Večni problem Finnegans Wake po mojem mnenju ni sanjski jezik, temveč sanjska zgradba pripovedi, ki zdaleč izstopa kot najbolj zapletena sestavina knjige. Vprašanje je, kako lahko to delo - raje kot da bi ga prevedli - prestavimo v drug jezik, tako da bi pri tem zgodbo ohranili nepoškodovano za sprejemnika takšne transpozicije.

Mislim, da razrešitve tega vprašanja ni vredno iskati v prenašanju dela v drugačno kulturno okolje, namreč tisto, ki ustreza jeziku, v katerega delo prestavljamo, ampak da mora vsa naša pozornost pripasti sami zgradbi zgodbe in da mora katero koli jezikovno dejanje najti svoje ustrezno dopolnilo v temeljih zgodbe. Vendar pa takšen potek dela vodi do različnih zapletov.  Soočeni smo z izbiro: ali pustimo zgodbo nedotaknjeno ali pa se odločimo posvečati več pozornosti besednim igram in aluzijam, ki v veliki meri že same po sebi tvorijo zgodbo romana. Pri prevajanju ali transpoziciji se ne moremo okoristiti z obema možnostma, kajti jezik je tisti - jezik drugačnega izvora kot jezik prevajanja ali transponiranja - ki ne dopušča očitnih podobnosti med njima.

Nadalje smo soočeni z onomatopoetičnimi značilnostmi besedila. Če upoštevamo dejstvo, da imamo na voljo dve (morebiti več) možnosti prenosa Finnegans Wake v drug jezik - prevajanje ali pa transponiranje je prvo, kar nam pride na misel, enačba, ki bi na splošno določala pravilo, po katerem bi se lahko lotevali takšne naloge.

Bistvenega pomena je, da poznamo definicijo transpozicije za razliko od prevoda. Kot v glasbi naj bi transpozicija, v našem primeru literarna, predstavljala kos jezikovnega materiala, odtujenega od svojega »naravnega okolja«, a vendar nespremenjenega v vseh drugih pogledih. Ker je »naravno okolje« Finnegans Wake njegov sanjski jezik, moramo v primeru transpozicije izumiti nov sanjski jezik, da bi upoštevali potrebe naših transpozicijskih zahtev.

Kakorkoli, očitne razlike med angleščino (smatrano za temeljni jezik Finnegans Wake) in v našem primeru slovenščino ne dopuščajo takšne preproste prestavitve (nota bene - razlike, ki jih imamo v mislih, pripadajo morfološki in gramatični zgradbi jezika). Novo sanjsko-jezikovno okolje ne more delovati neprizadeto in neodvisno od zakonov izhodiščnega sanjskega jezika. Rešitev tega problema lahko dosežemo, če vključimo v svoj poskus prevoda sredstva različnih prevajalskih metod. S tem naj dela ne bi samo transponirali v drugačno okolje, ampak bi prav tako uporabili metode poslovenjenja knjige. Še enkrat, zgolj poslovenjanje Finnegans Wake pelje v slepo ulico. Tukaj je primer, ki ilustrira, zakaj je tako:

deepbrow fundigs 006.25

Poslušajmo, kako se to sliši izgovorjeno. Napoteni smo v bližino “de profundis”, psalma številka 130. In v tem primeru gre za samo en člen uganke. Imenovali ga bomo »impliciran pomen« - gre pač za naznačen, prikrit pomen. Besedna zveza ima tri korene oziroma morfeme - “deep”, “brow”, “fun” in “dig” - morfeme, ki v kakem drugem sanjskem jeziku ne bodo učinkovali kot “de profundis”. Vsak tradicionalen prevod je v takem primeru torej vnaprej obsojen na zgrešenost – nobenih fonetičnih ali zapisnih podobnosti ne moremo odkriti med “deep” in “globok”, “brow” in “obrv”, “fun” in “zabava”, ali “dig” in “kopati, jama”. Prav tako nam te slovenske ustreznice ne ponujajo možnosti, da bi na kakršen koli predstavljiv način dajale slutiti “de profundis”.

Kaj lahko ukrenemo? Težko je reči. Zdelo bi se pošteno, da bi naraven govorec angleškega jezika moral seči po slovarju prav tolikokrat kot bralec prevoda. Odgovor leži v oblikovanju posebne vrste prevajalčeve matrice.

Finnegans Wake je treba obravnavati kot celoto – absolutno totaliteto, ki bo posredovala sporočilo, pomen, zgodbo, koncept, pripovedno strukturo, idejo ali kaj drugega, kar bi lahko našteli in imenovali morda tudi “padec”, “HCE” (“Here Comes Everybody”), “ALP”, “prebujenje”, “perice” itd.

Z ozirom na to celoto bi moral začenjati kateri koli poskus prevoda ali transpozicije. Vsak približek ali delna premestitev Finnegans Wake v drugo jezikovno okolje prav gotovo ne bo prinesla razvidne rešitve kar se tiče zgodbe. Problem je, kako doseči učinek takšne celovitosti, če obtičimo že pri besednih zvezah, ki jih sestavljata samo dve besedi, kot velja recimo za zgornji primer.

Prvo, kar človeku pade na pamet, je klasičen literarni prevod, opremljen s čim več opombami, ki bi se sčasoma izkazal za sprejemljivega, toda anotacije bi vsekakor presegle sam prevod po prostoru, ki bi ga zavzemale. Prevod bi tako postal površen in nepotreben, v vsakem pogledu odvečen za vsakogar, ki bi želel prebrati in preučiti knjigo – opombe bi bile tiste, ki bi dosegle namen, ki si ga sicer zadaja prevod.

Druga možnost, ki pa je zdaleč najslabša izbira, bi bila običajen prevod brez opomb. V tem primeru bi se v celoti izgubila razvidnost pripovedne niti - vse, kar bi ostalo, bi bil ogromen semiotični spodrsljaj, ki ne more prepričati nobenega bralca, razen navidezno intelektualnega.

Kar lahko na tej točki predlagamo, je prej omenjena posebna prevajalčeva (transpozicijska) matrica, v skladu s katero bi bili približki z nespremenjenimi pomeni, izpeljanimi iz ohranjene transparentnosti pripovedne strukture, preneseni v ustrezni jezik.

Zakaj je to elegantna rešitev? Zato, ker nam dovoli, da zadostimo slovničnim in semiotičnim zahtevam besedila z nevsiljivim poskusom prenesti tekst v drugačno okolje. Takšna metoda odpira prostor ustvarjalnosti, ki je ne samo zaželena, ampak nujna pri vsakem prevajanju, prav tako pa se lahko z njo izognemo prevelikemu številu opomb, s čimer pripomoremo k izenačitvi tujega bralca z domačim in ju tako postavimo v podoben položaj, kar se tiče njune potrebe po tem, da bi si pri branju pomagala z drugimi knjigami.

OPIS MATRICE

Da bi lahko uporabili našo splošno matrico, moramo s slovničnega stališča kategorizirati jezik, rabljen v knjigi.

V Finnegans Wake je precej težko ločevati med besednimi koreni (morfemi vseh vrst), predponami, priponami in infiksi, kajti vsakega izmed njih bi si lahko tolmačili na toliko načinov, kot si jih človek lahko zamisli. Tako rekoč nemogoče je doseči vzajemno soglasje o poenoteni nominalni opredelitvi gramatičnih in sintaktičnih sredstev.

Jezik Finnegans Wake je zares v stanju gibanja in prehajanja. Nikoli ni statičen in nikoli absoluten v svojih izraznih oblikah. Pokazalo se je, da je nerodno in izredno zahtevno definirati nekaj, kar ni statično, ampak je po svoji naravi podvrženo nenehni spremembi. Na tem mestu naša naloga ni razpravljati, zakaj se je Joyce odločil, da bo jezik zapeljal v takšne temačne nejasnosti in v večno metamorfozo.

Nekoč je pripomnil, da bi moral človek knjigi, namesto da jo bere, prisluhniti, kar samo potrjuje dejstvo, da se je bolj osredotočal na zvočno in onomatopoetično vrednost besedila, čeprav se pri Joyceu ne pripeti redko, da izgovorjena beseda ne učinkuje na način aluzije, ki jo je želel ustvariti, tako da jo bo opazil samo bralec, ne pa poslušalec.

Ponovno se srečujemo s problemom: prevajati tako, da bi dosegli vizualen ali fonetičen učinek? Odgovor: knjigo bomo prevedli na način, ki bo bralcu omogočil, da si bo sestavljal in sestavil idejo (pri tem pa ne nameravamo okrniti aluzij, besednih iger in alegorij). Kar se tiče tistih delov Finnegans Wake, ki so v celoti napisani v jeziku, različnem od angleškega, se ne bomo lotili neposrednega poskusa prevoda, ampak bomo raje iskali povezave s temeljno podlago sanjskega jezika (angleščine) in jih nadomestili z drugim temeljnim jezikom (temeljnim jezikom našega prevoda). Matrica kot pomožno sredstvo vključuje več metod, ki nam bodo omogočile, da prenesemo zgodbo in vse, kar dejansko lahko predstavlja, v naš izbran jezik.

Najprej bomo analizirali vsako pomenljivo enoto Finnegans Wake in si tako pripravili svoj delovni prostor. Ker takšna enota ni (ali pa je le poredkoma) leksikalen morfem, se bomo bolj navezali na “besedo”, ki jo sestavljajo različni morfemi in različni morfološki položaji, pri čemer ni nujno, da vsi morfemi pripadajo istemu jeziku ali ustrezni razvojni točki tega jezika. V vseh takih besedah je treba določiti [literarni pomen], ne upoštevaje implikacije namigujočega pomena. Ker določitev [literarnega pomena] ne bo vedno mogoča, se bomo posluževali [sestavljenega pomena], ki sestoji iz različnih tipov morfemov ali navsezadnje retoričnih figur. Vsaka takšna določitev [sestavljenega pomena] bo zabeležena in obravnavana kot [izhodiščna sestavljenka], kot skupno ime za gramatični in sintaktični material, ki sestavlja Finnegans Wake. [Impliciranega pomena], ki se nahaja v vsakem [sestavljenem pomenu], ne smemo zavreči, kajti vsebuje lahko našo transpozicijsko rešitev. Oglejmo si naslednji primer:

penisolate war 003.07

“War” nam tukaj ne predstavlja problema, drugače pa je z zanimivo besedo “penisolate”, ki si zasluži več pozornosti. V glavnem obstajata dva načina, kako interpretirati njen [sestavljeni pomen]. S predpostavljanjem dveh leksikalnih morfemov, “pen” in “isolate”, je [implicirani pomen] v tem primeru “peninsular”. Drugi pomen ohranja na vidiku možnost, da imamo ponovno opraviti z dvema morfema, tokrat z leksikalnim morfemom “penis” in derivacijskim morfemom “-olate” - [implicirani pomen] je spet “peninsular”. Fonetična vrednost teh dveh interpretacij se prav tako razlikuje. Ta razlika je pogojena z [impliciranim pomenom] in naj bo v prevodu upoštevana in uporabljena samo, kadar naletimo na [implicirani pomen]. Če pa ne moremo odkriti nobenega impliciranega pomena, prevzamemo morfološko značilnost besede, za katero gre, tako da izberemo najdaljši morfem ali tistega, za katerega smatramo, da je največjega pomena.

Povsod v Finnegans Wake srečujemo neštete sestavljenke, zgrajene samo iz zlogov ali česa, kar na prvi pogled deluje kot povsem naključno pojavljajoče se črke. V takih primerih iskanje katerega koli od pomenov ne bo obrodilo sadov, razen če je prisoten nedvomno razločen in razumljiv morfem – tedaj ga prevedemo neposredno. V vseh drugih primerih se teh občasnih »črkovnih« izbruhov lotevamo strogo fonetično in jih transponiramo direktno, tako da se držimo fonetičnih lastnosti jezika, v katerega prevajamo.

OPIS MATRICE S FORMULO

V Finnegans Wake so [sestavljeni pomeni] ali začetni pomeni vedno kompleksni skladno s skoraj katero koli prevajalsko metodo, z izjemo nove, kreativne. Ta metoda je neskladna z vso tradicionalno skladnjo in dopušča prost manevrski prostor, kjer ne obstajajo nobena pravila in norme. Kot neposredni rezultat tega pa lahko uporabimo našo matrico, ki se jo da predstaviti v obliki naslednje formule:

izhodišče: sestavljenka ((L),I)1 = vrednost (P,M)2

To pomeni, da so vse nadaljnje sestavljenke in vrednosti neodvisne ena od druge. Kljub temu pri literarni sestavljenki skoraj ni dvoma, da je njena vrednost morfološka, razen če gre za kompleksno literarno sestavljenko. Pri prevajanju pa bomo naleteli na drugačne vrste težavo. Če ne moremo odkriti nobene morfološke vrednosti, mora biti pomen izražen na drugačen način, tako da poskrbimo, da je sporočilo same strukture zgodbe dovolj razvidno.

V primeru prevoda se bomo za naše namene domislili nepopolne sestavljenke, ki potrebuje dopolnilo, da bi izražala implicirani pomen. To bo zgrajeno tako, da bomo dodali posebno kompenzacijsko transpozicijo v bližnji besedi.

prevod: (sestavljenka (D, P-M))3 ali (sestavljenka (i,D)4 +) kompenzacijska transpozicija)

Na ta način je avtorju zagotovljena dovolj velika možnost, da se bo pripovedna struktura njegovega dela preslikala v drug jezik, ne da bi pri tem prišlo do kake omembe vredne izgube pomembnih informacij.

1 L = literaren, I = impliciran

2 P = fonetičen , M = morfološki

3 D = direkten, P = fonetičen, M = morfološki

4 i = nepopoln, D = direkten

ZAGOVOR IZBRANE METODE

Noben roman še nikdar ni zahteval tako temeljite in skrbne priprave na prevajanje kot Finnegans Wake. Še nikoli doslej niso bila sredstva, ki so nam na voljo pri prevajanju, in snov prevoda sama postavljeni pod vprašaj. Gre za edinstveno situacijo, ki potrebuje edinstveno rešitev. Svobodno prevajanje Finnegans Wake po občutku se lahko hitro sprevrže v kaos, kajti, kot je bilo že povedano, običajna skladnja ima komaj kakšno vlogo v tem stalnem gibanju nestalnih gramatičnih sredstev, sintaktičnih tvorb in onomatopoetičnih učinkov.

Če vzpostavimo določeno strukturo, preden se lotimo tako naporne naloge, kot je prevod Finnegans Wake, se naši delovni pogoji neprimerno izboljšajo, tako da smo preskrbljeni s stabilnim ogrodjem za naše delo, pri čemer so nam v pomoč uveljavljena sredstva prevajalskih metod. Kljub temu pa se bomo srečevali tudi s primeri, ko se bodo naše rešitve izkazale za jalove in neprepričljive. Tovrstni primeri bodo identificirani z našo nesposobnostjo izbrati enega izmed dveh ali več literarnih pomenov, ali pa bo šlo za primere, ki nam ne bodo puščali tako rekoč nič prostora za kompenzacijsko transpozicijo. Ob takih prilikah se bomo poslužili preizkušene - in kadar rabljene v zmernih količinah, povsem dobrodošle - tehnike navajanja opomb pod črto. Tako bomo gotovo sposobni podati jasno sliko osupljive zgodbe Finnegans Wake v jeziku, ki ni angleški.

--