Pesnik, prozaist in esejist pa sicer urednikuje na Televiziji Slovenija in pravi, da stopa po bolj samotni poti literarnega pričevalca, ki ga je služba vselej dopolnjevala in mu omogočala pozitivno »korekcijo možnega napuha«.

Prvencu izpisanih haikujev Mushi mushi (1971) je v vrsti petnajstih zbirk sledilo še veliko nagrajenih zbirk pesmi – Zapriseženi prah (1987, nagrada Prešernovega sklada), Odjedanje božjega (1988, Jenkova nagrada), Šepavi soneti (1995, Župančičeva nagrada), V živi zob (2003, Veronikina nagrada) ter letošnja Audrey Hepburn, slišiš metlo budističnega učenca? (2008, Veronikina nagrada).

Deklevova kratka proza Izkušnje z daljavo (2006) je bila nominirana za fabulo, romani Oko v zraku (1997), Pimlico (1998) in Zmagoslavje podgan (2005, nagrada Kresnik) pa v pulzu prozaično izpisanih vrstic tudi v prozni obliki ohranjajo Deklevovo značilno poetiko ter aludirajo na resnične osebnosti. A tudi, če v njih res prepoznamo profesorja Dušana Pirjevca, kantavtorja Tomaža Pengova ali znamenitega Slavka Gruma, je Deklevovo pisanje še vedno literarno fantazijsko, v metafori podkrepljeno izpisovanje »intimnih literarnih povezav«, nedokončanih ljubezni in pesniških  vzponov in zdrsev eksistenc, ki Deklevo očitno vznemirjajo in so hkrati metafore za čas, za stoletje, in že poetični dokumenti, ki bodo (najbrž) premagali tudi Deklevov osrednji pesniški motiv, minljivost.

Z Milanom Deklevo, že s skoraj vsemi literarnimi nagradami nagrajenim metaforikom, se ne pogovarjava prvič. Brbotajoča s citati književnika, ki veliko piše tudi za otroke in mladino, sem se tokrat odpravila na Otroški in mladinski program Televizije Slovenija po njihov zagovor. Nekatere fluidne esejistične misli naj tako mestoma služijo kot vprašanje. 

Zdi se, da o Grumovi  duševnosti  sicer kar dosti vemo.
Vemo, vendar nam je hkrati veliki neznanec. Vemo preko znamenitega gledališkega dela Dogodek v mestu Gogi, slabo pa poznamo njegovo kratko prozo in pisma, ki so svojevrstna proza, kjer je zame še močnejši. Zdi se mi, da je prav s svojo kratko prozo, ki žal ni prišla v širok bralski obtok, položil temelje sodobne slovenske proze. Zdaj je na nek način znova živ in je prišel v veljavo, ne samo tukaj, ampak celo v nemškem prostoru, kar se mi zdi zelo zanimivo.

Se Grum na Dunaju res sreča s Freudom?
To je seveda vprašljivo, zelo možno pa je, saj je bil njegov profesor na medicinski fakulteti Freudov učenec. Srečanje Groma in Freuda se mi je zdel sijajen uvod v roman. Freud je druga metafora prejšnjega stoletja, ki je še kako živa tudi danes. Zdelo se mi je krasno, če trčita skupaj že na začetku romana. Tudi za prizorišče, kjer se srečata, je mogoče, da sta se tam kdaj celo res srečala, kajti to je nasproti univerze, ki sta jo oba obiskovala, Freud kot profesor in Grum – Grom kot študent. Znano je, da je kavarna Landtmann prava dunajska kavarna, stalno Freudovo pribežališče, kjer se je vedno ustavljal. Precej bolj vprašljivo je, kako je z relacijo Kafka – Grum. Je Grum res poznal njegovo prozo ali ne? Ravno, da bi izpostavil modernost Grumove kratke proze, eksistencialno podloženost, sem preko njegovega prijatelja, ki je Jud in odpira judovsko vprašanje, odprl tudi vprašanje Kafke in te intimne literarne povezave.

Ste roman dolgo pisali?
Kar nekaj let sem se pripravljal, predvsem sem bral slovenske časopise, ki so izhajali v tistem času, največ Jutro, ker je bil Grum njihov sodelavec in ker je bil to kvaliteten časopis. Kulturo je urejal Vladimir Levstik, ki je Gruma poznal, in mu je tudi odpiral prostor, objavljal nekatere njegove črtice in tudi druge prispevke; tudi ta povezava je zelo zanimiva.

Pred Zmagoslavjem podgan ste izdali Pimlico (1998), ki je od nas časovno manj oddaljen.
Pimlico spet hoče biti nekaj več, hoče pokazati na rez proti koncu stoletja, ko je padel berlinski zid, sesuli so se komunistični režimi, ta svet se je v obdobju hladne vojne premešal in s tem se je odprla pot v drugačen svet, v svet kooperativnega kapitalizma, kjer človek nima več nasprotnika, kot je suveren partijski vodja, ampak nekaj drugega, precej bolj izmuzljivega. To je roman o dveh svetovih. Matjaž pripada svetu sanjarjenja, že njegova ljubezen je v tem razdvojena. Vidi, da je treba sprejeti nekatere norme novega sveta in v njih poskusiti ohraniti smisel za lepo, za vse tisto, kar Matjaž sicer hoče imeti, ampak pod tako ceno, da nič drugega sploh ne sprejme, zato se začne to razmikati kot dve ladji.

Literarni teoretiki o vas pišejo tudi kot o metafizičnem pesniku. Zanimiv se zdi vaš citat iz Gnezda in katedral (1997): »Po koncu metafizike postaja fizika zavetišče metafizičnega.«
To se mi zdi ena od značilnosti modernega sveta, ki obrača to, da je fizika kot najbolj zanimiva naravoslovna znanost zanimiva zato, ker se ukvarja s fizičnimi vprašanji. Fizika se je prebila v nekakšno metafizičnost, govori o nastanku vesolja, o tem, ali obstaja v našem svetu simetrija, govori o filozofskih podmenah svojih filozofskih spoznanj, medtem ko postaja umetnost na nek način fizična. Ne mislim na fizične performanse, ki jih uprizarjajo ljudje, ampak na to, da se je trdno zasidrala v vsakdanjosti, v karnevaličnosti tega sveta. In v karnevaličnosti je zmeraj nekaj mesenega. Do veljave prihaja prav fizično skozi umetnost, se pravi, da sta ti dve poziciji obrnjeni, kar govori o tem, da človek vedno napačno misli, da je mogoče to dvoje razločevati. To se seveda prepleta, kadar en pol prevlada, se pokaže njegova slepa pega, njegova breztemeljnost in se sprevrže, tako kot simbol jin jang, v svoje nasprotje. Gre za dialektiko, ki ji pravim dialektika hkratnosti, zaporednosti stopenj, moramo se navaditi živeti paradoks kot hipnost, hkratnost, nasprotje. 

Paradoks pa bi lahko bilo že vprašanje, kako daleč gre zares jezik v vaši poeziji. Velikokrat omenjate ekonomizacijo pesniškega jezika, še več - »Pesem je nadzorovana tišina«. V tem je vidno nasprotje, saj pesem vedno zazveni še na zvočni ravni.
Forma je vsebina, vsebina je forma, to se pri pesništvu včasih zelo razvito pokaže pri tradicionalnih oblikah. Kar sem v esejistiki tudi sam razvijal, je, da je sama forma nekaj vsebinskega v tem smislu, da je zgodovinska, da nosi v sebi dogodke izrekanja. Edino tako lahko pojasnimo, zakaj nekatere forme obstanejo, druge pa ne, zakaj so nekatere tako trdovratne. Nobenega vzroka ni, da bi pesnik iz zanimanja za tradicionalno poezijo izbral sonet in v njem poskusil napisati pesem, če ne bi ta forma vendarle vsebovala neke epohe, kar je kar naprej zanimivo iz vsebinskih, za človeka poetološko bistvenih elementov.

Poudarjanje ekonomizacije pesniškega jezika je danes precej aktualno.
Danes je še toliko bolj pomembno, saj se srečujemo s pošastnim preobiljem govoric, mislim tudi na sodobne tehnologije - bloganje, mreženje človeških govoric, kjer gre za ogromen informacijski šum. Mi hodimo po teh govoricah oziroma pisavah kot skozi džunglo, kristaličnost poezije je zato pomembna. Včasih dobimo občutek, da pesem, ki je lahko zelo kratka, nenadoma pretrese vse naše bitje, to pa zato, ker v njej v nekaj besedah zazveni, kot sam pravim, celota sveta, zato se mi zdi bistveno, da pesem človeka včasih opozori na to jedrnatost, izbranost pesniške govorice, na katero zdaj radi pozabljamo.

Prav v Audrey Hepburn, slišiš metlo budističnega učenca? (2008) imamo občutek, da ste nekje na tujem, ne vemo pa točno, kje; potujete po svetu, med svetovi. Po naslovu sodeč ohranjate tudi intimen odnos do znamenite igralke?
Tudi s tem sem hotel ponazoriti prej omenjeno realnost izhodišča za pesem. V naslovu sta združeni dve lepoti. Audrey Hepburn je lepota modernega sveta, filmskega sveta, popularne kulture, holivudskega sveta, pa vendar je postala ikona, ki nas s svojo lepoto še vedno drži v šahu. S svojo igralsko inteligenco in čustvenostjo je porazila sam Hollywood, porazila tisto, kar je film kot umetni raj in postala ključna ikona modernega časa. Medtem ko metla budističnega učenca ponazarja konstanto človekove želje po preseganju oziroma po tem, da bi s to metlo izbrisal nesnago vsakodnevnosti, uporabnosti tega sveta v nekaj, kar je čista lepota, čista razlastitev tistega, kar človek kot subjekt, kot polaščevalec sveta, nikoli ne doseže.

Letos mineva 40 let od Študentskega gibanja 68. Svoj prvi roman Oko v zraku (1997) postavite v tisti čas.
To je roman, posvečen temu času in ikoni časa, Dušanu Pirjevcu, ki je spet samo iztočnica, izhodišče za izmišljeno romaneskno figuro. Seveda pa ne skrivam, da je to on in da je imel takrat velik vpliv na generacijo 68, pa tudi name.

Veliko ljudi vas pozna kot urednika na Otroškem in mladinskem programu RTV SLO; vas je služba v smislu brezpogojnega časa za pisanje kdaj ovirala?
Ne, sicer bi si poskusil urediti življenje na drug način. Vedno sem bil rad v stiku z ljudmi, novinarstvo in delo na televiziji je točno táko, da lahko poslušam tudi druge in da tisto, kar sam vidim kot svojo kreacijo, takoj primerjam s tem, kar delajo drugi. Na nek način se mi zdi, da je to edino prav. To je tudi korekcija možnega napuha - mislim, da sem se temu, hvala bogu, ognil in tudi nimam nobene posebne želje, da bi bil kdaj drugačen. Zdi se mi, da mi je uspelo ravno zato, ker sem lahko poslušal tudi druge in se mi je zdelo tisto, kar mi govorijo, seveda bolj zanimivo kot tisto, kar govorim sam.

Fotografije: Mojca Pišek