1.  Ženske, ki so žalile Mati Domovino

Kako se je autsajderjem, kot so bili znani jugoslovanski intelektualci Dubravka Ugrešić, Slavenka Drakulić, Predrag Matvejević in Bora Ćosić, tedaj godilo po državah bivše Jugoslavije, lahko ponazorimo s časopisnim škandalom srednjeveškega imena - Vještice iz Ria. Primer prihaja iz Hrvaške, šlo je za agresivno medijsko grmado, ki je bila prižgana pod nogami petih »feministk«, ki naj bi s pisanjem in delovanjem v tujini ustvarjale napačno predstavo o novonastali državi. »Coprnice« niso, kot to mogoče mislite, ocvrli radikalni patrioti iz obskurnih medijskih občil, ampak so, prav nasprotno, z ognjem prvi pomahali najimenitnejši nacionalni intelektualci. V prvih vrstah so se tako prsila imena kot so Branimir Donat (priznani publicist in neutrudni raziskovalec pozabljenih piscev za časa komunizma), Slaven  Letica (publicist, sociolog in politik, ki zadnja leta brani Sveto Gero/Trdinov vrh, oblečen v narodno nošo) in Slobodan Prosperov Novak (tedanji predsednik Društva hrvaških književnikov ter član in zagovornik vladajoče stranke). Rezultat njihovega komentatorskega dela so izjave, ki še danes povzročajo rdečico pri vsakemu, ki besedi kodeks in etika ne zamenja z imenom znamk spodnjega perila. Tako se je lahko bralo tudi to, da so se feministike zatekle k feminizmu, ker so »imale ozbiljnih problema da pronađu muškog partnera«, objavili so se osebni podatki o imetju, starših in otrocih obtoženih avtoric, aludiralo se je tudi na nezvestost domovini tistih, ki so bile poročene s pripadniki srbske nacionalnosti1. Sovražna medijska sporočila so kot smetana na torti javne diskreditacije povzročila še posamezne verbalne napade, telefonske klice in grozeča pisma s strani ostalih državljanov. 

Čeprav ni imela neposredne zveze z nobeno feministično skupino, je bila, kot ena izmed petih feministk, izpostavljena tudi Dubravka Ugrešić, uspešna pisateljica (Štefica Cvek v žrelu življenja, Poza za prozu), prva ženska, ki je prejela Ninovo nagrado - najprestižnejše priznanje na področju bivše Jugoslavije (Forsiranje romana reke, 1989), in literarna teoretičarka s posebno ljubeznijo do obdobja ruskega avantgardizma (Pljuska u ruci, Nova ruska proza). Svoje »coprništvo« je predvsem podpisala s svojim esejističnim delom, ki ga je objavljala pri tujih časopisih in ki so ga domači komentatorji redno obdelovali v domačem tisku.  Spornost člankov je bila v načelu, ki je še danes glavno vodilo Dubravke Ugrešić in naj bi bilo tudi vsakega intelektualca – individualno (anacionalno, neideološko) kritično mišljenje. Takšno mišljenje pa ni vedno prijetno. Med vojno v imenu domovine lahko »teži« z abstraktnimi pojmi kot so individualna odgovornost, med urejanjem nove države pa neugodno opozarja na Orwellovo parolo Štiri noge dobro, dve nogi slabo – Dve nogi slabo, štiri noge dobro. Še več, če ga nekorektno napadejo, takšno mišljenje lahko tudi samo odgovori onstran jezika novopolitične spoštljivosti. Nekorektno?

Kako drugače razložiti, na primer, zloglasni članek - »Čisti hrvaški zrak«, v katerem Dubravka Ugrešić predstavlja »Mr ČHZ«, čistilo, ki »kakor marljivi Mr Clean ali Meister Popera, na Hrvaškem (...) čisti marsikaj«2 in za ČHZ-jem kaže precej nespoštljivo metaforo nove državne politike – manije nacionalne »čistosti« in deratizacije »nečistosti«.

Esej poznamo kot delo, ki združuje pristop znanstvene razprave in literarno obdelavo teksta. Eseji Dubravke Ugrešić sicer ne sodijo izven te široke definicije, vendar je res, da zahtevo po znanstvenem pristopu nekoliko interpretirajo po svoje. Namesto, da bi racionalna analiza, ki jo zahteva znanstven pristop, bila jasna, neposredno izražena in podkrepljena s preverljivimi dejstvi, je ta pri Dubravki Ugrešić globoko zavita v literarna sredstva, nahaja se med vrsticami kakšne pripovedi, namenoma ne temelji (le) na tako imenovanih preverljivih dejstvih in ima rada večpomenske ugotovitve. Lahko rečemo, da je verjetno največja napaka, ki jo lahko storimo pri branju njenih esejev ta, da jih beremo – dobesedno.

Ena od besed, s katerimi je dobro začeti opisovanje ustvarjanja Dubravke Ugrešić, je metafora. Pri tem ne mislim le na to, da avtorica uporablja metafore kot stilistično sredstvo, temveč tudi to, da je njen tekst kot celoto možno jemati v prenesenem pomenu. Pomen (ali pomene) teksta je tako možno poiskati onstran prvotne tekstualne pojavnosti in neposrednih označevalcev. Vendar možnost večih pomenov in različnih branj ni nekaj zaželjenega tam, kjer družbena situacija narekuje, naj vsi mislijo enako. Mogoče prav zaradi tega članki Dubravke Ugrešić v devetdesetih niso dosegli pravega cilja – konstruktivne kritičnosti, ampak so bili vedno razumljeni le površno – kot žalitev. Tako je tudi članek o čistem hrvaškem zraku doživet kot blasfemija. Namen avtorice, da bi drzno spodbudila vprašanja o neomajni pravilnosti nacionalne ideologije s tem, da je za metaforično zaveso nakazovala druge možne konotacije pojmov »čistosti« in »hrvaškosti«, je ostal neuspešen.

Kritične eseje Dubravke Ugrešić iz devetdesetih let lahko prebiramo v njeni najbolj znani zbirki Kultura laži (1995), čeprav je z družbeno kritiko začela že v Ameriškem fikcionarju (1993), zbirki, ki je bolj kot domačemu dogajanju posvečena tuji kulturi. Sledilo je Zabranjeno čitanje (2001), ki se ukvarja s stanjem na globaliziranem (knjižnem) trgu in ki ga bomo izkoristili za predstavitev še ene slikovite metafore. Gre za podobo vzhodnoevropskega pisatelja, oziroma Eeyora - otožnega, pesimističnega in v svoji depresiji vase osredotočenega osla iz knjige Winnie The Pooh. Čisti hrvaški zrak ali Eeyore se lahko bereta kot metafori, obenem pa sta tudi izmišljena akterja avtoričinih del in kot takšna nosita še eno značilnost njenega pisma. Izražena sta namreč v formi idealnega tipa, kar pomeni, če prevedemo v tipologijo starega sociološkega mojstra Webra, da sta posredovana kot abstraktna konstrukta, ki sicer povzemata številna znanja o določenem predmetu ali pojavu, ampak sama ne obstajata v realnosti. Ta priznan analitični postopek pa mogoče ne bi bil tako zanimiv za obravnavo, če pisateljica pri vlivanju svojih opažanj v modelčke idealnih likov ne bi dodala še nekaj posebnih začimb - elemente lastne imaginacije. Med zamišljanjem svojih tipskih likov avtorico velikokrat omreži klasično literarno sredstvo – hiperbola. Vzhodnoevropski pisatelj je sicer mogoče dejansko nekoliko otožen, zatežen in tudi izkorišča zahodnjaške kolege, vendar Eeyore! Ta vas povabi na kosilo, prisili da sami plačate za oba in se nato, da bi pri vas izzval sočustvovanje, pretvarja da, vzhodnoevropski ubožec, ne ve, kako se gre na zahodnoevropski wc!

Hiperbola je lahko prisrčno literarno sredstvo pri katerem z lahnim pretiravanjem pridemo do večjega smeha. Če hiperbolo uporabljamo v literarno zamišljenem svetu – ni nejasnosti. Če jo pa apliciramo na subjekt, ki pripada izventekstualni realnosti, lahko dobimo množico prizadetih posameznikov. Sicer dvomim, da se bo kakšno vzhodnoevropsko društvo pisateljev kadarkoli pritožilo na Dubravko Ugrešić, je pa zato pisateljica imela dosti problemov na drugih poljih, posebej če se zopet vrnemo v devetdeseta, ki so bila še posebej alergična na dvosmiselnost in domišljavost. Iz teh let je vredna omemba še posebej provokativnega eseja »Mi smo dečki«, ki se ga verjetno spomni vsak moški, ki je kadarkoli držal v roki Kulturo laži.  V njej je namreč opisan Jugo-moški, bitje, ki naseljuje prostore bivše Jugoslavije kot pripadnik tovariškega kolektiva z latentno homoseksualnimi nagnjenji, ter kot nemoralna kreatura, popolnoma odgovorna za vojno škodo, ker je obtičala v razvojnem stadiju, v katerem mami – Ženska »popravi razbito, počisti smeti, odstrani moški drek«³.

Nam pa ostane tukaj opaziti še nekaj. Kljub temu, da smo do sedaj navajali najbolj provokativne esejske primere; dejstvo je, da se Dubravka Ugrešić redko poslužuje direktnega napada, kletvice, zmerljivke ali neposredne obtožbe. Njen nastop je veliko bolj prefinjen. Gre za ironijo, pokazateljico protislovij in stalnico v njenih delih. Nasprotnika namreč uničuje z njegovim lastnim orožjem, s korektnimi izrazi diskurza, v katerem nastopa. Pogosto se z zaigrano držo nevednosti odpravi v raziskovanje relativno pričakovanih pojmov (moška odgovornost za vojno) z relativno nepričakovanimi ali »neresnimi« prijemi (odnos fantkov do mamic). Z uporabo spoštljivega patriotističnega besednjaka (»gradnja države za nas vse«, »prihodnost za nas vse«⁴) pa se roga očitnim razpokam med deklarativnim in dejanskim.

V svojih esejih Dubravka Ugrešić opisuje svet kot celoto človeškega delovanja, kot vse tisto, kar vidi okrog sebe, od Oprah showa in tržnice do literature in sveta politike. Zato tudi ne tke svoje eseje (samo) iz »preverljivih faktov«, temveč enakovredno uporablja najrazličnejše sestavine človeškega sveta: lastne izkušnje, govorice, ki jih je slišala od prijateljev in sestavine časopisnih napisov, tako kot izjave iz govorov politikov, ali književne, filmske in umetniške refleksije in citate. Ideje in misli, ki se iz raznovrstnega gradiva porodijo v raznovrstnih smereh, avtorica ureja v kratkih oddelkih, zaradi preglednosti označenih pogosto kar s številkami. Tudi ti oddelki so izraženi skozi različne forme, eden je narativna črtica, drugi je aktualno politični komentar, tretji je pisan v formi e-maila in tako naprej. In čeprav imamo mogoče občutek, da se skozi tekst prebijamo kot skozi gosto zasajen vrt, v katerem skupaj s pomladnimi trobenticami rastejo jesenski jurčki, nas ne spreleti občutek izgubljenosti. Kažipoti so namreč jasni in številni, rdeče markacije pa pogoste. Raznorodni delci teksta so namreč vedno združeni tematsko, saj skozi različne družbene in literarne obrazce predstavljajo točno določen družbeni fenomen, enkrat vzhodnoevropskega pisatelja, drugič jugoslovanskega moškega, tretjič logiko nacionalnega izključevanja.

3. Fragmentiranost in stanje egzila

»Rilke je negdje rekao da priča o uzdrmanom životu može biti ispričana samo u djelićima i fragmentima.«

                                                                                                     (Muzej bezuvjetne predaje)                     

(Urejena) fragmentiranost, razdrobljenost in raznorodnost tako misli kot tekstovnega materiala je izrazita značilnost dela Dubravke Ugrešić od njenega odhoda v tujino. O tej značilnosti pogosto govori avtorica sama, saj fragmentiranost povezuje z intimnim doživljajem sveta po devetdesetem letu – z razpadom določene ideje o totaliteti, o zaključenem in celovitem domačem prostoru. Situacija (samo)prisilnega življenja onstran doma - egzil - vsiljuje egzilantu različne percepcije sveta, pri čemer največjo zmedo povzroča to, da mu vsiljuje tudi novo percepcijo samega sebe, da na koščke lomi posameznikovo lastno idejo o tem, kaj sam v bistvu je. Dubravka Ugrešić je tako zapustila državo zaradi tega, ker se ni hotela identificirati z nacionalnim telesom in njegovo homogeno mislijo, nakar je, kot sama pravi, v tujini postala točno »to, kar doma več nisem: hrvaška pisateljica«⁵. In sicer zato »jer ni zapadnoevropska sredina ne trpi nacionalno indiferentne. Ponosita zapadnoevropska ideologija multikulturalizma traži deklarirane etničke kulturne identitete, da bi im velikodušno mogla dati slobodu samorealizacije«⁶.

Ja, po Dubravki Ugrešić ima tudi evropski Zahod »marljive števce krvnih telesc«⁷ in se ne razlikuje veliko od evropskega Vzhoda. Kljub temu, da je počaščena s številnimi nagradami, kot sta denimo Nagrada Heinricha Manna in švicarsko priznanje za evropsko esejistiko Charles Veillon, neodvisna misel naše avtorice tudi v tujini povzroča podobno zmedo kot doma. Neka recenzentka je na primer priznala, da jo Ugrešićina ne-jasna, ne-neposredna misel utruja: »This makes for thought-provoking reading, but I also found it rather exhausting(...) They give no answers,but rather encourage you to take up a pen and write down your own«.⁸ Clive James, avstralsko-britanski publicist, radio in tv-voditelj, ki Ugrešićevo sicer uvršča med najbolj vplivne intelektulce 20. stoletja, pa dilemo odkodiranja teksta razrešuje bolj ali manj isto, kot so to razrešili Ugrešićkini sodržavljani devetdesetih – z dobesednim, neprenesenim branjem. Pravi: »For her, Yugoslavia lingers in the mind and heart as the dreamed reality, whereas Croatia is the living nightmare«.⁹ In tako je tudi v tujini njena kompleksna misel zopet dojeta skozi infantilno za in proti formo.

Kot notico naj še dodam zanimivost, da tudi literarno delo Dubravke Ugrešić povzroča enako »začudenost« zahodnih bralcev. V tujini je Ugrešićeva izdala dva romana, Muzej bezuvjetne predaje in Ministrstvo za bolečino, za slednjega pa novinar londonskega Timesa, kjub pohvalni oceni pravi: »Such a fusion of genres, some tending towards the documentary, can make you wonder if this is a novel at all«.¹⁰

4. Kje je dom?

- Nemoj ostati – kaže mi Crnac. – Bit ćeš ovdje Crnac kao i ja.

- Meni je to prirodno – kažem. – Ja sam i kod kuće, među svojima, Crnac.

- Imaš pravo – kaže moj Crnac. – Mi Crnci smo svugdje Crnci.

                                                                                                (Američki fikcionar)

Pri obravnavanju dela Dubravke Ugrešić v domačem prostoru smo se do sedaj osredotočali na obdobje devetdesetih let prejšnjega stoletja. Neizogibno sledi vprašanje – ali je Dubravka Ugrešić danes končno prišla domov? Dovolite mi, da se pri koncu te razprave in poskusu odgovora poslužim materiala, ki ga Ugrešićeva redno uporablja v svojih esejih – osebne izkušnje. Pred kakšnim mesecem sem se namreč znašla v Reki, v knjigarni V.B.Z., v kateri lahko najdete vse, kar ponujajo podobne ekskluzivne prodajalne uglednih založniških hiš, od bogate ponudbe tuje literature in strokovno podkovanih prodajalcev do elegantnega izbora planerjev po astronomskih cenah. Sama sem iskala le Ministrstvo za bolečino. Ob omembi dela in pisateljice me je gospa strokovna prodajalka nekoliko čudno pogledala, določen čas prebirala po tipkovnici in nato na plan privlekla zbrana dela Slavenke Drakulić, sicer tudi ene izmed (samo)izgnanih coprnic, ki trenutno živi na Švedskem. Ko sem jo opozorila, da Ministrstva za bolečino ne bo našla med Drakulić temveč Ugrešić je brez zadrege odgovorila: »Ah, vi mislite na tisto, no tisto drugo! Vedno pozabim kako ji je ime«. Poleg tega, da je niso poznali, v V.B.Z. niso imeli nobene Ugrešićine knjige, kar je nenavadno, če vemo, da je leta 2002 izšla kolekcija osmih zbranih del, ali da je zadnja izdaja Nikog nema doma - zbirka esejev, ki se ukvarja s statusom vzhodne Evrope - stara le dve leti. Kljub temu me omenjeni dogodek ni prepričal v nerazgledanost osebja, temveč v tisto, kar je redno opazno pri pregledu hrvaške (ali slovenske ali srbske ali bosanske) kulturne scene. Dubravka Ugrešić, ena najbolj uveljavljenih književnic iz bivših jugoslovanskih dežel, je tam, kjer je nekoč bila doma, danes popolna neznanka.

V problemu izginotja bivših jugoslovanskih intelektualcev Ugrešićeva ni sama. Vendar zadnja leta določeni izgnanci prihajajo nazaj. Slavenko Drakulić na Hrvaškem uspešno trži mogočna hiša Profil, zopet se sliši tudi ime Predraga Matvejevića, le Dubravke od nikoder. Zakaj? Mogoče zato, ker se veliki prozaist in humanist Matvejević zavzema za ponovno povezovanje in sožitje bivših jugoslovanskih narodov, Profil pa ponuja Drakulićevo kot pisateljico, kateri naj bi bile »ljubav i bol« - »opsesivne teme«¹¹. Precej neškodljivo. Edino Dubravka Ugrešić še vedno ne odstopa od trmoglavega opozarjanja na odgovornost, ki je še nobeden ni sprejel do preteklosti: »Ja naprosto ne zelim da se zaboravi činjenica da je ta sredina okrutno postupila ne samo prema nekolicini tzv. umjetnika, sto bi se u tom slucaju moglo statisticki svrstati u incident, nego da je jos okrutnije istjerala gomilu anonimnih ljudi, sto s posla, sto iz zemlje, sto iz njihovih kuca, sto sve zajedno«.¹² Pa ni v tem zdaj že malo dolgočasna in anahronistična? Je mogoče že res čas, da pozabimo vse, kar je bilo in se v skladu z najnovejšimi multikulturnimi trendi ponovno usmerimo v povezovanje bivšega jugoslovanskega prostora? Ne, pravi Ugrešićeva, povezati se komaj tedaj »kad su jasno uspostavljene granice i kada nema opasnosti  za takozvani nacionalni kulturni identitet«¹³ ni nič drugega kot licemerstvo. Z opozarjanjem na slednje dejstvo Ugrešićeva ostaja edini party poper¹⁴ v trendovskih zabavah medkulturnega povezovanja. Namerno ostaja med maloštevilno evropsko manjšino – neopredeljenimi. V kateri državi pa naj bi kot takšna lahko sploh pristala? Zato raje zavestno ostaja »zunaj«, izven medijev, izven držav, izven nacionalnih kultur.