Jap, tako je: aprila je založba Graffit izdala prvi dve knjigi iz zbirke Garfieldove največje uspešnice: Grafield je zakon! in Garfield na dopustu – ne le zaradi naslova, temveč tudi zaradi žepnega formata in mehke vezave več kot primerno poletno branje, ko sončni dnevi kar vabijo k bolj ležernim temam, lenarjenju in garfieldovski flegmatičnosti. Teksta v njem ni prav veliko, težava je le v tem, da sem se osebno ob angleški verziji veliko bolj smejala kot ob slovenski – kot bi se nekaj tistega žmohta, zaradi katerega je strip tako priljubljen, izgubilo s prevodom. Podobno se je njegadni pripetilo bralcem Alana Forda, ki so ga s takšnim veseljem brali v srbohrvaščini, s prevodom v slovenščino pa ugotovili, da to enostavno ni to. Sama sem kot deklič malce mlajše generacije omenjeni strip najprej spoznavala v slovenščini in se vanj zaljubila, zato bo morda tudi dandanašnja mladež slovenskega Garfielda sprejela za svojega. Sploh, ker si je založba Graffit zadala nalogo, da izda kar celo serijo: naslednji dve številki bosta izšli oktobra, in ne le to: pri omenjeni založbi so se očitno specializirali za popularne stripovske junake, saj so izdali že kar nekaj albumov Iznoguda in Lucky Luka, ki ni nihče drug kot bolj znan Talični Tom v srbohrvaškem prevodu. Pri obeh je sodeloval legendarni René Gosciny, ki je pisal zgodbe še za en slavni strip: Asterix – eden redkih stripov, ki smo jih lahko že kot mulci brali v slovenščini. Gre za stripe, ki so izhajali nekje od 50-ih do 70-ih let prejšnjega stoletja, uspešnice, ki so bile kar hitro prevedene v srbohrvaščino, slovensko konkurenco pa so jim takrat delali še danes zelo popularni Mustrovi Zvitorepci. Letos je začela izhajati tudi Zbirka Miki Muster: v njej bodo po kronološkem redu izdane vse dogodivščine Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika. V zbirki naj bi izšlo kar 11 knjig: zaenkrat je izšla le prva, a je zaradi nizke naklade (750 izvodov) in velike priljubljenosti avtorja žal že razprodana.

V naši deželici je očitno vedno več stripoljubcev, saj je tudi stripovskih izdaj vedno več, poleg samostojnih albumov, ki se kar vrstijo, pa stripi izhajajo tudi v dveh revijah: tisti z bolj alternativnim pristopom v Stripburgerju, tisti bolj avanturističnega žanra pa v celjskem Strip Bumerangu. Ker je Stripburger starejši, je prav da začnemo z njim: v njem najdemo posebne, nekonvencionalne oblike stripa, za katere se marsikdo vpraša, ali tistih nekaj čačk sploh še predstavlja strip, zato je za večje tradicionaliste primernejši Strip Bumerang, kjer za strip značilnih oblačkov in stripovskega kadriranja v zaporedju polj, pa tudi akcije ne manjka. Reviji si tako ne delata prevelike konkurence, saj verjetno le redkokateri bralec v roke vzame oboje, sploh ker že nekaj časa med obema revijama vlada vsaj tako napeto stanje, kot med Ljubljano in Mariborom, no, Celjem: prvi drugim očitajo premalo umetniškosti, druge pa pri prvih moti prav ta. Pa ne, da bi se kaj preveč spuščali v te zdrahe, saj ima navsezadnje vsakdo svoj okus in lahko bere tisto, kar mu paše, zgodovina bo pa že pokazala, kdo je imel prav in kdo bo na koncu dobival borčevske pokojnine za zasluge k razvoju slovenskega stripa.

Da pa ne bomo ostajali v preteklosti, naj za konec omenim še enega avtorja mlajše generacije, ki nas poleg odlične risbe vedno znova preseneča tudi s svojim nenavadnimi zgodbami: dame in gospodje, Izar Lunaček, slikar, stripar in filozof, ki zna vse to skupaj z dobro mero humorja preplesti v nadzabavne stripe. Poleg prvovrstnih samostojnih albumov, v katere vedno strpa celo vesolje z materialističnimi želvami, Davidom Bechmanom in Bogom vred, pa ima gospod prste vmes tudi pri spletnem projektu Paradisemisplaced. Vsako nedeljo se smejemo v raju.