Kaj je književnost, kaj je jezik, itd.??

Književnost je jezik s pomenskim nabojem.

„Vrhunska književnost je, preprosto rečeno,  jezik s pomenskim nabojem najvišje možne stopnje.” (E. P. v Kako brati).

Toda kateri jezik?

Govorjeni ali pisani?

Govorjeni jezik je šum, razporejen v sistem mrmranja, sikanja, itd. Temu pravijo ‚artikulirani’ govor.

Kar pomeni, da bolj ali manj približno enako opredeljujemo različne šume, ki so ponazorjeni z

a, b, c, d, itd.?

Pisani jezik, kot sem zapisal v uvodnem poglavju, je lahko (npr. v Evropi, itd.) sestavljen iz znakov, ki ponazarjajo raznolikost teh šumov.

Obstaja bolj ali manj tog dogovor o tem, da bodo skupine teh šumov oziroma znakov bolj ali manj ponazarjale nek predmet, dejanje ali stanje.

 mačka, gibanje, roza.

Druga vrsta jezika izvira iz slike mačke ali nečesa, kar se premika oziroma je, ali skupine stvari, ki se pojavlja v določenih okoliščinah oziroma si deli isto lastnost.

PRISTOP

V našem sodobnem svetu ne šteje toliko, na katerem mestu začnete preučevati nek predmet, če pri preučevanju vztrajate, dokler ne pridete spet do izhodišča. Recimo, če začnete na sferi ali kocki; vztrajati morate, dokler si je niste ogledali z vseh strani.  Če premišljujete, na primer,  o svojem predmetu kot o mizi ali stolu, morate vztrajati, dokler nima treh nog in stoji sam od sebe oziroma štirih nog in se ne prevrne tako zlahka.

ČEMU KORISTI JEZIK? ČEMU PREUČEVATI LITERATURO?

Jezik je bil očitno ustvarjen za in, očitno, služi komunikaciji.

            ‚Književnost je novica, ki OSTANE novica.’

Tukaj gre za približke. Vaša komunikacija je lahko bolj ali manj točna. ZANIMANJE za neko izjavo je lahko bolj ali manj trajno.

Jaz, na primer, ne morem izčrpati svojega zanimanja za Konfucijev Ta Hio ali Homerjeve pesnitve.

Zelo težko je brati isto detektivko dvakrat.

Recimo raje, da lahko samo zelo dobra detektivka prenese drugo branje, po zelo dolgem časovnem intervalu in ker je pritegnila tako malo bralčeve pozornosti, da jo je skoraj popolnoma pozabil.

Kar opisujem zgoraj, so naravni pojavi, ki služijo kot mera oziroma inštrumenti. Niti dva človeka ne določita mer enako.

Kritik, ki ne pusti osebnega pečata, in ne v meritvah, ki jih je sam jemal, je zgolj nezanesljiv kritik. Ne meri, temveč ponavlja rezultate drugih.
 

KRINO, izbrati zase,            izbirati. Tak  je pomen te besede.

Nihče ne bi bil tako neumen, da bi mene prosil, naj zanj izberem konja ali avtomobil.

Pisanello je konje slikal tako, da njegovih slik ni bilo mogoče pozabiti, in Milanski vojvoda ga je poslal v Bologno, naj KUPI konje.

Zakaj podobnega ‚čuta za konje’ ne moremo prenesti na proučevanje literature je že od nekdaj presegalo moje razumevanje.

Pisanello si je moral OGLEDOVATI konje.

Mislili bi si, da bi nekdo, ki bi se rad podučil o poeziji, moral narediti eno ali oboje od naštetega, to se pravi: ogledati si jo ali jo poslušati. Morda bi celó razmišljal o njej?

In če bi potreboval nasvet, bi šel do nekoga, ki bi VEDEL nekaj o njej.

Če bi želeli izvedeti nekaj o avtomobilu, bi šli do človeka, ki je enega naredil in ga tudi vozil ali do tistega, ki je o avtomobilu le nekaj slišal?

Če bi izbirali med dvema možema, ki sta naredila vsak svoj avtomobil, bi šli k tistemu, ki je naredil dober avtomobil ali k tistemu, ki je naredil kripo?

Bi si ogledali pravi avto ali le njegove specifikacije?

Če gre za poezijo, obstaja, oziroma se zdi da obstaja, dosti takega, kar si je mogoče ogledati. In zdi se, da je na voljo zelo malo avtentičnih specifikacij.

Dante je rekel: Kancona je uglasbena kompozicija besed.

Ne poznam boljšega izhodišča.

Coleridge ali De Quincey je rekel, da so poteze odličnega pesnika povsod prisotne in nikjer vidne kot izrazito  gonilo, ali nekaj takega.

To bi bilo nevarnejše izhodišče. Verjetno pa drži.

Dantejeva izjava je boljše izhodišče, ker bralca oziroma poslušalca vodi skozi tisto, kar dejansko vidi oziroma sliši, namesto da bi usmerjala njegov um od te stvarnosti k nečemu, o čemer je mogoče le približno sklepati oziroma predpostavljati NA PODLAGI stvarnosti, in kar ne more biti podprto z ničemer drugim, kot le z določenim in omejenim
segmentom stvarnosti.

ABC of branja (ABC of reading) je Ezra Pound (1885-1972) izdal leta 1934, v njej je postavil zakonitosti razumevanja in razlaganja literature, s posebnim poudarkom na poeziji.