Barbara Jurša

Nastajal je eno leto in v tem času je, da bi se mu lahko v celoti posvetila, odložila na stran snovanje svoje komunikološke diplomske naloge, ki raziskuje možnosti sodelovanja ekološkega marketinga in ekologije same z umetnostjo.

Nataša Kramberger je pol leta študirala na Nizozemskem, kjer se je zaljubila v Italijana (avtorja fotografije, ki "ilustrira" ta intervju), s katerim je, kot pravi sama, pobegnila v Berlin, kjer živi že tri leta in pol. Skrb za njeno finančno preživetje so v glavnem prevzeli članki, ki jih piše za dnevnik Večer, tednik 7 dni ter za primorski študentski časopis Kažin. Nebesa v robidah predstavljajo, po avtoričinih besedah, njeno prvo izkušnjo s pisanjem proze, vendar pa jo je ukvarjanje s poezijo, gledališčem in novinarstvom dobro pripravilo za izzive pripovedništva, ki ji je od naštetega zaenkrat najbliže.

Svoj prvenec je pred kratkim s precejšnjo mero zanjo značilnega entuziazma predstavljala po Sloveniji, trenutno pa se spet mudi v nemški prestolnici, zaradi česar sva se intervjuja lotili kar na daljavo.

 
Doživljaš roman kot zelo svobodno formo?
Še najbolj svobodna sem jaz, ki v tej formi ustvarjam, torej jaz kot avtor, pisec, snovalec. Forma je zmeraj forma, ima svoje zakonitosti, brez katerih bi spremenila ime in tudi predalček. Najbrž je roman še najbolj ljubezniva zvrst za predalčkanje, v stilu: kaj vse je dandanes lahko roman. Vse živo! Svobodna torej že je, jasno, ima pa svoj lok, svojo tetivo, ki je po mojem ni dobro pustiti preveč vnemar, ker se ti, mlahava, vsa zgodba povesi kot stara rit, oprostite. Reči hočem, da je po mojem forma močno podrejena vsebini. Vsak »kako« mora imeti utemeljitev v »kaj«, drugače mučiš sebe kot avtorja, še najbolj pa bralca.

Zakaj se ti  je zdelo potrebno dodati podnaslov »Roman v zgodbah«?
Ravno zaradi bralca. Moja pripoved je roman, celo zelo klasičen roman, če jo hočemo gledati v celoti, a prihaja na dan skozi fragmente, ki jim pravim zgodbe. Kaj pomeni zgodba? Pomeni celoto. In roman? Še večjo celoto. Želela sem namigniti bralcu, da naj se ne ukvarja preveč s tem, kaj bo prišlo na naslednji strani, kam vse skupaj pelje (če sploh kam pelje), kdo drži nitke v rokah in kdo je pri vsem skupaj šef. Želela sem si, da bi vsak fragment bral skoraj kot zaključeni trenutek, dogodek, asociacijo, saj se mi je zdelo, da bo le na tak način resnično doživel knjigo, jo začutil. Ob tem pa sem želela poudariti, da ima knjiga jasno rdečo nit, da gre torej za roman in ne za kratke zgodbe, kar bo slej ko prej postalo jasno tudi bralcu, če se le prepusti pripovedi. Če povzamem: podnaslov pomeni namig, da polno doživljanje fragmentov (zgodb) vodi do celote (romana). 
Pri tem igrajo pomembno vlogo asociacije, ki se mi zdijo najbolj naraven način dojemanja sveta in ne vidim razloga, zakaj jih ne bi mogla uporabiti tudi v romanu. En dogodek tako pride neposredno po nekem drugem, čeprav je časovno in prostorsko oddaljen, a ne zato, da bi bralca zmedla, pač pa, nasprotno, da bi mu odkrila neko povezavo, lastnost, dejstvo, ki bi mu v povsem linearni pripovedi ostalo skrito. Predvsem so lahko takšni fragmenti dosti bolj intenzivni, doživeti, čutni, saj so kratki, in medias res, ne rabijo pojasnjevanja ... Nemara bliže bralčevemu želodcu kakor možganom in temu se je včasih težko prepustiti ...

Dobra literatura verjetno nagovarja človeka kot celoto, dotika pa se ga v vsakem primeru na zelo čuten, neposreden, »želodčen« način, skozi jezik. Se ti zdi pomembno tudi, da bralcu ne postrežeš z zaključenim smislom pripovedi? Da ga ne prepustiš ležernosti? Da ga morda zmedeš, ga pripravljaš do pozornosti?
Ne bi rada zamenjala zmešnjave s pozornostjo. Torej, ne vem, ali je zmedeni bralec lahko nadpovprečno pozoren - po mojem prej kot to vrže knjigo v zid in se ne ubada več z uganko... Zdi se mi banalno, da bi nekaj delali z izrecnim namenom, da bralca zmedemo - ko sem bralka jaz, pošteno zamerim avtorjem, ki me sučejo v krogu le zato, da bi na koncu jaz izpadla največje teslo. Kar je po mojem nujno, je manevrski prostor za domišljijo, odprti razpleti, vsebinske razpoke, ki bralca povabijo, da v zgodbi sodeluje, jo sooblikuje, razreže in zašije po svojem kroju, da se mu roman »uleže na boke« kot hlače po meri. Da pa se to sploh lahko zgodi, je treba vplesti tisto »želodčnost«, intimni dotik, ki naredi knjigo bralčevo, samo bralčevo, samo njegovo v tistem trenutku, in to je treba narediti z jezikom, z ritmom, z besedami, s kemijo… Kaj pa vem, jaz še poskušam, tako da nimam magičnega odgovora.

Si imela, ko si poslala na Urškin natečaj štiri strani svojega pisanja, ki so se kasneje razrasle v roman, njegovo pripovedno strukturo že v glavi? Ali se je razvila naknadno, tekom pisanja?
Ko sem poslala odlomke na natečaj, sem imela štiri odlomke in pika, štirikrat po pol tipkane strani in bežno idejo o tem, kako bi se lahko strnile v celoto. Ker se natečaj odvija eno leto, z medobčinskimi in regijskimi srečanji, jaz pa sem bila ves ta čas v tujini, sem vmes na vse skupaj že pozabila. Januarja sem oddala tekste, konec oktobra so rekli: zdaj pa napiši knjigo. Uf, pravi kaos. O vsem sem morala še pošteno premisliti, a struktura je prišla k meni povsem spontano. Takoj sem vedela, da te zgodbe ne znam povedati na noben drugačen način.

So se pripovedne niti kar same povezale?

Bile so povezane od vsega začetka, a zadosti ohlapno, da sem jih lahko med pisanjem vlekla še malo bolj sem, še malo bolj tja, kamor so pač med nastajanjem zgodbe hotele iti. Šli smo se vleko vrvi, kot na gasilski veselici, včasih so bili močnejši literarni junaki, včasih jaz.

Bi po tej izkušnji rekla, da ti obdobje enega leta za to, da napišeš roman, čisto ustreza?
Mogoče ustreza, a si potem tako izmozgan, da dva meseca samo vegetiraš. Občudujem avtorje, ki pišejo (dobre) romane kot po tekočem traku, pri meni vse skupaj traja dlje časa, čeprav ves čas izjemno intenzivno. No, pokazala sem si, da imam dovolj kondicije, da knjigo napišem tudi v enem letu, če hočem, ampak zdaj nočem več. Razen seveda, če se javi kakšen mecen in me sponzorira, potem je to nekaj povsem drugega! (smeh)

Koliko je to naporno delo ponujalo tudi užitek, eksperiment in - igro? Tvoj roman preveva določen občutek za hudomušnost, ki daje slutiti, da je bilo vpletene tudi nekaj slednje.
Seveda! Pisanje knjig je fantastična dogodivščina, ki jo toplo priporočam prav vsakemu. Koliko debat, koliko zagat in predvsem - koliko domišljije! Čez čas iz tebe kar vrejo domislice: še preden bi se utegnile osmisliti v tvoji glavi, se pojavijo na računalniškem ekranu, in ti jih gledaš, bereš, premlevaš in ne veš, od kod pri bogu so se vzele. Da sem vse to nosila v sebi? Jaz? ... Uau! Mimogrede rešuješ svoje dvome, strahove, želje, jih prečrtavaš, podčrtavaš, ukinjaš, vzljubiš ... To je res igra, včasih tudi s hudičem, ja, a še zmeraj igra. Tematika knjige mi je dopuščala, da sem dala prostor vsej hudomušnosti, ki je privrela na plan, temu »bazičnemu humorju«, kakor pravim silni modrosti, ki bi se je tako rada naučila in ki jo vedno znova občudujem pri svojih starih starših, omi in dediju, »na kmetih«. Tam so namreč stvari dostikrat na meji s tragiko, a ti ljudje znajo vse skupaj vzeti in dojeti s tistim nasmeškom, ki se vidi samo v kotičkih ustnic, a je, vedno je, ta »bazični humor«, ta neposrednost, ki stvari pove brez ovinkarjenja in naravnost, tako naravnost, da se ti na koncu prav vse zdi smešno, ali pa vsaj manj tragično. To se mi zdi super. Še bolj super bi se mi zdelo, če bi to modrost prodajali v trgovini in bi rasla skupaj z inflacijo. To – to bi bil resnično pravi luksuz, prava država blaginje.  

Osrednje pripovedne osebe Nebes v robidah si umestila v svet prelivajočih se nacionalnih in regionalnih kultur, jezikov ter identitet. Svoj roman posvečaš (med drugim) »svojim koreninam«. Sta multikulturnost, ki se jo da pridobiti, in sposobnost, da človek zlahka prehaja iz ene kulture v drugo, po tvoje pomembni "odliki"?
Pred tremi poletji sem na mariborskem grajskem trgu spoznala Klovna Ludka, Ludeka, ki je ulični artist s Hrvaške. Ravno ko je začel s predstavo, se je z neba ulilo kot iz škafa in na trgu ni bilo skoraj nobenega gledalca, le nekaj starejših gospa, ki so šle na banko, in en kokeršpanjel. Vsi od naštetih so ga gledali zelo nejeverno, češ, kaj pa bo zdaj ta čudak v oranžnih pajkicah, zeleni majici in z rdečim nosom počel sredi Maribora. In on? Prijazno je pomežiknil gospe z dežnikom, ji pomahal in se ji nasmejal, ona se je najprej malo namrdnila in stopila dva koraka nazaj, ko pa je videla, kako mu curlja s klobuka in da med drugim prav simpatično prepeva, ga je sredi vodne ujme vzela pod dežnik, mu brez besed pomagala še na stolček, na mizico, mu podajala rože in žogice in kije in jajca, na koncu je tudi poskusila žonglirati in celo zaplesala kankan ... Ob vsem tem sta se oba neizmerno zabavala in predstava je bila fenomenalna, mi, ki smo sedeli pod senčniki bližnje pekarne, smo pokali od smeha in bili do kraja očarani. Zdi se mi torej, da je multikulturnost le stranski efekt današnjega časa (in potovanj z letali), bistvo pa ostaja isto od nastanka sveta: treba se je znati igrati, sam in z drugimi otroki. 

Glede na to, da živiš v Berlinu, si svoj roman verjetno večinoma pisala v tujini.  Kako misliš, da je kulturno in jezikovno okolje, v katerem si pisala, obogatilo tvoje delo?
Predvsem se mi zdi pomembno, da sem imela »svojo sobo«, še več, »sobo z razgledom«, in to na trg Rose Luxemburg, kjer ljudje vseh sort in njihovi psi vseh pasem hodijo na metro in na tramvaj in pijanci žicajo za pivo in pankerji žicajo za vino in ulični muzikantje žicajo za karkoli... Zdi se mi, da je Berlin mesto, kjer človek res lahko živi kot človek; ne znam se bolje izraziti, lahko se izživi in hkrati - neopažen – opazuje, se čudi, res čudi, res gleda, res vidi. Sicer pa je knjiga nastajala bolj na poti kot pa v sobi. Malo v Piranu, v Trstu, doma v Jurovskem Dolu, Milanu, Atenah, doma v Berlinu, vsepovsod je šla zraven in mogoče se to vidi, mogoče ne, ne znam se opredeliti, ker ne znam delati drugače ...

Je tvoj položaj oddaljenosti od doma in potovanja mogoče sam po sebi vplival na nastajanje tvojega dela? Si se počutila zaradi njega bolj prosta? In se ti je kdaj zgodilo tudi to, da ti je morebitno domotožje narekovalo pisanje (o, med drugim, domačem slovenjegoriškem okolju)?
Na to sem mislila, ko sem rekla, da sem imela »svojo sobo«. Bila sem prosta, da živim v istem svetu kot moji literarni junaki. Lahko sem šla na kavico z Jano ali pa v park z Bepijem. To se mi je zdelo nujno – da se v živo spoznam z osebami, o katerih pišem. Da jih slišim, vidim, se z njimi rokujem, jih pošljem v tri krasne, če mi grejo na živce, jih prečrtam in o njih ne napišem niti vrstice več. Sicer pa ne bi mogla reči, da mi je pisanje narekovalo domotožje. Oziroma – lažem! Nekajkrat se mi je zgodilo, ja, a to ni bilo domotožje, bolj nostalgija, melanholija in otožnost. O tem sem potem tudi pisala v knjigi, o tej nostalgiji, za katero veš, da je tam, ne veš pa točno, zakaj, oziroma ne znaš točno določiti, po čem se ti toži. Ali pa je to hrepenenje? Ali pač iskanje svobode? Iskanje pravega mesta pod soncem? Nad soncem? Kaj pa vem! Mogoče je to tista izgubljena duša, ki se skuša orientirati med svetovi, medtem ko je telo že na drugi strani oceana. A zdaj sem malo zašla. Govorili smo o »svoji sobi«. Ki je po mojem za ustvarjanje nekaj takega kot svež zrak.

Kako si prišla do uporabe narečij?
Ko sem se dobila s svojimi literarnimi junaki, na pošti, pod bregom, na kolinah, so oni govorili tako. V narečju. Vse skupaj je znala bolje kot jaz razložiti Barbara (Korun) na ljubljanski predstavitvi moje knjige. Torej: literarna oseba je rekla »šuh« in jaz sem slišala »šuh« in torej nisem mogla napisati »čevelj«, ker bi bilo neresnično, predvsem pa neiskreno do literarnih oseb, do literarnega dogodka, do mene kot avtorice in do bralca, ki bi (kot jaz) moral videti (slišati) neko situacijo, kot da se je v resnici zgodila. V moji glavi je namreč jezik situacije močno povezan s situacijo samo. Če bi slikala, bi imela barve, če bi skladala, bi imela note, jaz pa pišem, torej imam besede, v vseh njihovih zvenih in oblikah, one so tiste, ki dajejo resničnost literarnemu dogodku, in jaz želim, da je vsak literarni dogodek v moji knjigi točno tak – resničen, ali bolje: verjeten, začuten, da bralca takoj postavi tja, kamor je treba, in da mu zazveni v ušesih. Sploh pa: narečja so tako krasna, da bi bil pravi greh, če jim ne bi na vsake kvatre dali prostora tudi v literaturi. Malokaj je tako iskrenega kot so iskrena narečja, malokaj tako neposrednega, barvitega, povednega. Z njimi je ustvarjanje knjižnega vzdušja tako preprosto, da res ne vem, kako se to počne brez. A kljub temu: jezik pripovedi je knjižni. Jezik poetike je vzvišen. Vsak trenutek ima svoj jezik, jasno, svoje besede, ki pomagajo, da bralec preklopi z enega dogodka na drugega, z enega prostora na drugega, razlikuje med časi... Besede so orodje in narečje je eno izmed njih.

Tvoje delo vzpostavlja določen odnos do sodobnosti. Kako občutiš glavne značilnosti časa, v katerem živimo? In na kakšen način, čutiš sama, si o njem spregovorila skoz svoj roman?
Prejšnji teden sem prebrala dramo Gabriela Garcie Marqueza in zdaj jo moram citirati; ženska, ki v monologu govori svojemu obmolklemu možu, reče: »Greh, ker je vlak edini humani način potovanja. Letalo se zdi kot čudež, ampak gre tako hitro, da pripotuješ samo s telesom, potem pa dva ali tri dni hodiš naokoli kot mesečnik, dokler ne prispe še duša, ki je ostala od zadaj.« Točno tako vidim svet. Še malo prej sem pri domačem frizerju opravljala soseda, ki mlati ženo in otroke, zdaj pa sedim pred klubom, kjer se mlatijo samo pankerji z irokezo. Včasih se mi zdi, da ne potujem samo med kraji, ampak tudi med časi. Pri tem pa se nikoli ne morem odločiti, kateri kraj je zdaj preteklost, kateri prihodnost, sploh pa, katera od dveh opcij se mi zdi boljša (potem se pridružijo še tretja, četrta in osemdeseta opcija, pa se skoncentriraj, če se lahko). Vse je na dosegu roke in vse je razdelano na prafaktorje. Kdo bi se tukaj še znašel, si mislim, to je ena sama zmeda, milijarda svetov na enem samem, milijarda zemelj na eni sami, vse pa šiba s hitrostjo Airbusa A380, medtem ko duše klamoterijo od zadaj ... To me tako čudi, da se je moralo pojaviti tudi v moji knjigi, drugače preprosto ne bi znala. Sploh, ker je večji del zgodbe nastal na poti in bog ve, kje je bila moja duša v tistem trenutku. (smeh)

Glede na to, da sta v romanu verjetno osrednja povezovalna motiva kalejdoskop in sveta riba, z njo vred pa voda - kako je prišlo do odločitve za naslov Nebesa v robidah? Je mišljen kot poklon domačim krajem?
Moji domači kraji ne rabijo poklona, zaenkrat, še manj so nebesa na zemlji, je pa res, da so v slovenjegoriških hostah slastne robide. Kalejdoskop in sveta riba sta res osrednja povezovalna motiva pripovedi, a osrednja nitka, osrednja želja v knjigi je tam, kamor kaže naslov. Sicer pa bom tukaj izkoristila pravico do veta in dodala: brez komentarja. Naj torej vsak najde svoja nebesa, (smeh) kjerkoli že so, v robidah, malinah, med pujčeki, za plotom, v oblakih, važno je, da so, in da jih od časa do časa kdo tudi najde ...

Si si prizadevala, da bi tvoj roman s svojo zgradbo funkcioniral kot kalejdoskop – kalejdoskop, ki je znamenje nekega posebnega gledanja na svet?
Dokler ne bom imela zadosti denarja za kakšen gigantski diamant, ki mi bo svet vsake toliko prebarval, razbarval, razdelil in sestavil (in mislim, da tega denarja ne bom imela nikoli), bom opevala kalejdoskop kot pravi »girl's best friend«, nekaj takega kot ringlšpil, kot bolšji sejem, kot karneval, (smeh) če vzamem iz knjige, kot avemarija. To ni posebno gledanje na svet, to je svet. Se mi zdi. In vsake toliko se zasuče na glavo.