zunaj nepremična drevesa, košate postave. Listje

začenja rumeneti po zgornji strani. Dolgotrajni prenosi sončnih

 požarov in premalo vlage.

ko zrak postane moten in ga topel veter neusmiljeno meša

 in raznaša kot prazna telesa. Tiha sreča, ko se vse

ponovno dogaja prvič. Žaluzije so še napol zaprte. Geometrijski

v sosednji sobi. Ornette Coleman. Prelivajoče se barve glasbenih

 kolažev, vijugaste neonske sledi instrumentov, podobne

zaobljenim sledem barv na Pollockovih slikah. Otroški jok in

 saksofonsko vretje. Pophiti iz drugega vesolja. Kennethova

knjiga in Jamesova knjiga na tleh. FSG in Knopf. Zajetni

 izdaji. Poker je popoln. Ko sem bil leta 1987 v New Yorku,

sta bila še oba živa, in smo delili isti mestni zrak, počasne

 sončne zahode na Lower West Sideu. Dolgo ugašanje

oranžnih ploskev, ki so jih kot talce zadržala visoka okna.

 Prvič v mestu. Srečen od velike vrtoglavice in velikih

avtomobilov. Naj neon sneži na mojo kožo in sivozeleni

 valovi Atlantika poženejo besede. Prvič v China

Townu in Brooklynu, brez Harta Craina in Garcie Lorce.

 Prvič pod jekleno mrežo brooklynskega mostu.

James si je v A Few Days zaželel, da bi živel do konca

 tisočletja. (Katere pilule naj vzamem, rdeče ali bele?

Njegove pesmi so tako mirne in tihe in nežne.) Ni mu uspelo.

 Kenneth je prestopil mejo. Siv skodran gospod kot

James Coburn s trajno. Edini, ki ni bil nor na dečke in ni

 Wystanu sedel v naročje. Smešne stvari in vsa natančna

navodila za uporabo ženskega telesa. Rad ju imam. Smeh

 podaljšuje življenje. Pred nekaj dnevi sem v San Francisco

Chroniclu bral, da je umrl Mi?osz. Ni mi bilo do smeha. Stari profesor,

 ki sem ga želel spoznati. Štrleče, nasršene obrvi velike

pameti in pogled, ki naj bi mu bile dostopne jasnost in globine. Leta

 dolgo je živel na Čarobni gori. Pasje vroči oktobri, hladni juliji

in drevje, ki cveti v februarju. Nisem izbral Kalifornije.

 Bila mi je dana. Kot tudi vse drugo, v sanjah. Niti, ki jih vleče

um. Dnevi za spomine in odhode. Nakopičena zgodnjejesenska

 svetloba v odprtih knjigah poezije. Nikoli jih nisem bral

drugače. Glasba, ki govori, da je za tem svetom še en svet

 in za njim še en svet in tako v nedogled. Razpršeni drobci

Pascalovih misli: «Srce ima svoje razloge, ki jih razum

 ne razume. To odkrivamo v tisoč stvareh.« Koža je meja.

Zvečer te mažem po trebuhu in čutim, kako se v

 svoji blagi temi premika najin otrok in me posluša. Vichy in

Afrodita. Plošča je končana in zdaj bom vstavil drugo. Science Fiction.

 Na nebu se oblaki kopičijo in mešajo kot sapa v konjskih

nozdrveh. Žuželke v neosvojljivih kraljestvih v

 travi. Raznobarvni metulji se spreletavajo tik nad tlemi.

Trepetanje kril. Otrok teče z zelenim plastičnim

 vedrom proti peskovniku. Lopata grebe strjeno in sprijeto

mivko. Mala plavolasa sestra mu s previdnimi

 koraki sledi. Mama vodi na povodcu psa. Žuborenje

govorice, začudenje nad svetom in vso popolno

 ureditvijo stvari. Nebo je modro. Oblaki so beli. Trava

zelena in lasje otrok svetli kot obledelo zlato. Zibajoča

 se galeja seksa (Williams) se oddaljuje po parkirišču.

Telo v zenitu, neumrljivo in trajno odporno na čas,

 ki obljublja drsenje in vzdihe in sladke skrivnosti, da se

za srečneža razrastejo po mehkem mraku. Živi šivalni stroji

 neprekinjeno robijo poletni zrak. Ornette razbija vrata

v onstranstvo. Otroka čistita peskovnik. Odmetavata

 odpadlo listje in vračata avgust k avgustu. Rumena ruta.

Oranžna ruta. Bela ruta. Smrtonosna in prozorna kopja

 usmerjena proti zemlji in koži. Golo utripanje vročine.

Soparna galerija. Promet na obvoznici. Premikajoča se

 mravljišča. Pločevinaste škatle, ki bodo nekoč videne

kot prazgodovinske relikvije. Na koliko načinov lahko opišeš

 trenutno nepremičnost ur, visoke in skrajne napore

poletja? Besede se obrabijo. Podobe zbledijo. Število kombinacij

 je omejeno. Ko trenutki trajajo, hočeš, da bi odšli,

ko odidejo, jih pogrešaš in žaluješ. Reka je postlala

 prod kopalcem. Vse je srečno zaklenjeno v poletju:

gola telesa, ploski trebuhi, težke, nihajoče prsi. Čakam s kosilom

 in knjigami. Nikamor nisem šel. Ko sem bil majhen, so

me pustili čakati v temi. Prestrašen sem mislil, da sem sam na svetu.

 Zato še nisem odšel na Malibu in v sonorsko puščavo.

Včeraj so visoki policijski konji opletali z repi v pikčasti in

 zabrisani večerni zarji. Ljudje na medlih fotografijah.

Spominske matrice. Stadion, zasnežen s kriki, reflektorji in

 aplavzi. Barva trave, kot bi zmešal belo, zeleno in rumeno

tempero. Življenje poteka med naključno izbranimi citati iz

 mojstra Eckharta: »Bog daje vsem stvarem enako in vse

stvari so enake, kakor iztekajo iz Boga.« in citati iz

 Freak Brothers: «We sniffed up a whole year's of coke

in two days?« Povej mi zgodbo ali pa bodi sugestiven kot

 glasba. Marcel si je vse izmislil in seciral preteklost in

se je pazljivo dotikal in jo obračal. »Na sprehodih sem

 sanjaril, kako prijetno bi bilo, če bi bil prijatelj

vojvodinje Guermanteske.« Tudi jaz sem kot otrok

 verjel, da imam astmo. Hoteli so me poslati v zdravilišče.

Bruno  Schulz se je izgubil v poznopopoldanski pozlati, vedno

zaprisežen drugi sferi. (Novembra 1942 ga je v getu ustrelil gestapovec.)

Pod blazino imam skrivno galerijo svojih junakov. Stojijo

 mi za hrbtom, ko pišem. Potem pride ura, ko se otroške

igre končajo. Še zadnji obupani vzlet svetlobe, preden bleščava

 začenja ponikati in se razpuščati. Če bi bil stvarnik,

bi bil na Zemlji vedno v vseh krajih predvečer. Brez časa,

 z upognjenimi plitvimi oblaki, ki jih v daljne dežele

potrpežljivo razpošilja blagi veter. Izmučeno listje čaka

 na zasluženi spanec. Sonce se dotika plešočih vrhov dreves

in otroških krikov in razpihanih las. Vonj po dimu vstopa v

 predpriprave na večer. Če ne bi bilo gozda, bi se videli

grad in križišča in železniške postaje in postaje podzemske

 in letališča. Na Hopperjevih slikah ni šip in ljudje zrejo

v daljavo in podolgovate sence se preobračajo v njihovem molku.

 V sosednji sobi visi njegova poceni reprodukcija. Nagnjena

jadrnica in za njo sipine in svetilnik. Ne premočan veter. Skoraj

 mirno morje. Belo plovilo drsi počasi in zrak je poln

rahlo ohlajenih kristalov. Všeč so mi tudi tiste Corn Hill, Truro,

 Cape Cod; rumenozeleni griči, porasli z visoko travo,

zatemnjene kotanje, nepremične hiše, ki nadzorujejo pokrajino

 in horizont kot kipi na Velikonočnih otokih. Vedno isti

del dneva - sence podaljšane do skrajnih mej. Vid pošilja zadnja

 sporočila spominu. Težki prameni toplega zraka so se

zunaj polegli po travi. Reka si jemlje barvo od neba. Svetloba

 na asfaltu postaja bakrena, izposojena od železniških pragov.

Otroci proučujejo svojo prvo mrtvo veverico, nenavaden dar

 poletja. Benetke tonejo v laguno. Šli bomo na sprehode, ko bo

noč začela izdihovati hladno sapo. Očem se počasi in

 previdno približujejo zvezdne konstelacije, letalski koridorji.

Mehanične kresnice se prižigajo in ugašajo visoko zgoraj, v

 temi. Ne morem jim določiti smeri in oddaljenih ciljev.

Ne znam si prebrati usode z dlani. Okolica je prepredena z

 visokofrekvenčnim cvrčanjem. Osvetljen asfalt in

transformatorska postaja odsevata v kovinskem okenskem

 okvirju. Tako kot na nebu, tako tudi na zemlji.

Nemirno se stresajo in utripajo slike na televizijskih ekranih.

 Zadnji pogovori sosedov, pokanje stikal. »Lahko noč,

se vidimo jutri. Ne govori preveč. Dotakni se

 me in zaspi. Se vidimo jutri.« Blagi objem sveta. Gozd

pozorno razpošilja naokrog svoj hladni vonj. Plaho približevanje

 poznemu avgustu. Nihče mu ne uide. Nihče se mu ne more

izogniti. Tukaj so letni časi. Koruza je že zdavnaj zrela. Slive

 sijejo v temni modrini na drevesih in pod kožo skrivajo

sladko zelenorumeno meso. Azurna, skrajno mirna in izčiščena

 svetloba pokriva opoldneve nad morjem. Visoki vzdihi vetra

se kot prozorna tančica lepijo na kožo. Tonske lestvice srebra

 spijo med drevesi. Nevidni valji burje gladijo večer. Za njo bosta

pristopila melanholija in pojenjajoči požar. Ko si mlajši, je to tvoj

 najljubši letni čas. Upaš, da boš spoznal novo ljubezen. Kmalu

bom imel rojstni dan. Pessoa je pri štiridesetih zgledal bolan, poražen in

 osamljen. Tihi mož z očali in brez klobuka. Vesolje je prilagajal

svojemu obupu. Pavese je pri dvainštiridesetih naredil samomor.

 Rad bi na septembrsko dopoldne popil kakšno žganje v Trbovljah ali

v Toskani. San Gimigniano v mirnem repu dneva. Tarkovski

 je vedno mislil, da je pisatelj ali slikar. Jaz mislim, da

bi tudi bil raje slikar ali glasbenik, mogoče pek. »Zgodovinska

 usoda genija je fantastična in poučna.« Pek. Definitivno pek.

Katera leta so nevarna? Koliko časa bi rad živel? Dnevi izginjajo.

 Temne misli se spuščajo v njihova svetla središča od nikoder.

Jutra se od njih narahlo zatresejo in vzvalovijo. Hodi in ne bodi

 pozoren. Si na romanju. Predstavljaš si, da nihče nikoli ne

bo odšel. Fizično telo je agent duha in njegovo zrcalo. Fizično

 telo je stroj in odsev duha. Smrt je temna podlaga, ki jo

potrebuje ogledalo, da lahko sploh kaj vidimo. Zasilni izhodi,

 tolažbe. Viseči mostovi med dnevi. Markirane poti v temi.

Prepisana prihodnja teozofija. Še je poletje. Vsa popolna kulisa sveta

 je bila narejena le za nas, samo za nas. Majhen zajec ždi v travi

avgusta, zaščiten z otroškimi rokami. Majhno življenje raste v tebi

 avgusta, zaščiteno z mojimi rokami. V rodno mesto se vračamo z

vlakom, v sanjah, z voljo, ki je zrasla iz večerne svetlobe, urejamo njihov

 potek. Znotraj njih sem. Prišel sem čez travnik, se umil v potoku

in sklanjal glavo kot takrat, ko smo nehote zažgali gozd. Oče je

 čakal pred stolpnico in mi bral iz oči in z obraza, in me ni

kaznoval. Koliko let bi rad živel? Še vedno občutiš bolečino,

 ko te sanje spustijo v tisti prostor. Nikoli ga nisi zapustil.

Beri Swedenborga: «Vse kar je nebeško je v korespondenci z vsem,

 kar je človeško.« Drugi kontinenti in nenadni prihodi preživelih

noči. Posedanje v visoki travi za kasarno na Banjici. Komarji nam sedajo

 na hrbtne strani rok in nam pijejo kri. Gledamo jih, kako se

polnijo, in jih potem ubijamo, site. Iz objestnosti in maščevanja.

 Iz pijanosti. Nikoli več se ne bomo videli. Iskal sem ?or?ete

in Mirote in Fikrete in naletel na prazne strani. V avgustu se potikamo

 po Dor?olu in pojemo žalostinke z ljudmi, ki so

preživeli prvo svetovno vojno. Popoldne iz Gogolja. Noč iz

 Dostojevskega. Nisem ga mogel brati, vsi so bili na robu

živčnega zloma. Preveč božji, manični, na skrivnih pogajanjih s

 svetlobo. Nisem mogel brati Romana o Londonu. Vsi so bili

preveč žalostni in lačni. Ana mi piše, kako je v Beogradu. Srce mesta

 je tam, kjer so živeli Judje. Nikoli nisem bil v sinagogi. V Londonu

je srce mesta Soho. Takoj so mi ponudili deklico in dečka in hašiš.

 Vljudno sem odklonil. Puritanec. Prva stvar, ki me je tam

Zadela, je bil Uccello, potem Holbein, El Greco, Vermeer, ker

 imam rad dom. Helex je včasih moje sonce. Glasni aplavzi

turistov med umetnostnozgodovinskimi ekspertizami. Rembranta

 ne maram. Peter Doig je v Saatchiju razdrl pokrajino

in gledal, kot bi se spremenil v kobilico. Reprodukcije lažejo. Temna

 Giaccometijeva ženska glava je bila poslana z drugega sveta.

Helex je včasih moje sonce. Dela bratov Chapman so zgorela v požaru.

 Ne vračaj se na kraje, ki so te osrečevali. Prva Rousselova

zapoved. Včasih se ti odpirajo vrata in čutiš, kako si povezan s

 preteklostjo, in se vračaš, in vendar vse ostaja isto, ker nimaš telesa.

Danes boš šel mogoče v mesto in jutri plavat. Blagi jutranji hlad in

 osamljena golota v ogledalu. Prazne, udobne srajce na obešalnikih,

ki čakajo, da jih napolni telo. Kenzo. Tleskanje žaluzij in Ornette Coleman.

 Pophiti iz drugega vesolja. Svojega sina je posedel za bobne,

ko je imel dvanajst let. Moj sin je v tebi, in tebe ni doma. Umivam si

 roke in si pljuskam hladno vodo v obraz. Rad se

umivam z mili, ki dišijo po pomarančah, lipi in praproti. Rad

 hodim skozi oblake parfuma, ki diši po mirti in ga nikoli ne

nosim na koži. Kot otrok sem hodil v cerkev in vohal

 kadilo. Ko se bojim, da bom umrl, začnem moliti in

izgovarjam besede, ki sem jih pozabil. Če avgusta plavaš v oblačnem

 vremenu, se tvoja silhueta pozna samo na temnomodri

keramični črti na dnu bazena. Izumrla prazgodovinska ptica, ki

 v enakomernih presledkih širi svoja zakrnela krila, ali Gormleyjev

angel. Če plavaš, ko sije sonce, se zlata pajčevina neprestano pomika

 po dnu. Ko se odrineš od stene, ti za predolgimi nohti

ostajajo zračni mehurji. Mlade ženske so včasih poleti uprizarjale

 za nas nenapovedane predstave. Stavile so na telo in niso

vedele, da bodo izgubile. Podnevi v napol praznem bazenu

 berem svojo starost z njihovih obrazov, ki sem jih prepoznal,

a se ne morem spomniti njihovih imen. Nisem stavil na telo. A izgubljam.

 Burt Lancaster je v Swimmerju preplaval vse privatne bazene v

nekem okrožju v Connecticutu. Bil je star več kot štirideset let.

 Občudoval je svoje iluzije in telo in indijansko poletje, in izgubil.

Nič od indijanskega poletja. Stave pripuščene prihodnosti. Še

 vedno len in raztezajoč se avgust. Mačka z dlako barve

raja. Nebo se odpira in zapira. Samodejni demiurgovi refleksi.

 Meglice nad gorami z vseh strani. Oblaki brez pozlate

in nacefranih oranžnih robov. Bližajoče se sivo mrmranje v daljavi

 kot oddih, ki prinese trenutno opustošenje in nov začetek.

Motnje v električni napetosti. Če ugasne luč, bo odteklo življenje.

 Rad si stavil sam s sabo, pod neko obcestno svetilko,

ki je vedno brlela in ugašala kot postromantika v mračni predavalnici.

 Nad oblaki visokooktanske eksplozije nenehno spreminjajoča

se mesta duhov, razsvetljena pokrajina, rentgenske slike, negativi,

 členovite veje se pripravljajo, da se bodo po dolgem

času rokovale v temi. Črn tovornjak bo zapeljal skozi pokrajino

 in noč. Avgust. Stvari, na katere misliš: vonj kruha, vonj

bencina, vonj dima, kava. Odcvetele in osipajoče se zavese dežja,

 viseči vodni vrtovi. Bitje ure. Odštevanje in prištevanje.

Ni absolutne tišine. Nikoli. (Mogoče v smrti.) Enakomerno brnenje

 skritega življenje v pršeči belini, kot da se valijo piščanci.

Božja sapa. Dvojna kri. Tvoj trebuh narahlo stresa bližnji zrak in

 mojo roko. Namazan z zelišči. Plitvo dihanje, ko ugasnem

luč. Noge ločene z blazino. Za hip zgodnja jesen. Novoangleško

 zlato. Bela barva, kalejdoskopi, slike, ki so se začele

pogovarjati v temi. Vstal bom odprl okno in spustil v sobo noč

 in komarje. Teža prezrelega sadja. Zemlja dobiva svoj

obilni obrok. Plitko dihanje. Med nami koža. Ko se zvedri in

 vrne svetloba – otočki za učenje samote, zapuščena

igrišča, visoka trava, ki je zrasla čez noč, zarjavele gugalnice.

 Opustošenje in mir. Jesen. Hudobne šoje so se prenehale

spreletavati med drevjem. Michael Phelps je včeraj osvojil

 peto zlato medaljo. Tudi lord Byron je bil dober plavalec.

Življenje jemlje zalet v prostem teku. Siv tlak na nebu. Sunki

 prebujenega vetra. Ravne linije dreves na severu. Ponoven

sprehod skozi Galerijo ogledal. »Začuden, ker sem še pred

 nedavnim imel dvajset let. Javile so se mi sanje o vrnitvi.

Srečne. Pisane. Znal sem leteti.« Oddaljeno ščebetanje ptic. Vrnitev

 nočnega in pacifiškega zraka. November v Kaliforniji. Cikorija,

zlatice, bela kumina, marjetice, vrane, povožene žabe, ki so včeraj

 prišle iz mlak. Vse zamrznjeno. Zibajoče se luže

na asfaltu, v katerih se ogledujejo drevesa in sobota. Pozabljene

 kaplje polzijo z listja in padajo na tla. »Kakšen človek

bo moj sin?« Podaljšana roka nevihte in utrujajoča nežnost

 do sveta, ki se izmika prijemu. Pavese, viden od znotraj.

»Ali bi se imel rad, če bi se srečal?« Valovanje zraka v sobi.

 Pasovi jasnine na zahodu. Nov večerni spektakel. Utrujajoča

nežnost do sveta. Vijolica bo počasi odcvetela. Zeleni lesketajoči listi

 hibiskusa se svetijo na balkonu. Premišljuješ, ko se najin

otrok v tebi počasi umirja. Strah je najprej senca. Nenadni udari v

 telo, besede zataknjene v grlu, ki se lahko vnamejo

in gorijo, tudi ko spiš. Če se zgodi, ni mogoče storiti nič.

 Čakajta in se ne utrudita od čakanja. Oprano perilo.

Odprti kovinski tulci dišečih palčk. Mila z vonjem po figi.

 Tehnične težave na angleških televizijskih programih.

Dobro je, da stanujejo tu tudi knjige, zložene po

 prilegajoči se bližini. Constable na gladkih straneh. Mirni

potoki in mlini in nagrmadeni oblaki, podobe, ki bi jih rad gledal,

 ko se zamisliš in toneš v spanec. Nekoč je bil

svet takšen in v njem so živeli ljudje. Na hitro prelistane strani

 popoldanskega dremeža. Hoditi po poletni travi,

se dotikati tal z bosimi nogami. Vedno se vračati k isti ženski

 in z mrzlimi prsti iskati njeno toplo telo. Ali se človek

ubije, ko se neštetič zruši v ljubezni? Pavese, viden z

 mojimi očmi. Kristali sladkorja na slivah. Nobenega pridelka

na vrtu. Polži, debeli kot konjske fige, v vlažnih kotih. Obgrizeni

 jajčevci, zarjavel paradižnik, krompir, ki čaka, da ga

izkopljem s staro motiko. Beth Gibbons poje o jeseni. Napevi, počasni

 kot dvigovanje morja. Nick Drake se naslanja na oranžen

opečnati zid. Ljudje hitijo mimo njega in se izgubljajo v vetrovnih

 hodnikih podzemske. Visoki glasovi siren se spreletavajo nad jezerom.

Klavirsko ozadje se, kot sipine vode na vetrobranskem steklu, guba

 v zvočnikih. Vsaka glasba ima svoj letni čas. Vonj

naribanih kumar in divka. Karton na tleh pred štedilnikom, premog

 in drva, moja nevidna dvigala v temo. Oddaljeni cerkveni zvonovi.

Vrnitev volje, ko se dvignejo megle. Nenadno približevanje pokrajine

 skozi prozorne kristale. Vsako pomlad si rečem: «Zapomni si.«

Potem pozabim in ocean presahne za mojim hrbtom. Ko je bil

 oče v bolnišnici, sem si želel, da bi nekoč videl mojega

otroka. Transfuzije krvi. Nepremično ležanje. Upadla pljuča.

 Kardiogrami in sporadične meritve pritiska. Tako blizu

živimo, da smo se prenehali sporazumevati z besedami. Tako blizu

 umiramo, da se dotikamo samo še v mislih. James in Kenneth

ne bosta nikoli vedela za to pesem. Mi?osza bodo pokopali v kripti

 cerkve na Skalki. Spomni se vsega, kar se je nakopičilo v tvojem

telesu, in ne piši hermetične poezije. Ne zavijaj se v simbole. Ne išči

 zasilnih izhodov, ne osramoti se z begom pred resničnostjo. Kako

govorimo, ko si upamo govoriti? Avgust. September. Oktober. Ustaljene

 barve v mesecih. Rad imam mirne in tihe in nežne pesmi. Rad imam

mirne in tihe in nežne ljudi. Ničesar ni mogoče dobiti prek vrste.

 »Kakšen človek bo najin sin?« Preden se konča poletje, bom še

enkrat plaval v bazenu. Veter nad grobovi. Tople dlani, zagozdene v

 odprtih knjigah. Bleščeči popoldnevi, poslani z drugega sveta.

Veter ponavlja svoj prastari govor. Udarci kladiva bodo za vedno ostali

 v včerajšnjem večeru. Ograja peskovnika je popravljena. Mivka

pokrita z odpadlim listjem. Tvoj trebuh kot polna luna, priraščena k telesu,

 ponoči sije v temi. Moje roke niso nikoli utrujene. Nezadržno se bliža čas.