Avtor, rojen v družini repatriirancev iz Indonezije, rad pripoveduje o svojih »raztresenih« koreninah in popotovanjih po Afriki in Aziji, čeprav je marsikatera izkušnja zanj boleča. Delček svoje preteklosti je pisatelj ujel tudi v roman Zaverovan v družino (2008), ki je v prevodu Tanje Mlaker izšel v Modrijanovi zbirki Euroman . Z avtorjem smo o knjigi, ki prikazuje družinsko dramo prišlekov, njihovo odtujenost in strahove, pa seveda o tistih »čisto življenjskih« poklepetali v inspirativnem okolju ene od ljubljanskih čajnic.

Če sledim kritiškim zapisom o vašem delu, je vaše pisanje praviloma označeno za nespregledljivo avtobiografsko. Kje je v omenjenem romanu (in v ostalih delih) po vašem mnenju začrtana meja med »dokumentarno« avtobiografskostjo in povsem domišljijsko zgodbo?

Če človek pripoveduje o desetletnem dečku, že začne lagati. Saj odrasla oseba v resnici sploh ne more vedeti, kako razmišlja desetletni otrok. V romanu Zaverovan v družino gre pravzaprav za nek otroški »jaz«. Glavni konflikt zgodbe se vrti okrog odnosa med sinom in očetom, ki je nad sinovo življenje spustil senco. V bistvu pa knjiga vsebuje v splošnem več domišljije kot moja druga dela. Toda skozi izmišljeno zgodbo preseva morda celó več resnice, ker sem pravzaprav preko nje želel pokazati, kaj se dogaja v življenju priseljencev – ljudi, ki so zapustili svoje domove, ki so ostali brez statusa, dela in denarja, obremenjeni z lastno preteklostjo. Dokumentarna resničnost je v tem, da moja družina prihaja iz Indonezije, da je oče v ujetništvu služil japonskemu cesarju in da se je znašel na ladji s šest tisočimi vojnimi ujetniki, ki so jo obstreljevali Britanci; le štiristo jih je preživelo – med njimi tudi on. Tega kot otrok nisem razumel, sedaj pa lahko o tem pišem z določeno distanco in življenjskimi izkušnjami. Ljudje velikokrat mislijo, da zaradi avtobiografskih elementov moje zgodbe nastajajo z lahkoto, zato na Nizozemskem niti ne razlagam, kaj je res in kaj ne. Kadar pišem, si želim, da mi bralci verjamejo prav vse.

Štiri od vseh mojih štirinajstih knjig se ukvarjajo s to družinsko zgodbo, ker je človeško pretresljiva. Kot otrok sem seveda nereflektirano sprejemal avtoriteto svojega očeta, z vsemi hibami, ki jih je imel. In čeprav so prizori iz umobolnice v romanu, o katerem govoriva, povsem izmišljeni, večkrat svoji mami, ki še živi, rečem, da je oče moral biti nor, da bi moral k psihiatru. Ampak takrat, v petdesetih, se ni govorilo o psihiatrih, niti se ni govorilo o sindromu koncentracijskih taborišč – oče teh besed ni poznal. Bil pa je strašansko nervozen, ker ni imel dela, ker je bil nesrečen v novi deželi, kar seveda ni bil pravi vzrok. Vzrok je bil v tem, da so ga med vojno uničili, psihično zlomili in je to le s težavo preživel. In potem sem se mu zgodil jaz, otrok, ki nisem bil načrtovan, saj je že imel ženo in otroke v stari koloniji. Toda kljub temu sem mu predstavljal prihodnost. Rodil sem se, da bi starši pozabili, kaj se je takrat dogajalo in da bi na nek način »poravnal« krivico.

Kaj pomeni naslov, v kakem smislu ga je mogoče interpretirati? Familieziek [Zaverovan v družino – op. p.] je v nizozemščini pravzaprav besedna igra nabita z dvojnim pomenom: če nekdo ves čas govori o svoji družini, se mu reče, da je 'bolan od družine', v tem romanu pa označuje tudi nekoga, ki je zbolel zaradi svoje družine, ker ga je ta tako globoko zaznamovala. Mladoletni protagonist pa je zaznamovan celó z dvojno družino: nizozemsko kmečko družino svoje matere in indonezijsko družino svojega očeta. Vendar sam ne spada pravzaprav nikamor – za indonezijsko družino ima presvetlo polt, hkrati pa ima preveč stičišč s to eksotično tujostjo, drugačnostjo, da bi lahko bil neoporečni pripadnik materinega rodu.

Roman Zaverovan v družino v naslovu morda napelje na tradicijo družinskih romanov, vendar je kljub temu drugačen od klasičnih predstavnikov svoje vrste. Ali gre sploh še za »družinski« roman?
V bistvenih potezah gre še vedno za družinsko zgodbo, vendar mi ni šlo za predstavitev celih generacij v smislu kronike, ampak le za izsek, za kratke scene iz družinskega življenja kot v filmu ali gledališki igri. Želel sem pokazati, kaj se dogaja z otroki staršev, ki so preživeli vojno in na kak način se lahko vojna v njih nadaljuje. Zelo pomembno vlogo je pri tem odigral strah, strah, da se vojna ne bi ponovila.

Zakaj ste pustili svoje protagoniste, mamo, tri hčere, gospoda Javo in dečka, brezimne? Ali lahko ime človeka omejuje?
Za dečka so, recimo, tri njegove sestre delovale kot celota. Nekoč sem prebral, da se v japonski književnosti sestre povsem običajno označuje s sestro 1, sestro 2 in sestro 3 ali opisno s starejšo sestro, srednjo sestro in mlajšo sestro. In tole se mi je zdelo za mojo zgodbo zelo primerno označevanje, glede na to, da gre za scene, ki so večkrat nepovezane in delujejo včasih malce nerealistično. Gre za nek poseben način pripovedovanja – za scene in za ljudi, ki živijo v svojem malem svetu, zato sem se odločil, da jih ne imenujem. Saj tudi deček nima imena, le oče se imenuje Java, pa še tukaj gre po eni strani za imenovanje po enem izmed indonezijskih otokov, po drugi pa se v njem skriva poimenovanje za ples - po francosko pomeni java ples, ki v romanu odigra pomembno vlogo – je namreč edina stvar, ki jo oče še zna in lahko izvaja.

Običajno imam kar veliko preglavic z imenovanjem svojih figur, pa ne vem natanko zakaj. V zadnji knjigi, kjer nosi eno od vodilnih vlog nek pes, je tudi ta ostal brez imena. Imena lahko res omejujejo. Preveč 'določajo', jaz pa sem želel, da smo v po-imenovanja zajeti vsi.

Ena izmed glavnih niti, poleg zgodovinske osnovnice, je tudi stopnjevana norost, v katero z napadi jeze tone gospod Java, na koncu pa se znaki iste »bolezni« pojavijo tudi pri dečku, njegovem sinu. Zakaj norost? Je omenjeni moški pol družine res nor ali pa je to odvisno od perspektive?

Gospod Java je svojo taboriščniško mentaliteto prinesel s seboj, jo ponotranjil in jo delno prenesel tudi na družino. Njegovo norost sem želel ponazoriti recimo s tem, da ne govori svoje lastne zgodbe, ampak zgodbo ukrade svoji ženi – to je nekaj, kar se pogosto zgodi. Ljudje o svojih travmah neradi govorijo, toda kljub temu potrebujejo zgodbo, da lahko živijo naprej in zato to zgodbo poiščejo pri kom drugem. Zaradi 'lažjega preživetja' tako žrtve postanejo junaki. Človek potrebuje zgodbo, da se tudi sam bolje razume. Tako tudi gospod Java potrebuje svojo zgodbo, ki ga odnese celó v norost.

Načeloma ženski del družine funkcionira povsem drugače kot moški. Oba predstavnika moškega spola sta bolj pasivna, šibkejša, malce slabičevska, čeprav se trudita to prikrivati. Kako je z bitko med spoloma?

Pravzaprav gre tukaj bolj za osebno zgodbo, v kateri je v ospredju močna vez med očetom in sinom. Oče dečka sam vzgaja v t.i. 'življenjski šoli' in celó zavrača institucionalno izobraževanje. Pravzaprav gre za družino, ki jo je vzgojila vojna in ne toliko za konflikt med moškim in ženskim principom.

Glede na to, da pišete o »tujcih« in odtujenosti v lastni domovini, ali se tudi sami (še vedno) počutite tujca na Nizozemskem?
Ne, sploh ne. Le včasih z velikim začudenjem opazujem okolico, tako da se morda komu zazdi, da sem naravnost z Marsa, ampak tak občutek ima verjetno veliko ljudi. Distanca, s katere opazujem tudi samega sebe, je po moje nujna za nekoga, ki se ukvarja s pisanjem. Toda kljub vsemu pripadam svoji deželi, govorim nizozemsko in pišem v nizozemščini, čeprav sedaj že nekaj let živim v Parizu, kjer pa sem seveda tujec. Moj jezik vsekakor ostaja moja identiteta.

Zdi se, da v Evropi vlada val navdušenja nad priseljensko literaturo – prišleki zapisujejo svoje izkušnje, ki so ponovno prevetrile in v splošnem pozitivno oplemenitile nacionalne književnosti. Kako je s tem na Nizozemskem?
Tudi na Nizozemskem imamo kar nekaj kvalitetnih avtorjev s tujimi koreninami, kot je denimo iranski pisatelj Kader Abdolah . To je splošni fenomen. Ljudje, ki so se, recimo, na Nizozemsko priselili iz starih kolonij, dajejo jeziku nov elan, hkrati pa dostikrat uporabljajo precej arhaične, že pozabljene besede in nam jih vračajo.