Nora Barnacle, ? 12. julij 1904                                              60 Shelbourne Road, Dublin

Moja draga Čebelica Mala!

Pozabil sem – jutri (v sredo) se ne moreva videti, morava pa se v četrtek ob isti uri. Upam, da si moje pismo lepo spravila v posteljo. Tvoja rokavica je vso noč ležala ob meni – z odpetimi gumbi – sicer pa se je vzdržala neprimernega obnašanja – kot Nora. Prosim, snemi si tisti prsni oklep, ker nerad objemam poštni nabiralnik. Me slišiš? (Se že smeji.) Moje srce – tako kot praviš – da – čisto tako

            Petindvajsetminutni poljub na vrat.

                                                                                  AUJEY (op.ur.: podpis ni najbolj čitljiv)

Nora Barnacle, 15. avgust 1904                                             60 Shelbourne Road, Dublin

Moja draga Nora!

Ura je ravno odbila ena. Domov sem prišel ob pol dvanajstih. Od takrat sem posedal v naslonjaču kot kak norec. Nič nisem mogel narediti. Nič ne slišim, razen tvojega glasu. Kot norec sem, ko poslušam, kako mi praviš »Dragi«. Danes sem užalil dva moška, ker sem se hladno poslovil od njiju. Hotel sem poslušati tvoj glas, ne njunega.

Ko sem s tabo, pustim za sabo svojo zaničljivo, sumničavo naravo. Želim si, da bi zdaj tvojo glavo lahko čutil na svojem ramenu. Mislim, da bom šel spat.

To stvar ti pišem že pol ure. Boš mi sama kaj napisala? Upam, da mi boš. Kako naj se ti podpišem? Sploh se ne bom podpisal, ker ne vem, kako naj se imenujem.

Nora Barnacle, okoli 1. septembra 1904                    St. Peter's Terrace 7, Cabra, Dublin

Srčece!

To jutro sem tako dobre volje, da vztrajam pri tem, da ti pišem, pa če ti je všeč ali ne. Sicer pa nimam nobenih nadaljnjih novic, ki bi ti jih lahko sporočil, razen da sem včeraj zvečer svoji sestri povedal zate. Bilo je zelo zabavno. Čez pol ure grem ven, ker se dobim s Palmierijem (op.ur.: učiteljem solo petja), ki bi rad videl, da bi študiral glasbo, in na poti tja bom šel mimo tvojih oken. Sprašujem se, ali boš tam. Sprašujem se tudi, ali te bom lahko videl, če si tam. Verjetno ne.

Kako lepo jutro! Tista lobanja, ti poročam z veseljem, me včeraj ponoči ni prišla mučit. Kako sovražim Boga in smrt! Kako mi je všeč Nora! Seveda te te besede šokirajo, pobožno bitje, kakršno si.

Zjutraj sem zgodaj vstal, da bi dokončal zgodbo, ki jo pišem. Ko sem napisal eno stran, sem se odločil, da bom raje napisal pismo tebi. Poleg tega si predstavljam, da ne maraš ponedeljkov in da bi te lahko moje pismo spravilo v boljše razpoloženje. Ko se počutim srečnega, čutim noro željo, da bi to zaupal vsakomur, ki ga srečam, ampak še veliko srečnejši bi bil, če bi mi dala enega svojih žvrgolečih poljubov, ki mi jih tako rada daješ. Spominjajo me na kanarčke in njihovo petje.

Upam, da te je to jutro tista strašna bolečina že zapustila. Oglasi se pri starem Sigersonu in naj ti napiše kak recept. Težko ti bo slišati, da moja prateta (op.ur.: verjetno teta Joyceove matere) umira od neumnosti. Prosim, naj te opozorim, da imam trenutno trinajst tvojih pisem.

Poskrbi, da boš dala tisti svoj vojaški steznik gospodični Murphy – mislim, da bi ji lahko podarila kar celo vojakovo uniformo. Zakaj nosiš te odvratne stvari? Si videla kdaj moške, ki se vozijo okoli z Guinnessovimi avtomobili, oblečeni v ogromne plašče iz grobe volne? Poskušaš narediti iz sebe osebo, kot je ena izmed njih?

Ampak tako trmasta si, da nima smisla, da ti kaj govorim. Moram ti povedati še kaj o svojem prijetnem bratu Stannieju. Na ½ oblečen sedi za mizo, bere knjigo in se tiho pogovarja sam s sabo: »Naj gre nekam« - avtor knjige – »Kdo za vraga je rekel, da je to dobra knjiga«, »Neumni zmešani bedak!« »Sprašujem se, če so Angleži res najbolj zabit narod na tem božjem svetu« »Preklet angleški bedak« itd. itd. ....

Adieu, moja draga preprosta, temperamentna, globokoglasa, zaspana, nepotrpežljiva Nora. Sto tisoč poljubov.

                                                                                                                                             JIM

Nora Barnacle Joyce, 21. avgust 1909                                   44 Fontenoy Street, Dublin

Moja draga mala Nora!

Mislim si, da si zaljubljena v mene, kajneda? Rad si te zamišljam, kako bereš moje verze (čeprav si potrebovala pet let, da si jih odkrila). Ko sem jih pisal, sem bil čuden, osamljen fant, ki se je ponoči sam sprehajal in mislil na to, kako ga bo neko dekle nekega dne ljubilo. Ampak nikoli se nisem mogel pogovarjati s puncami, ki sem jih srečal po raznih hišah. Njihov narejeni način obnašanja me je vedno v hipu ustavil. Potem si prišla ti. Na nek način nisi bila dekle, za katero sem sanjal in pisal verze, ki se ti zdaj zdijo tako polni čara. Mogoče je bila to (takšna, kot sem jo videl v domišljiji) punca, ki jo je kultura minulih generacij oblikovala v nenavadno, resnobno lepotico, žensko, za katero sem napisal pesmi kot sta »Gentle lady« in »Thou leanest to the shell of night«. Toda potem sem sprevidel, da je lepota tvoje duše zasenčila lepoto mojih verzov. V tebi je bilo nekaj višjega kot vse, kar sem položil vanje. In zato je ta knjiga pesmi zate. V njej je hranjena želja moje mladosti in ti, ljubica, si bila izpolnitev te želje.

Sem bil krut do tebe? Vsaj ene krutosti nisem kriv. Nisem ubil tople, impulzivne, oživljajoče ljubezni tvoje bogate narave. Poglej zdaj, najdražja, v globine lastnega srca in mi reci, da ob mojem spremstvu skozi življenje nisi nikdar opazila, da bi se ti srce staralo in postajalo trše. Ne, sedaj si sposobna globljega in bolj prefinjenega čustvovanja kot takrat. Povej mi, čisto moja mala Nora, da je bilo življenje ob meni zate dobro in sam ti bom brez zadržkov povedal, kaj vse mi pomeni to, da si moja družica.

Veš, kaj je biser in kaj opal? Moja duša je bila lepa, ko si prvič pohajkovala proti meni skozi tiste sladke poletne večere, toda njena lepota je bila bleda, brezstrastna lepota bisera. Tvoja ljubezen je šla skozi mene in zdaj čutim, da je moj um podoben opalu, da je – poln čudnih, negotovih odtenkov in barv, toplih luči, hitrih senc in ponikajoče glasbe.

V kakšni agoniji sem, Nora, dragica, ker ne vem, kako naj zberem denar, da bi lahko pripeljal Evo (op.ur.: Eva je bila Joyceova sestra, osmi otrok po vrsti v družini) in da bi lahko prišel sam, pa tudi, da bi se lahko odpravil v Galway pogledat tvoje. Danes sem pisal tvoji materi, ampak v resnici si jih ne želim obiskati. Govorili bodo o tebi in o stvareh, ki so mi neznane. Grozljivo me je strah že tega, da bi mi kdo pokazal tvojo sliko, ko si bila še dekletce, ker si bom mislil: »Takrat je nisem poznal in tudi ona ni poznala mene. Ko se je zjutraj počasi sprehajala k maši, je na cesti svoj dolg pogled včasih namenila kakšnemu fantu. Drugim, ne meni.«

Prosim te, ljubica moja, bodi potrpežljiva z mano. Absurdno ljubosumen sem na preteklost.

Bodi srečna, dokler ne pridem, moja Nora čistega srca. Naroči Stannieju (op.p.: Joyceovemu bratu), naj mi pošlje polno denarja in to hitro, da se bova lahko kmalu videla. Se spomniš, kako sem te enkrat ravnodušno vprašal: »Kje se bova videla nocoj?« in si mi brez premisleka rekla: »Kje se bova videla, to te zanima? V postelji, verjetno.«

Magari! Magari! (op.ur.: »Magari« v italijanščini izraža nekaj takega kot: Da bi le bilo tako.)

Harriet Shaw Weaver, 30. julij 1919                          Universitätstrasse 29, Zürich

Draga gospodična Weaver!

Pišete mi, da se vam zdi, da kaže zadnja epizoda, ki sem vam jo poslal (op.ur.: Sirene), znamenja nekakšnega popuščanja ali dolgoveznosti. Odkar sem prejel vaše pismo, sem to poglavje večkrat ponovno prebral. Vzelo mi je pet mesecev, da sem ga napisal, in vedno, ko zaključim kako epizodo, moj um pade v stanje prazne otopelosti, iz katerega se, tako se zdi, tako jaz kot nesrečna knjiga ne bova nikoli več pobrala. Gospod Pound mi je v precejšnji naglici pisal z neodobravanjem, a menim, da njegovo nasprotovanje sloni na neupravičenih temeljih in da gre vzrok zanj v glavnem pripisati raznovrstnim zanimanjem njegovega občudovanja vrednega in energičnega umetniškega življenja. Gospod Brock (op. ur.: A. Clutton Brock, ki je delal za Times Literary Supplement, literarno prilogo revije Times) mi je tudi pisal in me prosil, naj mu pojasnim metodo (ali metode) tovrstne norosti, ampak te metode so tako mnogotere, menjavajoč se od ene ure dneva do druge, od enega telesnega organa do drugega, od epizode do epizode, da mu ne bi mogel poskusiti odgovoriti, pa naj še tako cenim njegovo kritično potrpežljivost…. Če so bile Sirene spoznane za tako nezadovoljive, mi ne ostaja dosti upanja, da bodo Kiklopi ali kasneje epizoda o Kirki deležni kaj več odobravanja; povrhu je nemogoče, da bi ta poglavja pisal hitro. Vse potrebne sestavine se bodo zlile šele po daljšem bivanju skupaj. Priznam, da je Ulikses skrajno utrudljiva knjiga, toda obenem je edina knjiga, ki sem jo ta trenutek sposoben pisati….

Beseda žgoč nosi za moj praznoverni um posebno pomenljivost ne toliko zaradi kake lastnosti ali odlike pisanja samega kot zaradi dejstva, da se da razvoj knjige pravzaprav primerjati z naraščanjem peščenega curka, ki vrezuje like na steklo ali kovino. Takoj ko kako osebo omenim v knjigi ali jo vanjo vključim, izvem za njeno smrt, odhod ali nesrečo: in vsaka epizoda zapovrstjo, ki se ukvarja z določenim področjem umetnosti in kulture (z retoriko ali glasbo ali dialektiko), pusti za sabo požgano polje. Odkar sem napisal Sirene, ugotavljam, da mi je nemogoče poslušati kakršno koli vrsto glasbe….

Ker ste vi oseba, ki je mojo knjigo Umetnikov mladostni portret predstavila pozornosti javnosti, bom zelo hvaležen, če boste od mene sprejeli rokopis tega dela. Trenutno se nahaja v Trstu in takoj, ko bodo tamkajšnje okoliščine ugodnejše, jo bom dobil in jo poslal naprej vam….

Josephine Murray, zgodaj leta 1920                                                  Via Sanita 2, Trst

Draga teta Josephine!

Upam, da si dobro in da je operacija, o kateri si govorila, minila uspešno. Rad bi podatke o Cerkvi naše Gospe, Star of the Sea - ima na morski strani bršljan, rastejo drevesa na Leahyjevi terasi ob strani ali bliže, in če je tako, kaj je s temi stopnicami, ki vodijo k obali? Hočem tudi vse informacije, ki mi jih lahko daš, babje čenče, dejstva itd. o Porodnišnici Hollis Street. Dokler ne pridem do njih, bosta dve poglavji moje knjige ostali nedokončani, tako da ti bom zelo hvaležen, če boš zame pripravljena žrtvovati par uric svojega časa in mi napisati dolgo pismo z vsemi podrobnostmi. Moj roman je preveden v švedščino. Italijanski prevod Exiles izide aprila. Ameriški cenzor je zažgal vse izvode zadnje številke Little Review zaradi odlomka Uliksesa, ki je v njej objavljen.

Harriet Shaw Weaver, 24. junij 1921              71 rue du Cardinal Lemoine, Pariz    

Draga gospodična Weaver!

… Lepo zbirko bi lahko sestavili iz raznih legend o meni. Nekaj jih sledi. Moje sorodstvo v Dublinu je prepričano, da sem v Švici med vojno obogatel z vohunskim delom za eno ali celo obe vpleteni strani. Tržačani, ki so me videli, kako sem se iz hiše svojega sorodnika, zasedene z mojim pohištvom, prikazal za približno dvajset minut vsak dan, se odpravil do iste točke, poštnega urada, in nazaj (Navzikoo in Sončeve vole sem pisal v grozljivem ozračju), so sprožili govorice, ki jim zdaj trdno verjamejo - da sem žrtev kokaina. Splošna govorica v Dublinu (dokler je ni ustavila napoved Uliksesa) je bila, da ne morem več pisati, da sem propadel in umiram v New Yorku. Nek moški iz Liverpoola mi je povedal, da je slišal, da sem lastnik več kinematografov po vsej Švici. V Ameriki sta se pojavili dve različici: po eni naj bi bil neprijazna mešanica Dalajlame in gospoda Rabindranatha Tagoreja. Gospod Pound me je opisal kot resnobnega aberdeenskega duhovnika. Gospod Lewis (op. ur.: Wyndham Lewis) mi je poročal, da so mu rekli, da sem nor možakar, ki nosi štiri zapestne ure in redko spregovori, razen kadar hoče povprašati soseda, koliko je ura. Gospod Yeats naj bi me gospodu Poundu opisal kot neke vrste Dicka Swivellerja (op.p.: pripovedna oseba, ki nastopa v romanu The Old Curiosity Shop Charlesa Dickensa, uradnik). Nisem na tekočem, kaj si mislijo številni (nepomembni) ljudje, s katerimi sem bil seznanjen tukaj. Zaradi navade, da vsakega človeka, ki ga prvikrat srečam, ogovorim kot 'Monsieur', sem si prislužil sloves malomeščana, medtem ko drugi to, kar naredim iz vljudnosti, razumejo kot žaljivo. … Neka ženska tukaj je razširila govorico, da sem izjemno len in da nikoli ničesar ne dokončam. (Izračunal sem, da sem moral za pisanje Uliksesa doslej porabiti vsaj 20.000 ur). Kup ljudi v Zürichu je prepričalo same sebe, da postopoma postajam nor - prizadevali so si celo, da bi me pregovorili, naj grem v sanatorij, kjer se nek doktor Jung (švicarski Lolek, ki se ga ne sme zamešati z dunajskim Bolekom, doktorjem Freudom) zabava na račun (v vsakem pomenu besede) dam in gospodov, ki jih mučijo čudni domisleki.

Vseh teh pogledov ne omenjam zato, da bi govoril o sebi, ampak da bi vam pokazal, kako si nasprotujejo. Resnica je verjetno ta, da sem čisto vsakdanja oseba, ki si ne zasluži toliko fantastičnega slikanja. Nadalje je prisotno tudi prepričanje, da sem prekanjen,

pretvarjajoč se človek Odisejevega tipa, »nezanimiv neiskrenež«, sebičen in ciničen. Predpostavljam, da je v tem nekaj resnice, vendar pa ta nikakor ne predstavlja celotnega mene (ali Odiseja), in rekel bi kvečjemu, da imam navado, da to svojo domnevno lastnost uporabljam z željo zaščititi svoje uboge stvaritve ….

Od ravnatelja gledališča L'Oeuvre, ki je bil tako navdušen nad mojimi Exiles in me je zasipaval s telegrami, sem pravkar prejel izredno nesramno pismo, napisano v slengu, v katerem mi sporoča, da ni tak norec, da bi postavil na oder igro, ki bi ga stala 15.000 frankov izgube. Moja tolažba je v tem, da bom dobil zaboj vloženih marelic – z gospodom Poundom (ki je bil optimističen) sva namreč po bežnem ogledu prej omenjenega ravnatelja drame sklenila stavo. Podpisal sem listino, ki je temu direktorju dajala neomejeno pooblastitev, da z igro naredi, kar hoče - jo priredi, uprizori, odstrani, spravi v predal itd., vedoč, da bom, če ne bom želel podpisati v roku enega tedna, obveljal za nemogočo osebo - da se bo govorilo, kako sem bil predstavljen velikemu igralcu Lugné-Poë-u in da mi je bila dana imenitna priložnost, pa je nisem hotel sprejeti. Leto dni sem bil v Parizu in v vsem tistem času se v francoskem tisku ni pojavila niti ena sama besedica o meni. Šest ali sedem ljudi v različnih delih Francije naj bi sedaj prevajalo Dublinčane. Roman je prevajan in predstavljan, ampak od založnikov (?) ni odgovora, čeprav sem jim pisal že štirikrat, med drugim sem jih že prosil, naj mi rokopis vrnejo. Nikoli ne grem na katero od različnih tedenskih družabnih srečanj, ker se mi trenutno zdi škoda zapravljati čas, in to zaprt v natlačene sobane, s poslušanjem opravljanja odsotnih umetnikov in z odgovarjanjem na navdušene obrazce o moji (neprebrani) mojstrovini z vljudnim, rahlo zasmehljivim in razmišljajočim nasmeškom. Edina oseba, ki ve karkoli omembe vrednega o mojem delu, je gospod Valery Larbaud. Trenutno je v Angliji. Bi želeli, da vas obišče, preden se vrne? …

Gospod Lewis je bil zelo prijeten, kljub mojemu obžalovanja vrednemu nepoznavanju njegove umetnosti. Ponudil mi je celo učne ure iz umetnosti Kitajcev, o kateri vem toliko kot zajec na luni. Povedal mi je, da se mu zdi življenje v Londonu izjemno depresivno. Med ljudmi obstaja nenavadna vrsta moralnega kodeksa, v skladu s katero morajo eden drugemu stati ob strani in drug drugega nikakor zavirati pri svojih svobodnih dejanjih; držati morajo skupaj, zelo pogosto samo zato, da naslednje jutro, ko se zbudijo, vidijo, da sedijo skupaj v istem jarku.

To pismo me začenja spominjati na kak predgovor gospoda Georga Bernarda Shawa. Navsezadnje ni videti, da bi šlo za odgovor na vaše pismo .... Dobili ste že dokaz o moji silni neumnosti. Tukaj pa imate primer moje praznote. Že več let nisem prebral pravega literarnega dela. Moja glava je polna kamenčkov, odpadkov, prelomljenih vžigalic in velike količine stekla, nabranega od skoraj povsod. Naloga, ki sem si jo tehnično zastavil – napisati knjigo iz osemnajstih različnih perspektiv in v tolikih različnih slogih, v vseh očitno še neznanih mojim obrtniškim kolegom oziroma neodkritih – to in pa narava izbranega mita bi bili dovolj, da bi porušili duševno ravnovesje katerega koli človeka. Rad bi dokončal knjigo in poskusil tako ali drugače dokončno spraviti v red svoj težaven materialni položaj (nekdo tu je rekel o meni: »Pravijo mu pesnik. Videti pa je, da ga v glavnem zanimajo vzmetnice«). In dejansko me. Ko je to za mano, si želim samo resnično dolgega počitka, v katerem bom popolnoma pozabil na Uliksesa.

Pozabil sem vam povedati še nekaj. Ne znam grško, čeprav o meni govorijo kot o učenjaku. Moj oče je hotel, da bi kot svoj tretji jezik vzel grščino, mati je navijala za nemščino in prijatelji za irščino. Rezultat – izbral sem italijanščino. Moderno grščino govorim ali sem vsaj včasih govoril za silo (dovolj tekoče govorim kake štiri ali pet jezikov) in veliko časa sem preživel z Grki vseh vrst, od aristokratov do prodajalcev čebule, v glavnem s slednjimi. V zvezi z Grki sem vraževeren. Prinašajo mi srečo.

Tako zaključujem ta neorganizirani in razvlečeni govor, ne da bi bil spregovoril o temnejših plateh svojega zoprnega značaja.

Verjetno bo zakon zdaj opravil z mano, ker se vam mora zdaj zdeti škoda dati nekomu nekaj svobode samo za dopolnitev razkroja te osebe, ki se je zdaj razgradila pred vašimi očmi in ima v posesti toliko »pisalobnosti« kot v prazno viseča domača halja.

Josephine Murray, 14. oktober 1921                         9, rue de l'Université, Pariz

Draga teta Josephine!

Hvala za hitri odgovor na moje pismo. Ulikses, velikanska knjiga okoli osemstotih strani, ki meri okrog enajst inčev v dolžino in sedem v širino, bi morala priti ven v približno treh tednih. Najcenejši izvodi stanejo tri funte, najdražji vsak po sedem. Enega ti bom poslal. Ker so tako dragi, dobim zelo malo brezplačnih izvodov.

Potrebujem vse podatke, govorice ali karkoli, kar se spomniš, o Powellih – v glavnem o materi in hčerah. Je bila katera od njih rojena v tujini? Kdaj je umrla gospa Powell? Za tretjega brata nisem nikoli slišal, vem samo za Gusa in Charleya. Ženske so bile gospa Gallaher, gospa Clinch in gospa Russell. Kje so živele, preden so se poročile? Kdaj je umrl major, če je to bil njegov čin? Tudi vsaka informacija, ki jo imaš o Dillonih (Matu Dillonu in jati njegovih hčera - Tiny, Floey, Atty, Sari, Nannie in Mamie, posebej zadnji, kadilki in španskemu tipu ženske), bi mi prišla prav. Vzemi navaden list pisarniškega papirja in svinčnik ter mi načečkaj kakršnokoli čenčo in nesmisel, ki se jih lahko spomniš v zvezi s temi ljudmi.

Lahko prosiš koga, da se oglasi na Summerhillu 81 in poizve za naslov mojega očeta? Luciji je približno mesec nazaj poslal precej zabavno pismo, napisano v izredno lepi pisavi. Mislim, da ima kar prav, da hodi ven le v družbi moškega, ki naj bi ga ščitil - tako sklepam po časopisih, ki jih berem, glede na to, da je videti, kot da v dragi stari deželi rumenkaste detelje (op. p.: list te detelje je irski nacionalni simbol) vsak nosi svoje življenje v lastnih rokah. Žal mi je, da si imela tudi ti tako tragedijo v svoji družini. V takšnih okoliščinah se zdi verjetno nerazumno, da te morim, ampak res rabim vse razpoložljive informacije in to čim prej. Če Irska ne bi postala klavnica, bi seveda šel tja in si sam poiskal vse, kar rabim.

P.S. Če hočeš prebrati Ulikses, poskrbi najprej, da boš dobila ali si v knjižnici izposodila prozni prevod Homerjeve Odiseje. Prav tako sem te pozabil vprašati, kaj veš o Hunterju, ki je živel na cesti Clonliffe, in o Alfu Berganu itd. itd. Zanima me, kaj se je zgodilo z njima. Vem, kakšna so bila razmerja takrat. Ni ti treba spraševati drugih ljudi. Pišem tebi. Če kaj veš ali se česa spomniš, napiši, kar lahko. Nočem pomoči svojih sonarodnjakov, ne moralne in ne materialne. Pošlji mi svoj naslov v celoti – Ballybough?

Thomasu Stearnsu Eliotu, 1. januar 1932                  Avenue St. Philibert 2, Passy, Pariz

Dragi Eliot!

odpustite mi, če zamujam z delom in korespondenco. Zaposlen sem bil s telefoniranjem in telegrafiranjem v Dublin, da bi izvedel kaj o svojem očetu. Na mojo veliko žalost je v torek umrl. Do mene je gojil silovito ljubezen in dejstvo, da ga toliko let nisem šel obiskat v Dublinu, samo poglablja moje žalovanje. Stalno sem ga puščal v iluziji, da bom prišel, in si z njim stalno dopisoval, ampak instinktivni občutek, ki sem mu zaupal, mi je preprečeval, da bi se odpravil na pot, pa naj sem si to še tako želel. Dublinčani so bili tam leta 1912 prepovedani na predlog osebe, ki mi je tisti čas zatrjevala, da je moj dobri prijatelj. Ko so proti moji želji žena in otroci šli tja leta 1922, so morali bežati, da bi ostali pri življenju, in na vlaku ležati prižeti na tla vagona, medtem ko sta bojujoči se strani streljali ena na drugo tik nad njihovimi glavami. Prav tako sem, ne tako daleč nazaj, izkusil zlobo in zahrbtnost s strani ljudi, ki so bili od mene deležni izključno prijateljskih dejanj. Nisem se počutil varnega, pa tudi žena in sin sta nasprotovala mojemu odhodu.

Zadnje dni sem bil precej zlomljen in bolehen; čutim, da ubogega srca, ki mi je bilo tako zvesto in predano, ni več.

Konec Dela I bom pripravil po nekaj dneh počitka.

Slišal sem za vaše imenovanje na Harvardu. Če vam ta služba ustreza, vam pošiljam čestitke in upam, da bo to leto gospe Eliot in vam prineslo veliko sreče in zadovoljstva.

Harriet Shaw Weaver, 17. januar 1932                      Avenue S. Philibert 2, Passy, Pariz

Draga gospodična Weaver!

Hvala za izraze sožalja. Štiri dni, ki so sledili božiču, sem preživel tako, da sem očetu vsak večer pošiljal sporočila v bolnišnico, telegrafsko, pisemsko in po telefonu. Tedne, ki so minili od tedaj, sem preživel v pobitosti duha. Gilbert je prišel sem štiri ali petkrat, ampak nisem se mogel zbrati ali se česarkoli lotiti. Razmišljam o tem, da bi povsem opustil delo in pustil stvar nedokončano. Skrbi in ljubosumja in lastne napake. Zakaj bi nadaljeval s pisanjem o kraju, kamor si nisem drznil iti v takem trenutku in kjer me niti tri osebe ne poznajo ali razumejo (ob objavi osmrtnice je urednik Independenta ugovarjal imenovanju moje osebe)? … Moj oče je občutil do mene nenavadno močno naklonjenost. Bil je najbolj smešen človek, kar sem jih poznal, in vendar neusmiljeno bistroumen in premeten. Do zadnjega diha je mislil name in govoril o meni. Ker sem tudi sam grešnik, sem ga imel neznansko rad in njegove napake so mi bile celo ljube. Na stotine strani in nešteto likov v mojih knjigah je izviralo od njega. Njegova trpka (oziroma kar sočna) duhovitost in izraz na obrazu sta me pogosto pripravljala do zvijanja od smeha. Ko je prejel izvod Tales Told itd., ki sem mu ga poslal (tako mi pišejo), je dolgo gledal Brancusijev Portret J. J. (op. ur.: spiralasti zavoj) in nazadnje pripomnil: 'Jim se je spremenil bolj, kot sem si mislil.' Po njem sem podedoval portrete, telovnik, dober tenorski glas in razsipno, neobrzdano naravo (iz katere pa izvira večji del vsakega talenta, ki ga premorem), toda poleg tega še nekaj, česar ne znam natančno določiti. V veliko uteho mi je, da imam tako dobrega sina. Njegov dedek ga je imel zelo rad in je njegovo sliko hranil na polici nad kaminom, poleg moje.

Vedel sem, da je star. Ampak mislil sem, da bo živel dlje. Ni njegova smrt tisto, kar me je tako strlo, ampak samoobtoževanje… .

Gospodična Beach me je pred kakim dnevom poklicala v stanju velikega vznemirjenja zastran mojega »jubileja«. Prišli so ljudje iz Berlina, kjer naj bi počeli to in ono. Rekla je, da je nameravala zapustiti Pariz in si vzeti dopust, ampak če mi bo do tega, je pripravljena dopust odpovedati in organizirati nekaj tudi tukaj. Bil sem preveč potrt, da bi ji odgovoril.

Vesel sem, da to pismo ni povzročilo kolapsa, ki ga je drugo, ki sem ga napisal. Me je pa vseeno nekoliko izčrpalo.

Upam, da so vaše novice bolj vesele narave.

--

Izbrala, prevedla in spremno besedilo napisala: Barbara Jurša

Viri:

Letters of James Joyce; ur. Stuart Gilbert. Faber and Faber Limited. The University Press Glasgow, London.

Selected Letters of James Joyce; ur. Richard Ellmann. The Viking Press, 1975, New York.

Glej tudi:

Pisma Nori : izbrani odlomki. Prevedla Tina Mahkota. V Literaturi, let. 14, št. 130 (apr. 2002), str. 63-92.

_______________________________________

Nekaj pisem Jamesa Joycea

James Joyce je v življenju napisal kup pisem. Pisal jih je svoji družini – predvsem bratu in očetu, pa seveda ženi; hčeri in sinu je pisal kar v italijanščini. Različnim ljudem po Evropi je pisal tudi v francoščini in nemščini. Velik del pisateljeve korespondence je služil tudi kot dogovarjanje o tekočih "poslovnih" ali raje formalnih zadevah; vrtela se je okrog njegovega poklicnega dela in okrog pronicanja sadov tega dela v javnost.

Na tem mestu predstavljamo predvsem nekaj Joyceovih pisem ženskam. Poleg Joyceovih pisem materi in stalni življenjski sopotnici Nori je tukaj še nekaj pisem, naslovljenih na teto Josephine Murray na Irskem, ki jo je spraševal o raznih podrobnostih okolja, v katerem je ona živela in o katerem je tekla njegova umetniška beseda, ter napisanih za branje Joyceove glavne mecenske prijateljice Harriet Shaw Weaver. Murrayeva in Shaw-Weaverjeva sta bili tako vsaka na svoj način po zaslugi korespondence na tekočem o razvoju in v posrednem stiku z nastajanjem Joyceove literature.

Leta 1902, ki datira prvo tu objavljeno pismo, je še zelo mlad Joyce nekaj časa razmišljal o študiju medicine v Dublinu, pa si je premislil in se odločil za isti študij v Parizu. Njegovi načrti za prihodnost so vključevali tako poklic zdravnika kot književnika. V Parizu je hitro izgubil zanimanje za študij in se spustil v bohemski način življenja. Leta 1903 mu je za rakom umrla mati, junija 1904. pa je spoznal Noro. Oktobra istega leta sta skupaj začela novo življenje, z odhodom iz Irske. Leta 1909. se je s sinom Giorgiom odpravil na Irsko, kjer je doživel napad ljubezenskega ljubosumja, ko je pogovor s starim prijateljem v njem vzbudil sume, da mu je bila v času njunih prvih stikov Nora nezvesta. Ko se je vrnil v Trst, je s seboj vzel sestro Evo, da bi razbremenil očetovo gospodinjstvo. Konec istega leta se je vrnil na Irsko in tam odprl prvi kinematograf (Kinematograf Volta). V Dublinu je tega leta tudi našel založnika, pripravljenega objaviti Dublinčane, in podpisal pogodbo.

1919. leta, ki je prav tako obeleženo v enem na tem mestu predstavljenih pisem, se je z družino iz Züricha vrnil v Trst – tu je poučeval angleščino na poslovni šoli in se intenzivno ukvarjal z Uliksesom. Naslednjega leta se je na predlog Ezre Pounda z družino preselil v Pariz, da bi tam kar najbolj učinkovito promoviral svoje delo. Leta 1921 so potekale še zadnje priprave na to, da bi bil Ulikses uspešno izstreljen v javnost (izšel je na začetku leta 1922). Konec leta 1931 je Joyceu umrl oče, o čemer je med drugim spregovoril tudi v pismu T. S. Eliotu.