Je članica žirije za podelitev Grumove nagrade za najboljše dramsko besedilo. Kot dramaturginja je sodelovala pri predstavah: Gospa z morja (2002), Blow up/Povečava - gledališki večer Samuela Becketta (2003), Ozri se v gnevu (2004) itd. Leta 2005 je za svoje dramaturško delo prejela Dnevnikovo nagrado za izjemno stvaritev na področju dramskega ustvarjanja, dramatizacijo romana Prima Levija Je to človek?, ki se ukvarja s tematiko druge svetovne vojne in razcepljenosti mlade duše, vržene v kruto dogajanje holokavsta.

Tudi letošnjo gledališko sezono Mestnega gledališča Ljubljanskega je ustvarjalno zaznamovala. Kot dramaturginja je sodelovala v predstavi Tri sestre Antona Pavloviča Čehova in dramatizirala najbolj znan Nabokov roman Lolita . Premiera prve slovenske uprizoritve »mlade nimfice« Lolite je bila 22. januarja 2008 na velikem odru Mestnega gledališča.

Gledališka igra Lolita je manipuliranje z gledalčevim vrednostnim sistemom – Humbert Humbert je naredil nekaj, kar ni etično in sprejemljivo, nekaj, kar se nam kot gledalcu gnusi, a kljub temu ne moremo pretrgati vezi z njim. Dotakne se nas njegova zvestoba lastnim občutkom do Lolite (ki je v njegovih očeh ljubezen), obžalovanje in na koncu njegova bolečina. Ta »spaček« se nam zasmili in naš tolerančni prag dovoljuje, da to čutimo.

Vse pogosteje smo priče pojavljanju dramatizacij romanov na slovenskih odrih. Patrice Pavis v Gledališkem slovarju tematizira dramatizacijo kot »poskus, da bi odkrili slog, ki zahvaljujoč dialogom, omogoča gledališče.« V postdramskem gledališču celo velja, da ni teksta, ki ga gledališče ne bi moglo uprizoriti. Se vloga dramskega besedila rahlja ali se oder širi za ideje, ki prestopajo odrski prag?
Oder se vedno širi, širil se je v celotnem 20. stoletju. Če bi hotela opisati to gibanje, bi ga imenovala pulziranje. Krči se, se širi, krči in širi. Tradicionalne gledališke prakse, kamor spada tudi MGL, torej gledališče repertoarnega tipa s stalnim ansamblom, v svoje nedrje sprejema te drugačne prakse. Tu ne mislim na gostovanja, temveč na predstave, ki se ne zasnujejo na besedilu, ampak iščejo izraze iz drugih virov; za svoj izvorni impulz vzamejo slike, fotografije, poezijo, televizijsko oddajo, za kar koli se pač odločijo, kajti polje je tu izjemno široko. To je seveda nekaj, kar bo nedvomno imelo vpliv tudi na uprizarjanje v tradicionalističnih gledališčih. Gledališče je začelo presegati svoje meje. Veste, da že sam izraz eksperiment pomeni iti preko znanega, običajnega, presegati meje. To se je začelo v 20. stoletju, a tudi že prej, le da tega ne vrednotimo na ta način. To je konstitutiven princip gledališča. Tradicionalno gledališče ne more preživeti brez eksperimenta. Tudi mi poskušamo, a le v nekih določenih mejah - eksperiment se zaustavi pri neki meji, ker računa na določeno občinstvo, na igralce itn. Uprizoritev je možno narediti iz česarkoli, iz nič. Konec drame? O tem se ves čas špekulira. Prepričana sem, da bodo vse te gledališke prakse, torej te, ki temeljijo na dramskem besedilu, in te, ki temeljijo na čemur koli drugem, živele naprej; bodo soobstajale, nobena od njih se ne bo poslovila. Nenehno se bodo razvijale in oplojevale med sabo. Treba je vedeti, da se gledališče, ki se zoperstavi besedilu in reče “nočemo imeti zveze s tem, mi ustvarjamo iz drugih impulzov, nam gre za iskanje drugačnega izraza”, opredeljuje in gradi svojo identiteto prav v odnosu do tradicionalnega gledališča.

Če je dramaturg hkrati dramatik ali obratno, kakšen je v tem primeru njegov pogled na delo? Je lahko objektiven?
Tako v primeru, ko si avtor in režiraš lastno dramsko besedilo, kot tudi, ko si dramaturg pri uprizoritvi svojega besedila ali besedila, ki si ga sam dramatiziral (kjer je avtorstvo deljeno), je to  poseben položaj, ki zahteva več discipline. Del objektivnosti in distance, ki sta potrebni za dramaturško delo, ti uide. Po letih in letih prakse se navadiš, da vzpostaviš distanco do katerega koli besedila, kot tudi do tega, kar se potem z besedilom dogaja - ker pride do velike transformacije. Tudi ko delaš besedilo, ki ni tvoje, ga na nek način posvojiš, si ga prisvojiš. Tako kot si bralec prisvoji roman, tako si tudi igralec, dramaturg ali režiser prisvojijo besedilo, ki ga delajo. Ves čas študija se delu bližaš in hkrati vzpostavljaš distanco. To je nekaj, kar je pri delu, ki si ga napisal sam, malce težje, zahteva večji napor, ker si čustveno navezan na npr. neke replike, na nekaj, za kar se ti zdi, da si dobro naredil, pa se potem izkaže, da nisi. Gledališče je neusmiljeno, saj te razgali, razgali tvoje šibke in močne točke. Na odru si gol in pred tem ne moreš ubežati.

Lolito je napisal Nabokov leta 1955 in od takrat je bila deležna veliko obdelav. Na filmsko platno sta jo postavila režiserja Kubrick (1962) in Lyne (1997), vsak iz svojega režijskega kota in različnima poudarkoma (prvi na Humbertu in drugi na Loliti). Dramatizacija Lolite na odrskih deskah MGL je vaše delo. Kje lahko gledalec prepozna vaš “avtorski” pečat? Kaj je samo vaš pogled, dodatek, poudarek itn.?
Dramatizirati roman, kakršen je Lolita, ki je eden izmed vrhuncev, eden izmed boljših romanov dvajsetega stoletja, torej nekaj, s čimer se, upajmo, sreča precej ljudi, je izredno težko. Vsekakor pa obstaja tudi veliko ljudi, ki so že slišali za Lolito, saj gre za uveljavljen pojem. Že ko rečeš Lolita, imaš v glavi neko predstavo, ki je posredovana na takšen ali drugačen način. Dramatizacijo še dodatno oteži dejstvo, da gre za imenitno napisan roman. Dramatizacija pomeni zbiti stvar na neko najnižjo točko, oskubiti roman do njegovega bistva, ki bo začelo pridobivati v odrski postavitvi. To v našem primeru pomeni sleči jezikovno baročno artificilen roman, do relativno golih replik, ki bodo razpirale odnose med posamezniki, ki v tem delu nastopajo. Zato je to delo krvavo v smislu, da avtorju, hočeš nočeš, narediš krivico. Odrečeš se ogromno izjemnim stvarem. Stvar zbiješ do uprizoritvene baze, upajoč, da so nastavki, ki si jih pustil v delu, ki si jih povzel, spodbudili ustvarjalce k temu, da bodo znali to razviti v polnost. Če je zgoraj roman, potem je dramatizacija nekje spodaj, in iz te naj zraste uprizoritev, ki pa seveda ni enakovredna romanu, saj je nek drug medij. Kar se tiče mojega avtorskega deleža, se ta kaže že v samem izboru prizorov, ki sem jih vzela iz romana in načinu, kako sem jih nizala. Replike iz romana niso neposredno prenosljive. Za dialoške replike iz romanov se čuti, da so zapisane prozno in jih je treba sčistiti, na novo napisati, da dobijo odrskost, gledališkost, neko dimenzijo neposrednega dialoga, ki ga človek ob branju romana ne pogreša. Tu je bilo narejenega ogromno dela. Kar se tiče filmskih verzij, scenarijev itn. – to si vse prebereš, ogledaš. Jaz sem izhajala iz tega, da je to zgodba o vstopu v glavo pedofila. Mene je zanimala ta glava, kaj se v njej dogaja. Roman sem po številnih branjih razumela kot popolnoma fiktivno dogajanje v glavi nekega človeka, ki se je sam zaprl v vice, kjer se biča in si hkrati dopušča pregrehe. Na ta način sem vse ostalo interpretirala kot polrealnost, ki pa je v njegovi glavi povsem resnična.

Marcel Štefančič jr. Humberta označi skrajno negativno: za pedofila, nekrofila, incestuozneža, mizogina, »ki nas hoče prepričat, da je Lolita vsega kriva«. Se da Humberta na isti način izrazit na odru, kot se ga da v knjigi – glede na to, da je oder živ prostor in v vsakem njegovem “poskusu” približati se Loliti vanj obrnjene oči, ki ga gledajo, vidijo in obsojajo. Ima oder to svobodo izrazit njegove fantazije?
V dramatiki imamo v vseh stoletjih kot nosilce dejanj, torej glavne junake, ljudi, ki so krvoločni, pogoltni, oblastiželjni, in na poti do svojega cilja zagrešijo zločine. Če pogledamo le Macbetha, človeka, ki je popolnoma nor na oblast in je zanjo pripravljen narediti vse, pa vseeno sočustvujemo z njim. Za Lolito se nisem odločila le z marketinškega vidika, češ danes vsi govorijo o tem; predvsem sem se odločila zato, ker je danes odnos med starši in otrokom blazno seksualiziran; vsak dotik se lahko interpretira kot spolno nadlegovanje. Po drugi strani pa je pedofil človek, s katerim se danes nihče več ne ubada, čeprav se z njimi ubadamo vsi. Družbeno nesprejemljivo je,  da bi do teh ljudi začutiti sočutje. Kleč romana je ravno v tem, da bralcu v določenem trenutku Humbert zasmili. Kdaj je ta moment? Ta moment je točno določen - ko začne namigovati na spoznanje o lastni krivdi. Dokler je le enosmerno programiran izstrelek, ki želi punco spraviti v posteljo, nismo na njegovi strani. Ko pa se začnejo stvari lomiti, recimo, ko se po spletu usodnih naključil ponesreči prva noč, predvsem pa, ko on obžaluje, da je prijel za to »kljuko« in vstopil. Tu mu stopimo ob bok in začutimo sočutje – pri prepoznanju lastne krivde, ki je tudi temelj tragedije. V zadnjih petnajstih minutah sem se trudila prikazati območje njegove norosti, kjer se vrne k Loliti, ji prinese denar in jo odvrne od tega, da bi se ga dotaknila. On bi se že ubil; na tem svetu vztraja le zato, da ustreli angela-skušnjavca, človeka, ki ga vabi, zadržuje, se igra z njim. Ostaja živ; da bi obračunal z njim, na nek način pa tudi s samim sabo. Le obračun s samim sabo ga še drži pri življenju, to pa je nekaj, kar je v bistvu shizofrena pozicija. Quilty je že pisan tako, da ga razumemo kot “guilty”. Roman je pisan tako in tudi ljudje razmišljamo na način “nisem jaz kriv”. To je prva stvar, ki si jo rečeš: »Ona je kriva, ona me je.« Humbert ves čas prenaša krivdo na druge, dejstvo pa je, da jo na koncu  prevzame nase. Razume, da je naredil nepopravljivo škodo, ker je uničil človeško bitje. Moral bi se zadržati. Avtor govori o nimfolepsiji kot o obsedenosti, to pa pomeni, da se nimfolept nima v oblasti, da ga vleče nekaj, kar je močnejše od njega, da torej ni sam kriv. Teater je vedno sociološki fenomen, tam je forum, zbor ljudi, ki se lahko v skupnem molku odloči za obsodbo. Ampak obsodba ni nič slabega. Zdi se mi, da smo ujeli ta trenutek sočutja s tem “stvorom” in to je bil osnovni namen. Nedvomno vsak od nas obsoja pedofilijo. To je nekaj, kar nam je nerazumljivo, ostaja v območju strašnega in je vredno obsojanja. Ampak dejstvo je, da so to še vedno ljudje in da imajo težave (milo rečeno). Treba jim je toliko prisluhniti (in v tem je Nabokov v svojem opisu fenomenalen, ker je napisal klinično sliko »pedofila«), da jim lahko vsaj poskusimo kako pomagati.

Roman je dosegel velik uspeh, prav tako kasneje oba filma. Po drugi strani pa je kritika raztrgala Edwarda Albeeja - prvega, ki je leta 1982 priredil roman za gledališče. Nekateri so tej igri pripisali celo avtorjev propad. Sta film in televizija, ki obe prakticirata priredbe romanov, konkurenca gledališkim dramatizacijam?
Dandanes so vse stvaritve vizualnih medijev “trademarki”; gre za blagovno znamko, ki jo razvijaš  in gojiš. Pri pojmu, kakršen je Lolita, naletimo na zelo podoben fenomen. Lolita je “trademark” že sama po sebi, ne glede na to, kaj naredimo iz nje. Ravno v času naše premiere se je vrtel film na televiziji, Kubricka pa si lahko sposodimo v vsaki knjižnici. Malo ljudi ve, da gre za različne interpretacije in to gotovo koga odvrne od ogleda, ampak je le »trademark«. Gre za neko mitsko figuro, ki pritegne ljudi, kot na primer Hamlet. Sploh pa se je pri nas zanimanje povečalo ravno zaradi te skrivnostne prve uprizoritve in vprašanja: kako izgleda slovenska Lolita?

In kako izgleda slovenska Lolita?
Ivi Kranjc je poleg njenega talenta pomagal tudi njen fizičen izgled. Lahko izgleda kot dete, hkrati pa je skušala najti (in to ji je tudi uspelo) tisto čudno območje med otroštvom (atributi čistega otroštva) in spoznanjem Lolite, da imajo njeno telo, njene geste, določen vpliv na moške. In ta učinek na moške je za Lolito skušnjava, ki se ji težko upre. To je le punca, ki je odraščala brez očeta in je nenadoma prišla v stik s tem starejšim moškim, ki jo je poželjivo gledal. To obdobje je težko ujeti; ko še ne jokaš zaradi kompleksov, ker tvoje telo ne ustreza nekim normativom, ki jih postavljajo mediji, jih pa že počasi ponotranjiš. To je blazno težka igralska zahteva, ki pa ji je bila Iva absolutno kos.

Nabokov je leta 1964 v intervjuju za Playboy dejal: “Nikoli ne bom pozabil Lolite, bila je kompozicija prelepe sestavljanke – kompozicija in rešitev v enem, saj eno je ogledalo drugemu, odvisno od tvojega pogleda.” Je Lolita rešitev sestavljanke?
Ona je konstrukt. Je Humbertov konstrukt in v tem je največja težava. Humbert ima na odru manj težav, kot jih ima Lolita. In tudi manj težavno ga je razpisati v kakršni koli formi. Zakaj? Ker je Lolita posredovana preko njega. On opisuje njuno pot skozi svojo perspektivo. Manipulira z informacijami. Relativno pozno izvemo, da ona joka vsako noč po materini smrti. On manipulira tudi z nami. Ona je konstrukt in v tem smislu ne vemo, kdo je prava Lolita in kakšna je, ker je posredovana preko pogleda in zapisa nekoga, ki je z njo počel nekaj ne preveč etično sprejemljivega. V bistvu je Lolita njegova sestavljanka. Mi vsi si domišljamo, da poznamo Lolito. Na primer: v Lynovem filmu lahko opazimo, da se zelo drži romana, a je hkrati v emocionalno središče postavil Lolito. Ko ta fokus preide nanjo, se zgodi ena stvar: zgodba postane melodramska. Imamo ubogo punco - žrtev, ki se ji vse to dogaja in v nas vzbudi sočutje. In to je to, pika. Vedno je lažje sočustvovati z žrtvijo. V resnici pa nimamo, niti v romanu, tega materiala, tega “grunta” vednosti, kaj je ta punca zares mislila in doživljala. Vedno ostaja enigma. Ali je bila zapeljivka ali je bila zapeljana; kolikšen je njen delež pri tej »igri«. To seveda Humberta ne bi opralo krivde, te pa kot bralca vseeno zanima. Kot bralec lahko tudi poiščeš odgovore na ta vprašanja sam zase, teater in film pa se morata v tem opredeliti. Tukaj se vidi razlika med Kubrickom, ki se je določil, da bo posnel film le iz perspektive Humberta Humberta, in Lynnom, ki se nasloni na sentimentalni princip in dobi melodramo. A ne dobre melodrame, slabo melodramo.

Se torej Lolito da pozabiti?
Lolita je nekaj, kar je vpisano že v sam temelj naše civilizacije. Ostaja ena od figur našega fantazmatskega horizonta in se ne bo nikoli poslovila. To je “ženskica”, bo burila domišljijo moških ali žensk še nekaj časa, ker drugače tudi ne bi bilo toliko Lolit v medijih. To so same Lolite; rosno mlade punce, ki nas gledajo s plakatov in nam prodajajo jogurt. Družba ima tu vgrajeno neko dvojnost, ampak ne moreš se postaviti na piedestal in to povprek obsojati. Lolite prodajajo ravno zaradi tega, ker so Lolite.

---