Vodni biseri na vejah in okenskih policah, zaostal

 transport odpotovale noči. Drevesa so že skoraj

gola. Mokro, k zemlji obrnjeno listje diha nepremično

 v sobotnem dopoldnevu.

in rdeče lise v globini gozda izdajajo razdalje našim očem.

 Peskovnik je zapuščen in tuj, kot plaže in majhna mesta

na otokih v novembru, kot nenadni prihodi jeseni sredi

 poletja. Hladni prameni zvoka gladijo potemnelo srebro

na jugu. Hladni sunki vetra so neprijetni dotiki neznanca.

 Jesen povsod. Zabrisani odtenki toplega zraka in razlita

sončna svetloba po travniku postajajo dar opoldneva.

 Različne višine ptičjega petja, njegova zvočna kulisa,

prisluh, nenadna in močna želja po spanju ali preteklosti.

 Pred oknom se kopiči glasba. Šoje iščejo črve v travi. Nizko

grmičevje se umika počasnemu vetru. Čez noč so iz zemlje

 pokukale gobe. Zračno mejo mesta označujejo počasi

premikajoči se oblaki. Njihov spomin je nestanoviten in

 spremenljiv. V sobi se kopiči in razrašča glasba – škrlatna

megla. For Philip Guston se mi danes zdi žalosten in siv kot

 svetloba v zgodnjem jutru nad pristanišči. Vlažen asfalt

se suši. Prišel je čas, da roke dokažejo, da nikoli niso utrujene.

 Najin sin je star en dan. V njegovi postelji sedijo debeli

miškolin, suhi miškolin in kosmati medved. Ne vem, kaj so se

 pogovarjali ponoči, pozabil sem njihov jezik, a zdaj

molčijo in ga čakajo. Prekinjeni piski flavte in ksilofoni

 preiskujejo žepe uram. Prazne sobe so skoraj potopljene

na neznano dno in v tišino, ki je ni. Morton Feldman je rad

 jedel in pil in kadil. Tega iz njegovih kompozicij ni razbrati.

Glasbo je hranil s svojo temo. Ti spiš v bolnici. Pred tvojimi

 zaprtimi vekami se leno preteguje počasen dan, ki ti je dal

novo ime. Jaz sedim in opazujem pokrajino in okušam toploto

 s kožo in diham s polnimi pljuči in sem nepremičen v dnevu,

ki mi je dal novo ime. Kaj je poezija, ki ne bo mogla spomniti

 najinega otroka na njegov prvi dan na svetu? Kaj je glasba,

ki ne prinaša s sabo spomina in nas ne prisili k vdaji in

 občudovanju? Jesenske sonate. Preludiji. Christian Wolff. Toni,

ki včasih zadišijo po kruhu in vrtnicah, in včasih po jesenskem

 listju. Vedno se mi je zdelo, da je podoben mojemu očetu.

Asfodel, zelena roža, ki nima vonja. Williamsovo srečanje

 z neznancem na podzemski, ki je bil podoben njegovemu

očetu. »Govori z njim, on bo poznal skrivnost«. Izstopil je iz

 vagona, in priložnost je bila zamujena. Jaz še imam čas.

»Govori z njim. On bo poznal skrivnost.« Kakšno skrivnost?

 Včeraj zvečer sem brodil skozi mesto kot brodolomec,

ki ga je na obalo naplavilo novo življenje. Oblačno nebo.

 Jesensko pršenje. Atlantski dež. Tuji večeri, ki bi

me pogosteje spremljali, če bi živel neko drugo življenje

 v drugem mestu. Nenadni obiski pozabljenih dni in

dogodkov. Prazne restavracije. Italijanska kuhinja. Rdeče

 vino. Prijazni natakarji, ki nevede razmikajo leno

pršenje rdečkaste svetlobe, kot v filmu, ki sem ga gledal

 kot najstnik. New Orleans. »Nauči se ljubiti te dolge

deževne popoldneve v New Orleansu, ko ena ura ni samo

 ura, ampak mali košček večnosti, spuščen na tvoje

dlani.« (T. Williams.) V usnje oblečena motorista jesta v

 pridušeni svetlobi. Ko se potovanje konča, si je treba vedno

privoščiti dobro večerjo. Atlantski dež. Odsevajoče zavorne

 luči na mokrem asfaltu. Včeraj zvečer sem brodil skozi

mesto kot za hip brezdomec, ki mu je na mislih ostal vonj

 novorojenčka. Tvoje tople rjave oči so počivale na blazini.

Topla sapa najinega sina se je spogledovala s tvojo kožo.

 Svet je zastal in pozabil na svoje navade. Včeraj zvečer

sva se pogovarjala skozi nočni zrak in vsak zase zaspala

 za vedno drugačna. Topla jesen. Pretihotapljeni ostanki

dolgega poletja. Insekti, obujeni od mrtvih. Izpraznjen bazen.

 Samevajoči azurni premazi, ki sanjajo plavalce in

njihove dolge nohte, za katerimi se nabira zrak s površja,

 ki pod gladino valovi in se stresa kot živo srebro. Odpadlo

listje vadi plesne korake na praznem in zapuščenem dnu. Daleč

 je do novega avgusta. Jesen. Pokopališča so oživela,

spremenjena v velemesta iz ognja. Tiha molitev in neme

 besede; za tiste, ki so ostali v drugem času, so njihova

nevidna streha. Ko odidemo, smo za vedno izgubljeni. Dnevi,

 ko se ne skrivam v knjigah in ne ponavljam spiritističnih

naukov in tuje teozofije. Majhen raj ima obliko dnevne sobe.

 Televizor je še vedno prižgan. Izgovorjene besede se kot dim

vrtinčijo v zraku. Stoli so topli od človeških teles. Odpravili smo

 se na zrak, da bi slišali, kakšne glasove nam bo podarila noč.

Velik raj ima obliko dolgega drevoreda cipres s kamnito

 hišo in vrtom na koncu. Travniki so v barvi vrečevine.

Sončnice povešajo svoje težke glave. Dremamo v senci,

 naše počasno dihanje se ločuje od nas in se spreminja v

modrino neba. Ko se bomo zbudili, bomo odšli v hišo in začeli

 pripravljati večerjo. Potem bo potiho pristopil mrak kot

danes, in še globlji mrak kot odeja nad mojimi prekinjenimi

 in nedokončanimi sanjami, v katerih sem vama govoril o

tistem, česar nista mogla videti: »Osamljeni ptiči se v predvečeru

 spreletavajo med cerkvenimi zvoniki. Beli oblaki se v

izdihujoči svetlobi spreminjajo v tanek dim. Beli avtobusi

 mestnega prometa potrpežljivo iščejo svoje trenutne domove.

Utripanje semaforjev se sliši kot ozvočeno bitje srca na

 vratni arteriji. Prižigajo se obcestne svetilke. Nerazločni

obrazi ljudi lebdijo za umazanimi šipami in na balkonih.

 Ulice so polne družin na sobotnih sprehodih.

Sramežljiv vonj po jeseni se meša z vonjem odpadlega listja

 in vonjem reke in vonjem pečenega kostanja in neviden

hodi med sprehajalci. Mostovi razkazujejo bele

 okončine in vrbe se kot mirni, zeleni velikani počasi

spuščajo k reki.« Bo to najljubši letni čas najinega sina?

 »Najljubši letni čas je vedno okrog rojstnega dneva.«

Nenadna prijateljeva jasnovidnost ali pozabljena ljudska

 modrost. Nikoli nisem imel volje, da bi raziskal. Noč se

je raztegnila nad zemljo in zjutraj se je dan težko zbudil in

 privajal na svoj novi prihod. Dež, velik dež, kot prvi glasnik

odpotovale svetlobe. Kondenz na steklih. Glasba s plošče

 počasna kot premikanje sivih oblakov po nebu. Na ovitku

fotografija Horaca Silvera ob zlatem ribniku. Roke, prekrižane

 pod kolenom, in v ustih napol pokajena cigara. Song for My

Father je dolga in mirna in hipnotična. V njej sonce osvetljuje

 debla bukev z zahodne strani. Rjavo listje je nepremično na

vodni gladini. Odsevi pokončnih dreves so nepremični na vodni

 gladini. Zlati šopi posušene trave so nepremični v pozno-

popoldanskem brezvetrju. Neko jesen sem videl takšne podolgovate

 sence in takšno svetlobo v Tennesseeju, danes je zgodnja

pomlad moj najljubši letni čas, prva sramežljivost in neodločnost

 prihodov, ko se življenje naveliča narečja zime. Zunaj debele

dežne kaplje padajo na poležano travo. Gobe so izgubile klobuke.

 Pralni stroj govori, kot ve in zna in kot so ga naučili ljudje.

Trmasto obračanje bobna. Redke in premočene ptice, zveste

 svojim drevesom in nebu, brez načrtov, letajo skozi sivino.

Dva dneva je trajalo, potem mi je nežnost obstala za hrbtom

 in me začela utrujati kot neobstoječe slike. Roza soba.

Skoraj naslov kitajskega romana, ki ga nisem nikoli bral.

 Jutro počasi stresa s sebe noč. Sedim v polmraku,

ti ležiš v bližini. Čakava, da se bo začelo. Na mizi se dotikata

 Knjiga vtisov in Sveto pismo. »Slavite Gospoda, ker je

dober, ker venomer traja njegova ljubezen.« in »Zahvaljujem

 se osebju za skrb in pomoč …« Izmenično se ju dotikam

in odpiram, kot se zunaj izmenično dotikata oken dež in sonce.

 Babica igra simultanko z novimi življenji po celem

nadstropju. Včasih pride tudi k nama, da naju vodi in pomiri.

 Sedim v polmraku, hladne roke, ki jih držim v naročju, se mi

znojijo. 11.01 bo naša ura. Dopoldansko odštevanje in spodbujanje

 se spreminjata v žareče krogle in potem nenadoma ni

nobenega glasu več, le jok, ki ni tvoj, se ločuje od telesa,

 ki je tvoje, in počasi narašča nekje zunaj tebe kot dokaz,

da nikoli več ne bova pomislila, da sva sama. Je tudi smrt

 takšna? Nepotreben šok, ki ga spremlja začudenje, ker

je vse tako preprosto. Vonj mokrih rož, ki se širi po sobi,

 bližnji, samo ena knjiga in postelja, če si srečnež.

Ali pa je mogoče smrt gluho spremstvo, ki nam sledi od

 jutra do večera kot star očitek vesti ali nesmiselna razvada

in nas je zdaj dohitelo. Sam si stal na opustelem pomolu v

 poletnem jutru. Ladje so prihajale z jutrom v pristan.

Vesela in žalostna skrivnost tistega, kar prihaja in odhaja.

 Nikoli nisi vohal kože novorojenega otroka.

Ves um se ti je lomil in obračal v sprotni metafiziki,

 ki je je bilo dovolj že v tem, da nisi mislil na nič.

Največ Boga je v mladih ženskah. Nekoč si bil zaljubljen

 v tipkarico Ophelio Queros, ki te je ravnodušno zavrnila.

Tvoja skrita življenja neprestano odkrivajo. Sam si se potikal po

 Gričih, z rokami, sklenjenimi na hrbtu. Bil si popoln v brezdelju.

Trden in zanesljiv že od daleč. Želel si si, da bi bil še popolnejši

 v brezdelju. Nikoli nisi vohal kože novorojenega otroka,

le v sanjah si slutil, da je največ Boga v mladih ženskah,

 in ena ti je mogoče pomagala, da si se pokončal. Tvoje

zadnje zapisane besede so bile. »Vse to je ogabno. Nič besed.

 Poteza. Ne bom več pisal.« Štiri zjutraj je ura za bujenje.

Krč v nezmotljivem mehanizmu, po katerem se ravna telo.

 Drsajoči koraki narahlo snežijo po razdrobljenem mraku.

Mrtve luči ostajajo mrtve. Odsotni obrazi se včasih zableščijo

 med nežnim pomikanjem skozi imitacijo spanja. Oddaljena

neonska prevleka lebdi nad mestom, odsevi votle beline, kot

 bi se luč odbijala od prihodnjega snega. Drevesa se ne

zavedajo svojih trzljajev, ki vznemirjajo mehko prevlado

 noči. V spanju podoživeta milina je na ulicah bleda

in gola. Vsaka odprta vrata najprej spuščajo v notranjost

 nemir. Čas se drobi na svetlobo in prah, kar ostaja,

je zvestoba neresničnih spominov. Hladna koža podlahti

 mi prekriva oči. Spim. Poskušam spati. Nikoli več ne

bom sam, si mislim v mislih, ki so moje, tudi ko jih sovražim.

 Izgnan sem iz brezbrižne ljubezni v brezpogojno ljubezen,

ki so jo pridelala telesa in jo napolnila tudi s tistim, kar so hotela

 zadržati zase. Neonska luč gori v tvoji oddaljeni sobi.

Noč raztaplja spanec, kot velike peči topijo bakrene zvonove.

 Telefoni so nemi in čakanje je zapisano na obrazu, sklonjenem

nad ogledalo. Temni onkraji v njem so prijazni in se ponavljajo

 kot enakomerno zaporedje valov in na novo preštetih

ur. Odcvetela in poležana svetloba je zastala pred

 okni in se obdržala na nebu. Sosedi so včasih glasni in

včasih tihi. Skoraj nič ne vemo drug o drugem. Prazne sobe se

 na mirnem površju zastekljenih slik nadaljujejo v

gozd in iz gozda v horizont. Neprebrani časopisi in knjige ležijo

 po tleh. Televizija radodarno streže svoj dnevni odmerek

pekla. Radio radodarno streže svoj dnevni odmerek pekla. Stlačil

 sem knjige na police, ker so nekoristne in žalostne in ne

zakrivajo vajine odsotnosti. Ugasnil sem glasbo, ker si ne zna

 predstavljati smeha in ne zakriva vajine odsotnosti.

Najin sin bo star teden dni. Njegova zlata koža ga ne

 pusti k meni. (Najina kri se je mešala in spopadla kot

dva obsedena sovražnika.) Teža mu raste, a panter znotraj tebe

 se nemirno pomika po nevidni kletki. »To nisem jaz.

To je neka oblast v meni, ki se mi je izmaknila.

 To je nek speči zvok, ki je na slabem glasu.« (Pozabljen

Bo, preden mine noč.) Zlatenica. Maske. Očala. Oči pokrite

 in zaščitene pred zloveščo svetlobo. Rutinski posel

za sestre in zdravnike in prvo srečanje z breznom za

 za naju. »Nič se ne more zgoditi tej nebogljeni

trpežnosti, ki si jo zamenjala za krhkost.« To je nek

 speči zvok v tebi, ki je na slabem glasu.

Pripoveduj mu o domu z mirno dobrodošlico

 v besedah in panter bo poginil. Ko je Edvard Raban

stopil na odprt dovoz, je videl, da dežuje. Ko sem

 zvečer prečkal most in se je mesto razprostiralo pred

mano, oblečeno v svoje ubožno, električno okrasje,

 je začelo rahlo pršeti. Cy Twombly bi me pomiril,

če bi pobarval tvojo belo sobo z bledozeleno in jo

 popisal z blagimi vijugami, ki spominjajo na neznano

pisavo v pesku, ki jo je prekrila voda. Kje sva ga gledala?

 V Londonu. Veter se je včasih zaspano vlekel, včasih divje

zaganjal nad rjavo Temzo. Strmel sem z mosta in vedel,

 da telo ni leteči stroj. Skrite pasti povsod, tudi v glasbi,

tudi v vodi, tudi v poletnem večeru. Skrita hvaležnost, pozabljena

 in zamolčana hvaležnost, da nekaj, kar je končalo v novicah,

ni bilo namenjeno tebi. Ali pa je vse le vreme? Počasno in

 poševno in brezglasno paranje oblakov. Pusti videz potopljenih

dni, preživelih v polsnu. Lebdenje in potem čvrsta dejanja,

 dolgi pogovori, ki menjajo smer vetru in hladijo kožo

in dopuščajo, da se staraš in pozabljaš na nepremično jutranjo

 otrplost, ki včasih leži zvita v tvojem telesu. Avtomobili

se svetlikajo v visoki hvalnici času. Zgradbe gorijo v

 lastnih spominih na počasno padanje sonca za drevesa

in gore. 6.15, ko grem iz bolnišnice in zasledujem ravno ulico

 in vaju zapuščam in mi ravna ulica sledi vedno znova,

dokler nasilno ne konča na križišču. Povedala si mi,

 da je vsaka ženska v sobi znala govoriti samo o svojem

otroku, ujeta v neko enosmerno vesolje, in to te je motilo,

 ker si se tudi ti učila govoriti samo o najinem otroku,

nenadoma potisnjena v neko osupljivo in enosmerno vesolje,

 a mene ni bilo zraven. Dotikanje dveh knjig. »Pojte Gospodu

novo pesem, ker je storil čudovita dela.« in moji v ganjenosti

 izpisani stavki, pred katerimi zardevajo visoka estetska

načela. Ali še imam pravico iskati svojo svetlo figuro

 na temnem ozadju? Bledomodre in oddaljene in neresnične

praske modrine na domačem nebu. Vonj po snegu in brezbarvno

 sesedanje gozda. Takšna znamenja si je vredno zapomniti.

Ponoči se je vlaga zgostila v lepljive kepe in vstopala v nosnice

 kot hladni prsti neznane roke. Oprana majica je položena čez

radiator in diši po Kreti. Roke dišijo po pomarančah in novem

 letu in zaposlujejo moje misli kot poševne zebre, seštevki

sončne svetlobe, ki trepeta na stenah, zaposlujejo moje

 oči kot zlati tolmuni v parketu. Najin sin še ne ve, da je

zobna pasta v ustih včasih Galveston, Texas in včasih

 Huntington Beach, Kalifornija. Najin sin še ne ve, da je

putpuri v predsobi bližina kensingtonske palače in

 labodov v ribniku. Kamor koli sva prišla, sva označevala

prostor z mili. Verdena je današnje popoldne,

 ki še nima spomina in ostaja samo današnje popoldne.

Tekoča lipa ali praprot sta Istra, ko se je topla

 voda spuščala po tvojem napetem trebuhu in golem telesu in

je morski gozd razpiral veke in so se sence stresale na

 dolgih valovih pod pečino, ko je prišel mimo mali jež,

da bi dobil svoj večerni obrok piškotov. Iz zvočnikov se

 počasi širi po prostoru Autumn Leaves – Julian

Cannonball Adderley. Škrlatna megla se razblinja in dviguje.

 V tej glasbi ni dolgotrajne žalosti in teme, le

včasih blago obžalovanje, da smo smrtni. Z zlatom

 tlakovani mokri pločniki se sušijo in svetlikajo v

soncu. Mrak, ki bo nocoj zašel v sobo, bo imel okus po

 španskem bezgu in kopnem in avgustu. Jutri bo

spet jesen in zrak plamen, v katerem bom po dolgem

 času lahko začel prepoznavati zimo.