Jabolko, seveda, na začetku je bilo jabolko, in to ne takšno generično rdeče jabolko z nalepko eko in še eno bio, da bolj drži vse skupaj, in svetlečim rdečim in vabečim olupkom, ki mami kot belina iz reklam za pralne praške, temveč en majhen, ne čisto okrogel jabček, takšen, da se je morala zlobna mačeha še zelo natruditi, da je z njim zastrupila Sneguljčico, medtem ko gre to danes marsikdaj kar po tekočem traku. Vse zdravo, vse domače, naravnost iz raja, takorekoč, da bi ga še angelčki jedli, kaj ga ne bi potem Adam in Eva, grešiti je pa ja človeško, kajneda, ampak to je že neka druga zgodba iz prazgodovine, že tolikokrat prežvečena, da je od tistega jabolka ostal le še ogrizek.

Kaj je bilo prej, kura ali jajce, jabolko ali drevo, tu niti ni pomembno, ker najprej je bila beseda. Ali pa slika, tu si niti kreacionisti niso na jasnem, lingvisti pa bodo brez dvoma dejali: najprej je zraslo drevo, šele nato smo ga poimenovali. Tako lahko rečemo, da se je vse začelo pri drevesu, drevesu spoznanja. Že vsaj sto let stoji tam v tisti strukturalistični shemi označevalcev in označencev, kamor ga je postavil gospod Ferdinand ali morebiti njegovi učenci, in še vedno se kaže v predavalnicah širom po naši gozdnati domovini. Ne več kot nekdaj na grafoskopih, ampak na ličnih powerpointih, ker tehnologija je napredovala, medtem ko so nekatera prepričanja v glavah tako trdno zasidrana, da jih podalpski veter ne more odpihniti. Triglav je pa tudi ravno prav visok, da v naši deželici ni prepiha, čeprav drevesa pa še vedno stojijo.

Predstavljajte si slikico drevesa in poleg napis: drevo, arbor, tree, nima veze, v katerem jeziku, ker z nečim podobnim kot strukturalistična teorija se ukvarja tudi strip: v teoriji sta označenec in označevalec neločljivo povezana kot dve strani istega lista papirja, pri stripu pa je vse na enem listu, beseda in slika, ki sta povezani v neločljivo celoto, skupaj tvorita pomen in to, pazite, črno na belem! In takšna je tudi razstava Tomaža Lavriča v Moderni galeriji, no, skoraj vsa, kajti ena izmed Diarej je pa v negativu, ker so v določenem času na oblast prišli ta črni. Morda so bili v neki preteklosti to v bistvu ta beli, ampak o teh razprtijah tule raje niti ne bi začeli razpredati, že tako imamo dovolj težav z uvrščanjem: je strip bolj beseda ali bolj slika, je bolj likovna umetnost ali bolj literatura?

Glede na to, da se je znašel celo v naši deželici na stenah eminentne galerije, kamor sicer ravno ne lepijo odlomkov iz Cankarja, bi človek na prvo žogo rekel, da gre za likovno umetnost, saj tako je strip tudi nastal: nepismenemu ljudstvu je bilo treba z zgodbami v slikah povedati,  da se jabolk ne sme kar tako jesti, ker je Bog prepovedal greh na zemlji delati ali kako že gre, pa saj nam je to vsem znano. Takrat je bilo tisto jabolko, ki je skrivalo v sebi toliko pomenov, še rdeče, danes pa to ni več modno, no, mislim, strip je sicer resda tudi že barven, ampak tradicionalno je črno-bel in danes si pod pojmom strip predstavljamo zmes besede in slike, medij, ki je nekje vmes.

V teoriji bi šlo potem naprej in dalje, da sta literarna in likovna komponenta v stripu enakovredni, sploh, ker živimo v takih demokratičnih časih, kjer smo vsi enakopravni in lahko celo strip, ta dolgo časa manj cenjena zvrst umetnosti, pride v eminentne galerije, češ Lavrič je po izobrazbi slikar, pa že sivo brado ima, torej si zasluži eno malo razstavo. Obesili so ga na stene z njegovo Diarejo in vsem drugim mogočnim, a morda širši javnosti malo manj znanim opusom vred. Strip visi na tistih belih, sveže prebeljenih in prenovljenih stenah in takole na steno obešeni delujejo stripi malo izgubljeno, preveč zgodb je v njih, ki jih pripovedujejo tako z besednimi kot likovnimi sredstvi. Obiskovalec ob njih ne more ostati samo gledalec in jih občudovati kot slike, ampak si zaželi, da bi jih lahko doma v miru prebral – ja, prebral, ker stripe se bere, torej je strip literatura. Seveda, literatura prav posebne vrste, ki se jo med branjem tudi gleda, sploh Lavričeve, ker je njegova risba enostavno izvrstna.

Avtor je vešč preigravanja najrazličnejših slogov, ki jih prilagaja vsebini – od najslavnejših poenostavljenih Diarej, kjer z nekaj črtami in dvema oblačkoma pove vse, do karikiranih likov v punkovskem Rdečem alarmu, pa spet: od realizma v Bosanskih basnih – stripu o vojni na Balkanu – do minimalističnega abstrahiranja v poetičnem znanstvenofantastičnem stripu Slepo sonce. Potem so tu še nadzabavni Ekstremni športi in še kup drugih izvrstnih stripov, nekaterih tudi le v francoščini, saj je Lavriču uspel prodor v meko stripa, Francijo. Seveda, pa v temle člančiču o stripu kot literaturi ne moremo mimo Lavričevih Slovenskih klasikov – preigravanja kanonov slovenske kulture na stripovski način: Dogodek v mestu Gogi, Ingoličeva Gimnazijka, Janševi Premiki in Svetlanina kosovirja, ki ponesreči zaideta iz pravljice v realnost, naš Tito, ki ni bil nikoli brez dela, pa je šel žal ravno takrat na lov.

Članek lahko berete kot priporočilo: tako za obisk razstave, ki bo še do 6. junija v Moderni galeriji, kot za soočenje s stripom na štiri oči. Ne nazadnje so se tudi sredi galerijskega prostora znašli štirje fotelji, kjer se je prav lepo zasedeti in v miru prebrati kakšnega od ponujenih zvezkov, kar je še en dokaz, da se stripe predvsem bere. Da je strip literatura, nam pove tudi avtor sam v intervjuju v Mladini: stripi po njegovem ne sodijo na razstave, kljub temu pa je prav, da se o njem govori, da se mu da pravo mesto in pove čim večkrat, da ne gre le za branje za na plažo, čeprav jih seveda lahko berete tudi tam.

Tomaž Lavrič, Playboy