Tako je na vprašanje, kaj bi postal, če ne bi imel kina in literature, odgovoril italijanski režiser, pesnik in pisatelj Pier Paolo Pasolini ter dodal, da bi rad bil dober nogometaš. Pasolini še zdaleč ni edini literat, ki ga je nogometna umetnost povsem prevzela. In prav je, da se v času finala evropskega nogometnega prvenstva, v katerem bodo proti Špancem zaigrali Pasolinijevi sonarodnjaki, spomnimo nogometnih utrinkov, ki jih je ovekovečila literatura.

Prva omembo nogometa v literaturi pripisujejo Williamu Shakespeareu v četrtem prizoru prvega dejanja Kralja Leara v dialogu med Oswaldom in Kentom (Oswald: I'll not be struck, my lord. Kent: Nor tripped neither, you base football player). Kdo drug, če ne angleški literarni velikan, bi smel prvi v literaturo umestiti igro, ki so jo iznašli Britanci in z njo zavladali svetu. Nogomet je še danes globoko zakoreninjen v srcih britanskih literatov. Najveličastnejši spomenik svojemu moštvu (londonskemu Arsenalu) je postavil Nick Hornby, eden najpopularnejših britanskih pisateljev, čigar romani doživljajo številne ekranizacije. V svojem delu Fever Pitch (v slovenščino je preveden le odlomek, naslovljen z Nogometna mrzlica) vleče svoje življenjske vzporednice z uspešnostjo svojega najljubšega nogometnega kluba; ko je šlo dobro Arsenalu, je bil uspešen tudi sam. In obratno.

»V nogomet sem se zaljubil, kot sem se kasneje zaljubljal v ženske: nenadno, nejasno, nekritično, ne da bi pomislil na bolečino ali prekinitev, ki bosta sledili.«

»Naravno stanje nogometnega navijača je grenko razočaranje ne glede na rezultat.«

»Torej prosim, bodite strpni do tistih, ki športni trenutek označujejo za najboljši v svojem življenju. Ne primanjkuje nam domišljije niti nimamo nesrečnih in jalovih življenj; gre le za to, da je resnično življenje bolj bledo, topo in vsebuje manj potenciala za nepričakovan delirij.«

Nad nogometom navdušenih literatov res ne primanjkuje; nogometne zgodbe o Albertu Camusu, Günterju Grassu, Vladimirju Nabokovu in Petru Handkeju so že skoraj postale urbane legende. Uroš Zupan v eseju z naslovom To sem videl, zdaj lahko tudi umrem piše, kako vesel je, ko se tudi njegovi stanovski kolegi navdušujejo nad nogometom:

»Nick Hornby, Javier Marais, Miljenko Jergović, Albert Camus, Marjan Rožanc …, imam občutek, da bi si imeli precej povedati in da bi se dobro razumeli, če bi se po naključju znašli skupaj na kakšni resni nogometni tekmi.«

Marjan Rožanc nogometa ni le vključil v književnost, temveč ga je postavil ob bok religiji:

»Po vsem tem je nemara že jasno, zakaj sem šel na nogometno tekmo. Naj je še tako površno, je vendarle res: nogomet – to druženje ljudi okrog večne Neznanke – je moja sekularizirana vera. Stadion je moja sekularizirana Cerkev. Nogometna publika je moje sekularizirano versko občestvo. Samo tu še moja duša stopi v konkreten, oprijemljiv svet, samo tu – ob tem najbolj banalnem dogodku – postane moja vera tudi telesna. Pogledati sem torej moral in se prepričati z lastnimi očmi, če ta cerkev res razpada in če se to občestvo res razkraja.«

Vzporednice med vero in nogometom je povlekel tudi na začetku omenjeni Pasolini:

»Nogomet je poslednji misterij našega časa. Je globok obred, četudi je beg. Medtem ko so drugi misteriji, celo maša, v zatonu, je nogomet edini, ki ostaja. Nogomet je spektakel, ki nadomešča teater.«

In ne le da nogometno igrišče nadomešča cerkev in igra gledališče; po Pasolinijevem mnenju je nogomet še več, je človekovo bistvo, njegov jezik.

»Nogomet je sistem znakov, se pravi jezik. Ima vse osnovne značilnosti jezika par exellence …«

Nogomet je parafraza življenja. Je poligon, kjer lahko navijate za Grčijo, saj menite, da bi imela njena zmaga nad Nemčijo simbolen pomen, v katerem bi srčnost premagala kapital. Ali pa navijate za Italijane, ko z navidezno lahkoto tresejo angleško mrežo, in se ob tem spomnite, da so predniki Angležev spali še z opeko pod glavo, ko so se Rimljani že kopali v termah. Na nogomet lahko aplicirate celo filozofijo; onega dne so moji prijatelji ob tekmi med Španijo in Portugalsko prišli do zaključka, da bi si Hegel glede na potek igre želel zmage Španije, ter zaključili z mislijo, da je zmaga Španije zmaga Hegla.

Nogomet je prostor neslutene svobode, v katerega lahko vpnete vse svoje vedenje. In več ko veste, bolj doživeto bo vaše spremljanje igre in bolj tuje se bo zdelo zagreto navijaštvo.