Vsi poznamo tisti občutek razočaranja, ko zgodba in literarni liki iz knjige, ki smo jo brali, svojo vizualno podobo po zamisli filmskih ustvarjalcev dobijo na velikem platnu in ta niti malo ne ustreza svetu, ki smo si ga ob branju spletli sami. Telesne lastnosti glavnega junaka, ki so bile v naši domišljiji nadvse svojevrstne in so natančno odražale njegovo osebnost, v filmu naenkrat nadomestijo dobro znane poteze slavnega igralca, ki smo ga že neštetokrat videli v različnih preoblekah, filmska prizorišča izgubijo značilnosti okolij, na katera smo se navadili, da grenkoba dobi še bolj nadležen okus, pa je režiser iz uprizoritve izpustil tudi dogodke, ki so nam bili še posebej pri srcu. Včasih možnost za samosvojo vizualizacijo literarnega sveta hote ali nehote zapravimo že sami, ko ogledu po knjigi posnete zgodbe odstopimo prednost, preden bi se o njeni vsebini uspeli prepričati z branjem. Mnoga literarna dela tako do veljave pridejo šele z nastankom vizualne, filmske podobe, imena njihovih avtorjev pa se za vedno izgubijo v senci režiserjevih. Sama na primer ob omembi Odisejade v vesolju pomislim izključno na kultno filmsko-likovno mojstrovino Stanleya Kubricka, ki se je knjig pri svojem delu sicer redno posluževal, kljub temu da gre za to nekaj zaslug gotovo tudi literarni predlogi Arthurja C. Clarka. Prav tako je moja prva asociacija ob Sijanju Kubrickova izvedba romana Stephena Kinga, vizualne podobe pa se mi, priznam,  pred literarnim jezikom pred oči prikradejo celo, ko se je režiser v filmu Široko zaprte oči lotil sicer odlične Sanjske novele Arthurja Schnitzlerja, ali pa slavne Burgessove Peklenske pomaranče.

Da se nam vidni vtisi v spomin zapišejo hitreje, dolgotrajnejše in bolj učinkovito kot pisana beseda, je v času, ko je glavno vodilo postalo, da podoba pove več kot tisoč besed, razumljivo, če ravno ne vedno resnično, če na primer pomislimo samo na ceneno hollywoodsko produkcijo. A kljub vtisu, da bodo vizualne atrakcije v obliki marketinškega kiča, ki nudijo hitro zadovoljitev naših vidnih zaznav, vsak čas potacale prav vsako umetniško vrednejšo stvar, vključno s književnim izražanjem, se za zdaj še lahko potolažimo z dejstvom, da literarno in likovno ustvarjanje še najdeta stičišče, v katerem igrata partnersko vlogo. Nekaj takih pomirjujočih primerov lahko najdemo v zgodovini umetniškega ustvarjanja prejšnjega stoletja: leta 1939 je na primer slika Angelus Novus nemškega slikarja Paula Kleeja navdihnila Walterja Benjamina, ki je podobo angela v deveti tezi v svojem delu o konceptu zgodovine opisal kot predstavo o napredku, ki prinaša katastrofo, slabih dvajset let pozneje pa je ista podoba našla svoje mesto še v pesniških različicah vzhodnonemškega dramatika, pisatelja in pesnika Heinerja Müllerja. V slovenski literaturi je eden najboljših primerov, ki besedno ustvarjanje poveže z likovno umetnostjo, roman S poti Izidorja Cankarja, v katerem umetnine italijanskih mojstrov tvorijo osnovo idejnega spora med pripovedovalcem in njegovim prijateljem Fritzem.

A niso le likovne podobe navdihovale pisane besede, oplajanje že stoletja teče tudi v obratni smeri. V srednjem veku so tako književne, pa tudi cerkvene poslikave nastopale kot ilustracija biblijskih motivov in verskih resnic, ki so nepismene vernike seznanjale z vsebino Svetega pisma in jim posredovale napotke za Bogu všečen način življenja. Ilustratorska vnema je dosegla tudi naše kraje in tako se je na stenah slovenskih cerkva in v iluminiranih rokopisih ohranila bogata ilustratorska dediščina, ki je svoje čase poučevala verno občestvo. Ponazarjanje besedila z likovno podobo se je v različnih grafičnih tehnikah nadaljevalo v knjižnih izdajah, dokler ni ilustracija v poznem devetnajstem, predvsem pa v dvajsetem stoletju dosegla  svojega vrha ne le skozi slikovno opremo knjig, temveč tudi preko masovne časnikarske produkcije in poleg svoje klasične oblike zajela tudi karikaturo in strip. Kljub strahu, da se bosta morali ročna slika in risba po stoletjih življenja umakniti fotografiji in računalniškim obdelavam, se lahko o njunem še kako živahnem obstoju in razvoju tudi pri nas letos na Slovenskem bienalu ilustracije, ki je posvečen pred kratkim preminulemu ilustratorju Matjažu Schmidtu in bo v razstavnih prostorih Cankarjevega doma potekal do 10. februarja, prepričamo že devetič.

Letos bienale prikazuje rezultate dela šestinpetdesetih avtorjev in avtoric ter ene avtorske skupine, poleg njih
pa je poseben del razstavnega prostora in besedilo Brede Ilich Klančnik v razstavnem katalogu namenjen še Vladimirju Lakoviču, ki je v drugi polovici 20. stoletja slovensko ilustratorsko ledino širil z likovno opremo mnogih domačih in tujih literarnih del, med drugimi Hoffmannovih pripovedk, Boccaccievega Dekamerona in Tila Ulenspiegla Charlesa De Costra. Posebna počastitev z nagrado Hinka Smrekarja za življenjsko delo je letos pripadla Meliti Vovk in njenemu razgibanemu opusu, v katerem se je v letih ustvarjanja nabralo vse od klasične knjižne ilustracije, pa do časopisne kritične satire. Ta se, kot je njen opus v razstavnem katalogu označil Iztok Premrov, s svojo stvarnostjo obrača stran od romantične ilustracije tako imenovanih pravljičark in pogosto s pronicljivo ironičnostjo komentira družbeno-politična dogajanja, zaradi česar lahko njeno ustvarjanje postavljamo ob bok in ga razumemo tudi kot odmev prodorne Lakovičeve risbe, čeravno sta avtorja ilustracijo zaznamovala vsak s svojim, samosvojim pristopom. Poleg najvišje nagrade za življenjsko delo je žirija nagrado Hinka Smrekarja podelila Danijelu Demšarju, plaketi Hinka Smrekarja sta prejela Zvonko Čoh in Alenka Sottler, priznanji Hinka Smrekarja Marjan Manček in Damjan Stepančič, posebne pohvale po izbiri vsakega člana žirije pa so letos prvič podelili Juretu Engelsbergerju, Nini Marđenović, Andreju Štularju, Žarku Vrezcu in Ani Zavadlav.

Letošnji bienale pa ni poseben le zaradi števila podeljenih nagrad, priznanj in pohval ali zaradi neverjetnega ustvarjalnega naboja slovenske ilustracije, ki se mora po krivem za pozornost in upoštevanje likovnih strokovnjakov vedno znova lasati z »vzvišenimi« zvrstmi likovne umetnosti, čeprav si z njimi enakovredno deli umetniško govorico, pa tudi ne zaradi kvalitete slovenske ilustracije, na katero smo se po vseh letih delovanja bienala in številu izdanih ilustriranih publikacij malodane že navadili. Deveti slovenski bienale ilustracije nosi poseben pečat tudi zato, ker pozornost z gledalca, ki ilustracijo dojema kot vizualno, likovno podobo, obrača k njenemu primarnemu občinstvu – k bralcu. Uvodna beseda kataloga in tako tudi nekakšen moto bienala letos namreč ne prihaja izpod peresa umetnostnega zgodovinarja ali likovnega kritika, temveč je svoje razmišljanje prispeval literarni in gledališki kritik, kot se je podpisal sam, Matej Bogataj, bralec. Bistvo ilustracije, ki ga spremlja in po svoje zaznamuje že od prvih korakov svoje bralske kariere, opredeli takole: »Na skrivnosten in nikoli do konca razložljiv način mora [ilustracija] preliti čustvo iz ene panoge, literarne, v svojo, likovno, en jezik v drugega, opis v barvo in črto, to pa na način, ki zaseka v samo srž, logos presvetli z estetskim, 

barvnim, kompozicijo.« In res: ilustrirana podoba in pisana beseda hodita z roko v roki. Knjižna ali časopisna ilustracija, pa naj gre za simbolne podobe, ki na primer v ilustracijah Danijela Demšarja ustvarjajo izrazito sublimne likovne rešitve, za bolj pripovedni, stripovski pristop Jureta Engelsberga ali Marka Kocipra ali za prisrčno otroškost Maje Lubi, se v svojem izrazu ne podreja besednemu opisu, temveč ustvarja svet, ki mu je v skladu s svojimi likovnimi zakonitostmi različen, a vendar soroden. Tako kot bralec bere besede, ki se povežejo v knjižni svet, tako se barve, črte, oblike in kompozicije sestavijo v celoto, ki se v spomin bralca vtisne kot dobra zgodba, beseda in podoba pa skupaj ustvarita nekakšno celostno umetnino. Za razliko od filmov, posnetih po knjižnih predlogah, pri katerih se nemalokrat jezimo, da so uničili duh knjige, pri dobri ekranizaciji pa se rado zgodi, da ta vsaj po prepoznavnosti nadvlada knjižno predlogo, se pri ilustriranih izdajah zdi, da obe ustvarjalni polji živita v sožitju. Čeprav ilustracija, z izjemo kakšnega stripa ali karikature »za odrasle« zavzema predvsem polje otroškega in mladinskega leposlovja, se zgodb in podob še kako radi spominjamo in knjige v roke vzamemo tudi v poznejših življenjskih dobah, ob tem pa smo prepričani, da je prav ta ilustracija že od nekdaj del zgodbe, da je, čeprav gre za interpretacijo ilustratorja, že od nekdaj tudi sad naše domišljije. Ali je za navedeno kriva zgolj nostalgija, ki spremlja otroške spomine, ali pa se v ilustriranih podobah zares skriva nekaj, kar zmore prodreti v samo bistvo besede, je prepuščeno bralcu – ob listanju otroških spominov ali ob obisku bienala ilustracije.