Anton Podbevšek (1898-1981), kultni samohodec, na katerega se štorije in šušljanja okoli pesnikovanja gosto lepijo, je za svoj čas bombastični, dinamitni literat, ki naj bi po lastnih besedah do svojega štirinajstega leta izčrpal že vse tradicionalne forme pisave in se od posnemanja Cankarja, Murna in ostalih zimzelenih književnikov obrnil v umetnost estetskega, moralnega in političnega prevrednotenja; temu v znak pa so Koseski v Podbevškovem žepu, letak ljubljanskega reklamnega podjetja, ki vabi na njegov nastop, pištola pod suknjičem ter še kakšen Podbevškov inovativni izcedek samo poza žive umetnine boemsko zadimljenega pesnika.

Danes bi Anton Podbevšek po svoji popularnosti v cvetu svojega avantgardnega preizkušanja v prvi polovici 20. stoletja lahko spominjal na pop pevca s pomanjkljivimi vokalnimi sposobnosti (pod pomanjkljivo bi na tem mestu prišteli Podbevškovo slovnično operiranje, (ne)obvladanje jezika). A po drugi strani pa v tem istem pomanjkljivem trenutku znan in prepoznaven Novomeščan polni koncertna (v našem primeru knjižničarska) prizorišča po Sloveniji in si vsakič prisluži bučen aplavz in še bučnejši odziv po predstavi – v dobrem ali v zelo slabem smislu, odziv poslušajoče publike nikoli ni mlačen.

Demon v slovenski literaturi, prvi surrealist, ekspresionist s posebno etiketo napol nevarno in neužitno v našem prostoru ni raztreščil samo poezije, temveč tudi politiko, s svojo, morda celo pretirano zunanjo avantgardno držo, pa je bil sprva že krepko zradiran z zemljevida slovenske književnosti.

Vsem avtorjevim poskusom revijalne in knjižne objave, ki jih bom omenjala nekoliko kasneje, na koncu zadosti Človek z bombami, ki je sicer pripravljen že leta 1919, a izide v samozaložbi šest let kasneje (1925). Podbevškova knjiga pesmi, naslovljena Človek z bombami, založniške pravice so v rokah pesnikove žene Štefanije Ravnikar-Podbevšek (poudarjena je tudi zapisana opomba: 'posebno pa glede prevajanja'), je na videz drugačna od drugih zaradi večjega formata (gre za natisk na format A4 velikosti); posebna je zaradi na rob platnice dodanih komentarjev oz. kritik k zbirki (izjava psihiatra dr. Alfreda Šerka Podbevškove pesmi primerja z deli svojih pacientov); prav tako pa se od ostalih zbirk med listanjem razlikuje tudi po zunanji formi - dinamitne literarne umetnine ne sestavljajo tradicionalne pesniške vrstičnice, temveč nered zunanje forme številčno pičle zbirke – v zbirki je objavljenih le 9 (sicer nekoliko daljših) pesmi ter cikel pesmi, ki napoveduje oblikovni kaos, neposlušnost pesmi in pesmi v verzih. Ob Podbevškovi popularnosti, ki je vidna na njegovih literarnih večerih in hkrati ob drzni drži nekoliko drugačnega, bolj vznesenega literata, ki se po trušču in pozornosti razlikuje od tradicionalnega avtorja-recitatorja ter tudi obenem po veliki, intuitivni svobodi v lastnih tekstih, bi lahko aplicirali na danes najpopularnejšega slovenskega pesnika Tomaža Šalamuna, ki na nekem literarnem večeru nedolgo nazaj izjavi, da mu pesmi narekuje magma jezika. Zdi se, da je Podbevškovo zorenje misli na papir podobno intuitivno in hkrati podobno vzneseno ter kdaj nerazumljeno in hermetično kakor Šalamunovo (pri tem imam v mislih posamezna Šalamunova branja nekaterih avtorskih pesmi).

Podbevškova famozna zbirka Človek z bombami (ena in edina, za razliko od Podbevška, ki je pesniško umolknil po izidu zbirke in od 1919 do srede 60. let 20. stoletja, ko je v novem času neodmevno spet sedel za pisalno mizo, ni več pesnil, je Šalamun-novodobni Podbevšek pesmi nanizal že v 37 zbirkah) je draž pesnika, ki je oral ledino slovenskega avantgardizma ter z besedami v razmeroma kratki zbirki pesmi zasejal obetajoče ideje poznejšega Kosovelovega razmišljanja ter hkrati v svojih najbolj plodnih (sicer samo nekaj let trajajočih) časih pisanja kot vnetljivi eksploziv usodno zadel ob kritiško pero Josipa Vidmarja (Denis Poniž, ki je po Katarini Šalamun-Biedrzyecki vidnejši proučevalec Podbevškove poezije, Vidmarju denimo očita literarno represijo iz preveč? udobnega naslonjača ter škodno zanikanje avantgarde in z njo omenjenega pesnika večjega formata, kot mu je v literarni zgodovini bilo priznano).

Pa je pesnik, ki v Človeku z bombami poje »kakor brezumen o samem sebi«, ki se v pesmi razglasi za »Izumitelja na Zemlji.«, ki je navajen (avantgardističnega) strupa in hoče jemati neprenehoma večje in močnejše doze, ki bi rad postal »nebeški slikar« in ki »Čarovniku iz pekla.« postavlja spomenik, res nenadomestljiv demon časa, ki (na)črtuje kaos ter ostale značilne poteze avantgarde, ali pa je novomeški pesnik samo prvi slovenski eksperimentalec, ki se je soočil z avantgardnim momentom, se priliznil netradicionalni pisavi, se v njen srečal s svojo samooklicano podobo ter nenazadnje postal velika literarna zvezda svojega časa, oblečena v jeans samo zato, ker je z avantgardo poskušal prvi tako javno in tako na glas?

Bi Podbevška lahko označili za naključnega provokatorja, ki je znal z nastopom, ki je zanalašč poudarjal svojo 'slučajno' norost, blaznost, hiperprofijo jaza, svoj sebični svet besed, v katerem je obvladal morda toliko filozofije, da je lahko tudi njega rodila iz niča in mu dala recitacijska krila, da so njegove pesmi izzvenele še bolje in si zaslužile aplavz množične publike, ki ga v nastopu najbrž ni razumela. Je človek z bombami sledil Nietzschejevi sintagmi »Nisem človek, sem dinamit?« In danes na Podbevška pomisli Tomaž Šalamun, ko govori o »historični realizaciji«, ki mu daje prostor v slovenskem kanonu za 37 pesniških zbirk, Podbevšek pa se je le z eno usedlal v izpisani čas, zgodovino, v slovensko literaturo, nenazadnje tudi v berila gimnazijcev, kjer načeloma pristanejo tisti avtorji, ki v književnosti zares nekaj pomenijo? Ali pa je Podbevškova pisava pač tako značilna po svoji drugačnosti in pionirskosti, da si ne zasluži le naziv 'preobrat v literaturi', temveč globlje raziskovanje med različno ubranimi in uglašenimi pesmimi po nareku avtorjevih misli v smislu - »Bog hoče.«. 

Anton Podbevšek, v naslovu pesmi »Izumitelj na Zemlji.« je ne glede na kakovost pisanja, ki ga je intenzivno preigraval le nekaj let svojega mladostniškega, mladega ali pa morda bolje – mlajšega življenja, po vsem trušču in hrušča, ki ga je povzročil ne samo popularni pevec zgodnje pesniške generacije 20. stoletja, temveč tudi prva prava simpatija avantgarde pri nas, je že po slogu življenja in nato po slogu besed izumil domačno preigravanje bolj hermetičnih, zapletenih, filozofskih ter na drugi strani skoraj ljudskih sintaks – »V pravljičnem gorovju - … - sem pel kakor brezumen o samem sebi, Atwoodovem padalu.«

In če se za avantgardo spodobi umetnik, ki reprezentira samega sebe, Podbevšek v zgornji vrstici omenjen naslov pesmi pravilno podpiše »(Ob mojem 17. letu.)«; kaj, če sploh kaj, pa je s to isto pesnijo bralcem želel sporočiti novomeški avtor, pa niti ni več najpomembnejše, saj je pot do razmišljanja, kaj sem hotel povedati, v tem primeru vredna čistega pesniškega zlata in hkrati jeklenega brona.

Podbevškova revijalna dejavnost, ki poteka v približno istem času, ko pesnik tudi sam največ spiše pri Novomeški pomladi ter reviji Trije labodi (1922, Podbevšek, Vidmar in Kogoj, glavni sodelavec je bil Božidar Jakac) doda (ne)potrebnih začimb, ki skušajo utopično prevetriti glavno literarno gardo; a kot se izkaže v tem času, slovenski tisk za literaturo ni pripravljen na svobodomislenega rimbaudovca Podbevška, ki kasneje izda svojo revijo in jo nesramno obleče v rdeče, poimenuje jo namreč Rdeči pilot. (1920) 

Novomeški avtor je iz uredništva Treh labodov izstopil, ker se je že po izidu prve številke izkazalo, da Vidmar v uredništvu še vedno favorizira »čisto umetnost«, medtem ko se je Podbevšku slednje zdelo zgolj preveč preživeta uredniška praksa. O vetrovnem dogajanju na slovenski literarni sceni je takrat poročal celo nemški Der Sturm (Die Junge Slovenische Kunst).    

Za Podbevškov prvi poskus pesniškega avtorskega dela sicer velja cikel futurističnih pesmi Žolta pisma (leta 1915 je Podbevšek cikel nespametno poslal tedanjemu uredniku Ljubljanskega zvona Janku Šlebingerju, ki je pesmi elegantno odklonil in jih označil za »nesramno bagatelizacijo jezika« v zbirki rebusov), Podbevškov verz v neizdanih Žoltih pismih je svoboden, besede pa so mestoma res nesramno nelogične, zlasti pri nekoliko drugačnem rimanje (bičev-kričev, prsi-frzi).  

Zdi se, da Podbevšek s ciklom Žoltih pisem ni zares vztrajal, je pa rokopis Človeka z bombami v začetku leta 1921 predložil Jugoslovanski knjigarni, ki je pesmi zavrnila, saj naj bi bilo sporno Podbevškovo urednikovanje socialističnega glasila Naprej, ki ga je pesnik sprejel istega leta. Čeprav je na tem mestu treba omeniti, da se Anton Podbevšek v pesmih ni zares politično angažiral. V Človeku z bombami se prej spogleduje s preveč svobodno metaforiko, verzom in ritmom, kot kakšno manj svobodno, manj lastno in individualistično ideologijo. Če bi hoteli govoriti o manifestu, bi njegova pisava bila prej manifest, namenjen avtorju samemu, Himno o carju mavričnih kač. Podbevšek recimo podpiše (Ob solnčnem zatonu k mojemu 21. letu, eden izmed številnih osnutkov za godbo v valovih) – a je godba v valovih zgolj njegovo doživljanje, v pesmi avtor recimo pripoveduje o vožnji na motornem kolesu, o blaznosti preskakovanja med svetovi, mislimi – zdi se, da bralčeva interpretacija še vedno ostane na nivoju avtorjevega lastnega preigravanja z umetnostjo, tudi potezami avantgarde, predvsem pa z lastnimi mislimi, asociativnim narekovanjem ter mestoma nelogičnim sporočanjem pesmi, kar pa je spet problem ali pa neproblem avtorja samega.

Podbevškovi naslovi pesmi, npr. Na deželi., Himna o carju mavričnih hlač., Električna žoga., Čarovnik iz pekla., Plesalec v ječi., izzvenijo otroško, skoraj hudomušno, medtem ko naslovi V pravljičnem gorovju – obsvetljeval ga je rdeči polumesec, ki se mi je zdel kakor zakrivljeno bodalo, oškropljeno s krvjo – sem pel kakor brezumen o samem sebi, Atwoodovem padalu., Titanova serenada., Ob dnevu vpoklica na kolodvoru., Izumitelj na Zemlji., O prerijskem bivolu. (Kakor suličast tempelj so njegovi rogovi), udarijo z neposrednim hermetizmom, pa tudi z globljo mislijo?  

Preroški ali pa morda nalaščni suma sumarum Podbevškovega takratnega ter zapuščinskega literarnega ustvarjanja bi lahko bil zapisan ob koncu zbirke v Plesalcu v ječi.: »In moj glas se je tresel v prečudnih valovih, ko sem tulil kakor slon, ki dirja iz območja prihajajočih puščavskih vetrov, da so me prestrašeno zrle tope vojaške straže: Jaz, ki sem že kost in koža, ne bom umrl!«

Nekočna lepa popotnica za zdajšnji čas pa se izpod peresa dr. Franca Steleta v Domu in svetu glasi nekako takole: »… velika množica takozvanih 'umetnikov' se udejstvuje še vedno tako, kakor bi se spodobilo v srednjem veku. Malokdo upošteva, da bi bilo potrebno izvajati tudi na izrazito duševnem polju dalekosežne posledice Kopernikovega odkritja v 16. stoletju. Med zelo majhnim narodičem, kakor smo pač Slovenci, je Anton Podbevšek prvi, ki je napravil nenavadno velik korak naprej od Otona Župančiča.«

Danes Anton Podbevšek ni podpisan le pod samozaložniški prvenec Človeka z bombami iz leta 1925, temveč je njegovo ime tudi na ponatisu zbirke (1991), ki je izšel pod veščim očesom urejevalca Denisa Poniža, ki je nanovonatisnjenega Človeka z bombami pospremil z vsemi spodobnimi študijami in literarnimi častmi. Za morda še trdnejši obstoj slovenskega kultnega avantgardista je od 13. novembra pod taktirko Znanstvenoraziskovalnega centra SRC SAZU v sodelovanju z Inštitutom Jožefa Štefana na voljo elektronska izdaja Zbranih pesmi, kjer je zajeta še neobjavljena Podbevškova zapuščina, faksimile rokopisov, ter kasnejši avtorjevi popravki. Uredništvo, prepise, komentarje in opombe ob elektronski izdaji prevzel Marijan Dović.

Literarna zapuščina klasičnega neklasika v slovenski literaturi, ki se je navduševal nad Nietzschejevo filozofijo in poezijo Walta Whitmana, v elektronski različici omogoča sledenje popravkov istih pesmi 'človeka z bombami' ter spremljanje kasnejšega pasivnega in bolj ali manj neodzivnega Podbevškovega literarnega razvoja oziroma nazadovanja. Kulturni ustroj v novomeškem pesniku se je kasneje mogoče res razmahnil na širše polje umetnosti, tudi na polje slikarstva, a nikoli več ni bil tako bučen in prepoznaven kot pri Podbevškovem pesnjenju v prvi polovici 20. stoletja.