Ni naključje, da se je prenovljena Moderna galerija ponovno odprla prav z njegovo razstavo in s tem nakazala novo pot svojega razstavnega programa, češ, kaj bomo postavljali stalno zbirko s pregledom zlajnanih imen, slavnih v Jugoslaviji in socializmu, sedaj smo v novih časih in treba je izbirati umetnike evropskega formata; za zacetek, pardon: začetek, Musica iz Parisa, trenutno pa Ivanškova dva z razstavo Doma, ki sta že davno tega koketirala s Švedi in celo Ikeo. Bolj evropska skorajda nista mogla biti, saj Ikea danes predstavlja pojem poenotene evropske misli o tem, kaj je lepo. Poleg njiju se na ogled v mali sobici na levi strani galerije ponuja Tomaž Lavrič s strešicami vred, ki so ga za svojega vzeli Francozi, lepo število njegovih albumov pa je bilo prevedenih tudi v italijanščino, španščino, portugalščino pa tudi hrvaščino, to je pa že dovolj, da so gospoda s sivo brado začeli ceniti tudi doma.

Ob obisku razstave obiskovalec ugotovi, da so stripi bolj kot razstavljanju namenjeni branju, zato se toliko bolj razveseli celih polic katalogov, ki čakajo v preddverju galerije. Takih črno-belih, kot se za strip spodobi, in pravi stripoljub seveda ne more drugače, kot da enega izmed njih ne bi odnesel tudi domov in ga tam hlastno prebral od prve do zadnje strani. Teh sploh ni malo, saj je katalog Tomaž Lavrič: Stripi/Comics kar obsežna bukla s 167-imi stranmi, in kot pove že naslov, gre za dvojezično slovensko-angleško izdajo, kar je zagotovo hvale vredno, saj živimo v globaliziranem svetu. Tako so v angleščino prevedeni vsi spremni teksti, hkrati pa imajo angleške podnapise tudi vsi slovenski stripi. No, skoraj vsi, Diareja je tako lokalno specifična, da je opremljena s pripombo: These strips have not been translated due to their local specificity, ha, poleg potice še en dokaz, da imamo Slovenci v rokavu še kar nekaj posebnosti, zaradi katerih se ne bomo nikoli popolnoma zlili z ostalim svetom.

To, da Lavričevi stripi v jezikih naše bivše skupne domovine niso prevedeni v slovenščino, slovenskega bralca načeloma ne zmoti, če ravno ni tiste sorte državljan, ki lepi nalepke s karantanskim orlom po stenah in pošilja v vsaki gostilniški debati vse Neslovence kam daleč na jug. »Dober je on dečko, a ne Dik? Miren, lepo ošišan ... ne kot oni čupavi huligani!« o enem takem klenem slovenskem fantu pravi njegov srbski sosed v stripu z istoimenskim naslovom. Takšnih, nacionalnega ponosa polnih Slovencev seveda ni malo, a dvomim, da je med njimi veliko bralcev stripov, vsaj ne takšnih z veliko začetnico: avtorskih Stripov, kamor Lavričevi zagotovo sodijo.

Njihovo kakovost so spoznali tudi Francozi, veliki ljubitelji stripa, in na začetku so leta 1997 prevedli njegov strip Bosanske basni, kasneje pa je sledilo še 10 francoskih izdaj. Slovenski bralec se v katalogu razveseli odlomkov iz stripov, ki jih še ni imel priložnosti videti, a že v naslednjem trenutku razočarano ugotovi, da so pri nekaterih slovensko-angleški le naslovi, pri drugih pa so celo ti ostali v francoskem izvirniku. Če slovenski bralec ni ravno vešč francoščine, potem lahko stripe le gleda, prav tako pa so na cedilu pustili angleške oz. ostale nefrancosko govoreče bralce. Minus.

Vse domače in tuje izdaje pa tudi Lavričeve objave v Mladini in drugih publikacijah so navedene na koncu v impozantni biografiji – ta je do neke mere nepregledna, ker so v njej navedeni tudi vsi prevodi. Za manjšo preglednost poskrbi tudi seznam odzivov na vsako izmed izdaj, a to štejem katalogu v plus: navedena je večina daljših člankov v tiskanem časopisju (internet je izvzet), ki govorijo o posameznih Lavričevih stripih. Nikoli zadovoljni in radovedni bralec pa bi bil še bolj radostne volje, če bi bil kateri od teh člankov ali intervjujev z Lavričem v katalogu tudi objavljen. Zaenkrat lahko informacije o avtorju najde s pomočjo strička Googla, njegov kameleonski opus pa kronološko obdela tudi Špela Standeker v spremni besedi.

Zaključili ne bomo s spodbude polnimi besedami, ampak s tipičnim slovenskim nerganjem: nikjer v katalogu namreč ni navedeno, po kakšnem ključu so stripi izbrani. Bralec tako sam pri sebi presodi, da je šlo za neka višja, njemu nerazumljiva merila, ki se zde umetniškim kritikom tako samoumevna, da o njih ni potrebno razpravljati. Po njihovem mnenju gre verjetno za nekakšnen jagodni izbor Lavričevega opusa, pa čeravno bi se bralcu morda zdelo, da je po njegovem okusu še marsikaj najboljšega ostalo zunaj platnic. Neveden kot je, si o tem ne upa soditi, če pa še tega, po kakšnem vrstnem redu so stripi v katalogu razporejeni, ne razume. Če bi šlo za kronologijo, bi moral biti Ratman iz leta 1997 pred Slepim soncem iz 2004, če bi šlo za abecedo, pa ravno tako – bralec se ob ugibanju počuti, kot da bi šlo za kakšen test za merjenje IQ-ja: v vrsto je postavljenih nekaj števil, treba je najti le logiko, po kateri so razporejena. Morda se nekaj podobnega od bralca pričakuje tudi tu, zato za domačo nalogo lahko razmišljate, kam bi uvrstili Nove čase, ki so izšli konec aprila, pa tudi, kam bi uvrstiili ponovno izdajo Rdečega alarma, ki izide konec letošnjega leta.