Olga Brezovar
Ponedeljek, 16. junij 2008

Rojen je leta 1932 v Zagrebu, od leta 1937 in vse do 1992 je živel v Beogradu, od koder se je zaradi vojnega vzdušja in takratne srbske politike odločil umakniti v Rovinj, ki je bil kot otok v morju nacionalnega sovraštva. Po kratkem času mu je bil tudi ta preblizu vojne in tako se je preselil v Berlin, kjer živi še danes.

Svojo prvo knjigo, Hišo tatov (Kuća lopova) je objavil leta 1956. Žal so bila njegova dela kmalu za tem s strani jugoslovanskih oblasti ocenjena kot nespodobna. Predstava, narejena po njegovem delu Vloga moje družine v svetovni revoluciji, s katero se nam po štiridesetih letih od njenega izida tokrat prvič predstavlja tudi v Sloveniji, je bila celo prepovedana. Pred kratkim je Dušan Jovanović ob petdesetletnici Ateljeja 212 v Beogradu, gledališča, v katerem je bila predstava nekoč izvedena, režiral tudi sodobno različico le-te in ob tem se je porodila ideja, da se delo prevede tudi v slovenščino.

Slovenci namreč nismo edini, ki Boro Ćosića spoznavamo šele sedaj, celo na drugih celinah se znova poraja zanimanje za njegovo delo, kar ga uvršča med maloštevilne sodobne avtorje, katerih dela se v državah, iz katerih avtor ne izvira, izdajajo s časovnim zamikom nekaj desetletij. Med najbolj odmevnimi knjigami Bore Ćosića je vredno omeniti predvsem Dnevnik apatrida (1993) in Carinsko deklaracijo (2000), v katerih je prikazal svoja razmišljanja o vojni v nekdanji Jugoslaviji in vsem, kar je to vojno spremljalo, ter dve knjigi o enem največjih hrvaških pisateljev, Miroslavu Krleži , Delo/dvomi/sanje Miroslava Krleže (Poslovi/sumnje/snovi, 1983) in Doktor Krleža (1988).

V Sloveniji gostujete ob izidu prevoda vašega romana Vloga moje družine v svetovni revoluciji,  ki ste ga napisali pred polnimi štiridesetimi leti. Družba se je od takrat že nekajkrat spremenila, vendar se je vaše besedilo pokazalo za brezčasno in ga celo danes prevajajo v številne jezike. Kako razumete zanimanje bralcev za to knjigo po tolikih letih – ne samo na področju nekdanje Jugoslavije in v Evropi, temveč tudi na drugih celinah, na primer v Aziji?
Tega si ne znam razložiti, vendar gredo knjige, ko se enkrat ločijo od avtorja, po svoji poti, prav tako kot otroci. Nekateri otroci so bolj uspešni, nekateri manj; zagotovo obstaja razlog, zakaj je prav ta knjiga med morjem drugih iz tega obdobja preživela zob časa. Imam kar lepo število različnih del, ena se berejo več, druga manj, nekatera so napisana le za sladokusce ali so primerna le za tiste, ki se ukvarjajo s tem, o čemer v njih pišem. Vloga moje družine v svetovni revoluciji ima širšo publiko in bolj obči pomen, verjetno je privlačen tudi karnevalski način pisanja, ki je sicer lahkoten, a vendarle postavlja nekatera zelo pomembna vprašanja.

Ali menite  da se svetovna revolucija pravzaprav začenja v družini?

V intervjujih pogosto govorite o politiki in o tem, kako je ta vplivala na vaše življenje. Zanima me, kako je vaša lastna zgodovina, menjava okolij, družbenih ureditev, okoliščin, konec koncev družbenih epoh, vplivala na vaše pisanje?
Mislim, da družbene okoliščine gotovo vplivajo na pisanje vsakega pisatelja, bodisi ideološke, družbene, ali pa atmosferske – pišem sicer, ko je lepo vreme. Ob dežju človek ponavadi zapade v lamartinovo melanholijo. Na mene vpliva kar vsaka malenkost, tudi najbolj trivialna informacija, kot je tista novinarska zgodba o dekletu, ki ga je oče posiljeval in držal v kleti več kot dvajset let. V zadnjem Feralu sem v svoji kolumni pisal prav o tem, saj je bil to zame signal, da je nekaj hudo narobe. Konec koncev, če naredimo analogijo, je tudi Hitler celotno Nemčijo držal v tovrstni ječi, Miloševič pa je prav tako incestuozno trpinčil svojo Srbijo; ko dobim informacijo, takoj kombiniram različne podatke in se mi porajajo različne asociacije.

Vsi vaši romani so delno avtobiografski. Ali vam pisanje ohranja spomine ali se spominjate, da bi pisali?
To je zelo dobro vprašanje - eno in drugo je možno. Ljudje se v starejših letih kar dosti spominjamo preteklosti - eni bolj, drugi manj, dokler ne dobite Alzheimerja. Ljudje se spominjamo zgodovine, kakršna sploh nikoli ni bila, in naenkrat se pojavi fantazma o zadevah, glede katerih se nam zdi, da so se zgodile, pa se sploh niso, ali pa so se, toda ne tako, kot se jih spomnimo. Tako se ustvari melanž, ki je bralcu lahko zelo zanimiv in nam kaže na dejstvo, da življenje ni enostavno in plitvo, temveč večplastno in zajema tudi tisto, kar se mogoče ni zgodilo, pa bi se v drugačnih okoliščinah lahko. Zdi se mi, da so časi romanov s težko fabulo, kakor je recimo Ana Karenina, ki se je vrgla pod vlak zaradi nesrečne ljubezni, že davno za nami. Romaneskne konstrukcije so postale dosti bolj trivialne, memoarji pa naenkrat fabulozni. Memoarska proza je zame najbolj zanimiva, toda ta ni oropana fabulativne, umetne, estetizirane oblike. Le pišem o stvareh, ki so se zgodile tako ali skoraj tako, kot sem jih zapisal. Prav takšna je knjiga Konzul v Beogradu, ki opisuje 55 let mojega življenja, ki sem jih preživel v tem mestu. To sem videl kot eno konzularno službo, ko pa mi je bilo dosti, sem enostavno dal odpoved. Druga knjiga je neke vrste duologija o Nemčiji. Prvi del sem posvetil DDR-ju ali vzhodni Nemčiji, življenju v vzhodnem Berlinu in na področju med Odro in Berlinom, ki sem ga skupaj z ženo zadnja leta dobro spoznal, drugi del pa zahodni Nemčiji in temu, kako so ljudje živeli na drugi strani zidu. V njem sem se ozrl na kvantum zahodne meščanske civilizacije. Ko sem vse to skonstruiral, je delo dobilo obliko romana, čeprav nisem imel namen pisati romana. Samo življenje v sebi nosi nekaj umetnega, estetičnega, fabulativnega. Še ena moja knjiga, ki ima zgodovinsko noto, je Mixed media. V njej se ukvarjam z medoblikami, tistim vmesnim prostorom v umetnosti in širše, ki ga najdemo med najbolj trivialnimi dejanji iz vsakdana in nekakšnimi superestetiziranimi formami, ki bi bile po eni strani lahko podobne Wagnerjevi operi in po drugi tistemu, kar ustvarjajo popartisti.

Za katerega od srbskih pisateljev mlajše generacije bi si upali napovedati, da bo v srbski literaturi pustil nek trajnejši pečat?
To napovedati je težko - ko smo bili v teh letih, za nobenega od nas ni bilo moč zagotovo trditi, da smo siguren adut za prihodnost. Moja generacija je imela to srečo, da smo imeli svoje književne očete, stare nadrealiste, pesnike in esejiste, zelo pametne ljudi kot sta Duško Ristić ali Dušan Matić. Mi zdaj ne moremo biti starši mlajši generaciji, saj nas večina ne živi tam. Mislim, da so Valjarević, Arsenijević ter Saša Ilić gotovo vredni posebne pozornosti. Zanimivo je pa, da je v Beogradu manj takšnih imen, kot v trikrat manjšem Zagrebu. Tudi tam moramo biti previdni, saj je hrvaška družba daleč od idealne. Alida Bremer, po rodu iz Splita, je naredila za promocijo hrvaške literature v Nemčiji več kot sam minister za kulturo na Hrvaškem, ki dela več škode kot koristi. Za hrvaške avtorje se sliši v tujini, tudi srbski avtorji bodo s časom naredili takšen preboj, Biljana Srbljanović ga je že, vendar zahvaljujoč izključno svojemu lastnemu motorju. Kar zadeva hrvaško sceno se zdi, da Jergović vendarle ne bo preživel, Daniel Dragojević pa je zaenkrat popolnoma neznan v svetu, vendar ga bodo po mojem mnenju brali še v naslednjih stoletjih. Le potrpežljivost je potrebna.

V nekem intervjuju ste povedali, da »čas tudi ostari in crkne kot mačka, ter s tem naredi prostor za drugi novi čas. Med dvema časoma imamo pa obdobje brezčasja.« Ali danes živimo v obdobju brezčasja ali nekega novega časa?
To je težko določiti za trenutek, v katerem živimo. Že stari Grki so povedali, da je edini čas, ki ne obstaja, sedanjost, saj je trenutek, ko jaz tukaj pijem to vodo, že minil. O filozofski paradoksalnosti časa so govorili vsi pomembnejši filozofi od Platona do Heideggerja. Ampak v enem drugem pomenu se ta strahotna zgradba 20. stoletja počasi useda. Saj je bila zgodovina 20. stoletja najbolj krvava do sedaj, ne zaradi tega, ker so v zadnjem stoletju živeli največji zlikovci, temveč zato, ker smo imeli največ inštrumentov za uničevanje drugega. V Antičnem Rimu si jih peterico vrgel pred leve, v drugi svetovni vojni pa osem milijonov v plinsko celico, zaradi sredstev je bilo vse večkrat multiplicirano. Zdaj se vse zarašča, kot kadar si zlomiš ud in se mora zarasti – kako se bodo različni udi zarasli, bomo pa videli. Torej ja, bolj verjetno je, da trenutno živimo v brezčasju, prehodu med dvema časoma.

Zdi se mi, da bo Kosovo imelo vse manjši vpliv na življenje v Srbiji. Počasi se bodo ljudje že sprijaznili z dejstvom, da Kosovo ni več del Srbije, čeprav tega trenutno ne želijo priznati, saj Srbi ničesar ne želijo priznati. Nimam točno določenega mnenja, kaj se lahko zgodi. Demokratska stranka, ki je sicer tudi sama demokratična le tri četrt, je zdaj zmagala, ampak to je pirova zmaga, saj morajo iti v koalicijo s socialistično partijo, če hočejo sestaviti vlado, torej partijo tega istega Miloševiča, zoper katerega smo se borili toliko let. Seveda se je ta partija transformirala, ampak vseeno. Jaz osebno bi volil Liberalno demokratično partijo, če bi bil doli. To ni razumna izbira, saj je to minorna stranka, le 7% volivcev jih je volilo, in bi bilo, kot demokratično opcijo, vedno boljše izbrati Tadića. Vendar nisem pragmatičen na ta način, mislim, da je boljše, da ne sestavijo vlade. Moja žena, dolgoletna politična novinarka, le v tem vidi trenutno rešitev, jaz pa si kot pisec lahko dovolim, da nisem pragmatičen na ta način. Saj to je isto, kot če bi Adenauer leta 1945 šel v koalicijo z enimi »naciji« le zato, ker imajo še par odstotkov pristašev, in da ne bi prišli na oblast še slabši. Glede Kosova pa menim, da se bo zadeva polegla in da bo Srbija, bodisi kot država bodisi kot ekonomska entiteta, začutila veliko olajšanje, ker nima več Kosova. Na Kosovem imamo albanske družine, ki skrbijo za Visoke Dečane in druge samostane že stoletja, saj se te cerkve ne bodo zrušile v enem dnevu.

Omenili ste vašo knjigo Konzul v Beogradu. Ko ste se izselili iz Beograda, oziroma, boljše povedano, zbežali od Beograda devetdesetih, ste se vanj zelo redko vračali, vseeno pa skoraj ni dela, v katerem v manjši ali večji meri ne pišete o Beogradu. Ali je to nostalgija za Beogradom, morda Beogradom, ki ga danes več ni, ali se enostavno spominjate in premišljujete o lastnem življenju, katerega največji del ste preživeli tam?
Mislim, da ne čutim nobene nostalgije v tem pomenu, da bi se rad vrnil in živel tam. Čutim neko sočustvovanje z ljudmi, ki so mi bili prijatelji – seveda, večina jih je umrla, eni pa so se prav tako kot jaz izselili, kljub temu pa je v Beogradu ostalo še nekaj izjemno dobrih prijateljev. Zadnje čase grem vse bolj pogosto tja, vsaj enkrat na leto. Počutim se, kot da sem prišel v muzej, poznam vsako ulico, vogal, okno, vsak kamen, ampak me ne obdajajo globoke emocije. Največji del svojega življenja sem preživel v Beogradu in zato veliko pišem o njem, največ izkušenj imam od tam. Poleg tega pa mi je še vedno intrigantna in iritirajoča dramatična zgodovina Beograda, celotne Srbije ali, če hočemo, regije, in zaradi tega še zmeraj nenehno kopljem po tej rani, krasti, česar večina ljudi doli ne dela. Tisto, kar se je zgodilo, enostavno pospravijo pod preprogo in se obnašajo, kot da ni bilo vojne in vseh teh grozot, ki so jih preživeli zahvaljujoč enemu manijaku (Miloševiču), ampak ne le njemu, tudi lastni šibkosti, saj se niso uprli takšni pojavi. To je živa materija, ki me nenehno spodbuja, da si zastavljam vprašanja, in zdi se mi, da to ljudi zanima. Celo tistim, ki bi želeli spregovoriti, je lažje, če to naredi kdo drug namesto njih.

Leta 2002 ste dobili nagrado mesta Leipzig za evropsko razumevanje – kako vi vidite Evropo v prihodnosti, ali nam bo uspelo premagati vse te nacionalno vzpostavljene razlike in začeti misliti evropsko namesto lokalno?
Verjamem v Evropsko unijo, ne glede na to, da je to družina, ki ima težave - prav tako kot je v moji knjigi oče delal takšne probleme, ujec drugačne, vseeno pa so vsi bili družina. Italijani tako vlečejo na svojo stran, Danci se nekaj pritožujejo, ampak konec koncev je Unija razumen koncept. Lepo je, ko človek potuje skozi petnajst držav in mu ni treba pokazati dokumentov, menim, da je to resnično neprecenljiv občutek. Na žalost moram potni list prvič pokazati na hrvaški meji, celo v Slovenijo mi več ni treba potovati z njim. Ta brezmejnost, ne glede na to, da je formalne narave, vseeno oddaja idejo in občutek, da je možno tudi drugače, brez škripanja z zobmi in čimerkoli drugim.