"Ta rožljajoča napravica z vrtljivo ročico bo povzročila revolucijo v našem življenju – v življenju pisateljev. To je neposredni napad na stare metode literarne umetnosti. Hitra menjava prizorov, prepletanje čustev in doživetij – veliko boljše je od razvlečenega pisanja, ki smo ga vajeni. Bolj je podobno življenju."[1]

Kmalu po rojstvu nove umetnosti se je tako pojavilo vprašanje, če lahko film zares zasenči književnost ali pa je možno plodno sodelovanje med obema umetnostma.

Brata Lumiére sta svoj revolucionarni izum, "gibljivo sliko", svetu prvič pokazala leta 1895 v Parizu. T.i. Odhodu iz tovarne, prvemu filmskemu posnetku, je sledilo še nekaj krajših filmov, ki v fotografskem slogu prikazujejo vsakdanje prizore. Kljub velikemu zanimanju za tovrstne posnetke, se je kmalu pojavila potreba po prikazu ne samo posameznih izsekov iz življenja, ampak konkretnih zgodb. Na tem mestu se je neizkušena filmska umetnost prvič srečala z mojstrico naracije – literaturo. Filmarji so se prav od književnosti učili umetnosti pripovedovanja. Eden izmed najbolj znanih režiserjev, ki se je pri svojem delu opiral na dovršeno književno naracijo, je Američan D.W. Griffith, imenovan tudi oče filmske umetnosti. Griffith je pri svojem delu inspiracije iskal v romanih C. Dickensa, od katerega se je naučil in na filmska platna prenesel umetnost naracije, vzporedno montažo, tehniko približevanja in epizodno zasnovo. V okviru evropskega (in azijskega) filma je dosežke Griffitha razvijal ruski režiser S. Eisenstein, ki se je umetnosti montaže, slike in zasnove posameznih scen učil tudi pri ruskih pisateljih, najbolj izrazito pri Puškinu.

Poleg naracije je film svojo pozornost usmeril tudi na, lahko bi rekli kar glavni adut književnosti, stilistična sredstva izražanja. Tako je umetnost gibljivih slik od svoje vzornice literature prevzela tudi stilistične trope, ki jih na platnu ne prikazuje zgolj v okviru jezikovnega izražanja (dialogi, monologi, pripovedovanje), ampak so primerjave, stopnjevanja, simboli, ponavljanja, antiteze in podobno izražene tudi v vizualnem segmentu filmske slike. Eno izmed najbolj znanih je filmsko stopnjevanje s pomočjo arhitekture. Pri takem stopnjevanju gledalec sledi kameri, ki se bodisi vzpenja ali spušča po stopnicah, bodisi premika po čedalje ožjem in temnejšem ali čedalje širšem in svetlejšem tunelu in s tem stopnjuje napetost. Vsi omenjeni elementi imajo tudi simbolično funkcijo, saj vzpenjanje proti svetlobi praviloma vzbuja pozitivne, spuščanje v temačne prostore pa negativne konotacije.

Vpliv literature na film pa se ne konča v zgodnjem obdobju razvoja filma. Književniki, med njimi že omenjeni Tolstoj, so kmalu po rojstvu nove umetnosti ugotovili, da je namesto boja za prevlado bolj smiselno sodelovanje med literaturo in filmom. Številni pisatelji se zato lotevajo pisanja scenarijev, ki so najsi priredbe njihovih literarnih del, najsi nove, samostojne zgodbe.

Kljub tesni povezanosti filma z literaturo se med obema medijema pojavljajo tudi številne razlike. V nasprotju s književnostjo, ki se pri ustvarjanju opira na besede in jo zato uvrščamo med verbalno kulturo, sodi film v t.i. avdiovizualno kulturo, ki se izraža s pomočjo zvoka in slik. Besede in stavki, ki v literarnih delih igrajo vlogo pripovednih struktur, so v modernejši in tehnično naravnani filmski umetnosti nadomeščeni s slikami, ki jih spremlja zvok. Funkcijo pripovedovanja tako v filmu ne prevzema zgolj beseda, ampak prav vse vizualne in zvočne komponente filmske slike – npr. barve, svetloba, posamezni detajli, glasba, šumi, pa tudi tišina.

Najbolj izrazito pa se obe umetnosti razlikujeta v načinu ustvarjanja in pri recepciji posameznega dela. Medtem ko ustvarjalci literarnih del, pisatelji in pesniki, praviloma ustvarjajo individualno, je za filmsko umetnost značilen skupinski karakter ustvarjanja. Avtor filma ni zgolj režiser, saj je za izdelek, ki si ga gledalec ogleda na filmskem platnu, odgovorna celotna skupina ustvarjalcev, med njimi so poleg režiserja najizrazitejši scenarist, direktor fotografije, montažer, skladatelj in pa seveda igralska zasedba. Recepcija literarnega dela je praviloma individualna in časovno razdrobljena, bralec namreč knjigo bere sam, prebere jo po delih glede na to, koliko časa ima na voljo. V nasprotju s tem so filmi predvideni za ogled v kinematografih, kjer ima gledalec, podobno kot pri gledališki predstavi, možnost stika in interakcije z ostalimi obiskovalci. Filmska predstava je poleg tega časovno omejena in zato pogosto tudi privlačnejša za gledalca. Medtem ko literarno delo od bralca zahteva čas, zbranost in dobršno mero domišljije, filmski izdelek pred ekrane zaradi krajšega časa recepcije ter sproščenega sprejemanja privablja tudi manj izobražene gledalce. Z razvojem filma se je torej pojavil tudi novi tip kulturnega udeleženca.      

Razlike in tekmovalnost med literarno in filmsko umetnostjo ne izključujejo skupnega delovanja. Najizrazitejši primer sodelovanja med književnostjo in filmom so filmske adaptacije literarnih del. Kot že omenjeno, se je film učil in naučil pripovedovanja pri literarni umetnosti ter od literature prevzel stilistična sredstva izražanja, zato ne preseneča, da se režiserji že od začetkov razvoja filmske umetnosti lotevajo predelave literarnega dela z namenom prikaza zgodbe na filmskem platnu. Skromna tehnika konca devetnajstega in začetka dvajsetega stoletja režiserjem sicer še ni omogočala prenosa celotne literarne zgodbe na ekran, zato so se prvi filmski režiserji –  adaptatorji – lotevali snemanja posameznih odlomkov književnih del. Tako so se že na prelomu stoletij pojavili nekajminutni filmi, ki so prikazovali literarne drobce, na primer umirajočo Kleopatro, Shakespeara ali pa posamezne prizore iz Biblije.

Pojem filmske adaptacije označuje prenos in hkrati umetniško interpretacijo izbranega literarnega dela, ki na filmskih platnih zaživi kot novo, samostojno delo. Pri tem velja omeniti tudi pojem ekranizacije, ki predstavlja bodisi kar se da zvest prenos literarne zgodbe na ekran, bodisi filmski posnetek gledališke predstave. Pri ekranizaciji ustvarjalci torej zvesto prenašajo zgodbo iz ene umetnosti v drugo, zato se, v nasprotju s filmsko adaptacijo, ekranizacija ne more pohvaliti s tako visoko estetsko vrednostjo.

Če se vrnemo k filmski adaptaciji, je potrebno omeniti, da se adaptator poleg režiserskega in scenarističnega dela na svojevrsten način loteva tudi dela prevajalca in interpreta. Literarno delo, ki služi kot filmska predloga, je potrebno "prevesti" v filmski jezik, ki razpolaga s številčnejšimi (vendar ne nujno bolj učinkovitimi!) izraznimi sredstvi kot literatura. V okviru intersemiotičnega prevoda, torej prevoda iz literarnega semiotičnega sistema v filmski semiotični sistem, ustvarjalci filma literarna sredstva izražanja prilagajajo filmskim. Kljub temu, da filmska adaptacija pravzaprav pomeni prevod literarnega dela v filmski jezik, je na tem mestu potrebno poudariti, da so filmske adaptacije – seveda ne vse, ampak predvsem tiste, ki jih odlikuje estetska dovršenost in inovativnost – samostojno umetniško delo in ne kopija literarne predloge. Režiser namreč na platnu v okviru filmskih izraznih sredstev predstavi samostojno interpretacijo zgodbe ali odlomka književnega dela, ki ga lahko po svojih artističnih zamislih spreminja in mu dodaja nove estetske elemente. Potemtakem primerjanje filmske adaptacije z njegovo literarno predlogo v smislu zvestobe ni utemeljeno.

Če se književniki pri ustvarjanju opirajo na izrazno moč besede, njeno estetsko funkcijo in večpomenskost, imajo filmarji na voljo filmska sredstva izražanja, povezana s tehniko, z "materialom" in stilistična sredstva izražanja. Med tehničnimi sredstvi imajo pomenljivo vlogo na primer plani oz. oddaljenost kamere od filmskega objekta ali subjekta (daljni, splošni, srednji, bližnji, veliki plan in detajl). Podobno kot pisatelj v romanu opisuje podrobnosti, dogodke in osebe, ki jih želi predstaviti bralcu in so pomembne za njegovo zgodbo, se tudi ustvarjalec filma s pomočjo objektiva kamere osredotoči na določeno sceno, ki jo namerava prikazati gledalcu. Pri tem je potrebno omeniti, da za razliko od pisatelja režiser ne more popolnoma ignorirati ozadja in okolice dogajanja, saj je filmska slika prikaz takšne ali drugačne "realnosti", torej za razdvojenim junakom, ki razmišlja o biti ali ne biti, režiser ne more brez posebnega vzroka umestiti npr. belega ozadja, saj ima lahko v filmu vsaka še tako neznatna podrobnost svoj pomen. Drugo tehnično sredstvo, ki ga velja omeniti na tem mestu, je pogled kamere oz. snemalni kot (ptičja perspektiva, zgornji snemalni kot, kamera v višini oči, spodnji in poševni snemalni kot). Analogijo snemalnim kotom zopet najdemo v literaturi, saj tudi književniki opisujejo in pripovedujejo iz različnih zornih kotov. Filmska montaža oz. povezovanje posameznih filmskih kadrov je naslednje pomembno izrazno sredstvo. S pomočjo montaže ustvarjalci iz filmske zgodbe odstranijo nepotreben čas in prostor in na ta način – v primeru adaptacije literarnega dela – še tako obsežno zgodbo literarne predloge skrčijo na razpoložljiv filmski čas. Poleg tega je montaža del ustvarjalnega procesa, v katerem lahko filmski avtorji, podobno kot pisatelji s pomočjo skladenjskih in slovničnih elementov, izrazijo svoje artistične zamisli. Po mnenju filmskega kritika T. Ramsayja namreč prav montaža predstavlja sintakso filma oz. njegovo gramatiko.

Med t.i. filmska sredstva izražanja, povezana z "materialom", uvrščamo svetlobo, barve, glasovne elemente (način govora, intonacija, barva glasu), glasbo, šume, tišino, filmsko igralstvo in scenografijo. Literatura vse omenjene estetske elemente izraža zgolj s pomočjo besed, film pa ima za to na voljo zvok in sliko. Posebej izrazita komponenta filmskega izražanja je glasba. Znani so poskusi o vplivu glasbe na ustvarjanje pripovednega ozadja filmske slike. Prizor srečanja para, ki ga spremlja npr. romantična glasba, gledalci interpretirajo kot ljubezensko srečanje, medtem ko melanholično glasbeno ozadje prizora nakazuje na skorajšnjo ločitev, napeta glasba, ki se stopnjuje, pa pri isti sceni ustvari pričakovanje katastrofe. V nasprotju z literaturo, kjer se trenutki molka pojavljajo zgolj "opisno", igra tišina v filmu nezanemarljivo vlogo, saj je znano, da pove veliko več kot tisoč besed.

Pomembno vlogo v filmski umetnosti imajo prav tako že omenjena, iz literature prevzeta stilistična izrazna sredstva.

Tehnika filmskih adaptacij literarnih del je zelo priljubljena skozi vso zgodovino filmske umetnosti. Za literarne predloge režiserjem služijo ne samo leposlovna dela, ampak tudi t.i. bestsellerji. Zanimivo je, da se snemanja filmov po literarnih predlogah z visoko estetsko vrednostjo lotevajo zgolj tisti bolj "pogumni" filmski ustvarjalci. Velja namreč nenapisano pravilo, da je veliko lažje posneti dobro filmsko adaptacijo po manj kakovostnem literarnem delu kot pa po klasičnih književnih delih, katerih estetsko vrednost je težje preseči.

Po mnenju nekaterih filmskih teoretikov in statistikov kar polovica filmske produkcije dolguje svoj izvor literarni umetnosti. Na filmska platna so bila bolj ali manj uspešno prenesena dela tako grških klasikov, npr. Homerja (pri čemer velja omeniti, da je film Troja, posnet l. 2004 po literarni predlogi z naslovom Iliada, klasični ameriški epski spektakel, ki se z zvezdniško igralsko zasedbo bolj kot na estetske prvine literarne predloge osredotoča na spektakularnost), renesančnih avtorjev, npr. W. Shakespearja, predstavnikov klasicizma, npr. J. B. Moliéra, kot tudi kasnejših generacij književnikov, med njimi C. Dickensa, F. Dostojevskega, G. Flauberta, pa tudi A. Camusa, F. Kafke, G. Grassa in mnogih drugih. Roman slednjega avtorja z naslovom Pločevinasti boben je kot literarna predloga služil ustvarjalcem istoimenskega filma, ki so v okviru filmske umetnosti ustvarili estetsko dovršeno in samostojno umetniško delo, leta 1980 kronano tudi z nagrado Oskarja za najboljši tujejezični film.

Na tem mestu je potrebno poudariti, da so tudi originalni scenariji (torej ne priredbe literarne predloge, ampak za potrebe filma napisane zgodbe) neke vrste para-literarna oblika, ki se včasih prelevi celo v samostojno literarno delo, izdano v obliki knjige. Filmov, ki bi nastali brez bodisi literarne, bodisi para-literarne predloge (torej filmskega scenarija) je bore malo in predstavljajo izjeme, ki potrjujejo pravilo.

Nekateri filmski režiserji ostajajo zvesti ustvarjanju filmskih adaptacij literarnih del skozi svojo celotni ustvarjalni opus. Med njimi velja omeniti poljskega režiserja Andrzeja Wajdo, ki je, če ne že prej, pa po prejemu nagrade Oskar za življenjsko delo v letu 2000, zaslovel ne samo v Evropi, ampak po celem svetu. Wajda je v svoji dolgi filmski karieri posnel 38 filmov, med katerimi je kar 27 filmskih adaptacij literarnih del, pri ostalih filmih pa se prav tako pojavljajo literarne inspiracije v obliki motivov, citatov ali aluzij. Plodnost pri ustvarjanju filmov in številčnost filmskih adaptacij kaže na režiserjevo veliko zanimanje in navdušenje za t.i. intersemiotični prevod oz. prenos literarne zgodbe na filmska platna, pri katerem pa se Wajda vedno opira na svojo umetniško inovativnost, zato so njegova filmska dela sprejeta kot samostojni umetniški izdelki.

Filmska umetnost v primerjavi z literarno razpolaga s številčnejšimi izraznimi sredstvi, vendar se kljub temu velikokrat izkaže, da je literatura vendarle uspešnejša pri "slikanju" posameznih prizorov in dogodkov, pri opisovanju prostora ter še posebej občutij literarnih junakov. Besede, ki so temelj književnih del, bralcu ponujajo samo meglen oris, ta pa domišljiji daje neomejeno svobodo pri ustvarjanju lastnih podob in občutij. Nasprotno film prikazuje že oblikovane slike, pri čemer je še tako bujna fantazija gledalca precej omejena. Prav gotovo je že vsak izmed nas kdaj doživel razočaranje po ogledu filmske adaptacije že prebrane literarne predloge. Individualne slike, ki smo si jih med branjem ustvarili v svoji glavi, se nikakor nočejo ujeti s podobami, ki so se porajale v domišljiji scenarista ali režiserja in jih je filmska ekipa v skladu z možnostmi filmske tehnike prenesla na ekran, zato nas filmska adaptacija znane literarne predloge verjetno lahko le izjemoma navduši. Najmočnejše orožje literarne umetnosti pri soočenju s filmsko je prav v besedah, ki spodbujajo slikanje domišljijskih podob in na stotine različnih interpretacij. Zaradi tega dejstva se književnosti ni treba bati sovražnika v obliki filma, ampak lahko v njem poišče prijatelja in se hkrati nadeja svojega še nadaljnjega visokega položaja v hramu umetnosti.