Prenapihnjeno komična, dramatična teatralnost! Ne, ne, saj začne se obetavno, še preden se dejansko posedeš na pravi stol Gallusove dvorane, se na odru že nekaj zanimivega dogaja: boksarski ring, v katerem se borijo mladi fantje, v ozadju uigran band z dobro glasbo. Tako rekoč kruha in iger za vse okuse, uvod z malo športa in malo ne preveč zatežene kulture, ker ne smemo pozabiti, da gre za predstavo v okviru Evropskega mesta kulture, za predstavo evropskega formata, ki skuša s svojo velikopoteznostjo upravičiti velik budget, ki so ga porabili zanjo. Namesto kruha gledalcem servirajo poceni cvetačo, okoli katere cene se suka zgodba, namesto igre pa malček pleonastično dramatično teatralnost, saj se predstava vse preveč trudi prikazati majhen slovenski kulturni prostorček v vsem blišču velike igralske zasedbe ljubljanske Drame, z udarnimi napovedmi in spektakularnostjo velikanskega šova, ki pa na prevelikem odru kljub odlični scenografiji Marka Japlja deluje nekako prazno, zato tako zgodba kot liki ne pridejo dovolj do izraza.

Scenografijo bi se spodobilo bolj natančno opisati, saj se gledalec vanjo na prvi pogled zaljubi že pred začetkom same predstave: čez cel oder se razteza visoka trodelna zgradba, ki z vsemi svojimi neštetimi stopnicami na obeh straneh spominja na visoke nebotičnike Chicaga, kjer se gangsterska zgodba o Ustavljivem vzponu Artura Uia tudi dogaja. Jeklo, železobeton, opeka – materiali, ki so moderni že več kot eno stoletje, zato je arhitektura na odru pravzaprav brezčasna tako kot zgodba, ki bi se lahko dogajala leta 1941, ko je Brecht napisal dramo, celo že prej ali pa danes: nasilno povzpetništvo je v družbi na žalost vedno aktualno.

Kabarejska glasba nas popelje v gangstersko ozračje ameriških velemest prve polovice dvajsetega stoletja, v čas gospodarske krize, ko je borzno dogajanje spodkopavalo industriji tla pod nogami, kar nam dandanes seveda zveni nadvse znano, na to pa nas opozarja tudi svojevrstna dekoracija na fasadi osrednje stavbe: nenehno spreminjajoči se borzni indeksi, ki se v svojem ritmu vrtijo naokoli, medtem ko se na odru odvija prava drama. Že samo ta detajlček scenografije v kombinaciji z boksarskim ringom pri gledalcu takoj ob vstopu v dvorano sproži plaz asociacij, vse skupaj je pomensko zelo odprto in večplastno zasnovano, stavba bi bila lahko borza, pred njo pa se odvija boj, boj za.

Nadaljevanje ne gre v tej smeri, saj se na odru med seboj bijejo le velike želje po uspehu vseh likov drame, pa tudi prav takšne želje ustvarjalcev predstave, da bi gledalcem ponudili nekaj, kar bi jih spodbudilo k razmišljanju in družbenemu delovanju ter hkrati nasmejalo. Seveda tako v predstavi kot v boksarskem ringu ne gre za boj za kakšne višje cilje, temveč se igra na karte sprevržene logike evolucije, kjer močnejši vedno zmaga – če si to želi in se za zmago vsaj malo potrudi, pa še toliko bolj. Arturova nenasitna volja do moči tako ni prav nič ustavljiva in vzpon je precej predvidljiv, čeprav nam naslov sugerira ravno nasprotno, saj je bojda v drami skrita nekakšna didaktična ost, s katero je Brecht hotel pokazati s prstom na moralno dolžnost in odgovornost vsakega posameznika, da zaustavi zlo že pri njegovih koreninah, ko se to še ne razraste in ko je to še možno. Ta ost se je v uprizoritvi kdovekod izgubila, se nekam skrila, poniknila med rafali gangsterskih krogel, ki so dosledno obračunale z vsemi Arturovimi nasprotniki in zaradi katerih se mu nihče ni niti drznil postaviti po robu.

Čeprav so ustvarjalci slovensko uprizoritev na oder postavili precej na hitro (ko se je izvedelo, da obljubljeni Vampirji režiserja Diega de Bree zaradi težav z avtorskimi pravicami ne bodo mogli biti uprizorjeni) pa za marsikatero napako niso sami prav nič krivi. Kljub velikemu imenu, ki mu marsikaj lahko oprostimo, se je treba zavedati, da je Brecht dramo spisal v borih treh tednih svete jeze in gneva nad nacističnim režimom in je skušal ameriške gledalce opozoriti na vso razsežnost zla, ki se je takrat že razširilo po Evropi in je bilo pravzaprav nepredstavljivo, zato si je zamislil okvir gangsterskega šova kot alegorijo, ki jim bo bližje in bolj razumljiva. Pri tem je bil kar malo preveč natančen, saj je pravzaprav vse, kar se v drami dogaja, parafraza zgodovine vzpona nacizma, tako rekoč od dogodka do dogodka natančno, in režiser Eduard Miler je v intervjuju za Delo povedal, da je imela dramaturginja Žanina Mirčevska precej dela, da je izčistila zgodbo in izpostavila temeljno Brechtovo misel, kljub temu pa je v sami uprizoritvi še vedno preveč odvečnega, še vedno preveč cvetače.

Brechtov eksempel naj bi deloval kot svarilni zgled, zato je ameriške gledalce dobesedno zbombardiral s spletkami, goljufijami, korupcijo in nasiljem, ki pomagajo Arturu, da postane Oblast, ta pa prav tako ne izbira sredstev za to, da na tem položaju tudi ostane. Naivni gledalec, ki ne ve ničesar o ozadju nastanka drame, tako vse skupaj vidi bolj v duhu žanra gangsterskega trilerja z veliko akcije, ki ga prav nič ne gane, saj se dogaja tako rekoč na filmskem platnu, povrhu vsega pa skuša biti drama še zabavna. Čeprav naj bi bilo karikiranje likov groteskno, pa žal ni niti smešno, temveč je videti precej prisiljeno, napihnjeno teatralno, kot bi liki ušli iz kakšne slovenske proslave ob kulturnem prazniku, ki nam na vsakih nekaj minut dozira ščepec humorja, da »visoka« kultura ne bi izpadla preveč dolgočasno.

Poleg tega pa je tudi preobrazba gangsterskega Al Caponeja v diktatorskega liderja Hitlerja v slovenski uprizoritvi bolj medlo izpeljana, pravzaprav je gledalec, če ni pozoren, med vso akcijo niti zares ne opazi, kot bi hoteli ustvarjalci prenesti pozornost iz zgodovine na bolj sodobno dogajanje. S tem seveda ni nič narobe, saj je to tudi eden od razlogov, zakaj ta Brechtova drama zopet postaja popularna, le da se primerjava s sodobnostjo ponuja kar sama od sebe, zato bi morala predstava do nje vzpostaviti vsaj kakšno stališče, aktualnost kritizirati ali vsaj karikirati, a ji to ne uspeva najbolje. Pred gledalca v stilu brechtovske potujitve, ki je je občinstvo vse preveč vajeno, da bi lahko delovala presenetljivo, le niza dogodke zgodbe, ki se vrti okrog cene cvetače in ostale zelenjave, okrog prodaje delnic in županovanja, ki se vrti in vrti pred gledalčevimi očmi in pelje k predvidljivemu koncu, ko Arturo slavi končno zmago.

Na koncu sem ploskala predvsem odličnemu orkestru (Boštjan Gombač, Janez Dovč, Matija Krečič, Goran Krmac in Vid Drašler) in prav tako odličnemu scenografu, ki je poleg vsega ostalega na oder pripeljal tudi male električne avtomobilčke, duhovit detajl, ki malce omili posiljeno smešnost likov drame. V enem od prizorov se Arturo uči javnega nastopanja in gledalec naj bi se hihital zmesi Hitlerjevih značilnih gest, karikirane Hamletove hoje in rahlo prostaškega humorja, v bistvu pa se sam pri sebi le prisiljeno nasmehne, ko se zave, da mu zopet prodajajo bučke in cvetačo. Smešenje Shakespearjeve tragičnosti in s tem meščanskega gledališča deluje po eni strani precej anahrono, po drugi pa tudi paradoksalno, saj sama uprizoritev ne preseže meja realističnega gledališča, zato lahko deluje komično le, če na vse skupaj gledamo malo ironično.

Mnogo hrupa za nič bi lahko dejali v tem kontekstu, prodajanje mačka v žaklju in cvetače pod velikim imenom, pri tem pa se pozablja, da na (pre)velikem odru tudi napake postanejo bolj opazne. Treba je sicer vedeti, da sem obiskala predpremiero, zato bo najbrž zasedba na vseh naslednjih uprizoritvah bolj uigrana, a dejstvo je, da skuša predstava s pompoznostjo prikriti dolgočasje in tisto nekaj, kar ji manjka. Zgodba se med vso zaigrano teatralnostjo kar izgubi in situacija na odru je vse preveč znana iz realnosti, da bi ji gledalec z zanimanjem sledil, zato njegova pozornost pada precej podobno kot borzni indeksi na fasadi. Igralska zasedba seveda ni slaba, kot tudi ne vsi ostali ustvarjalci predstave: težave jim delajo le preveliki čevlji, v katere so vsi skupaj obuti, prevelika pričakovanja in veliko premalo časa za kvalitetno pripravo.