Mateja Komel Snoj, sicer direktorica Slovanske knjižnice, se je s Kovačičevimi besedili srečevala najprej kot bralka. Kasneje je z avtorjem opravila kar nekaj intervjujev, osebnih in dopisnih. »Zelo naravno se mi je zdelo, da ta pogovor na nek način nadaljujem. Ostala je »bližina«, časovna in siceršnja, in nikakor me ni mikalo razkrivanje ozadij njegove zgodbe, iskanje pikantnih nadrobnosti iz njegovega že tako široko in do zadnjih življenjskih sokov popisanega življenja. Mislim, da nam nobena še tako popolna razgrnitev avtorjevega življenja, ki se je loti bralski opazovalec, o njegovi literaturi ne pove nič bistvenega,« meni avtorica.

Povabilo k ustvarjanju spominske knjige je Kovačičeva dela spet premaknilo v prvo vrsto njenih knjižnih polic in jo nagovorilo k ponovnem branju obširnega opusa od prve do zadnje strani.

V uvodu k Fragmentom o prišleku zapišete, kako se vam je med prebiranjem Kovačičevega opusa potrjevalo, »da je pravzaprav vse življenje pisal eno samo knjigo«, kar poudarjajo v svojih zapisih tudi soavtorji.

Ob vnovičnem branju Kovačičevega obširnega opusa – romanov, novel, »razglednic«, spominskih/dnevniških zapisov in esejev – se mi je ta misel potrjevala od strani do strani. Po dobrih dveh mesecih branja sem bila povsem potopljena v njegovo pisateljsko zgodbo. Ta je hkrati tudi njegova življenjska zgodba, kolikor je ves čas motril samega sebe v različnih življenjskih obdobjih in situacijah, od najzgodnejšega otroštva do zrelih let, v katerih je že gledal v »končni čas«. Ker je Kovačič v vsej svoji literaturi svoj lastni junak, torej junak svoje zgodbe, lahko rečemo, da je vse, kar je napisal, »zgodba enega samega življenja«. Ne glede na zdaj bolj zdaj manj trdno zgodovinsko ozadje in številne druge junake (prav tako resnične osebe) v njegovih delih je v središču pisanja vendarle on sam, pa naj piše o vstopu v življenje, rasti ali odhajanju. Zgodba, ki se izpiše pred bralcem, seveda ni linearna in ne teče v kronološkem zaporedju. V različnih knjigah jo zaznamujejo različni pisateljski prijemi: pripoved o sebi doživi toliko in toliko časovnih, prostorskih in miselnih prerazporeditev; »junak« je enkrat povsem razgaljen, vanj so uprti najmočnejši žarometi, drugič – čeprav v istem življenjskem položaju – zasenčen in prikazan zgolj kot tisti, ki motri dogajanje okrog sebe. Drugič spet se zdi, da ga bralec vidi samo iz profila, kar pomeni, da mu mora sam določiti ostrino pogleda. Čeprav pot, po kateri pisatelj vodi bralca, ni ravna, saj ne piše avtobiografskega romana v klasičnem pomenu besede, temveč se, kot rečeno, spušča zdaj v eno zdaj v drugo življenjsko pustolovščino, je na koncu krog vendarle sklenjen, pot pa povezana v nekakšno osebno zgodovino. To pomeni pisati eno samo knjigo.

Knjiga je izšla pri Študentski založbi, njeno urejanje ste prevzeli ob njihovem povabilu. Kakšno delo ste si pravzaprav naložili, ko ste se lotili urejanja spominske knjige, posebej zato ker so od smrti avtorja minila komaj štiri leta?

Lojze Kovačič je eden izmed tistih slovenskih avtorjev, ki jih ne berem pogosto – njegove knjige so že leta postavljene v drugo vrsto domačih knjižnih polic –, vendar je verjetno edini s tako obširnim opusom, ki sem ga prebrala v celoti, od prve do zadnje strani. Če prav pomislim, pa se mi njegovo pisanje v bralskem spominu – poleg kakšnega Balantičevega verza ali Strniševega ritma – najpogosteje oglaša. Takole, scela, sem Kovačiča brala dvakrat, trikrat, najtemeljiteje v študentskih letih in zdaj, ob pripravi te »spominske knjige«, torej v dveh precej različnih obdobjih, z dvema povsem različnima bralskima vstopoma vanjo. Zanimivo je, kako se mi je zdaj nenehno potrjevalo, kako nezanesljiv je spomin, tolažila pa sem se s tem, da ti, recimo, v obdobju nekakšne zrelosti lezejo pod kožo povsem druge situacije, junakovi odzivi in premisleki kot v letih rosne mladosti. Skozi leta se zgodi nekaj čisto navadnega: v bralskem spominu ti ostane ogrodje, skelet celotne »zgodbe«, živo tkivo pa odmre. Vendar boš avtorju, ki ti »leži«, pri vnovičnem branju z veseljem spet poganjal kri po žilah.

»Kovačič je pisec, ki je sam svoj junak,« ste zapisali. Vaše izhodišče je bila zato njegova literatura, objavljena in neobjavljena – zapisi ter zapiski, ki so shranjeni v Rokopisni zbirki NUK. Zbirka je trenutno še vedno samo delno urejena. Ste imeli ob brskanju med zasebno besedno zapuščino pomisleke o tem, če je že primeren čas za njeno objavo? Kovačičeva literarna zapuščina v Rokopisnem oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice je res samo delno urejena in popisana, vendar je kljub temu dostopna raziskovalcem. Ko sem odpirala kartonske škatle z zajetnimi mapami rokopisov, desetinami drobno popisanih zvezkov in blokov pa priložnostnih fotografij iz avtorjevega družinskega in »družbenega« življenja, pismi in še marsičem, kar se je z leti nabralo v Kovačičevi miznici ali po policah, sem se znašla sredi »pisateljske delavnice«. Pregledovanje rokopisov – »preverjanje« zdaj velike vehementne pisave zdaj črk, stisnjenih do neberljivosti –, ki razkrije neštete delovne postopke s tekstom, preden ga je pisec oddal uredniku ali založniku, je seveda vznemirljivo. Kovačič je bil sploh znan po tem, da je vsako besedilo napisal večkrat, se pravi: napisal, popravil, prepisal, spet popravil, nato ga je pretipkala žena in je znova kaj popravljal, nazadnje še pri korekturah. Pa vendar vrat pisateljske delavnice v knjigi nisem na široko odprla, kar pomeni, da se nisem odločila za objavo sicer v marsičem zanimive korespondence z nekaterimi prijatelji, sodobniki (te se je, mimogrede, loteval z enako skrbnostjo kot pisanja literature, zato so ohranjeni vsaj osnutki njegovih pisem drugim). To po mojem lahko počaka na urednika njegovih zbranih del enkrat v prihodnosti, ko objava takšnega gradiva z marsikatero nadrobnostjo iz zasebnega/intimnega življenja bodisi avtorja bodisi naslovnika ne bo nikogar več mogla spraviti v zadrego.

Vendar mnogokoten pogled na Kovačiča spominska knjiga odpira prav z objavo osebnih zapisov, delov pisem, odlomkov iz intervjujev, ki so jih prispevali avtorjevi svojci, prijatelji, sodelavci, učenci ... Po kakšnem ključu ste izbirali soavtorje knjige?
K sodelovanju sem povabila samo nekaj Kovačičevih sodobnikov – večina jih je žal že pokojnih –, s katerimi je prijateljeval v mladosti, pa sorodnikov in prijateljev iz zrelih let, učencev iz literarnih in lutkovnih delavnic ter »pravih bralcev« njegove literature. Večina se jih je z veseljem in veliko naklonjenostjo odzvala s svojimi (spominskimi) zapisi, nihče ni imel pomislekov, nasprotno. Odziv je bil tak, da se mi je v trenutku potrdilo, kako globok vtis je v vseh pustil ne samo kot avtor, temveč tudi in še bolj kot človek.

Ksaverija Beba Kogovšek Kovačič, pisateljeva žena, je bila, kot ste omenili, tista, ki je pretipkavala njegove tekste, vedno pisane na roko, vnašala želene popravke in bila, kakor sam poudarja v svojih zapisih, njegova prva bralka. Ste pri urejanju spominske knjige tudi vi sodelovali z njo kot z eno svojih »prvih bralk«?
Prvi bralec je bil moj mož, ker imava tako navado, da vselej drug drugemu kritično prebereva in pokomentirava napisano, sem pa knjigo, ko je že bila končana, dala v pregled gospe Bebi in pisateljevemu sinu Daretu. Pomagala sta mi še z nekaterimi podpisi k slikam, letnicami in podobno, sicer pa sta za knjigo prispevala tudi iskriva spominska zapisa. Tega sem res vesela, saj je pisanje o svojih najbližjih – si predstavljam – še težje kot o komer koli drugem.

V Fragmentih o prišleku je dodanega kar nekaj slikovnega materiala, manjkajo sicer slike iz Kovačičevega otroštva, ki so se izgubile, kar v svojih zapisih obžaluje tudi pisatelj sam. Zdi se, da ste  sicer osebno glede dodajanja slikovnega materiala k tekstom sami precej skeptični.
Ne, nisem skeptična. Je pa tako: slika prva pritegne pogled, potem šele besedilo. In vsaj meni so ob določenih besedilih prihajale pred oči prav določene fotografije Lojzeta Kovačiča, ki sem jih poznala, saj so že bile objavljene. Ampak glede na besedilo je fotografija nekaj zunanjega, sicer zanimivega, a v resnici nepomembnega. Literatura živi svoje življenje, naj poznamo podobo njenega avtorja ali ne. Fotografija samo zadosti naši povsem človeški radovednosti. Res pa je tudi, da se mi je na trenutke, ko sem imela zbrano že vse slikovno gradivo, predvsem portrete, zdelo, da Kovačič ne bi mogel pisati drugače »naravnane« literature, kot jo je. Bolj ko ga gledaš v oči, bolj se ti to zdi. In na fotografijah iz zrelih let je natančno tak, kot se mi je vtisnil v spomin. Tihomir Pinter, ki ga je nekajkrat izvrstno upodobil, mi je povedal, kakšno je bilo sodelovanje z njim. Mirno je sedel, vmes kadil, na fotografiranje se ni posebej pripravil, nikamor se mu ni mudilo. »Vi samo opravite svoje delo,« je rekel. Verjetno so ti portreti zato tako resnični. Je pa iz Kovačičeve zapuščine razvidno, da na svojo zunanjo podobo in takšen spomin v primerjavi z nekaterimi drugimi avtorji ni dal prav veliko: slik je malo, tiste, ki so, večinoma niso opremljene ne s podatki o kraju ne o času nastanka. In že s tem mi je govoril, da je edini pravi dokument o njem samem njegova literatura.

Čeprav se Kovačičevo prozo ocenjuje kot avtobiografsko, ste med natančnim pregledovanjem rokopisov po naključju naleteli tudi na vsebinsko skico »resnične« avtobiografije, ki jo je Kovačič očitno v nekem obdobju imel v mislih. Vam je to (predvsem ujemanje njegove »skice« in zastavitve vaše biografije) delo za kanček olajšalo ali otežilo? Na listek oziroma stran, iztrgano iz zvezka, na kateri je Kovačič z rdečo skiciral svojo avtobiografijo, se pravi razvrstil knjige ne po letih izida, temveč po letih in časih, ki jih opisujejo od otroštva do zrelih let, sem naletela skoraj na koncu, pri pregledovanju zapuščine. Delo mi torej ni bilo olajšano, oteženo pa tudi ne; pravzaprav se mi je potrdilo, da ga je na neki način mikalo »urediti« lastno literarno življenje v en korpus. Na več mestih v svojih tekstih tudi pravi, da si je vedno želel napraviti eno knjigo, v kateri bi objavil le najboljše, kar je napisal. Seveda ne mislim, da bi se z lahkoto podpisal pod moj izbor, upam pa, da bi se vsaj kje ujela.

Ste imeli med nastajanjem spominske knjige kdaj problem z vzpostavljanjem distance do avtorja?
Tega dela se ne bi niti lotila, če do Kovačiča, seveda predvsem do njegove literature, ne bi čutila izrazite naklonjenosti. Če knjige nekega avtorja nekaj mesecev bereš po dolgem in počez, ga nosiš s seboj na počitnice, na mestni avtobus itn., ti vsekakor zleze pod kožo, kolikor se to ni zgodilo že dosti prej. Njegove besede ti vsaj malo zastrupljajo kri. Ni pa rečeno, da je kritična distanca pri tem kakor koli ogrožena oziroma v nevarnosti. »Prazna« ali slabše izpisana mesta vsaj pri meni niso dobila odpustkov. Položaj je bil pravzaprav lažji, ker se nisem lotila interpretacije njegove literature, kjer bi morala nanje tako ali drugače opozoriti – v izboru jih samo nisem upoštevala in sem z bolj ali manj srečno roko prenesla v knjigo le tisto, kar se mi je iz različnih vidikov zdelo najboljše.

Ognili pa ste se tudi literarnozgodovinski umestitvi avtorja. Menite, da je za to še prezgodaj?
To ni bil namen knjige. S tem so se že ukvarjali drugi. Čeprav sem komparativistka, me literarnozgodovinske, žanrske in še kakšne spremenljivke, vsaj ko govorimo o sodobni literaturi, čedalje bolj dolgočasijo. In če se vrnem k že rečenemu: kaj nam o resnični razsežnosti neke literature pove ta ali ona oznaka? Kovačičeva literarna introspekcija štrli zdaj v eno zdaj v drugo smer in je en sam predalček zanjo preplitek, zapiranje v večjo (literarnozgodovinsko) omaro pa za zdaj malo nasilno.

Trenutno se skuša Kovačičev opus aktivno uveljaviti tudi v tujini. Katero izmed njegovih del osebno vidite kot središče njegovega opusa in tisto, ki bi avtorjevo poetiko med prestopom v tuje jezike najlažje reprezentiralo?
Intimno mi je najbližje roman Deček in smrt (1968). To je po mojem mnenju eden izmed najglobljih poskusov pisateljskega sestopa vase, samorazkritja/sebirazkritja v določenem obdobju, vivisekcija težke, boleče izkušnje. Ta bi ga stiskala do lastne smrti, čeznjo ne bi mogel stopili, če (si) je ne bi tako pojasnil in tolikokrat obdelal, predelal, popisal. V najpopolnejši podobi seveda v Dečku in smrti. Ne vem, morda bo Evropa prej sprejela Prišleke (1983 - 1985) ali Resničnost (1976) – tudi pri nas sta to po mojem najbolj brana Kovačičeva teksta –, nemara zaradi srednjeevropske kulise, zaradi izkušnje komunizma, ki jo med drugim razgalja, in podobno. Odlično je, da Kovačičeva literatura dobiva bralce tudi v tujini, saj si razširitev bralskega kroga vsekakor zasluži.