| Uprizarjanje neuprizorljivega | | Natisni | |
| Prispeval Iza Pevec |
| Ponedeljek, 20 September 2010 08:20 |
 Od svojega srečanja z Mamo Leone uvrščaš zagrebškega Sarajevčana Miljenka Jergovića med svoje najljubše pisatelje. Otrok današnje dobe si, ne moreš drugače, kot da se pridružiš njegovi skepsi do velikih zgodb, »velikih besed, velikih kolektivnih rešitev, univerzalnih resnic in sporočil.« Pisateljeva subjektivna pozicija in fascinacija nad majhnimi temami sta zate nekaj najbolj naravnega pod soncem. Všeč ti je, da se pogosto ukvarja z »odnosom med dvema človekoma, odnosom človeka do njegovega psa, otroštva in odraščanja, odnosom z ženskami, ki gredo po vodo sredi vojne, in moškimi, ki poskušajo čuvaje v zaporu potegniti za nos in jim čim bolj verodostojno prodati kakšno laž… « Jergović govori o svetu, ki mu je blizu in domač. Govori o tebi, zato mu verjameš. Vendar ne samo, da govori o tebi, o tebi govori stvari, ki jih niti sam nisi vedel. Njegov slavni bosanski literarni prednik Ivo Andrić bi rekel, da »bralca preseneti s čim znanim«. V njegovih zgodbah dihajo vse tiste podrobnosti, ki te določajo, ne da bi se jih v resnici zavedal; lahko bi bil tvoj psiholog ali pa ti njegov namišljeni prijatelj. In kdor te pozna tako dobro, te nagovarja s ti – Jergovićev pripovedovalec je pogosto drugoosebni.Kljub fascinaciji nad dozdevnimi drobnarijami pogosto pravzaprav govori o t. i. velikih temah, kot so ljubezen, staranje, smrt in vojna; vendar vedno iz osebne perspektive. Vedno se velike teme svetlikajo izza drobnih, na videz nepomembnih motivov, prekleto dobrih znancev naših življenj. Vsakdan, banalne in intimne podrobnosti prežemajo tudi njegovo zgodovino, kot se izriše v zadnji v slovenščino prevedeni knjigi, Zgodovinski čitanki; čitanki o vsakdanjem sarajevskem življenju zadnjih desetletij dvajsetega stoletja. Seveda Jergovićeva zgodovina ni zgodovina učbenikov, temveč zgodovina vzdušja, zgodovina nostalgika. »Odkar vem zase, sem bil vedno grozno nostalgičen,« pravi in nas s tem ne preseneti. V njegovi čitanki tako izvemo o televizijskih napovedovalcih, o politiki podarjanja bonbonjer (vedno so najprej še zavite romale v omare – kako znano!), o zbiranju sličic nogometašev (z njihovo pomočjo zna našteti člane reprezentance kateregakoli leta), o sladkornih nadomestkih čokolade (tovarna Zora naj bi izdelovala najslabše), o vicih in počitnicah, o šolskih izletih, o Gorenjevih izdelkih, o šolskih fotografijah, o sodnikih Iger brez meja in o ostalih malenkostih, ki dajejo našim življenjem vonj in barvo. Knjigo najbolje označi avtor sam: »Zgodovinska čitanka ni ne zgodovina in ne fikcija, temveč popis tega, kar še vedno obstaja kot inventar neke povsem subjektivne zgodovine mesta, dežele in časa,« zapiše v razdelku z zgovornim naslovom Čemu se spominjati.  Ko smo že pri Sarajevu in spominih – na letošnjem sarajevskem filmskem festivalu je bil prikazan dokumentarec Duga vožnja kroz istoriju, historiju i povijest Balkana, v katerem Jergović svojo osebno zgodovino označi za zgodovino neuspešnega vračanja domov. Njegova domovina je izgubljena v času, skozi čas pa se ne moremo vračati. Če Jergović svojo domovino čuti kot izgubljeno, jo tako doživlja tudi izkoreninjeni, v Ameriko prebegli protagonist novele Buick rivera, Sarajevčan Hasan Hujdur, ki mu avto iz naslova na nek način nadomešča dom. Osebne paralele je v zgodbi odkril tudi Goran Rušinović, mlad hrvaški režiser, ki je vzbudil pozornost že leta 1997 s svojim prvencem Mondo Bobo. Rušinović je, pomenljivo, zgodbo prvič prebral prav med svojim bivanjem v New Yorku. Očitno je iz te osebne bližine nastala edina filmska adaptacija Jergovićeve proze. Slednji naj namreč ne bi bil naklonjen pretvarjanju svojih besed v sliko. Še zdaleč ni edini bosanski pisatelj s tako držo – zgoraj omenjeni Ivo Andrić je bil ekranizaciji svojih romanov še bolj nenaklonjen. Po odlikovanju z Nobelovo nagrado je med drugimi dobil mamljivo ponudbo za ekranizacijo romana Gospodična. Ameriški producent je dejal, da še ni imel opravka s človekom, ki bi zavrnil tolikšno vsoto denarja. Andrić je storil prav to in vztrajal, da so njegovi romani neuprizorljivi. Pa vendar je Andrić v primerjavi z Jergovićem tako rekoč fabulativni klasicist, njegovi romani imajo epsko širino in klasične romaneskne junake. Jergović se zdi torej trši oreh – kako uprizarjati dela pisatelja s tako značilnim osebno-subjektivnim slogom in hkrati razpršeno naracijo? Njegove zgodbe namreč niso strukturirane na evidenten način, temveč se drobni psihološki ekskurzi povezujejo v zgodbo ali pa vsaj z njenim vzdušjem. In dalje: kako prikazati odnos do buicka riviere, avta, ki je Hasanov edini dom v Ameriki in ga Jergović opiše s stavki, podobnimi naslednjemu: »Buick rivera je postal del njegove skupnosti; predana drug drugemu, človek in njegov avto, sta počela tisto, česar si ljudje drug drugemu, če niso farji ali psihiatri, nikdar ne morejo dati«? Z buickom se začne – Hasanovo čiščenje zaledenelega avtomobila na začetku knjige je v filmu premišljeno prikazano iz notranjosti avtomobila, od koder se nam nato postopoma odkriva zunanji svet. Prve trenutke doživimo iz buickove perspektive. Buick v središču ostane – s Hasanom ju spremljamo na dolgih samotnih  vožnjah po opustelih ameriških cestah. Na eni teh poti, ko se Hasan pelje po svojo ženo Angelo, se zgodba začne zapletati. Hkrati se fokus od izkoreninjenega melanholičnega imigranta prestavi k vojni tematiki. Buick namreč obtiči v snegu in prvi, ki Hasanu ponudi pomoč, je Vuko Šalipur – Srb; Hasan pa je, kot izdaja že njegovo ime, bosanski musliman. Sprva ju to ne moti in Vuko v imenu narodnostne solidarnosti Hasana celo odpelje do njegove žene, čeprav je to zanj ovinek. Vendar se že na poti sporečeta (v filmu je prepir resnejši, izrečeni so stavki, ki so v romanu zgolj misli) in kar oddahnemo si, ko Vuko Hasana končno odloži na cilju. Zdi se, da se bosta njuni poti sedaj razšli. Ampak se ne – in ko se ponovno združita, se spor med njima še stopnjuje. Bojišče je Hasanova najobčutljivejša točka – buick riviera. V filmu dodani epizodi se Vuko na svoji poti nazaj ustavi ob njem. Otročje poskakuje po njegovih sedežih, divje hupa in vse prebrska – skratka ponižuje Hasanov odnos do tega avta. Med svojevrstnim izživljanjem najde Hasanovo denarnico (v knjigi jo je Hasan izgubil v Vukovem avtu). Odloči se mu jo vrniti in tako se pojavi na Hasanovih vratih. Srb je Hasanu povsem kontrasten: bolj prilagodljiva in bolj zvita žival je, Vuko bi preživel kjerkoli. V Ameriki je asimiliran – ima ameriški potni list, pravkar je zapustil ameriško ženo, vozi novega land roverja in ne neke kripe. Zgovoren, šaljiv in odprt je pripravljen šarmirati – povsem drugače od tihega, introvertiranega Hasana, ki ga v črnobelih insertih preganjajo spomini na vojno in ki se tudi v domu svoje žene ne počuti povsem doma. Doma se počuti le v buicku, kar je Vuku med vožnjo po Angelo tudi zaupal: »Ta avto je moja Amerika. Vse sem doživel z njim, pomirjal me je, ko sem hotel pustiti življenje in ko mi nič več, kar sem slišal, ni šlo do živega, popravljal sem ga, pazil in se v njem počutil kot doma …« Toda Angela ne mara tega avtomobila – buick žre 22 litrov bencina na sto kilometrov in Hasan se vse preveč ukvarja z njim. Vuko pritisne na razbolelo točko. Ob Hasanovi mračni molčeči prisotnosti se šali, smehlja in kramlja z njegovo ženo. Ta se vsa očarana ne zaveda, da je pravzaprav le orodje Vukovega podtalnega maščevanja. »7.000 dolarjev ti dam za buicka.« Vuko natančno ve, kam cilja. Hasan se zmrači še bolj in ponudbo zavrne, Vuko ponudi več, Hasanu prekipeva in njun prepir preide v materinščino. Materinščina pa je polna bolečine in očitkov. Navaden slepar si, pravi Hasan, ti nisi nikoli niti videl toliko denarja. Vendar Vuko denar v resnici ima. Hasan se strt odpravi do avta in mu nato prepusti ključe. Tudi vojne po vojni so lahko krvave in tak je tudi konec. Hasan je buicku prerezal zavore. Končni prizor je tako zadnja ponovitev že med črnobelimi reminiscencami pojavljajočih se prizorov okrvavljenega vetrobranskega stekla. Konec filma je najbolj spremenjen – v knjigi Hasan zapusti svojo ženo in na listek zapiše, da je odpotoval v Kandahar, kar Vuko s pomočjo ameriške paranoje izkoristi za prodajo izmišljene zgodbe o Hasanovem terorizmu. Sprememba nakazuje poudarek, ki ga režiser doda romanu. Film je intenzivnejši in v večji meri osredotočen na odnos med Hasanom in Vukom – boj med protagonistoma je zaostren do tragičnega. Število oseb je zreducirano na osrednji trikotnik: Vuko, Hasan in Angela, medtem ko v knjigi nastopajo še vsaj tri pomembne osebe – Hasanovi prijatelji. Stranskih zgodb in digresij ni, skoraj nerazvita pa je tudi v knjigi »zločinska« Vukova preteklost, pred katero je zbežal v Ameriko. V filmu skoraj pogrešamo nekaj več ozadja in razvoj njegovega lika. Tako radikalen rez je pri uprizarjanju Jergovićeve razvejane pripovedi s številnimi časovnimi preskoki in spominjanji skorajda nujen. Režiser Goran Rušinović je z Jergovićevo pomočjo pri scenariju ustvaril svojo interpretacijo njegove zgodbe, svojo zgodbo po njegovi zgodbi. Odstopa torej od koncepta popolne zvestobe, kar je v primeru Jergovićeve proze zlasti smiselno, hkrati pa se ta koncept že vse od osemdesetih in devetdesetih let prejšnjega stoletja opušča tudi v teoriji literarnih adaptacij. Te opozarjajo na njegovo problematičnost – film je samosvoj medij, pa čeprav je literatura kot kulturna tradicija pomagala pri oblikovanju kinematografije. Podobnega mnenja je Jergović na novinarsko vprašanje odgovoril, da mu je film všeč, saj ni preveč podoben knjigi. Vendar kljub črtanju in izvirniku scenarij ostaja zvest bistvu svojega knjižnega prednika, črta, kar bi bilo v filmu nefunkcionalno in odveč, ter poudari, kar je že bilo prisotno. Zlata arena za scenarij na puljskem festivalu vsekakor ni naključna. Poleg uspešne predelave leposlovja v scenarij filmsko vzdušje vzpostavljata tudi odlična, pogosto statična fotografija (Igor Martinović) in glasba (Brane Živković), ki puščobnost in hlad Severne Dakote spreminjata v hlad tujega okolja. Rušinović je po izobrazbi pravzaprav akademski slikar, fotografijo ceni bolj od vseh ostalih izraznih sredstev. Buick riviera se konstituira v pogledu v odtujeno in hladno. V dolgih kadrih praznih  zasneženih cest odseva ledena odtujenost med dvema, ki bi se lahko poznala (se poznata?), bolje, kot ju pozna kdorkoli v novi nerazumevajoči deželi. Hasanova ameriška žena ne bo nikoli razumela, kaj mu pomeni njegov avto, Vuko razume. Na tem mestu velja omeniti tudi odlična glavna igralca – Slavko Štimac (Hasan) in Leon Lučev (Vuko) sta si na predlanskem sarajevskem filmskem festivalu upravičeno razdelila nagrado srce Sarajeva za najboljšega igralca. Uspeh minimalistične drame v resnici temelji na utelešenju njune jeze in nemoči, »zaradi katere imamo vseh 83 minut občutek, da ne obstaja nič drugega razen njiju in opustele Amerike.« Prave drame niso nujno opazne na prvi pogled – odvijajo se pod površjem, a to ne pomeni, da so tam kaj manj krvave, kaj manj zares. Buick rivera je z navideznim bojem za navidez nepomemben avto izrazito jergovićevski prenos vojne na intimo, na boj za osebno v tuji deželi. S svojo vizijo in korenitim poseganjem v tekst je Rušinović ustvaril svojevrsten road movie, v katerem ima psihološki boj nekdanjih vojnih nasprotnikov enake posledice, kot jih je imela sama vojna. Iz Jergovićeve kompleksnejše pripovedi je, kot bi lupil čebulo, izluščil svojo, ki pa ostaja zvesta bistvu novele. Tudi do priredb po svojih delih zadržani pisatelj je z odobravanjem sprejel okleščenje knjižne zgodbe, da bi ta postala filmska. Z odobravanjem je film sprejela tudi žirija sarajevskega filmskega festivala – poleg nagrade za najboljša igralca je prejel tudi glavno nagrado, srce Sarajeva za najboljši film. Lahko obžalujemo le, da je film, čeprav prihaja iz neposredne soseščine, zaobšel naše dvorane. Zvesti Jergovićev bralec pa upaš, da se bo še kdaj našel dovolj občutljiv in pogumen režiser in boš Miljenka ponovno lahko tudi gledal in ne le bral. |
Naključni prispevki: |
Viharni vrh: kako film bere literaturoTamara Klavžar | Sreda, 18 April 2012  Tisto, kar literarni puristi (ne le tisti, navdušeni nad angleško literaturo 19. stoletja ali Tolstojem, podobne zahteve ima tudi večina zvestih bralcev sodobne popularne, predvsem mladinske literatur... Beri dalje ... |
Praznovanje slabega okusaRobert Kuret | Ponedeljek, 16 April 2012  AirBeletrinin portal je prvotno namenjen literaturi in ostalim produktom, ki so posledica veličine človekovega duha. Svetu okoli sebe pa se ne moremo kar tako izogniti, navsezadnje naj bi umetnost v... Beri dalje ... |
Cvetače, veliko cvetače (Ustavljivi vzpon Arturja Uia)Ana Bogataj | Sreda, 1 Februar 2012  Prenapihnjeno komična, dramatična teatralnost! Ne, ne, saj začne se obetavno, še preden se dejansko posedeš na pravi stol Gallusove dvorane, se na odru že nekaj zanimivega dogaja: boksarski ring, v ... Beri dalje ... |
GROZA ZA VSAKDANJO RABOJan Adlešič | Torek, 3 Januar 2012  ... ali RAZREDNO POGOJENE LITERARNE TEHNIKE DOPOLNJEVANJA VSAKDANJEGA »V glavnem so inteligenca, presoja, pamet in živahnost tisto, kar omogoča pogovor; pogovoru dajejo obliko. Kljub temu mora sn... Beri dalje ... |
Je resnica res bolj čudna kot fikcija?Kaja Steinbuch | Torek, 1 Februar 2011  »Zakaj nas moti, da je Don Kihot bralec Kihota in Hamlet gledalec Hamleta? Mislim, da sem našel razlog: te inverzije namigujejo, da če so liki fikcijskega dela lahko bralci ali gledalci, smo mi, njego... Beri dalje ... |
Podoba knjige, knjige podobZala Maček | Ponedeljek, 20 December 2010  Vsi poznamo tisti občutek razočaranja, ko zgodba in literarni liki iz knjige, ki smo jo brali, svojo vizualno podobo po zamisli filmskih ustvarjalcev dobijo na velikem platnu in ta niti malo ne ustr... Beri dalje ... |
Praznovanje minljivostiIzabela Rakar | Četrtek, 9 December 2010  Menjavati, hoditi, ljubiti, misliti. Vsem procesom je skupna izguba energije. Vsaka pretvorba energije pomeni njeno delno izgubo, entropijo. Entropija je merilo za neurejenost zaprtega sistema. Pome... Beri dalje ... |
Brechtov nagovor gledalcaLena Gregorčič | Četrtek, 11 November 2010  Drugo polovico preteklega stoletja in prvih deset let tretjega tisočletja je ugledne avtorje in raziskovalce bolj kot sam postmodernizem prevetrilo vprašanje, kaj to sploh je, postmodernizem: obdobj... Beri dalje ... |
Hrvoje Horvat: Johnny B. Štulić, "fantom slobode"Goran Majstorović | Torek, 21 September 2010  Biografija Hrvoja Horvata o Branimirju Štuliću, eni najbolj markantnih in eminentnih osebnosti jugoslovanske scene novega vala, ki je svojim nedvomnim darom zadolžila mnoge prihodnje rodove, je izšl... Beri dalje ... |
Uprizarjanje neuprizorljivegaIza Pevec | Ponedeljek, 20 September 2010 Od svojega srečanja z Mamo Leone uvrščaš zagrebškega Sarajevčana Miljenka Jergovića med svoje najljubše pisatelje. Otrok današnje dobe si, ne moreš drugače, kot da se pridružiš njegovi skepsi do velik... Beri dalje ... |
Poletna slaščica: 11 NAJ FILMOV PO LITERARNIH PREDLOGAHMatjaž Juren - Zaza | Torek, 20 Julij 2010  Pričujoči seznam filmov, posnetih po knjižnih predlogah, ni toliko plod analitične, skrbne in koncizne selekcije, kot nekakšnega zgoščenega toka filmskih impresij, ki je ob misli na romanopisje v kine... Beri dalje ... |
Airbeletrina v stripu!Uredništvo | Četrtek, 24 Junij 2010  Izar Lunaček, mož mnogih talentov, nekoč wunderkind, danes vrhunski stripar, duhovit filozof, pronicljiv kolumnist in slikar je tudi inkognito avtor noro zabavnega stripa Paradise Misplaced, ki izide ... Beri dalje ... |
Bojan Andjelković, Tehno(logija) in subjekt – TehnosubjektMiha Kosovel | Sreda, 9 Junij 2010  Danes ne moremo več govoriti o odtujenosti človeka od tehnologije v Marxovem smislu, saj je s sodobnimi tehničnimi napravami ta postala del človekovega vsakdanjika in njegove intime. Tehnologija tako ... Beri dalje ... |
Garfield je zakon! Strip je zakon!Ana Bogataj | Sobota, 5 Junij 2010  Kdo ga ne bi poznal, tega zavaljenega oranžnega mačkona, ki je postal prava ikona flegmatičnega mačjega življenja. Spomnim se, da je bilo v mojem otroštvu tako ime sosedovemu mačku – kakšne barve je b... Beri dalje ... |
Filmska umetnost: sovražnik ali prijatelj literarne umetnosti?Lidija Rezoničnik | Četrtek, 3 Junij 2010  Črke, besede, stavki, zgodbe, knjige. Literatura. Korenine literarne umetnosti segajo v daljno preteklost. Književnost se je počasi, a vztrajno uveljavljala skozi stoletja, pri čemer je podirala in še... Beri dalje ... |
Ljubezen je srrrrhljivkaNadina Štefančič | Sreda, 2 Junij 2010  Minimalizem je pretresljiv. Lažje je dodajati kot odvzemati, lažje zbirati kot rezati. Minimalizem kot nosilec pogleda. Kot to, da nekdo v svoji dnevni sobi sredi Ljubljane naredi na podlagi otroške k... Beri dalje ... |
Mish-O-Lovka: Vloga besede v svetu podobeAna Geršak | Nedelja, 30 Maj 2010  Pred stopnicami, ki vodijo v zaklonišče na koncu Gornjega trga, se je še pred dogovorjeno uro zbrala množica radovednežev in čakala, da se odprejo rešetke do vhodnih vrat. Za njimi se je očitno nekaj ... Beri dalje ... |
Spet Lavrič: Stripi/ComicsAna Bogataj | Torek, 25 Maj 2010  Kako že gre tista, že od naših Velíkih impresionistov znana resnica, da je slovensko blago na rodni grudi nekaj vredno šele, ko ga sprejmejo in pohvalijo tudi na tujem? Seveda, doma so jih zmerjali s ... Beri dalje ... |
Strip = literatura (o jabolkih, drevesih in T. Lavriču v M. galeriji)Ana Bogataj | Ponedeljek, 10 Maj 2010  Jabolko, seveda, na začetku je bilo jabolko, in to ne takšno generično rdeče jabolko z nalepko eko in še eno bio, da bolj drži vse skupaj, in svetlečim rdečim in vabečim olupkom, ki mami kot belina iz... Beri dalje ... |
- 0
- 1
