Spoštovani udeleženec Mišolovke, veseli smo tvoje prijave. Navodila: danes (20.05.) do 19.45 ure kupi vžigalice v trgovini z imenom Trgovina z živili (rumena tabla), Stari trg 17 (stari del Ljubljane, 15m pred Akademijo za glasbo, blizu lokala Konoba). Potreboval jih boš. Zraven boš prejel kartico z navodili, kako priti do kraja dogodka (v bližini), ki se prične ob 20.00 uri. Ustvarjalno pot.

Dan se je krajšal, število vprašanj se je večalo. Dobrih sedemintrideset minut po napovedani uri ni bilo na prizorišču še nikogar od »notranjih«. Potem so se vrata odprla …

Eksperimentalni literarni večer Mišolovka, nekdanji projekt skupine Aggressive Theatre, je pod vodstvom Andreja Grilca in v sodelovanju z Inštitutom za Raziskovanje Inovativnih Umetnosti IRIU doživel svojevrstno preobrazbo. Tokratni obiskovalci niso bili le ujetniki poezije, temveč so se morali, da bi našli pot do izhoda, prebiti skozi improvizirani labirint grotesknih podob vojne, smrti&nasilja, ter se umikati vojski specialcev, ki jih je skušala ovirati pri iskanju deklice s ključem. Rezultat tako skrajnostnega soočenja poezije na eni in vojne na drugi strani je bil šok učinek, ki je zaradi klavstrofobične tunelaste zgradbe zaklonišča in silovitosti reprodukcije izrednih razmer deloval predvsem strašljivo.

Eksperiment Mišolovka je zasnovan kot skupek nasprotij; ne samo, da je z imenom, ki označuje vabo, označen prostor srečanja plenilca in plena, tudi konceptualno ozadje projekta temelji na soočanju javnega prostora nasilnih medijskih podob (te v drugem delu večera predrejo tretjo steno in se iz ekrana »preselijo« v realnost) z »intimizmom« poezije. Zunanjo realnost so ponazarjali ekrani, nameščeni pred vstopom v najdaljši tunel, ki je iz teme vodil do bele svetlobe na koncu in udejanjal metaforo »tunela smrti« ob vhodu in »tunela rojstva« ob izhodu: obiskovalec simbolno umre z vstopom v votlino ob nasilnih podobah ameriške invazije na Bližnji vzhod, da se zateče v varni objem (maternico?) poezije. Zasebnost prostora, v katerem se je odvijalo branje, je še dodatno poudarjalo prizorišče dogajanja, gosta tema, po kateri se je začela počasi razlegati čutna, umirjena glasba (Bach v Gouldovi izvedbi). V ozadju so odzvanjali zvoki zunanjega sveta: pete, ki udarjajo ob tlakovce, prometni direndaj, glasovi množice, letala nad mestom. Ujetost v zvok kot ujetost v poezijo, ki oživlja v iz-govoru, znotraj glasu. Brez vidnih ovir, ki bi lovile pogled, se je bil obiskovalec prisiljen osredotočiti na besede, loviti njihov pomen, skratka, obnoviti staro dejavnost, ki je ob diktatu podob že skoraj izginila, namreč – prisluhniti. Ko se je skozi sobo sprehodila deklica v belem in odnesla s seboj ključ glavnih vrat, so se sanje razblinile. Realnost, v katero se je bilo treba vrniti, da bi poiskali deklico s ključem, se je zazdela na prvi pogled ekstremna, toda ekstremna za stanje miru, ne za izredne razmere, ki so ponekod še zmeraj del vsakdanjosti. V nasilnem svetu, ki reproducira vojno stanje, so besede odveč. Prostor ni napolnjevala poezija, temveč podobe nesmiselne agresije, zlorabe položaja, ponižanja in končno smrti. Obešeni ujetniki z raševinasto vrečo, poveznjeno čez glavo, se niso mogli več upirati; nemo so viseli v opomin na storjeno. Edini zvok, ki se je v takšnem okolju lahko udejanjil, so bili kriki mučenja med zaslišanjem.

Ko je »zunaj« divjalo obsedeno stanje in so specialci katerega od mimoidočih tudi priklenili ob steno, je po stranskem krilu še zmeraj odmevala poezija. Po burnem ekskurzu čez preigravanje vojnega stanja je bila vrnitev v poezijo beg od realnosti, poskus, da bi vsaj še za nekaj trenutkov odložili srečanje z neizbežnim »tam zunaj«, onstran simulacije, kjer goli realnosti ni več mogoče ubežati tako učinkovito kot znotraj igre. In če se je sprva zdelo, da je Mišolovka vaba v prisilno ujetništvo, se je na koncu nemara izkazalo, da je vstop v past lahko tudi povsem prostovoljno dejanje.

Eksperiment ima, v duhu dualizma, ki ga vzpostavlja, vrline in slabosti. V prvi vrsti gre za izjemno inovativen pristop k razumevanju poezije (tistega »onstran«, ki ga poezija predstavlja) in njene pomirjevalne&tolažilne vloge v času diktature podob. Po drugi strani pa se logika eksperimenta ni uspela ogniti mamljivi didaktični zanki, ki jo je ponujalo začasno poistovetenje obiskovalcev z vzhodnimi ujetniki ter posledičnega iztegnjenega kazalca, uperjenega v ožigosane in jasno razpoznavne krivce, niti ni ponudila izhoda iz skrbno skonstruiranega dihotomnega ujetništva. Ali ni beg v temo (kjer vlada poezija) svojevrstna parafraza zatiskanja oči? Nenazadnje so se preštevilne akcije odvijale prav v znamenju pesniške besede.