Biografija Hrvoja Horvata o Branimirju Štuliću, eni najbolj markantnih in eminentnih osebnosti jugoslovanske scene novega vala, ki je svojim nedvomnim darom zadolžila mnoge prihodnje rodove, je izšla v Zagrebu leta 2005. Poleg kronoloških determinant lika in dela osrednje osebnosti legendarne skupine Azra se lahko seznanimo tudi s temeljito tematsko in motivno analizo posameznih pesmi po vseh objavljenih albumih ter nekaterimi osnovnimi evropskimi in svetovnimi tokovi, ki so na avtorskem delu mladega Štulića pustili neizbrisno sled. Diskografija je kljub obsežnosti obdelana temeljito, za nameček pa avtor doda še niz zanimivosti iz življenja Azre, ki pri bralcu ustvarijo vtis, kakor da gre za zgodovinski prispevek iz legendarne revije Rolling Stone. Prvi mož Azre ni prikazan le v luči glasbenika, temveč  kot  umetnik, ki je na sebi lasten in izviren način definiral obdobje, družbeni tok in ključno prispeval k boljši stvarnosti.

Da bi dobili boljši vpogled v zapuščino znamenitega pevca in pesnika, nikakor ne smemo zanemariti tako širšega družbenega konteksta bivše skupne države kot sodobnega, saj se je potrebno ozreti po nekaterih osrednjih socialnih in kulturnih paradigmah na prehodu iz 70. v 80. in do začetka 90. let minulega stoletja, ko postajajo zahteve po demokratizaciji družbe vse glasnejše. Tik pred padcem berlinskega zidu se namreč na torišču jugoslovanske zgodovine vname srdit spopad med dotrajanimi železnimi okovi komunizma na eni ter močno angažiranimi novonastalimi umetniškimi in študentskimi gibanji na drugi strani. Slednja so oznanjala spremembe, zato so naboj ter credo za ustvarjalne ambicije črpala bodisi neposredno iz tradicije leta 1968 v Pragi ali 1971 na Hrvaškem bodisi, vkolikor je šlo za glasbo, iz socialnega angažmana v punk glasbi ali v ameriškem novem valu. Vzporedno z njimi na kipečem odru zgodovine prostor izborijo pomembna glasila – sopotniki, kot so Feral Tribune, Radio študent, Mladina, študentska Tribuna in mnoga druga. Novonastalim glasbenim in novinarskim grupacijam so v tistem času v pomoč pri uveljavljanju tudi revije za glasbo, kot sta denimo Polet ali Džuboks. Obe Jugoslovanski – novinarska in glasbena – sceni sta nastopili z roko v roki kot masiv, katerega nosilci so posamezni mestni centri, med njimi pa igra trikotnik Ljubljana–Zagreb–Rijeka že od začetka vodilno vlogo. Kaj hitro se jim sprva sicer sramežljivo, kasneje pa vse bolj odločno pridružijo še Osijek, Sarajevo, Beograd in Skopje. Zato ne moremo mimo imen, kot so Parafi, Pankrti, Buldožerji, Buldogi, Laibach, Lačni Franz, Kuzle, Mizar, Termiti, Let2, Haustor, Film, Azra, Idoli, Indexi, Elvis J. Kurtović, Ekaterina Velika, Električni orgazam, Disciplina kičme, Šarlo Akrobata in mnogi drugi. Značilno je intenzivno medsebojno sodelovanje, dopolnjevanje in nadgrajevanje v vzajemen ter kompleksen umetniški organizem. Osrednji akterji novega družbenega toka, ki s socialno kritiko omogoči artikulacijo besa mladi generaciji, ki kriči po temeljiti reinstalaciji komunistične stvarnosti, nastopajo kot borci proti vsakršnemu reakcionarizmu, proti totalitarnim oblastniškim garnituram in proti avtoritarnemu omejevanju svobode govora ter izražanja. V vse prej kot hvaležnih pogojih za ustvarjanje, zaznamovanih z rednimi cenzorskimi obstrukcijami – odjuga proti koncu desetletja omogoči nastavkom punka in novega vala obstoj, ki je v predhodnih obdobjih težko predstavljiv – nastanejo novi klasični glasbeni obrazci, ki trmoglavo kljubujejo zobu časa in so vir navdiha za prihajajoči rod. Domači punk in novi val Jugoslavijo prvič postavita ob bok aktualnim svetovnim tokovom skoraj istočasno: če je za Britanijo prelomno leto 1977 z debitantskim albumom skupine The Clash, pri nas svetovnonazorske spremembe »uglasbi« sezona 1979/80 po zaslugi avtorjev, kot so Houra, Štulić in Lovšin. Z največjimi dosežki, kot smo dejali, najprej postrežejo Ljubljana, Zagreb in Reka, že konec leta 1980 pa »Paket aranžman« izbori mesto v elitni družbi tudi Beogradu. Vzporedno z omenjenima na margini socialne arene poteka mobilizacija še tretje linije, klasičnega nacifašizma, katerega katalizator prepoznamo v kosovski problematiki in gospodarski krizi. Z izjemo Slovenije in Makedonije ter nekaterih izoliranih trdnjav mednarodnega dialoga, v katerih lahko prepoznamo Istro in Vojvodino, novi val in punk vzporedno z aktualno komunistično socialno ureditvijo, katere vodilne osebnosti po preostalih republikah letijo s položajev kot varovalke, da bi jih nadomestili fašistoidni aparatčiki, doživita z vojno velik udarec – scena skoraj popolnoma izgine. Če v Evropi berlinski zid na prehodu iz 80. v 90. leta pade, nam zgodovina nameni ravno obratno – z vojno se zidovi šele dodobra formirajo. V tem pogledu lahko novi val in punk vse do danes pomenita izjemno zdravo izhodišče, iz katerega se je moč v vseh novonastalih državah soočati z izzivi sodobnosti. Svojevrsten poklon je punk dobil v filmu Andreja Košaka Outsider. Vloga Branimirja Štulića in njegove Azre je v tem pogledu neizpodbitna in ostaja v samem jedru kulta.

Štulić je bil rojen v Skopju 11. aprila 1953. Otroštvo mine v znamenju stalnih selitev zaradi odraščanja v oficirski družini. Sprva živijo v Skopju in mesto v njem vzbudi trajno naklonjenost do makedonske narodne glasbe, ki jo bo izkazoval tudi pozneje. Prvi stik z rock glasbo so za mladega Branimirja The Beatles, iz katerih del skozi vse življenje črpa trajen navdih. Sredi 60. let se družina preseli v Siget, del spalnega blokovskega naselja, imenovanega Novi Zagreb. Skupaj z Veselim Orlovićem, bodočim pomembnim zagrebškim kitaristom, se vpišeta v isto osnovno šolo v Trnskem. Soseska na obrobju mesta mu približa obmestno tematiko in autsajderske zgodbe. Avtoritarna figura očeta oficirja v mladem Štuliću preko najstniškega uporništva vzbudi trajno borbo proti avtoriteti: »Mati in oče me, za razliko od mnogih drugih, nista potiskala v glasbo, kakor jih danes potiskajo.« Udinjanje v glasbi je pomenilo privilegij, ki si ga je bilo potrebno najprej izboriti. Sredi 70. let poletne mesece preživlja na otoku Silba, kjer se družijo in izvajajo glasbo z družbo iz Reke ter Slovenije. Poleg so še Goran Lisica Fox, Davor in Neli Mindoljević, Gracija Pedić, Tomaž Pengov, Jerko Novak in še mnogi drugi. »Šlo je za sindrom Woodstocka,« pravi Fox, »bilo je dobro ozračje za avtorje.« Štulić in Novak na otoku pogosto igrata skupaj, pridružijo pa se jima tudi Dalibor Laginja, Marijan Blažin iz Reke ter Igor Leonardi iz Ljubljane. Leta 1977 se Branimir »Đoni« Štulić (vokali in gitara), Mladen »Max Wilson« Juričić (gitara), Branko Matun (bas) in Paolo Sfeci (bobni) povežejo v band. Rojena je Azra. Nadimek Đoni je izpeljan iz pesmi Johnny B. Goode Chucka Berryja. O nenadni prelomnici Štulić pravi: »Jeseni 1977 sem slišal novi val … zveni navdušujoče. Kot bi prvič slišal Beatlese.« Max Wilson Juričić se po končani gimnaziji odpravi na potovanje po Zahodu in iz Anglije prinese veliko pomembnih glasbenih plošč. Gostovanje ljubljanskih Pankrtov decembra 1977 sproži v Jugoslaviji domino efekt in punk mrzlica se iz Slovenije razširi na ostale republike. Pankrti Štulića ne spodbudijo zgolj k dodelavi koncepta same Azre, iz njihovega dela namreč črpa velik navdih in kvalitetne ideje za glasbo, videz in scenski nastop. Koncert slovenske skupine za mlado Azro pomeni predvsem močan veter v deviško sveža jadra, o čemer priča tudi znamenit verz v pesmi Balkan: »brijem bradu, brkove da ličim na Pankrte«. Na krilih največjega uspeha, med letoma 1981 in 1984, Azra izvede niz koncertov po celi SFRJ. Pozornost publike najbolj pritegnejo kajpak politično intonirani teksti. Pesem Poljska u mome srcu je odgovor na dogajanja v ladjedelnici v pristaniškem mestu Gdansk, izražena je podpora delavcem in sindikatu Solidarnost, ki so bili na čelu poljskega upora zoper sovjetsko nadoblast. Tisto, o čemer so si drugi drznili zgolj šepetati, Štulić vpije! Čeprav je največkrat tarča napadov Bora Đorđević iz Riblje čorbe, je tudi Đoni pogosto v nemilosti Jugotonove Komisije za šund – organa za cenzoriranje. Omeniti gre tudi pesem Kurvini sinovi, ki ima antiruski naboj, verz »oni dolaze« je spremenjen v »Rusi dolaze«. Gre za obsodbo ruskega reakcionarnega posega v dogajanje v mestu Gdansk, zato se mu Rusi zamerijo, ne prizanese pa niti JNA, v kateri prav tako vidi simbol sile: »Dotlej sem bil, lahko bi rekli, rusofil.« Tri mesece za tem sledi album Filigranski pločnici. Gorki okus navdih črpa iz aretacije pesnika Gojka Đoga – zgovorno je dejstvo, da pisec pozneje deluje v Odboru za resnico o Radovanu Karadžiću – in prepovedi njegove pesniške zbirke Vunena vremena, ker je žalila lik in delo Tita ter revolucijo, pesem 68 pa govori o Đonijevem razočaranju nad generacijo '68 spričo njene ostarelosti. Pavel je natopljen z nostalgijo španskih borcev iz časa neposredno pred drugo svetovno vojno. Pesem Krivo srastanje po mnenju nekaterih predvidi razpad Jugoslavije, toda bolj verjetno se zdi, da mračno recitiranje verzov posnema konfuzno stanje v državi po smrti Tita.

Med letoma 1984 in 1990 sledi selitev na Nizozemsko zaradi ogromnih davkov in želje po prodoru na Zahod. Selitev v tujino prekine dolgoletno zvezo s Snežano Banović, istega leta pa se spozna z Josephine Grundmeiyer, s katero se tudi poročita. Objavi album It Ain't Like In The Movies At All. T.i. nizozemski album je otvoritev obdobja manj uspešnih ali podpovprečnih dosežkov. Pokaže Štulića kot nedoraslega stratega. Leta 1987 se z omajanim slovesom vrne v Zagreb. Zdi se, kot da je nizozemski album pogubil kontekst dela. V 90. letih ga vojna in ideološka katastrofa preženeta nazaj na Nizozemsko in postopno prekine vse stike z javnostjo bivše Jugoslavije. Nizozemska je v njegovih očeh edina dostojna zamenjava za državo, od katere so ostale le še ruševine. Jeseni 1997 izide nov album Sevdah za Paulu Horvat, ki je zadnji Štulićev diskografski proizvod, v njem pa bomo prepoznali »zasičenost« in »otopelost«. Leta 2002 je v znamenju 25. obletnice novega vala organiziran veliki koncert z imenom Đoni, budi dobar! Tribute to Azra v formatu all star z ikonami obdobja iz Ljubljane in Zagreba.