V 25-ih letih aktivnega literarnega ustvarjanja je izdal šestnajst pesniških zbirk, pripravil antologijo slovenske zdomske poezije in španskoameriške poezije ter s prevodi španskih, španskoameriških in portugalskih avtorjev zakrpal marsikatero luknjo v slovenski prevodni literaturi.
Ker je njegova resnica v poeziji, ne išče mask, za katerimi bi se skrival, jih pa z veseljem snema tistim, ki jih menjujejo iz dneva v dan. Njegova lirika je, tako kot on, prežeta s pozitivnostjo in s svetlim upom v srečo, ki je možna, tudi če ni točno taka, kot si jo predstavljamo. Pravi, da zelo rad bere mlado poezijo, ki mu je všeč, tudi če se mu ne zdi najbolj dobra, že zato, ker je znak, da še vedno so ljudje, ki imajo poezijo radi.

Ob kavi, soku in piškotih sva se pogovarjala v toplem zavetju njegovega domovanja v Ljubljani, kjer ustvarja, bere, z velikim nasmehom sprejema goste in se spominja prebedenih noči z literarnimi kolegi.

Dobra poezija te nekako prizadene. Gre v globino. Slaba pa te pusti hladnega, prebereš in pesem odložiš kot navaden časopisni članek, in še to slab članek, tak, ki ne sporoča ničesar. Nekoč se je Niko Grafenauer na nekem literarnem večeru nagnil k meni in rekel: »Veš, Ciril, dobre poezije je pa malo.« In  dobre poezije je res vse manj, čeprav se vse več piše. Ko sem bil v žiriji za Jenkovo nagrado, smo morali pregledati tam čez dvesto pesniških zbirk. Čeprav, če pomislim na slovenski prostor, se je tu vedno izdajalo veliko pesniških zbirk, vse od narodne prebuje v drugi polovici prejšnjega stoletja dalje. Tudi gospodične so pisale pesmi, ker je bila to takrat velika čast. Danes pa se mi zdi, da je prav taka, kot je bila takrat po narodno prebudni - potreba po izražanju notranje stiske. Vendar vsak nima tega daru za pisanje. Sicer je pa nemogoče, da bi en pesnik izdal šest pesniških zbirk  v enem letu, to ne more biti dobro. Zelo znan kritik, ki piše za Delo, pravi, da potrebuje eno skodelico kave, da knjigo prebere in še eno skodelico kave, da napiše kritiko. Lepo vas prosim.

Mora obstajati neka selekcija ...
Tudi meni se zgodi, da mi v enem letu padeta dve v objavo, ampak takrat zagotovo nista nastali hkrati. Pri meni lahko ena zbirka nastaja več let. Tu in tam se je kakšna rodila nenadoma, drugače pa jih raje »kvačkam« počasi.

Kako dolgo sta torej nastajali vaši zadnji zbirki Zaupna sporočila in Tutankamon?
Tutankamona sem nosil s seboj vse od obiska Egipta, se pravi tam od leta 1984, le da je bila prvotna zamisel nekoliko drugačna. Da govori o prebujanju telesa, o mladih sanjah, se mi je izostrilo šele zdaj, ko se je izcimilo eno precej enotno jedro. Mislim, da je to celo ena mojih najbolj enovitih pesniških zbirk. Druga, Zaupna sporočila, je prav tako nastajala več let, kar se vidi že po objavah - marsikateri izbor iz Zaupnih sporočil sem namreč že pred nekaj leti objavil v Novi reviji ali pa v kakšni drugi reviji. Zbirki sta potem čakali tudi pri založbah in tako se je zgodilo, da sta se obe založbi, Lambda in Mladinska knjiga, odločili, da knjigi izdajo letos v začetku leta. Ljudje pa si zdaj najbrž mislijo: »Tale je pa to kar na hitro.« (smeh)

Vaši zadnji pesniški zbirki sta varovanki dveh različnih založb. Nasploh so vaše knjige izhajale pri raznorodnih založbah. Kako se odločate, kje objaviti; oni najdejo vas ali vi poiščete njih?
Veste, dobiti založnika je precejšnja umetnost. Knjige kot so Tutankamon (2008),  Ifrikija (1993) ali Razsežnost prosojnosti (1996) morajo nujno iziti pri Lambdi, ker so tematsko vezane na to založbo. Pri nas druge založbe zaenkrat še niso tako široke. Španski pesniki lahko tudi pesmi z gejevsko tematiko objavljajo pri vsaki založbi - to je mogoče le v Španiji, kjer so civilizacijsko že daleč pred nami. Pri nas še vedno obstajajo predsodki, trg je glede tega še vedno zaprt, pesniki se ne upajo dotakniti te tematike. Vendar je ta nekaj,  kar je danes v vseh literaturah, pa ni nujno, da so vsi pesniki, ki o njej pišejo, geji, tak način razmišljanja je popolnoma zgrešen. Kje si bo danes upal en Ciril Zlobec napisati pesem s to tematiko, ali pa kateri od teh mladih, ki objavljajo recimo v Literaturi. S tem je avtor na nek čuden način takoj zaznamovan, ampak – mene zanima življenje in pesnika mora zanimati življenje, njegov odnos do življenja ... Lahko te zanima otrok s svojo stisko ob ločitvi staršev, čeprav se sam nisi nikoli ločil in se tudi ne boš; ta tematika te lahko kljub temu zelo prizadene. Življenje je zelo zapleteno in pesnik mora znati prodreti v njegove skrivnosti.
Glede drugih založb pa je tako - hišni avtor sem predvsem pri Alephu in Lambdi. Potem se je zgodilo, da je ena izšla pri Apokalipsi, drugo pa so mi izdali v neko počastitev na Vrhniki, nekaj sem jih izdal tudi v samozaložbi, ker se mi ni ljubilo čakati na založnike. Včasih je bilo to lažje kot danes, ko je vse tako birokratsko zapleteno. Vlada, ki zdaj odhaja, je nekajkrat obiskala društvo književnikov in takrat smo skupaj preživeli nekaj večerov. Obljubljali so, da bodo podpirali slovensko knjigo, da jo bodo razbremenili davkov, pa ni bilo nič iz tega, spet samo prazne obljube in tri dobre večerje, kjer se je pilo in lepo govorilo ter obetalo vse mogoče.
Pri nas ni lahko izdati knjige. Moraš biti iznajdljiv in včasih zelo diplomatski. Pa prave ljudi je treba poznati in izkoristiti pravi trenutek. Moji pozni začetki s poezijo so morda povezani tudi s tem. Tudi če sem pred tem kdaj kaj napisal, mi tega ni hotel nihče objaviti. Ko pa je Jože Snoj, ki je moj kolega s slavistike, urejal Novo revijo, mi je takoj objavil pesmi. Potem pa se je začelo in so govorili: »To je tisti Bergles, ki ima pesmi v Novi reviji.« Pred tem pa me recimo Ciril Zlobec v Sodobnosti ni nikoli objavil.

Pesniški prvenec ste izdali dokaj pozno, pri petdesetih. Ali to pomeni, da ste šele takrat začeli tudi sami pisati, ali ste napisano več let pazili pred tujimi očmi?
Prej je bila moja obsesija bolj gledališče. Študiral sem režijo in ko sem živel na Vrhniki,  sem imel tam zelo uspešno ljubiteljsko gledališče, kjer so gostovali celo naši poklicni igralci, Pavle Kovič, Maks Furjan in drugi. Moja prva zbirka Na poti v tišino (1984) je izšla v samozaložbi, takrat nisem imel še prav nobenih namenov, da bi se resno ukvarjal s poezijo. Nekega dne pa sem dobil pismo od Janeza Menarta, ki je zelo pohvalil moje pesmi in me s tem tako zastrupil, da sem si začel domišljati, da je mogoče le nekaj v meni in da moram to povedati ob pomoči poezije. Potem sem bil na potovanju po Ameriki, tam je nastala zbirka Ellis island (1988), katero sem poslal Andreju Blatniku, ki je bil nad njo izjemno navdušen. Tako so mi jo potem izdali pri Alephu, eni takrat najbolj udarnih založb, in zdelo se mi je zelo imenitno, da so me mladi sprejeli medse.
Potem me je pa Veno Taufer navdušil še za prevajanje; enkrat sem mu prinesel Lorcine Mračne sonete in mu predlagal, naj jih prevede, nakar mi je rekel: »Zakaj pa jih ne bi ti?« In tako sem se lotil prevajanja teh dvanajstih Lorcinih sonetov in ker so bile ocene zelo dobre, se je začelo tudi s prevajanjem.

Za španščino sem se navdušil, ko sem bil pri kolegih v Madridu in je prišel na večerjo nobelovec Aleixandre, s katerim sva se seveda pogovarjala v angleščini. Nahrulil me je, kako da ne znam špansko, ker da je v tem jeziku napisane toliko najlepše poezije. Pa sem se pač sam začel učiti jezika in že kmalu prevajati, predvsem pa sem ogromno hodil v Španijo in včasih ostal tudi po dva meseca. Španska, špansko-ameriška poezija je res zaklad. Najti sem si moral ogromno kolegov, ki so mi pošiljali literaturo, ker je pri ni bilo možno dobiti. V neko ameriško revijo sem dal oglas in ljudje so mi kar pošiljali različne knjige, in to iz Mehike, iz Argentine. Tako sem tudi nabiral gradivo za obsežno antologijo španskoameriške poezije. Takrat sem si rekel, da če mi to uspe, lahko neham ... Pa nisem. (smeh)

Koliko se večletno prevajalsko delo pozna na vaših kasnejših avtorskih pesmih?
Gotovo se pozna. To lahko opazimo pri vsakem, ki prevaja, pri Tauferju, Koviču, pri vseh naših prevajalcih. Se pa te vplivi zelo mešajo. Danes ni neke poezije, za katero bi lahko rekli, da je tipično španska, francoska ali ameriška. Težko je opredeliti njihove značilnosti, ker po celem svetu pravzaprav doživljamo nekaj podobnega. Vpeti smo v isto civilizacijo, sploh pa nas je povezala in pomešala globalizacija. Je pa res, da so pesniki že tudi v 20. stoletju veliko potovali po tujini in brali ogromno moderne poezije, v tistem času je vpliv francoskih modernistov (Baudelaira, Valéryja) enako velik na Špance, na južno ali severno Ameriko ... Neke razlike pa vseeno so – zame je ameriška poezija malo bolj površinska. Medtem ko so naši pesniki zaljubljeni v ameriško poezijo, španske ne marajo in zato izredno težko prodira v naš prostor. Meni je pa zelo blizu. Razlika je recimo ta, da je v španski poeziji veliko mistike, medtem ko v ameriški prevladuje bolj vsakdanjost. Ta mistika mi je blizu in me žene k temu, da špansko poezijo berem, prevajam in tako seveda tudi precej vpliva name.

Valéry je nekje zapisal, da pesem ni nikoli končana, da je samo opuščena ...
Gotovo. Pesnik piše eno samo pesem. Čučnik je enkrat rekel, da hoče, da je vsaka njegova zbirka drugačna. Jaz pa mislim, da ne more biti vsaka drugačna. Pesem je otrok enega človeka, enega pesnika in pesnik se k tisti eni, bistveni pesmi, k istim obsesijam svojega bivanja, neprestano vrača, pa mu vseeno ostane marsikaj nedorečenega. Octavio Paz je rekel, da človeštvo piše eno samo knjigo in jo bo pisalo, dokler bo obstajalo. Če bi bilo nekaj končanega, ne bi sledile nove in nove zbirke istega avtorja.

Je svetloba, ki je ena vaših temeljnih ubesedovalnih motivov, v vlogi splošne poetične simbolike, ali se nanaša na kaj intimnejšega?
Otroštvo sem preživljal v težkih časih, tik pred 2. svetovno vojno, v času 2. svetovne vojne, ko je moja družina dala veliko skozi, leta po vojni ... Kljub temu je bilo moje otroštvo v neki svetlobi - odnosi v družini so bili svetli, pokrajina, v kateri sem zrasel, je bila svetla, naša vas je bila na griču, s katerega se vidi daleč, tako Gorenjsko kot Dolenjsko in Notranjsko, to je bil odprti svet. Tako sem po naravi svetel, optimističen človek, in če ne bi imel toliko svetlobe v sebi, bi najbrž ne mogel premagati vsega tega, kar me je doletelo. S to svetlobo, ki je zame bistvena in nekaj naravnega, premagujem tudi to pričakovanje ali misel na smrt, ki je za nekatere grozljiva in nekaj temačnega, meni pa se zdi nekaj zelo svetlega. Svetloba me vseskozi spremlja ob ustvarjanju. Ko pišem, se odenem v neko svetlobo in jo čutim, včasih zelo izrazito. Ljudje pa vidijo različno. Ravno pri zadnji zbirki Zaupna sporočila je prišlo do dveh različnih videnj, Milan Vincetič vidi v njej veliko mraka (čeprav mu je blazno všeč), medtem ko pa Milan Šelj iz Londona vidi v njej samo svetlobo.

Svetloba ugasne v temo in tema se prižge v svetlobo ...
Ja, vsaka svetloba ima svojo senco. Odvisno je, kaj vidiš; ali vidiš predmet, ki je osvetljen, ali pa vidiš senco, ki jo meče. Jaz vidim svetlobo, čeprav mislim, da odkrivam v življenju tudi dovolj tragičnih stvari. So pa zbirke, ki so izrazito svetle. Tutankamon je na primer takšna svetla, mladostna ...

... živahna ...
Ja, ker mladost je taka. Čeprav je polno stisk, so mlade sanje lepe, tudi če so težke. Ponavadi so sicer neuresničljive. Kot pravim, ljubezen vedno hodi pred tabo, vedno je treba hoditi za njo, pa je vseeno nikoli ne uloviš. Govorim o tisti ljubezni, ki bi te uresničila, ki bi te ...

Točno tako. Sem pa to zbirko zadnje mesece res pisal z eno radostjo. Tukaj sem se preselil v tista lepa leta, ko se ti v dvanajstem, trinajstem letu prebudi telo pa mlade sanje in ko si zaželiš ob sebi človeka, ki te bo imel rad, ki ga boš ti imel rad. Vse to sem postavil v svet Starega Egipta, ki je bil zagledan v posmrtno življenje, čeprav ga je razumeval popolnoma drugače, kot ga naša civilizacija. Egipt sem izbral, ker so mi nekatera zgodovinska dejstva, ki so jih odkrili v zadnjem času, omogočila, da sem si kot metaforo izbral tisti čas predvsem zato, ker je bil neobremenjen, ker je bil Tutankamon mlad vladar, lep vladar, znal se je zabavati, družil se je s svojimi vrstniki v hišah piva, to so bili nekakšni bari Starega Egipta - vse drugo je nekaj, kar doživljajo vsi mladi in se mi zdi, da je to tako nekaj lepega, motiv sam pa še ne preveč izrabljen. S to knjigo sem se na nek način oddolžil svojim najstniškim sanjam. Kdor tega ni doživljal, je bil ob bistveni del življenja, to je temelj in tudi moja svetloba, moje hrepenenje izhaja iz teh let.

Kako poezija čustva predrugači - nastaja poezija iz doživetih čustev ali se, ravno obratno, čustva rodijo iz pesmi?
Sproti, ko pišeš, se ti odpirajo zastori. Jaz sem šele ob pisanju Tutankamona odkril tista leta, odkril sem prav dan, ko se mi je vzbudila želja po dotiku z bitjem, ki ga bom imel rad. Sam Tutankamon v zbirki nikoli ne spregovori, spregovori pa cela galerija mladih iz vseh časov, ki to doživljajo. To odkrivanje pri pisanju je največje bogastvo, zaradi tega uživam pri poeziji, zato pišem. Vse kar sledi ni več tak užitek. Ko zbirko sprejmejo in izdajo, zame ni več tako pomembno. Zame je tisti del, ko nastaja, zlasti zadnji del, ko se končno oblikuje. To je najlepši, najbolj nemiren del in takrat moram seveda popiti veliko »kofeta«, veliko moram biti sam - na srečo imam to možnost. Tutankamon je nastal pri litrih in litrih »kofeta«.
Podobno je z zbirko Pesnik v Benetkah (1990), ki je bila dvakrat nagrajena v Italiji, sicer pa je pri nas manj znana. Nastajala je pri raziskovanju Benetk, kot obseden sem hodil po tistih uličicah, po mostovih, opazoval ljudi in zlasti svetišča. Noben kritik ni opazil tega, da se gibljem predvsem po svetiščih. Je pa nek kritik zapisal, da je to kot pomiritev v tem nemirnem žlobudranju naše poezije. En italijanski beneški pesnik mi je takrat podaril svojo knjigo in zraven napisal: »Cirilu, ki pozna Benetke bolje kot Benečan.«

V tujih krajih je človek ponavadi bolj pozoren na malenkosti.
Bil sem pozoren na golobčka, ki je z eno samo nogo skakljal, na kužka, ki je imel samo tri nogice, na starke, ki so drsale po tleh ... Ker sem bil več let zapored tam, sem jih videl, kako so še veselo hodile, kasneje pa že vse tresoče sedele na klopci pod drevesom. Videl sem sprehajajoče se zaljubljene pare, ki hodijo uživat v Benetke, skratka raziskoval sem mesto, ki se mi je počasi izoblikovalo v simbol, v metaforo. Tako kot se mi je Amerika v Ellis islandu. S tem da je Pesnik v Benetkh ena mojih mehkejših zbirk ...
Dobro ste ugotovili, potovanja so me usodno napajala. Egipt, Benetke, Izrael, Tunizija, Amerika. Zdaj ne bom več potoval, ta tema se je izčrpala.

Kaj pa je tako vznemirljivega v tujih deželah? Puščajo nedomači kraji bolj odprto polje svobode, ali navdihujejo z nepoznanimi skrivnostmi, ki jih je v domačem kraju vedno manj kot drugje?
Bolj opaziš. V Ljubljani nikoli ne opazim toliko stvari, sicer pa tudi ne v vsakem tujem mestu, Benetke so tukaj bolj izjema. Egipt me privlači na drugačen način ...

Najbrž bolj civilizacijsko in zgodovinsko ...
Tako. V Ameriki me je recimo zelo pretresla Dolina smrti, kjer je nekoč bilo življenje, danes pa je pekel. Potem se spomnim še filma Zabriskie Point, kjer mlade uporne študente postrelijo, in če pomislim, da je bila to nekoč zelena pokrajina, kjer so tekli studenci, kjer so živeli ljudje ... Vse to doživljanje se mi je spremenilo v metaforo. Z Ellis islandom se je pravzaprav začela moja prava poezija. Bila je zelo dobro sprejeta in vzbudila je veliko pozornosti. Sem jo pa strukturiral tako, da ima slovenski in ameriški del.

V pesmih zelo uspešno združujete vznemirljivost potovanj in umirjenost doma.
To je neka razpetost, ki jo imam že v genih. Moj dedek je bil zelo nemiren in je strašno želel iti po svetu, pa mu to ni uspelo. Da je potešil ta nemir, je hodil v gozd, kakšno divjo zverinico je ustrelil, da so imeli meso, ki je bilo redko in zelo pomembno v začetku prejšnjega stoletja. Na polju ni hotel delati, in ker je bila babica z velikega »grunta«, kjer je morala vse sama postoriti, sta bila v večnem sporu. Potem je bil moj oče dvakrat po štiri leta v Ameriki, enkrat ob vznožju Skalnega gorovja, drugič pa gor pri kanadski meji, v Minnesoti. Ta nemir sem gotovo podedoval po njima. Že kot študent sem dvakrat preštopal Anglijo, Evropo. Pa tudi potem, po svoji nesreči, sem videl vse; skoraj celo Ameriko, šel sem po skoraj vseh glavnih mestih, kar precej Afrike, malo Azije, tako da sem kljub oviram malo potešil ta svoj nemir. Po drugi strani pa sem bil vedno vezan na dom. Ko sem bil kot študent na taboru v Angliji, sem bil kakšnih šest dni čisto »happy«, da sem v tujini, med tolikimi tujimi študenti ... Nekega popoldneva pa me je zagrabilo tako domotožje, ne po določenih osebah, samo po domu, po domovini, da sem šel za naš tabor in se tako zjokal sam pri sebi, kot se nisem še nikoli do takrat. Sicer sem pa zbiral vsako svoje potovanje tako, da bi mi nekaj dalo.

»Pesem ni v jeziku, v abecedi življenja je,« zapišete. Se da te abecede naučiti tako enostavno kot tiste črkovne v prvem razredu osnovne šole?
Mogoče bi moral reči, da te pesem uči abecede življenja in da potem lažje, globlje razumeš življenje. To se da razumeti tudi tako, da je življenje po eni strani zelo preprosto, kdor se le potrudi, ga lahko bere. Po drugi strani pa se je treba zelo potruditi, da to abecedo poznaš, le tako ga lahko prebiraš. In ta abeceda je poezija. V tej misli je več pomenov, sem jo kar zagonetno sestavil. (nasmeh)

Je nujno, da je pesnik vsaj malo samotar?
Ne, sploh ne, jaz nisem samotar, zelo rad imam družbo. Če si učitelj, moraš znati kontaktirati z mladimi. Z dijaki smo ogromno prepotovali, celo Španijo, Jugoslavijo, Grčijo. Denar smo zbirali s proslavami. Več let sem bil tudi ravnatelj in če si ravnatelj moraš kontaktirati z vsemi, tudi z ljudmi, ki so grdi do tebe.Zdaj pa zaradi nog ne morem več hoditi naokrog po literarnih večerih in se manj družim, to zelo pogrešam, ampak enkrat se pač mora nehati. Pa tudi tukaj pri meni smo se zbirali včasih, pri tej mizi, kjer sediva, smo včasih presedeli cele noči, se pogovarjali in pili, z Vidom Snojem, Andrejem Blatnikom. Vedno sem se razumel z mlajšimi, od starejših sem se družil samo z Minattijem.

Verjetno imate raje bolj sproščeno in pristnejše druženje.
Seveda, in tudi to mlajšo poezijo imam dosti rajši. Čeprav je moj najljubši pesnik Srečko Kosovel, ki je genialen, velik, velik pesnik. Potem recimo Alojz Gradnik, ki je večji pesnik od Župančiča. Potem je pa spet med Gradnikom in Kosovelom boj, kateri je večji. (smeh) To je moja Biblija, ne zaspim, če pred spanjem ne preberem dveh Kosovelovih pesmi. Iz Zbranih del preberem pesem, knjigo položim na trebuh in potem nekako meditiram. Da je človek že pri dvajsetih tako razumel življenje, svet, prihodnost Evrope, sveta, socialno razslojenost  ...
Najlepše je bilo, ko sem dobil Jenkovo nagrado. Vsi iz društva književnikov so prišli tja. Kar v vrsti so stali, da bi mi čestitali. Takrat sem bil tako ganjen. Ko sem že mislil, da so me pozabili, da smo se nekako razšli, so vsi prišli tja. Nobena nagrada nikoli ne more biti pomembnejša. Sicer tako nobene več ne bom dobil, ker gre to pri nas bolj tako. Da sem dobil Jenkovo, sem bil pa strašno srečen; prvič, ker imam Jenka kot pesnika zelo rad, drugič pa, ker je bila krasna podelitev in poznejša pozornost medijev.

Rekli ste, da ste skeptični do intervjujev. Kakšen smisel ima potem sploh razglabljati o poeziji, organizirati javna branja, literarne večere, intervjuje?
Ima smisel. Pri nas je oblika intervjujev premalo razvita. Španski literati imajo veliko intervjujev. Jaz recimo, ko pripravljam kakšne antologije (sedaj pripravlja antologijo mladih španskih pesnikov zadnjih 40 let, ki bo izšla leta 2010 pri založbi Aleph, op.a.), vedno na internetu poiščem pesnikove intervjuje, ki jih je mnogo, v Španiji je to zelo razvito. Marsikdo, npr. nobelovec Celan, je izdal zbirko svojih intervjujev, hkrati pa tudi zbirko, kjer je on intervjuval različne ljudi – generala, zdravnika, pesnika, politika.To so zelo bogati intervjuji, zelo zanimive in bogate knjige.
Tako da kar gojite to obliko, ker je zelo pomembna. Bralcem poda informacijo o avtorju, poeziji in tudi širše. Razkrije se avtorjevo razumevanje poezije, ki pomaga bralcu ... Ker ljudi, ki poezijo berejo in jo tudi razumejo, je zelo malo. Zanimivo je, da je pri nas ta krog vse ožji, medtem ko se v Španiji vse bolj širi.

Pri nas pa je še vedno nekako v ospredju proza.
Tu je ravno Beletrina tista, ki je največ prispevala k popularizaciji proze. Je pa tudi lažje prebrati en roman; »prešpricaš« tiste globlje stvari, slediš samo glavnemu dogajanju, pa že nekako pripelješ do konca. Srečal sem zelo malo ljudi, ki bi globlje razumeli poezijo. Pa tudi učitelji imajo težave s poezijo, ne znajo razložiti niti najenostavnejše pesmi, metafore, nič. Sam sem nameraval delati magisterij na temo Spoznavanje slovenske lirike v osnovnih šolah, imel sem že načrt, hotel sem, da me univerza poveže s tem zagrebškim strokovnjakom, ki je eden največjih v Evropi za metodiko tega področja, Roksandićem, in sem se tudi že vpisal na podiplomski študij, ampak ni bilo nič. Nihče mi ni hotel pomagati, malo me je zatrl Toporišič, malo ostali. Enkrat sem na tiskovki Pomurske založbe povedal Francu Zadravcu, kako so me zatrli in je odgovoril, da nisem edini, da so marsikoga tako odpravili. Ampak sem, ko sem učil na gimnaziji, vseeno uporabljal to metodo in dokazal, da je čisto vsak, tudi tisti najbolj nezainteresiran dijak, sposoben razumeti pesem. Samo naučiti in motivirati ga moraš. V Ketteja so bili takrat vsi zaljubljeni, je pa zanimivo, da jih nisem mogel pridobiti za Murna.

Morda zato, ker je Murn temačnejši ...
Ja, je bolj temačen in zaprt. Jaz se še zdaj kopljem po Murnu. Malo mi pomaga Pirjevčev esej, ki je sploh najboljši esej o njem. Več ko berem, bolj se mi razkriva njegova poezija, koliko ene sile je v njej ... Take so moje večerne ure; zvečer ponavadi ne ustvarjam, ker raje berem.

»Vesel sem, da nisem eden tistih, ki se proda po najnižji ceni in hoče potem kupiti nazaj samega sebe,« zapišete. Sama bi ta verz lahko implicirala na skoraj vsa področja družbenega življenja. Se tudi vam zdi tako?
To se mi pa zdi, da je splošno obnašanje ljudi danes. Še najbolj se to vidi v političnem življenju, pa tudi na osebnem področju, seveda, tudi v ljubezni. Povsod se kaže ta človekova grda stran. Ne morem razumeti, da lahko nekdo o Kocbeku napiše tako uničevalen esej, kot ga je Janko Kos. Tudi če je bil ta esej naročen, se je Kos z njim prodal. Ampak to je samo eden izmed mnogih primerov. Nekateri pa so vseeno pokončni.

So, ampak redki ...
Redki so pa res. Včasih te sicer življenje prisili in če hočeš eksistirati, se v kakih skrajnih situacijah moraš prodati. Ampak na takem položaju, kot je bil Janko Kos, se mu res ne bi bilo treba, ker je že bil uveljavljen akademik.Ko se menja oblast, se rad  spremeni obraz nekaterih ljudi. In potem prej čisti rdečkarji postanejo najbolj zagriženi desničarji in žrtve sistema. Tudi Šalamun na primer, ki se zdaj dela, da je bil vseskozi neka žrtev, v resnici pa je vlekel štipendije in vsaka njegova knjiga je bila bogato honorirana, pa vse nagrade je dobil ...

Slovenski umetniki se zelo radi predstavljajo kot žrtve, mnogokrat tudi brez pravega ozadja. Se vam zdi to realnost ali poza?
Poza, čista poza. Posebno zdaj je to moderno, ker se da dobro vnovčiti. Ko se je Slovenija osamosvajala, sem bil nekajkrat na društvu književnikov in ko sem videl, kateri ljudje so bili takrat tam - tisti, ki so prej hodili z Vidmarjem in ki jih je pošiljala partija. Takrat se mi je vse to uprlo in nisem več želel tja. Zelo veliko je bilo takih, ne bom govoril o imenih, a jih je bilo res veliko, od ustvarjalcev do literarnih teoretikov.

»Osamljeni veter je ptica, ki neprestano leti proti svojemu cilju, a ga nikdar ne doseže,« je verz iz Tutankamona. Zdi se, da verz povzema miselnost, ki vas spremlja iz pesmi v pesem, iz zbirke v zbirko - lepota, ljubezen in absolutno zadovoljstvo so nedosegljivi. Kaj so torej lepota, ljubezen in zadovoljstvo, ki jih poznamo, samo približki? In kaj željenega nam sploh je res dosegljivo?
Vse je zelo nedosegljivo. Vedno, ko izide moja nova zbirka, želim vzpostaviti z njo nek odnos, a sem vedno znova zelo nezadovoljen. To nikdar ni tisto, kar sem želel in čutil v sebi. Ali pa pri posamezni pesmi – to je ta ptica, ki leti. Pri redkokakšni se mi zdi, da je res izrazila mene. Ker mene tudi pri mojih pesmih mora nekaj prizadeti, moja lastna pesem me mora prizadeti, ko jo berem. Seveda je dobro, če to bereš čez nekaj let, ko je ta distanca večja. Ravno pri enem intervjuju za Literaturo sem moral pobrskati po vseh svojih zbirkah, ker me je Čučnik prosil, naj o vsaki zbirki povem par stavkov, zato sem jih moral malo prebirati. Pa se mi je zdelo, recimo pri zbirki Ta dom je večen (1991), da nisem niti pol toliko, kot bi moral, zaobjel zemlje. Pesem, zbirka ne more nikoli doseči nekega končnega cilja, to je povezano s tistim, kar sva že na začetku govorila ... Poezija je plamen in življenja brez tega plamena ne more biti. Dokazano je, da je poezija doma pri vseh ljudstvih, v vseh časih. Saj je skoraj neugotovljivo, kdaj se je začela.

Kaj se je z leti spreminjalo pri vašem ustvarjanju in življenju - se dajo povleči vzporednice med dogodki v življenju in dogodki v vaši poeziji?
Nekaj te mora prizadeti v življenju, bodisi v tvojem  ali pa v življenju drugih. Iz te prizadetosti potem nastaja poezija. Lahko pa nastaja tudi iz razmišljanja, iz iskanja; mislim, da velik del moje poezije nastaja iz iskanja. Iščem, kot vsi, smisel življenja, iščem boga, veliko moje poezije je religiozne. Ampak ne tega boga, ki ga išče institucionalna Cerkev, ne tega, ki nam ga hoče vsiliti kak vaški župnik, ne, to moje iskanje je drugačno, je zelo osebno in bolj mistično, kar je gotovo vpliv Špancev. Iščem smisel povezanosti človeka z zemljo, kar opevam v zbirki Ta dom je večen, potem smrt kot tisti tragični konec ali nekonec, kakor hočete. Zadnje čase se mi vzbuja celo nekakšno domotožje po svoji družini, svojih potomcih, zatekam se k otrokom. Tudi pod vplivom stika z majčkenim sinom od nečakinje, ki mu pripovedujem še in še pravljic. Počasi pa tudi že iščem pripravo na počasno vrnitev k začetku. Lazar je, ko je vstal od mrtvih, vedel, da se bo moral vrniti, da ne bo mogel ostati na Zemlji in se je na to vrnitev pripravljal. Zdi se mi, da sem trenutno v tej situaciji jaz.

Imate ob antologiji, ki jo pripravljate, trenutno na zalogi še kakšno pesniško zbirko?
Kar precej. Ena je takšna, ki bi bila kar precej metafizična, z delovnim naslovom Milina vrta, kjer se vračam v prvobitni raj, paradiž. Druga je bolj mladostna, imam tudi psalme, oh, ogromno imam, ampak mislim, da bom to kar pustil ...  Zdaj je vprašanje edino, kaj bo z Lazar se odpravlja domov, ki nastaja. Čutim dimenzijo tega, ni pa še vse izkristalizirano. Po eni strani mislim, da ta Lazar zdaj gleda svet z drugimi očmi; on je videl vesolje, tako kot sem jaz dvakrat, ob nesreči in infarktu. Ob infarktu sem bil praktično že na oni strani, tako da se mi majčkeno sanja, kakšen je konec. Svetel in bel. Hladna belina. Kot zdaj jaz gledam z drugimi očmi, bo tudi ta pesniški junak gledal z drugimi očmi, samo zdaj ne vem, ali bodo to oči svetlobe ali hladu, ali bo videl življenje precej drugače ali ne, to moram še premisliti ... Tematika Lazarja je zaenkrat še odsotna v  slovenski poeziji.