Danes ne moremo več govoriti o odtujenosti človeka od tehnologije v Marxovem smislu, saj je s sodobnimi tehničnimi napravami ta postala del človekovega vsakdanjika in njegove intime. Tehnologija tako tudi ni nekaj, kar bi bilo le v službi človeka, (neke vrste človekov podaljšek,) saj tehnologija s svojo vpeljavo, čeprav se kaže kot možnost in nam ni vsiljena (npr. mobilni telefon, e-pošta), tudi nepovratno spremeni človeško interakcijo v svetu in med sabo.

S to problematiko je začel predavanje v Novi Gorici Bojan Andjelković, sicer urednik Redakcije za kulturo in humanistiko na Radiu Študent, ki je na predavanju predstavil svoje dolgoletno delo na tem področju, ki se je zaključilo v magistrski nalogi za ISH. Predavanje je bilo organizirano s strani Društva humanistov Goriške kot odprtje novega predavanjskega sklopa Umetnost in kiberprostor, ki se ukvarja ravno z revolucioniranjem človeških navad in človekovega (kulturnega) udejstvovanja v zadnjih dvajsetih letih z vpeljavo obče uporabe interneta.

Da bi razumeli problematiko, se moramo sprva ustaviti pri pojmu dispozitiv, kot ga razume Foucault ter njegova interpreta Deleuze in Agamben. Dispozitiv se pojavi med subjektom in (namenskim) objektom. V kolikor želimo uporabljati predmete, kot sta pisalo ali puška, moramo poznati njihov namen oziroma tehnike, s katerim jih lahko najbolj smiselno uporabimo – poznati moramo njihov dispozitiv. Zaradi tega je tehnologija ultimativni dispozitiv, saj vsaka tehnologija predpisuje določena pravila za uporabo. V nekem smislu je dispozitiv pravilo. Ključni aspekt pravila, če se opremo na definicijo Ludwiga Wittgensteina,  je namreč ta, da je pravilo pravzaprav uporaba pravila: če ne znaš pravilno uporabljati pravila, ne 'dojameš' samega pravila.

In obratno. Dispozitiv ne le da ustvarja iz materije namenske objekte, temveč tudi ustvarja določen način subjektivizacije. Problem subjekta in dispozitiva je tako podoben problemu kokoši in jajca: vsakemu dispozitivu odgovarja določen tip subjektivacije, vsak dispozitiv predpisuje določen tip subjekta; pa vendar dispozitiv nikoli ne obstaja pred subjektom, saj je subjekt vanj vedno vključen.

Dispozitiv je stvarjenje nove celote med subjektom in objektom, v kateri subjekt neha biti tisto, kar je bil prej (opica) in se subjektivira v nekaj drugega (človeka), ter v kateri objekt spremeni svoje prejšnje bivanje (kot kost) in se tehnološko izvrši (v orožje).

Na kratko moramo opisati še, kaj pomeni izraz tehno. Tehno, v nasprotju z grškim izrazom techne ali angleškim technology, označuje (poleg sodobne elektronske glasbe) predvsem, kot je nekoč to opredelil Dragan Živadinov, »emancipirano tehnologijo; nekaj kar bo postalo neodvisno od nas biološkega«.

Zadnji del predavanja je bil posvečen praksi rejva kot tehnodispozitiva, a v kontekstu, ko se termin ne nanaša le na masovne zabave, temveč na celoten spekter rejverskih dogodkov v okviru tehnokulture: na dogodke v klubih, barih in stanovanjih, na ilegalne dogodke v skladiščih in hangarjih, na rejv na prostem in velike komercialne rejve. Povezujoč različne teoretske poglede in osebne izkušnje je predavatelj predstavil rejv dispozitiv kot ničelno stopnjo subjekta in kot proizvodnjo telesa brez organov s pomočjo sodobnih tehnologij. Tehnologija ne ve, kaj je to organizem, zato gre visoko tehnificirana plesna glasba dlje kot predhodne zvrsti, ki so se oklepale nekega posameznega dela telesa (npr. glava v metal glasbi ali kolena v rock'n'rollu). Drugič, tehnologija ne ve, kaj je to označevalec, zato v tehno glasbi ni besedil in melodij. In tretjič, tehnologija ne ve, kaj je to subjektivacija, zato so plešoči ljudje v občinstvu brez preteklosti in prihodnosti, tehno kultura ne pozna ne pravih zvezdnikov, ne prave zgodovine, ne lastnine.

Nobena tehnologija, ki jo razumemo preko koncepta dispozitiva, ni nekaj nevtralnega. To zapleteno razmerje med notranjostjo in zunanjostjo spodkoplje standardno pojmovanje kartezijanskega subjekta kot misleče substance. Softver prevzame oblast.