nadaljnjih objavah. Zdaj pesem drugače preberem, v smislu, če stoji ali ne stoji, če je kakšen verz preveč, če je morda preveč direktna in tudi, če dobiva bralec tisto pravo sporočilo pesmi. Najtežje je najti mejo med subjektivnostjo in objektivnostjo. Mogoče si na določeno pesem zelo navezan, v resnici pa je pesem čisto povprečna ali pa celo zelo zanič. Z Bedračem sva se dobila enkrat na Ptuju in zatem še malo sodelovala prek elektronske pošte. To je bilo pravzaprav vse

Raznih literarnih delavnic se nisi nikoli udeleževala?
Ne, nikoli. Mislim, da sem največ odnesla od tega, da sem masovno brala knjige. V knjižnico nisem šla po določene avtorje, ampak sem si sposodila pol metra poezije, knjige pa sem izbirala po naslovnicah, naslovu, prvem občutku. Nato sem knjigo nesla domov, jo prebrala, prežvečila in jo nato na nek način zavrgla. Sliši se grdo, ampak branje knjig se mi je v določenem obdobju zdelo podobno treningu za maraton. Če ti pesem ni všeč, ko jo začneš brati, greš naprej. 'Žvečenje' knjig mi je dalo ogromno - že od samega branja sem se veliko naučila.

Zdi se, da si bila v bolj resen pristop do literature nekoliko pahnjena, vržena. In si splavala …
Na neki točki sem se odločila, da je čas, da iz tega naredim nekaj več. Pesmi sem pisala že vrsto let, poezija je postala avtohtoni del mene, in zazdelo se mi je, da bi bilo dobro, če na tem naredim še kaj več. Odločila sem se, da začnem objavljati, da se prijavim na kak razpis, začela je tleti ideja o knjigi, postavila sem si cilje. Ko čutiš, da je za to pravi čas, to narediš. Prej se mi je zdelo neresnično, nerealno, da bi svoje pesmi dala v branje še komu drugemu in ne le svojemu krogu bralcev, tj. prijateljem. V osnovi pa sem z leti zorela sama.

Veliko slovenskih pesnikov je svoj knjižni prvenec izdalo dokaj zgodaj. Prej kot ti.
Z leti se naučiš samokritike. Danes pesem preberem z drugačnimi občutki, česar recimo pred desetimi leti ne bi znala. Če začenjaš in razmišljaš, če si ali nisi pravi za to, in si ob tem sposoben še samokritike, si na pravi poti.

Samokritika je gotovo potrebna, morda še toliko bolj, ko gre za ljubezensko poezijo. Če je vzgib gimnazijska ljubezenska izkušnja, je težko pogledati čez emocije, patetiko, žalost, obžalovanje. Taka pesem je nabita s čustvi, metaforami, in je brez globljega premisleka v pesniškem smislu mogoče nekoliko bolj naivna
Ja, to je res. Tudi moje pesmi so bile v gimnazijskem času in tudi v začetku študija takšen dialog. Izjemno subjektivno početje. Pred svojimi očmi sem imela samo to, da pesem odpošljem in s svojo pesmijo konkretnemu človeku nekaj povem – on pa je te pesmi razumel, saj jih je bral in komentiral. Čez čas sem to prerasla in šele zatem sem začela pisati poezijo zaradi svojega užitka, ne zaradi sporočila komu drugemu.

Funkcija pesmi postane bolj estetska, manj subjektivna.
Tudi, sicer pa pesmi pišem zato, ker me to osrečuje, ker dam s tem nekaj sebi in predvsem potencialnim bralcem.

Po izdaji prvenke zadnje pol leta nisi veliko pisala. Te je izid knjige tako zelo vznemiril? Preveč intenzivno obdobje med pripravami na knjigo?
Ne vem, če je bila to reakcija na izdajo knjige. Najbrž je bila, takrat namreč daš vse najboljše, kar imaš. Že prej sem imela pripravljenega ogromno materiala, torej mi ni bilo treba napisati veliko novih pesmi. Ni mi bilo treba eno leto delati na tem, da bi knjigo napisala; sem pa delala na tem, da sem izbrala najboljše, kar sem imela. Nisem pričakovala, da bo to imelo name kakšen vpliv, ampak ga je očitno imelo. Po izidu mi je zmanjkalo motivacije ali boljše, inspiracije. In res veliko se mi dogaja v življenju. Zgodi se tudi, da podvomim, ali bom sploh še kdaj kaj napisala. A vem, da ne bom ostala samo pri eni knjigi (smeh). Po izdaji se je v meni zgodil močan prelom, ki me je na nek način izčrpal. Zadnjega pol leta nisem napisala nobene nove pesmi.

Sicer pa si pri urejanju zbirke tudi sama veliko sodelovala.
Ko me je presunila ideja, da bi imela svojo knjigo, sem vedela, kaj želim in da ne bo pomembna samo vsebina, ampak tudi njena podoba. Knjiga zagotovo ni samo literarni izdelek. Najbrž gre za poklicno deformacijo; ampak izjemno pomembna se mi zdi celostna izkušnja - od naslovnice, vrste pisave, do zlasti vsebine. Sicer pa me je že zaporedje dogodkov vodilo k temu. Bila sem na razstavi Nine Kresnik in že takrat me je prešinilo, da če kdaj izdam svojo knjigo, želim njene slike v njej. Začutila sem povezavo, drznost, ki jo izraža skozi svoje slike, risbe in grafike. Delno se mi je to tudi uresničilo. Sem pa za naslovnico imela v mislih drugo sliko, ki bi v mojih očeh res ponazarjala zglajenost, tudi skozi linijo vala, zaokroženih linij. Skupaj s Hermanom Pivkom smo prišli do konsenza, da naj bi bila naslovnica malo manj direktna, manj predrzna. In da ne pove vsega, kar skriva in kar odkriva vsebina

Če se osredotočiva na vsebino, ti je ob branju rokopisa podobno svetoval Bedrač. Si pesmi potem popravljala, se morda spustila celo do avtocenzure?
Malo mogoče res, mestoma morda kakšno besedo oziroma verz, ki sta bila preveč. Bedračeva kritika je bila zelo dobra, predvsem me je naučil, kako malo zakriti in odkriti domišljijo. Sama sem mogoče kdaj kakšno stvar res preveč 'na celo' povedala. Morda sem izpustila kakšen uvod v zapeljevanje. Saj lahko s prvim verzom in z naslovom narediš drugačno situacijo oziroma pustiš bralcu, da si sam predstavlja …

Ob izidu je prisoten tudi občutek razgaljenosti. Nenazadnje daš sebe.
S tem se strinjam. Že vsi literarni večeri, ostala objavljanja in intervjuji so v bistvu razgaljanje. Moja poezija je avtobiografska, vedno dam na pladenj sebe in pustim, da ljudje berejo o moji intimi. Zelo egotripovsko početje.

A bralci te lahko v pesmi doživljajo ravno narobe. V lirskem subjektu, erotični ženski, se lahko bralke mirno prepoznajo. Če govorimo o vživljanju, istovetenju s pesmijo, bralka (in tudi bralec) tebe ne prepoznavata kot avtorico.
Nima smisla pesmi pisati izključno zase. Če se ukvarjaš z literaturo, je tvoje poslanstvo, da od sebe nekaj daš. Podobno je, če se ukvarjaš s kakšno drugo umetnostjo. Že res, da delaš za sebe in iz sebe, ampak še vedno nekaj posreduješ naprej. Vedno prideš do točke, ko si tisto svoje želiš deliti z drugimi. V tem primeru imajo lahko še drugi kaj od tega, uživajo, se zjočejo, nasmejijo … Pri meni je bilo vse povezano, želela sem si objave, prav tako pa me ni bilo več strah, kaj si bodo o meni mislili drugi.

Linija med pornografskim in erotičnim je včasih zelo tanka. O razliki med erotično in pornografsko pesmijo govori tudi Alojzija Zupan Sosič v enem od prejšnjih Airbeletrininih intervjujev. Kako daleč greš v svoji pesmi?
Mislim, da čez rob pornografije nisem šla nikoli. O tem, kje se rob med erotičnim in pornografskim sploh nahaja, bi se dalo razpravljati. Nekomu se bo zdela moja knjiga nečista. V pesmih se najde kakšen konkreten izraz, ki bi mogoče lahko bil preveč spotakljiv, ampak v kontekstu zgodbe ne deluje kot tak. Ne vem, če sploh znam napisati nekaj opolzkega, ker si predstavljam, da bi pornografska pesem morala vsebovati drugo izrazoslovje, zgodbo poveš iz popolnoma drugega zornega kota. Dvomim, da je v pornografski pesmi kaj nežnosti, erotika v mojih pesmih pa je precej nežna. Hkrati mora pesem dati neko zadovoljstvo. Drugače ne znam pisati. Ko iščeš svojo značilno besedo, preigraš stile, morda gledaš tudi čez plot, kaj pišejo drugi. A prideš do tega, da je treba slediti samemu sebi, iz tega izhajajo vse besede. Tudi sicer v življenju poskušam biti čimbolj osvobojena, čimbolj 'jaz'. Ženskost je središče vsega, kar počnem, iz nje izhajam tudi v pesmih. Morda je ženski res težje narediti kariero, a zakaj bi zanikale svojo ženskost, ko pa ponuja toliko vznemirljivih izhodišč. Seveda pa k pesmi pripomorejo še kakšne druge osebne izkušnje …

Bi lahko pisala pesmi z zgolj eksistencialno, bivanjsko tematiko, brez erotike?
Pravzaprav še ne vem, ali bom s tem svojim stilom nadaljevala. Ne vem, kako se bodo odvijale življenjske okoliščine. Ne morem z gotovostjo trditi, da bom vedno imela idejo in željo pisati erotično poezijo, prav mogoče je, da me bodo preplavile druge okoliščine in drugi občutki. Erotične poezije ne pišem od vedno, berem veliko različnih stilov, tudi preizkušala sem različne. A v tem trenutku pišem erotične pesmi.

Kakšne so bile kritike ob izdaji? Na branjih si te slušatelji zelo zapomnijo. Razmišljaš o svojem bralcu kljub temu, da ne maraš literarnega seciranja?
Tukaj se res postavlja dilema, ali si me zapomnijo, ker so pesmi res tako dobre, ali zato, ker so tako posebne (smeh). Ravno zaradi tega je kritika zelo pomembna. Pomembno je, da dobiš različna mnenja in jih nato sam pri sebi predelaš na nek čisto svoj način. Ne smeš pa se kritike ustrašiti. Če te potre, na nek način ubije tvojo kreativnost, ubije tvoje besede, ki jih imaš mogoče že na koncu jezika. V tem primeru mogoče res še nisi čisto pripravljen na ta svet. Kakorkoli obrneš, gre za svet, kjer je ogromno avtorjev in njihovih del in nenazadnje obstaja tudi ogromno kritikov. Nekako moraš slutiti, v kaj se spuščaš. Sedaj bralec ni več primarni fokus. Ko sem začela pisati, pa so bile moje pesmi vedno nekomu namenjene in skozi njih sem vodila dialog. Takrat sem pričakovala odziv, ki sem ga vedno dobila. Pred izdajo so bili tudi drugi bralci revialne objave, recimo moji prijatelji, a prvi je bil dialog z 'nekom', z moškim.

Do ljubezenske intime, povezane s pesmijo, ne bomo šli. Se pa profesionalno sicer ne ukvarjaš s pisanjem. Se sama najprej dojemaš kot pesnico ali bolj kot spletno načrtovalko?
To, da pišem pesmi in sem pesnica, me definira. Pri svojem delu izhajam iz tega, da znam obrniti besede in nekaj napisati ter morda pogledati na stvari iz drugačnega zornega kota. Samo sebe prej čutim kot pesnico kot karkoli drugega. Pesniški svet je bolj moj, bolj 'jaz'. Vse ostalo, kar delam, je rezultat tega, kar sem postala nekje drugje. Svetova se tako prepletata. Pomembno je, da lahko v poslovnem življenju združujem in uporabljam znanja, spoznanja iz tega literarnega, umetniškega sveta.

Se ti zdi to, da nisi študirala primerjalne književnosti in literarne teorije pomanjkljivost ali prednost? Veliko slovenskih pesnikov je komparativistov.
Nikoli prej nisem pomislila na to, zato tudi nisem bila obremenjena s tem. Priznam, da mi kup teoretskega znanja o literaturi manjka, vem, da nimam tako širokega literarnega pogleda kot recimo veliko drugih avtorjev. Pravzaprav nikoli nisem imela želje po podobnem študiju. Veliko je zanimivih študijskih smeri, čeprav bi moj alterego zelo rad študiral primerjalno književnost. Študirala sem kulturologijo, ki mi je dala interdisciplinaren pogled na svet, kar uporabljam tako pri poeziji kot tudi pri vsem, kar počnem. Na svet tako gledam zelo odprto in zelo prepletajoče. Na tem svetu ni potrebno vsega znati in vsega vedeti, ampak je zelo pomembno, kje znanje poiskati in kako hitro priti do njega.

Šele lani je v Kondorju izšla Antologija slovenske erotične poezije V tebi se razraščam. Pred tem nismo imeli tovrstne antologije erotične poezije.
Če se ozremo na različne svetovne ureditve, družbe in kulture, je situacija verjetno primerljiva z nekaterimi drugimi narodi. Socializem in komunizem sta naredila svoje, ženska je bila stereotipna mati, žena, ki kuha za štedilnikom.

V devetdesetih smo bili že samostojni. Misliš, da je bila erotika v tem času obstranska?
Slovenija je imela že iz kulturnega vidika drugačen razvoj. Kulturna zavest se je razvijala drugače kot v Ameriki, Franciji, Angliji. Če bi primerjali s Češko, Slovaško, ki sta se osamosvojili istočasno, bi najbrž lahko našli povezave, ki zadevajo prebujanje naroda.

Tudi ko gre za spolno vlogo ženske oziroma moškega?
Tudi. Kot narod smo od osamosvojitve dalje naredili preskok, pred tem je bila luknja, v katero smo morali skočiti. Nekateri narodi, ki nimajo iste zgodovine kot mi, niso mogli preskočiti luknje in so se razvijali v nekem drugem tempu. Mislim, da pri nas antologija ni mogla priti prej na dan kot zdaj.

Erotika je vendarle nekaj konstantnega v človekovi zavesti, mogoče se spreminja le njena družbena pozicija. Včasih tabu, danes nič nenavadnega, prej narobe …
Nenazadnje so bili tudi naši starši hipiji, ki so šli skozi prebujanje. Potem so se spopadali s sistemom in bili prisiljeni stvari dojemati drugače ter si malo bolj trdo služiti kruh. Ko so se generacije zamenjale, se je začela prebujati drugačna literatura. V 60., 70-ih so hipiji podirali stereotipe. V tem pogledu gre za naravne valove družbe in kulture in nacionalne zavesti. Obremenjevati se s tem, kako k nam pride vse z desetletno, stoletno zamudo, se mi zdi nepotrebno. Bolj je treba pogledati na razlike v našem mišljenju, ki ga imamo zdaj in do mišljenja, ki ga imajo drugi narodi v istem času in v isti situaciji. Do spoznanja prideš tako ali drugače, ne glede na to, kje živiš in kakšno kavo piješ. Logično je, da sta globalizacija in informatizacija družbe naredili svoje. Svoje je naredil internet. Svet je na nek način na istem. Zaradi vseh preskokov, ki smo jih imeli možnost narediti kot družba, smo prišli na isto raven informatiziranosti in se lahko primerjamo z Ameriko in Zahodno Evropo. Iz te točke naprej pa bo zanimivo opazovati, kaj se bo zgodilo. Ali bomo hodili skupaj ali se bomo zaprli v homogene skupnosti ali pa bo vsak posameznik šel po svoje, kar se je pričakovalo, ko se je globalizacija začela. Individualizem se ni razblinil. Sama sem takrat trdila, da bo z globalizacijo prišlo do bolj jasnega modificiranja lastnega jaza, saj smo dobili več možnosti poiskati sebi enako mislečega, ljudi, ki izhajajo iz enake družbe in enakega okolja, ki podobno mislijo.

Poezija se kljub vsemu zdi individualen, intimističen izraz v tem času.
Globalizacija lokalizacije. Pesem prevedejo, objaviš jo na spletu. A še vedno je to tvoja intima. 

Tudi tvoja poezija je intimistična, brez družbenih konceptov. Ljubljenje je največ vredno, a hkrati najbolj krhko početje med dvema, ki se lahko v naslednjem hipu razblini. Tvoja metafora je dvostopenjska v smislu izbire besed, ki opisujejo zapeljevanje in ljubljenje.
Cela knjiga in hkrati vsak sklop zase govori neko zgodbo. Od zapeljevanja do konkretne ljubezni, erotične izpolnitve, združenosti. Gnezdenje in seks lahko vpletem v isto zgodbo. Najprej je bila gola golota, potem iz te golote dejanskost. To se mi zdi poanta knjige. Kako prideš od trivialnih občutkov, eksperimentiranja, jeze, žalosti, razočaranja do tega, da splavaš skozi te občutke in vse to dotikanje rok in kože in prstov na nogi do gnezdenja.

Že v naslovu pesniške zbirke je poudarjeno žensko občutje, ženskost. Knjigo pesmi bi denimo lahko naslovila le Zgladi me.
Beseda ženska da naslovu čisto drugačen pomen. Saj ne želim, da me nekdo počeše, da bi bila zglajena. Gre za zelo močno metaforo, ki povzame jezik moje poezije. Če sem ženska, zakaj ne bi tega poudarjala? Zelo sem naklonjena enakopravnosti spolov, saj se mi zdi, da ženske in moški nismo vsaksebi.

Se ti zdi, da moški bralec z večjim voajerizmom in tripom bere tvojo erotično poezijo?
Moškemu bralcu je najprej nelagodno.

Kako to misliš? Zakaj bi mu bilo nelagodno?
Moški niso navajeni, da ženska osamosvojeno govori o sebi, o svoji seksualnosti. Moški vedno mislijo, da vedo, kaj ženska hoče, želi in kaj ji prija, vedo celo, na kakšen način mora ženska rojevati.

Bedrač ob tvojih pesmih piše o »hrepenenju z mnogimi obrazi … ki se napaja v logiki čistega erotičnega hedonizma«. Bi danes, ob poplavi vse medijske erotike, sploh še lahko govorili o čistem erotičnem hedonizmu?
Zame erotični hedonizem poosebljata krč v levi nogi in oči, zavite nazaj. Hedonizem je lahko čisto fizična izkušnja erotike, po drugi strani pa vsa ostala ljubezenska doživetja, ki z nekom, ki ga ljubiš, izzvenijo kot zares erotična. Uživanje življenja v polni vrednosti, polnih doživljajih je lahko erotični hedonizem. Erotiko lahko vidiš v veliko rečeh. Ni treba biti nag, slečen za to, da se greš erotiko. Erotiko začutiš, čustva so tista, ki so erotična. Pa tudi spolnost. Tudi v mojih pesmih ni samo spolnost tista, ki govori o erotičnosti, ampak so za tem neki drugi trenutki. Res pa je, da izstopa.

Iz telesnega sva prešli na duhovno.
Ja, erotično je lahko petje ptic. Kosilo, ki ga nekdo skuha zate. To je ta hedonizem, ki ga najbrž niti nima vsak priložnosti doživljati vsak dan. Literarni hedonizem povezujem s konkretnim življenjskim doživljanjem. Ni treba, da bereš erotično knjigo, niti ni treba, da bereš vrhunsko, nagrajeno literaturo; bolj pomembno se mi zdi kot bralki kdaj izluščiti kakšno besedo, stavek, zgodbo, ki ti pusti kakšno sled, ki jo lahko preneseš tudi v življenje, ki ga živiš v fizičnem smislu. Zato se ta dva hedonizma prepletata. Hedonizem zelo poenostavljeno rečeno doživljam kot čisto uživaštvo s kančkom slabe vesti.

Torej lahko zdajle govoriva o literarnem hedonizmu, o neopisljivem užitku, ko ti kožo naježi knjiga.
Literarnega hedonizma ne enačim z določenimi avtorji in določeno zvrstjo, lahko pa te sreča pri besedi, stavku, ko ti to da. In ti še dva dni po tem roji po glavi, kakšno dobro knjigo si imel v rokah. Tudi branje pred spanjem bi lahko bil hedonizem, ko te knjiga uspava in se ti o tem sanja.

Tvoja erotika je fokusirana na moškega, na moškega, ki je erotičen, ki te v tem smislu vznemirja, daje občutek spolnih dovtipov. »Moški me je premaknil, moj moški …« V tvoji pesmi ga ne premikajo ptice, niti okusna in posvečena kosila.
To je res. Premikam ga jaz. In na to sem ponosna.

Kaj misliš, da človeka danes bolj vznemirja? Erotični film ali erotična knjiga pesmi?
Erotični ali pornografski film? 

Erotični.
Verjetno ima procentualno gledano večji pomen film, ker si ga bo ogledalo več ljudi. Medtem pa ti knjiga pusti več domišljije, kar pomeni, da lahko na podlagi prebranega v svoji domišljiji delaš, kar hočeš. Pri filmu sediš in gledaš in si fokusiran na sliko pred sabo. Literatura je tista, ki pušča več možnosti, prostora, lukenj, ki jih lahko zapolniš s svojimi doživljaji, mislimi, domišljijo. Je pa res, da je najbrž manj ljudi, ki vzame v roke knjigo. Že po statistiki več ljudi gleda filme kot bere knjige. Česa je izposojeno več, proze ali poezije, je spet statistika knjižnic.

---

Fotografije: Maša Pfeifer