Minimalizem je pretresljiv. Lažje je dodajati kot odvzemati, lažje zbirati kot rezati. Minimalizem kot nosilec pogleda. Kot to, da nekdo v svoji dnevni sobi sredi Ljubljane naredi na podlagi otroške knjige predstavo, ki ima moč napolniti cel tvoj svet za eno uro. Trije igralci, enajst gledalcev, vse ostalo utihnjeno, nekje vmes Kajetan Kovič neopazno bdi nad dogajanjem.

Kajetan Kovič. Morda res ne največji slovenski pesnik (seveda, naziv je že Prešernov) ali največji slovenski pisatelj (to ima pokrito Cankar); lahko bi rekli, pač eden od slovenskih pesnikov, ki jih vsi poznamo, ampak se ob tem ne morem otresti misli, da mu delamo krivico, ker je z imenom Kajetan Kovič povezano nekaj, kar sproža asociacijo nekje blizu Prešernu in Cankarju, recimo temu v centru kulturne zavesti, nečemu, kar je toliko naše, da je vsak, ki s tem ni imel stika, prikrajšan za gosto mrežo drugih asociacij. Ne govorim o Južnem otoku, temveč o Mačku Muriju, Pikiju Jakobu, Pajacku in punčki ter drugih pravljicah. Maček Muri v izvedbi Nece Falk je za skoraj vse moje prijatelje prvi album, ki ga poslušaš na repeat; in ena od pesmi o Muriju je prva pesem, ki si jo mrmraš, ko misliš, da nihče ne sliši.

In Tatjana Peršuh se je odločila iz ene od njegovih otroških pravljic Pajacek in punčka narediti predstavo za nas, odrasle.

Narediti iz priljubljenega teksta film ali predstavo zahteva previdnost, ker se, kot vemo, filmi in predstave po literarnih predlogah pogosto izkažejo za nedosledne, filmarji/gledališčniki mimogrede vržejo ven tvoj najljubši stavek, zamenjajo barve oblek junakinji, ki jo občuduješ in izpeljejo druge neprimerne posege. Rešitvi za to sta dve: ali narediš predstavo/film natanko po knjigi, upoštevaš vse besede, tudi kar je med vrsticami − rezultat je v tem primeru lahko izjemen ali pa zelo dolg(očasen). Druga možnost je, da od matičnega teksta ohraniš tako malo, tako ogrodno, da to sploh ni več isti tekst, ampak ostanejo samo motivi, rdeča nit, mogoče stavek ali dva. Vzameš motiv, ga prestaviš v svoj ritem razvoja dogodkov, oseb itd. Tako ti nihče ne bo očital malomarnosti do literarne predloge, saj gre komaj za adaptacijo, bolj za nekaj novega po navdihu starega.

Nekaj temu podobnega se je zgodilo s pravljico Pajacek in punčka. Kovičev tekst se je v tem primeru umaknil novim izpeljavam in dobil novo besedno okolje (adaptacijo je spisal Tibor Hrs Pandur). Kar je Kajetan Kovič nakazal, je predstava »Punčka in svet« v timu Nine Ivanišin, Nine Pertot in Vita Weisa prikazala. V gledališče spremenjen dom režiserke ne izpade intimnejši ali bolj domačnosten od gledališča kot enonamenskega prostora, prostori se obnašajo kot njihova trenutna funkcija, čeprav je na eni strani režiserkina kuhinja z garderoberko, ob robu vrsta stolov in ko Trnovska cerkev začne odbijati devet – začne v kotu Punčka izrezovati srce.  Nasproti ji sedi pajac: štirinogi, štiriroki, negibni izdelek Punčkinega šivanja. Punčka ga nagovarja - izrezano srce je zanj. Po tleh so kosi blaga in na roki ima zapestnico s šivankami, ki grejo skozi, prebijejo material. Punčka, razočarana, ker pajacek noče oživeti, čeprav ga zelo prosi, vrže vanj šivanke in nastane tema. Kot vemo vsi, ki smo bili kdaj majhni, v temi igrače oživijo. Pajac se začne nerodno premikati, sprašuje po pomenu besed in uboga Punčko, ki ga dadaistično poimenuje Čača. Čača je nastal Punčki iz otroške domišljije; iz tistih globin, kjer se rojevajo grozljivke. Početi mora vse, kar si Punčka zaželi, da bi ji dokazal ljubezen. (Punčka: "Ljubi me." Čača: "Kaj pa to pomeni?" Punčka: "To pomeni, da narediš, karkoli ti rečem.")

Torej, Punčka je ustvarjala iz blaga, kopičila in skrbno spravljala okoli sebe, ker je mislila, da bo v zameno dobila ljubezen. Iz teh cunj je poskusila narediti človeka. Ne počnemo tega tudi mi? Obdajamo se s stvarmi, z lepimi oblekami, prvimi izdajami knjig, čokoladami iz Hoferja in dišečimi svečkami iz Ikee; masovno se obdajamo, proizvajamo, pričakujoč, da bomo zaradi tega bolje živeli, da bo blago nadomestilo neko drugo živost. Poglejmo Punčko. Glejmo jo histerično v trenutku, ko od blaga dobi, kar je hotela.

Gospodarica Punčka je kmalu naveličana »butla«: zasužnjenega, ubogljivega pajaca in ga špikne v srce; pajac razpade na dva dela. Na žensko/gibalno/telesno in moško/zgodbarsko. Moški del pove prvo zgodbo, ženski del med tem pleše. (Tu naj omenim tudi igro s svetlobo, igralci sami uravnavajo luč.) Prva zgodba se začne s stavkom: »Kot vse stvari, se tudi ta začne preprosto in s popolnim izbrisom spomina.«  Vsaka nadaljnja zgodba je povzročena s špikom v srce. Punčka kloni, ko začne dobivati zgodbe in je očarana, a vsakič, ko ji zgodba ni več všeč, zabode eno polovico pajaca, da bi dala zgodbi zagon. Postane sužnja zgodb: napetosti, pripovedi, zanimivosti, terorja. Vsak špik je suspenz. Ker moraš boleti, da ne pozabiš živeti. (Boleti: bolim, boliš, boli. Nedovršni glagol.)

Predstava se odvija v vedno bolj Stephen King-ovsko tvorbo v slogu Šeherezade, v kateri si igralci podajajo vlogi sužnja in gospodarja. Prevlada ta grozljivost, taista, ki je morda prva lastnost, ki jo začutimo v pravljicah. Prej kot lepe in prej kot poučne so pravljice grozljive. Grozljivost je namreč način, kako se približati otroškemu dojemu nepoznanega, kako se prebiti do ušes čudenja in dobiti miselno pozornost. Celo pri odraslih: kdo odmakne pogled od grozljivega prizora na televiziji (iztirjenega vlaka, sestradanih otrok, znanstvenofantastične pošasti)? Rekla bi, da zelo malo ljudi.

Predstava pa s finalno zgodbo poleg svojega, verjetno osnovnega vprašanja prikaza in izraza ljubezni v času kapitalizma, odpira tudi vprašanje pisanja in njegovih zmožnosti, vprašanja o tem, kaj se dogaja s svetom, ko ga pišemo, ko besede niso nujno ustvarjalke. Z besedami lahko uničuješ, ne samo ustvarjaš. Uničiš preteklost s tem, ko jo izpišeš. Prestaviš spomin v besede, pretentaš spomin, ker ga s tem izničiš.

Kaj naredi Punčka, mila šivilja, uvodno tako vdana upu na ljubezen, s pajacem na koncu, morate pogledati sami, lahko rečem le, da ima dovolj njegovih zgodb …

Predstava je naslednjič na sporedu 10. junija v Škucu.