Taja Topolovec
Sreda, 4. junij 2008

Francoski izvirnik je konec lanskega poletja izdal Gallimard, ki je zanjo »najboljši založnik na svetu« že od izdaje francoske različice Con Bria (1998). Kakor prejšnja dela je tudi najnovejši roman poln prestopanj med geografskimi prostori, realnostjo in fikcijo – tokrat postane argentinski plesalec tanga Coco Dias, ki z avtorico izmenja ure plesa za zgodbo o sebi, literarni junak.

Brina Svit je na literarni parket stopila z zgodbo April (1984), v soavtorstvu s Petrom Kolškom nadaljevala z romanom v pismih Navadna razmerja (1988) in s Con Briom (1998), ki je prvi izšel v slovenščini in francoščini, vkorakala v frankofonski literarni prostor. Sledeči roman Smrt slovenske primadone (2001) smo lahko brali v Delovi zbirki Vrhunci stoletja. »Slovenka, ki piše v francoščini in je del velike frankofonske družine«, kakor se avtorica opredeli v intervjuju, je med drugimi priznanji njeni literaturi prejela tudi nagrado Maurica Genevoixa Francoske akademije za roman Odveč srce (2006).

Po Sloveniji ste pravkar predstavljali svoj najnovejši roman Coco Dias ali Zlata vrata in svoje bralke in bralce nagovarjali, ne samo skozi pisanje, temveč tudi osebno. Bi raje pisali brez tega - ustvarjali literaturo brez podpisa ali vsaj brez vašega portreta na platnicah?
Raje bi brez vsega tega, brez mojega fizičnega pojavljanja, tudi brez uradnega obraza. Jaz svoj obraz tako ali tako polagam v pisanje. Foucault je rekel, da pisati pomeni pokazati svoj pravi obraz. Za pisavo res stoji naše telo, naš dih, naš notranji ritem. A če se vrnem k vprašanju, lahko rečem tudi to, da me istočasno veseli srečevati svoje bralce. Velikokrat me presenetijo ali ganejo. In če že govorim o obrazu, všeč mi je poznati njihov obraz.

V Franciji svoja dela že od vsega začetka izdajate pri založbi Gallimard, v slovenščini ste jih največ izdali pri Mladinski knjigi in Cankarjevi založbi. Obstaja v slovenskem in francoskem prostoru kakšna občutna razlika med odnosom založbe do avtorja?
Gallimard, ki je zame najboljši založnik na svetu - in vem, o čem govorim, ker lahko primerjam, saj imam založnike tudi drugje - ohranja zelo čist odnos do literature. Kar pomeni, da pisatelju pusti ustvarjati svoj opus, mu sledi, se zanima zanj, mu stoji ob strani, brez komercialnih ali drugačnih pritiskov. Najprej literatura in potem vse ostalo. Najprej tekst, brezhibno izdelana knjiga, brez napak, in šele potem njeno zunanje življenje. Z mojim urednikom Richardom Milletom, ki je tudi urednik Jonathana Littlla, se lahko ure in ure pogovarjava o enem stavku. Ve, kje so moje močne in šibke strani. Od daleč ravno prav bdi nad mano. Ne ustvarja pritiska, a mi dokaj suvereno reče, da bo moja prihodnja knjiga najboljša. Da nimam izbire, ker imam v rokah dobro temo. Sicer se pa tudi z Zdravkom Dušo zelo dobro razumem. Na drugačen način, bolj emocionalen. Velikokrat sem jezna nanj, zaradi kakšnih šlamparij, za katere niti ni on kriv, a ga istočasno globoko spoštujem. Pri Cankarjevi založbi sem samo zaradi njega. Ne vem, kako je pri drugih založbah, a pri Gallimardu, in tudi pri mojem novem argentinskem založniku, na primer, mi dajo zmeraj čutiti, da so tam tudi zaradi mene. In ne obratno. Da jih brez avtorjev ne bi bilo. Kar pomeni, da zelo lepo delajo z mano. Plačajo me po prodanih izvodih, a mi poskušajo narediti življenje čim lepše.

Kaj pa način nagovarjanja potencialnega bralstva in literarna kritika?
Kar se tiče nagovarjanja bralstva, kot pravite, se je v Sloveniji nekaj premaknilo. Zdaj se naredi več za knjigo. Prava literarna kritika pa tako rekoč ne obstaja več, vsaj v Franciji ne. Obstajajo literarni novinarji, ki recenzirajo knjige, ki so jim všeč. Na trgu je toliko knjig, da si lahko vesel, če se o tvoji sploh spregovori. Moj zadnji roman je bil letos jeseni pripravljen in potopljen med 700 romani, ki so izšli v istem času. Tako da je novembra nek novinar napisal zelo militanten tekst, ki je krožil tudi po internetu, z naslovom: Rešite roman Brine Svit. V istem času sem dobila dve nagradi: Folie d’encre (nagrado neodvisnih knjigarnarjev) in belgijsko nagrado Licorne, ki sta moj roman potegnila iz te strašne poplave.   

S svojo pisavo se že mnogo let oglašate tudi skozi novinarske prispevke v tiskanih medijih. Razmišljate o tem, da bi  stopili tudi v virtualno razsežnost? Mnogo avtoric in avtorjev ima svoje osebne spletne strani, celo svoje bloge – vas to mika ?
Ne, ne mika me. Vsaj kot pisateljico ne. Morda bom kdaj kaj naredila s svojimi fotografijami. A za zdaj  imam še preveč možnosti, da se lahko javno izražam. V Franciji me časopisi velikokrat prosijo za mnenje ali reakcijo na dogodke. Radio in televizija prav tako. Poleg tega mi je všeč živeti incognito. Skrita. Po svoje. Ne na vsak način poročati o sebi. Se ne proizvajati javno več, kot je nujno potrebno.

Prehajanja med realnim in literarnim se v različnih oblikah pojavljajo v prvoizdanem Aprilu (1984), Navadnih razmerjih (s Petrom Kolškom, 1988), Morenu (2003) ... Vaš zadnji roman Coco Dias ali Zlata vrata pa je nastal skozi zanimivo zanko med realnostjo in domišljijo, kjer je pobuda zanj prišla iz realnosti v zelo jasno artikulirani obliki, izpisal pa se je kot zgodba, vzporedna vaši.
Pri Cocu Diasu ali Zlatih vratih so me res zanimale različne plasti realnosti. Coco Dias in osebe okoli njega, ki so realne, ki obstajajo in do katerih sem se čutila odgovorno. Odgovorno v smislu, da moram čimbolj verodostojno pripovedovati o njih, da si ne morem kar izmišljevati. Potem je tu Valérie Nolo, pripovedovalka, moj alter ego, ki ni jaz, ki je izmišljena oseba, a je prevzela mojo funkcijo v realnosti, ki torej namesto mene izpolnjuje pogodbo z glavnim junakom. In potem je tu še Agata, ki je sad njene domišljije in ima v tem primeru status čiste fikcije. Zato ima roman tudi dvojni naslov : kot dvojni vhod v ti dve različni realnosti. Coco Dias kot dokumentarno gradivo, biografija, Zlata vrata kot fikcija, roman. Zlata vrata pa so istočasno polisemična, torej Zlata vrata kot metrojska postaja in zlata vrata kot definicija tega globokega dialoga med moškim in žensko, ki je zame tango.

V Sloveniji radi omenjamo vaš prestop iz slovenskega jezika v francoski, skoraj vsak novinarski prispevek se prične s podatkom o tem, da živite in delate v Parizu. Se vaše francosko literarno občinstvo in mediji v enaki meri ukvarja z vprašanjem vaše geografske pozicioniranosti in prestopanj med jeziki?
Tudi Francozi v zvezi z mano velikokrat omenjajo: « la Slovène » Brina Svit. Tudi zdaj, ko pišem v francoščini, ostajam za njih še naprej Slovenka. S čimer ni nič narobe. A istočasno me berejo kot francosko avtorico, hočem reči, da od mene ne pričakujejo nobene slovanske eksotike. Sem torej del francoske literature in hkrati frankofonske, v kateri se še najbolje počutim. Ker zame pomeni izstop iz nacionalne literature; v drugačne kriterije, na noben način lokalne. Veliko me vabijo na festivale frankofonske literature. Aprila sem bila v Quebecu, kjer sem se znašla skupaj s samimi velikimi imeni svetovne literature. In kjer sem hočeš nočeš predstavljala Slovenijo. Slovenka, ki piše v francoščini in je del te velike frankofonske družine.

Roman Moreno (2003), ki je izšel hkrati v slovenščini in francoščini, je skoraj v celoti nastal v pisateljski rezidenci pri baronici Beatrice Monti della Corte Rezzori. Bi želeli izkušnjo "izolirarnega pisanja" še kdaj ponoviti ali potrebujete drugačen način ustvarjanja?
Zame je bilo idealno pisanje na Islandiji. Za svoj novi roman sem dobila subvencijo francoske vlade in za en mesec odpotovala v Reykjavik. Našla sem si stanovanje in poskusila živeti kot Islandci. Zame idealno razmerje med življenjem in pisanjem. Pol vsakdanjega življenja, raziskovanja tamkajšnje realnosti, ki jo potrebujem za svoj roman, pol pisanja. Sama, brez socialnih in drugačnih obveznosti. Čeprav to ne pomeni, da nisem stopila v stik s tamkajšnjimi pisatelji. Bila sem celo gost znane literarne oddaje Kiljan, ki je že dvakrat gostila Slavoja Žižka. Vendar nimam nič proti pisateljskim rezidencam, nasprotno. Slovenija bi si res lahko privoščila takšno rezidenco, saj lokacij ne manjka. Poleg tega so to zmeraj prilike za izmenjavo.

Ukvarjali ste se tudi s filmom, pravzaprav ste pričeli z branjem in nato tudi pisanjem scenarijev, pobrali s tem nekaj nagrad;  tudi o vas je že bil posnet film, dokumentarec Borisa Petkoviča Portret Brine Svit. Kaj pa predstavitev vašega pisanja v filmskem kodu?
Film me zanima. Zdi se mi tudi, da so moji romani filmski. Da imam občutek za prizor, za ritem in za dialoge. Vendar bi jih bilo treba poenostaviti. Odveč srce ima na primer v sebi preveč zgodb. Zanj se zanima nek flamski režiser. Na vse moje romane, razen Primadone, so bile plačane opcije, kot temu rečejo Francozi (to, da za eno leto rezerviraš pravice). Za Moreno celo dvakrat. Čeprav ne razumem dobro, kako po tem avtobiografskem tekstu narediti film. Pač pa bi bil dober tekst za oder. Zase mislim, da bi znala napisati scenarije po mojih romanih. Primadona, na primer, se mi zdi zelo filmska.

Boste sedaj, po predstavitvi romana v Sloveniji, dokončali pisanje, ki ste ga odložili zaradi Zlatih vrat?