Denis Lalić, Pušiona, AGM, Zagreb, 2006

Sploh, če ni turistov. In jih ni. Potem sediš pred lokalom, bereš časopis, gledaš morje, ladje, galebe, gole noge, prsi – razglednica se ti dogaja pred očmi. In dobro je, dokler tako gledaš s strani, ampak ko postaneš del cele zgodbe, potem se ti ta razglednica kar nekako zjebe.

Evo, recimo, da turisti so, ampak jih je manj kot lani, ko jih je bilo manj kot predlani.

OK, lani smo se lahko izgovarjali na sranje v Makedoniji, ampak za letos mi še nič ni padlo na pamet, tako da predlagam frisom na oblasti, da začnejo malce delati na tem. Da pripravijo izjave za oktober, ko bomo prišli do zaključka, da se nam je sezona malo sfižila.

Če jim ne bo šlo, predlagam da si vsak prižge džolo, samo da jim zbudi kreativnost.

Kot vemo, imajo izkušnje s tem, ampak so to počeli davno, pa se ne spomnijo, ali so uživali. No, ne bomo zdaj o tem. Malo pretiravam s politiko.

Vrnimo se na prvi del, na to razglednico in vse kar pride z njo v paketu. Prva zanimiva stvar se je zgodila okoli poldne, ko je v lokal uletel trije-razredi-osnovne-policaj in vprašal, če menjamo devize. Mi rečemo da ne, on vpraša, če lahko na črno, mi pravimo, da lahko, on pripelje nekega turista in jaz mu razmenjam denar.

Razmišljam, kako je ni boljše od naše policije, ki je pripravljena še zakon prekršit, da turistu naredi uslugo, ko zaslišiš policaja: “Daj mu tri po sto, da mu lahko zaračunam kazen.” Človek je napačno parkiral. Jebi ga, če so pa znak za parkiranje prekrili z reklamami za sobe.

In potem je, medtem ko sem nekim angležem točil deset velikih, v lokal vkorakala tričlanska češka družina – mama, ata, hčerkica – vse po PS-ju. Ampak mala je cukrček - da dol padeš - blond lasje na Kleopatro, obleka z globokim dekoltejem, smajl za stopit se in joški, ki se proizvajajo samo na Češkem.

Potem se oglasi glavni natakar (v nadaljnjem tekstu Glavni), človek štiridesetih let:

- V pičko materno, kolk je zrastla.

- Kako misliš zrastla?

- Ko so bili zadnjič tu, je bila dvakrat nižja.

- Zajebavaš?

- Majke mi, dol sem dajal njeno tastaro.

Sedaj pogledam proti mami. Res, starejša teta, ampak se dobro drži in se nekako cela smeji Glavnemu, a ta ne jebe žive sile, človek opravlja svoje delo.

- Ma jebeš to! – reče. – Ti Angleži so naredili račun za 800 kun, pustili bodo vsaj 50 tringelta.

Jaz nič, točim pivo in gledam v malo čehinjo, toda ta se je nekam zagledala in ne reagira. Ni je bilo stvari, ki je nisem počel, da bi pritegnil njeno pozornost – menjal musko, metal kozarce v zrak, plezal na šank, malo je manjkalo, da nisem začel razbijati krožnikov, ampak ona je ostala trdega srca. Pa vprašam Glavnega:

- Ker kurac? A niso znane po tem, da pridejo same do tebe? Toda tale ne trza. 

- Moraš znat – reče in namigne mami. Ta se je cela raztopila.

- Ko nama Angleži pustijo tringelt, bova čehinjam častila pijačo, pa bo stvar rešena. Z očetom običajno nimaš problemov.

In vse bi se dobro končalo, če naju Angleži ne bi zajebal. Račun 799 kun. Anglež izvleče 800 in, še preden plača, želi vračilo. Potem je padla ena družna pridušena : »Pička vam materna!” in ko so odšli še ena glasna: “Pička vam materna škrta!”

In ja, čehinje so odšle. Klasična jeba.

Samomor

DEVET ljudi v enem samem dnevu. Ko sem slišal to novico, sem se malce ozrl po dnevni sobi. Centralna je bila vključena in bilo je toplo, na TV-ju so se vrtele novice, na kompu se je vrtel screensaver z zvezdnim nebom. Prvo, kar mi je padlo na pamet, je bilo: “Jebenti, imam dnevno sobo”.

Druga stvar, ki mi je padla na pamet, je padla nanjo, ko mi je pogled padel na Njo. Sedela je v pižami, zvita na kavču in grizla pramen las.  “Srečen človek sem,” sem pomislil. Zunaj pa je padal dež in dan je bil siv in siva je bila komunistična arhitektura na drugi strani okna.

Džoint je pri koncu, že pol ure.

Devet ljudi v enem dnevu. Zdaj bodo analize. Pa bodo preiskave. Pa bo kriva vremenska napoved. Pa tranzicija in nevrnjeni krediti. Pa bo kriv vpliv zjebanih okoliščin. 

Ampak jaz sem srečen človek. Imam dnevno sobo, jebenti! In džointek pri koncu. Že pol ure.

Ona še vedno vrti pramen. Samo dve leti nazaj nisem imel dnevne sobe. Živel sem v eni od tistih sklepanih hišic za Glavnim kolodvorom.

Ta večer sem imel spet občutek, da mi dež pari iz kože. Po dveh bombonih sem vroč zapustil OTV in nisem imel pojma ali mi po hrbtu lije znoj ali dež.

Bile so drobne kaplje, tiste zajebane, ki se jih niti malo ne bojiš in te prav zaradi tega temeljito namočijo. Lepljiv sem se privlekel do doma. In bilo mi je vroče. Na bombonu sem grel kot radiator.

Odprl sem okno. Razgled je padal natanko na zid nasprotne hiše, zgrajen iz rdeče opeke, ki sem se ga, če sem se nagnil skozi okno, lahko dotaknil. Posteljnina je smrdela po nekom pred mano. In tega vonja se ni dalo izprati. O tem nekom si nisem upal niti razmišljati.

Ura je bila tri zjutraj, toda na dvorišču se je nekdo drl: “Martin! Martin! Ubil te bom, Martin!” Tako je bilo ime staremu, ki mi je oddal sobo. Prižgala se je luč v hodniku. Slišal sem kako se odpirajo vhodna vrata. V boksericah sem šel ven. Na vratih je stala kurba pri štiridesetih. V miniču, raztrganih rdečih nogavicah in majici, izpod katere je nekje nad popkom stala izboklina. Ni imela modrca. Za njo se je majal tip, gol od pasu navzgor. V eni roki je imel steklenico, z drugo je vlekel ono od ograje in ponavljal “Gremo!”

Stari s te strani ograje je bil v sivih hlačah in spodnji majici.

Bil sem v boksericah in martinsih. Bomboni so me začeli spuščat. Padala je tista plohica in bilo mi je vroče.

Dretje je prenehalo in vsi smo gledali eden v drugega. Vsem je bilo nerodno. Razen njej. Začela je jokati in se dreti na starega, vendar sem en drek razumel. V glavi mi je piskalo in slišal sem samo šume, ki so se mešali z dežnimi kapljami, potem pa sem videl roko starega, ki se dviga in se z vso silo spušča na njen obraz. Upočasnjeno, kot na ponovljenem posnetku. Tako je tudi padla.

Potem se je obrnil proti meni in mi nekaj zamrmral, tako da sem moral pomen prebrati s face na kateri je pisalo: “Se opravičujem zaradi neprijetnosti”.

Nisem mogel zaspati. Bomboni so mi še divjali po organizmu. Bilo mi je vroče in ves čas sem se premetaval po mokrih plahtah, ki so smrdele. Po nekom od prej.

Naslednji dan se je rodil na pol in ostal takšen dokler se ni spet spustil mrak. Pravi jesenski. Dež je še vedno padal. Tisti droben, ki se ga ne bojiš, pa kar pada in vlaži. In nervira.

“Izgubil sem vse pravice”, je bila prva misel, ki mi je padla na um, ko sem se končno prebudil. “Imam še tristo kun”, je bila druga. “Šele deseti v mesecu je”, je bila tretja. 

Ko te zrešeta postbombonska depresija, resničnost poprime preveč realno obliko in dozdeva se ti, da se soba zmanjšuje. Upočasnjeno, kot na ponovljenem posnetku.

Soba je majhna. Vanjo gre postelja, delovna miza in nekaj knjig. Omara je v hodniku, delim si jo s starim. To je bila edina luknja v kateri si lahko spal za 500 kun mesečno z vračunanimi stroški.

Stara je v minusu že nekaj let, Online.hr ne plačuje že par mesecev. Ne delam ničesar. Samo gledam v strop, nato skozi okno. Skozi okno se vidi samo zid iz rdeče opeke. Postbombonska depresija reže po vseh širinah in dolžinah. Znojim se. Še vedno. Lepljiv sem kot sličica, a občutek imam da sevam kot reaktor.

Po tuširanju uletim v kuhinjo. Smrdi po perutnini in začne se mi obračati želodec. Hodim proti vratom. Stari me zaustavi in govori o tem kako se prepogosto tuširam, da je poletje končano in da ni treba, da se sedaj tuširam enkrat dnevno. Podražila se je elektrika, na koncu pristavi.

Meni gre na bruhanje. Stari kuha kokoš. Smrdi v tri pičke. Rečem samo “OK”  in grem ven. A zunaj je dež, tisti droben, ki nervira. In najtemnejši dan v letu.

Rabim džolo. Obupano potrebujem džolo. Ne toliko džolo kot vse tiste ljudi okrog nje. Tudi oni so v pizdi. Z njimi je življenje lažje. Z njimi in džolo, ampak oni so pomembnejši. Ni dobro biti sam po partiju, raznorazne ideje se ti začnejo motat po glavi.

Kličem po vrsti: Loki, Joke, Maja… vsi mrtvi. Vsi mobiteli ugasnjeni. Vsak crkuje v svoji luknji. S svojo džolo. Jaz pa ne smem kadit. Ne pri starem. Kadi, pa šteka kaj je tobak in kaj ne.

Kličem še naprej. Trava mora bit. Trave in bombonov je zmeraj. Zmeraj kdo časti, zmeraj ima kdo rojstni dan, bombon se zmeraj pojavi sam od sebe. Deset kun je eden.

Mobiteli še vedno mrtvi. Dež še vedno lije. Tisti droben, ki nervira. Se ne zveča, ne zmanjša, vedno isti.

Hodim čez Importanne. Gori gruča pisanih reklam, a v prazno. Nedelja popoldne je, in dan je siv, in dež pada, in v Importannu ni nikogar. Samo par kroničev pri glavnem vhodu. S pivom v roki.

Vstopim v trgovino. Pridem do skrinje in gledam sir in salame. MDMA še vedno divja po organizmu in kozla se mi že ob samem pogledu na hrano. Ženska za mano me čudno gleda. Odidem do steklenic in prikličem v možgane doktorja Joka: “V vodko iztisneš limone in piješ. Vitamin C veže MDMA in ga izščiješ, vodka pa te drži na nogah.”

Vzamem flašo vodke in pol kile limon. Kupim še dva plastična kozarca.

Čez pol ure gledam v strop. Počasi pijem vodko z limonami. Enkrat sem že scal. Čakam nezavest. Ne pride. Samo depra, kot da izstopa iz zidov. Ti pa se približujejo, tako da se mi dozdeva, da se je tisti iz rdeče opeke že združil z oknom.

Devet ljudi v enem samem dnevu.

Ko sem slišal to novico, sem se malce ozrl po dnevni sobi.

Jebote, imam dnevno sobo.

Ona vrti pramen las.

Džola je pri koncu.

Zunaj pada dež.

Toplo mi je.

Internet na teh prostorih (remake za scenarij)

ODKAR je končal v penziji, Žacov stari ni bil več normalen. Do včeraj mali šrauf v velikem stroju društva se je zdaj počutil kot odvržen čavelj. Pravzaprav, bolj kot totalna čavljina.

Sledilo je, seveda, nemilostno teroriziranje hišnih aparatov. Stari je na vsakem našel kakšno okvaro, ki bi jo bilo potrebno popraviti, in za vse te okvare je krivil, seveda, četnike. Kajti na večini teh aparatov je pisalo “Made in Yugoslavia”.

Zajtrk. Za mizo sedijo Žac in Stara in on si na kruh maže pašteto, na mizi je v zavitkih pariška, sir in kruh, ampak ni kave in čaja. Stara je vsa zakomirana, nenaspana, zgubana. 

Iz dnevne sobe se vsake toliko zasliši piskanje, pa spet ugasne, pa se sliši, pa spet ugasne, iritantno do bolečine. Stari popravlja sesalec.

- Stara, to ne more bit normalno – začne Žac. – Pa jebenti, nimamo vode, ker je Stari včeraj zjebal kotliček za vodo. Sedaj pa popravlja sesalec. Če zjebe elektriko, smo najebal.

- Vem – reče Stara nemočno. – Kaj pa lahko naredimo?

- Kaj on nima kakšnega društva, kakšne gostilne, kaj jaz vem… Kako penzionerji preživljajo čas?

- Ima. Dol pri Joži, ampak ko gre tja, se vrne še hujši. Zmeraj ta politika…

- Kakšna politika?

- Pa zmeraj začnejo govoriti o politiki, saj poznaš tvojega starega… zmeraj se s kom skrega zarad Srbov, Hrvatov, Gotovine, kaj jaz vem… domov pride še hujši. Zadnjič, ko se je vrnil, je razstavil mikser. Zdaj moramo kupit novega.

- Politika, praviš?

Na Žacovem obrazu kanček upanja. Kratko traja. Iz dnevne sobe se zasliši sesalec. Piska, piska, in potem zmanjka elektrike.

- Mamico ti četniško jebem! – se dere Stari.

Dan, dva kasneje. Stari sedi na kavču, očala ima na vrhu nosu, v roki pa šraufenciger. Popravlja nekakšno svetilko. Žac gre mimo, nosi ekran in ga postavi na Starino šivalno mašino.

Stari še vedno popravlja svetilko, Žac še vedno prinaša – ohišje, pa tipkovnico, pa spaja kable… stari ves čas gleda, ampak to kao ni njegova stvar.

Žac prižge komp, se priključi na net, gre na forum politika, vse kao slučajno, in ko pride do dela razpad Juge ali Srbi – Hrvati, najde modela z nickom Dr. Radovan. Išče najbolj radikalen post… potem se obrne k Staremu.

- Stari, poglej to.

Stari se obrne.

- Sem ti stokrat reku, da me ne zanimajo te tvoje zajebancije?!

- Dobro, OK ,… ampak Srbin nekaj pljuva po Tudžmanu, pa sem mislil, da bi te lahko zanimalo.

- Kater Srbin!? – vstane kot zaklan in pride do kompa, nabije očala na nos in bere. - Mamico mu četniško jebem! Kaj je to? Nek srbski novinar?

- Ni novinar temveč forumaš.

- Kaj?

- Ma človek kot ti ali jaz, piše s svojega kompa, kaj misli. Tudi ti bi lahko.

- Resno? – Stari totalno šokiran.

- Ja, mu boš odgovoril?

- Piši tako!

- Sam mu piši, jaz moram na faks.

Stari sede za komp.

- Daj mi pokaži, kako bom to?

- Najprej te moramo vlogirati. Kater nick boš?

- Kaj je to?

- Kako se boš imenoval na Forumu?

Stari razmišlja.

- Vpiši… vpiši… Kristijan Horvat, naj se ve!

- OK – Žac klika z miško – evo, zdaj mu tukaj vtipkaj odgovor in klikni na tole “Sejv”.

- In kaj potem?

- Potem ti bo odgovoril čez kakšno uro. To lahko tudi vidiš tukaj, samo moraš se priključiti prej. Potem spet ti njemu. Tukaj, vidiš.

- Čak da si zapišem vse to.

Zdaj poteka pospešeno zapisovanje Starega in Žacova pojasnjevanja.

V glavnem, strani beležke se polnijo. Na koncu se Stari obrne k ekranu in začne nabadati, črko po črko.

- Jebal ti bom mamico četniško! – mrmra.

OSEM UR KASNEJE. Žac vleti v dnevno sobo, vrže torbo na kavč in nakaže lahek smehljaj. Stari sedi pred kompom in še naprej nabada po tastaturi in mrmlja “Mamico ti...”, a Stara sedi za mizo in bulji v Starega.

Iz dnevne sobe.

- Žaac!

- Kaj je, Stari!?

- Prid sem!

Oba za kompom.

- Kaj je to chat? – Stari kaže sporočilo od nicka “Dr. Radovan”.

“...če se res hočeš tolči, bre, pridi ob desetih na chat pa se bova bila na privat...”

- Daj, bom jaz – Žac tipka stoje, gre na chat, logira Kristijana Horvata.

- To je kot pogovor. Kot da telefoniraš s kupom ljudi, samo da moraš tipkat odgovore. Ta privat pa pomeni, da se bosta samo vidva pogovarjala.

- Kaj se tudi to lahko?! – Stari popolnoma navdušen.

- Normalno, da se lahko. Ko se tukaj – kaže z miško – pokaže “Dr. Radovan”, klikni dvakrat nanj in se pogovarjajta po mili volji.

Stari se obrne h kompu.

- Jebal mu bom mamico četniško!

Ura je tri zjutraj. Žac spi, odprejo se vrata in vskoči Stari, ves hiperaktiven.

- Kaj je to web-stran?

- Kaj je pa zdaj?

- Pridi sem!

Dnevna soba je v popolnem mraku, gori samo ekran.

- Poglej kaj mi je četnik napisal.

- K. H. – Mamamico i je bem četnško!

- Dr. R. – Striči, nisi normalen, bre! Pejt na www.bustybabe.com pa se zdravi!

- K. H. - Kam naj grem?

- Dr. R. - Striči, ful si glup! Pa na to web-stran zgoraj, bre!

Žac se zadržuje, da ne bi počil od smeha. Ohrani resno faco, odpira frišn eksplorer.

- Vtipkaš ta www.bustybabe.com v to polje (pokaže z miško) in udariš enter. Naprej gre samo.

- Daj mi to!

- Ma saj lahko sam, uči se – obrne glavo in se zasmeji.

Stari ostane sam v mraku, nabada črke na tastaturi, preverja, ko vtipka, in potem udari enter. Na ekranu – joški. Začne totalno paranoizirat, vrti se, zruši vazo, na koncu s hitrim gibom ugasne ekran.

Obrne se, snema situacijo, se dvigne in gre preverit kuhinjo in hodnik, ni nikogar, zapre vrata dnevne sobe, še enkrat se obrne in ponovno prižge ekran.

Navdušena faca z razširjenimi očmi in odprtimi usti.

Naslednji dan. Zajtrk. Žac sedi za mizo in je, Stara pa vsa vzhičena dobesedno lebdi okrog njega in poje v smislu “Fina salamica, fini sir, fina kavica...lalalala”, in pleše okrog šporheta, pomivalnika.

V kuhinjo vleti stari v pižami, razteguje se z ogromnim smajlom na faci.

- Dobro jutro! – cel razgaljen.

Vleti ženi, ji nekaj čeblja, Žac se še naprej smehlja.

Stari zasede stol, tudi on začne nekaj popevat, žena pa utripa okoli njega, prinaša kavo, mu ponuja hrano…

- Žac, ta vikend imaš fraj stanovanje. Mama in jaz greva na vas, pokosit travo okoli vikendice.

- Super!

- Ampak moraš mi pokazati, kako se spojijo ti kabli. Nesem kompjuter na vas.

- Kaj ne moreš niti vikenda preživeti brez politike? – ga Žac podjebava.

- Kakšne politike? – Stari zmedeno.

- Za kaj ti bo pa komp, če ne zaradi politike?

- A ja… zaradi politike, normalno, normalno, zaradi politike! Mislim, kaj bi drugega bilo. Zaradi politike!

Žacova faca z velikim samozadovoljnim nasmehom.

- Ma politika je zakon! 

--

____________________________________
Vlado Bulić in Denis Lalić. Prvi se je rodil v Splitu (1979), trenutno biva v Zagrebu, urednikuje časopisu za književnost in drugo Libra Libera in je, kot se sam rad pohvali, častni član Hrvaškega društva pisateljev, v prostem času pa piše romane in scenarije. Drugi (njegov alter ego) - Denis Lalić je kljub poplavi novodobne internetne literature izstopil iz krdela. Kdor obišče njegova bloga Pušiona (Lalićeva kolumna je bila leta 2003 proglašena za najboljšo kolumno hrvaškega web-a) in Pušiona 2: Denis Lalić u raljama kapitalizma, bo kmalu prišel do spoznanja, zakaj je temu tako.

Vlado Bulić je požel prvo resno nagrado nedavno za tem, ko se je iz 'patriarhalne in nasilne' Dalmacije preselil v 'kapitalistični' Zagreb, se vpisal na Fakulteto za elektrotehniko in računalništvo, a se kmalu prepisal na Hrvaški jezik in književnost ter informatiko na Filozofski fakulteti. Leta 2003 je rokopis njegove prve pesniške zbirke 100 komada  (100 kosov) zmagal na natečaju za prvo knjigo Študentskega centra v Zagrebu. Ta je bila nato tudi natisnjena in počaščena s prevodom v angleški jezik. V prostem času je pisal za časopis Libra Libera, Quorum, Godine nove, ter za študentski časopis Revolt.

Kot vsak pripadnik vojne generacije nosi tudi Vlado Bulić poseben pečat. Mogoče je ravno zaradi tega prepustil pero (oz. tipkovnico) Denisu Laliću, svojemu akcijskemu junaku, ki je v kratkih zgodbah na blogu Pušiona (Index.hr) brez dlake na jeziku, družbeno in politično-kritično, na satiričen način opisal sivi vsakdan svoje izgubljene generacije, vrstnikov, ki še vedno iščejo smisel, kjer ga ni najti, pripetije pubertetniških zaljubljencev, pa tudi travme starejših parov.

Lalić je leta 2006 po štirih letih pisanja prostovoljno zapustil mesto blogerskega guruja in v uteho svojim številnim bralcem objavil zbirko tridesetih najuspešnejših črtic, ki nosi isto ime kot blog Pušiona (Jeba), in nemalo za tem še roman Putovanje u srce hrvatskog sna (Potovanje v srce hrvaških sanj) - ta si je prislužil nagrado Jutranjega lista za najboljše prozno delo v letu 2006 - o katerem komentira: »Jebenti, začel sem s Hunterjem Thompsonom, a končal s krvjo, narodno epiko in se začel pretvarjati v pravega hrvaškega junaka. Ko bi moralo biti ravno obratno.«

Zadnja novica o Denisu Laliću, objavljena na blogu Pušiona, je žalostna vest, da je 18.12.2006 tragično podlegel posledicam prometne nesreče, ki se je zgodila v noči z nedelje na ponedeljek v eni izmed vasi Dalmatinske zagore, ko se je golf, v katerem se je nahajal Lalić, iz zaenkrat še neznanih razlogov pri hitrosti 120 km na uro zaletel v srce hrvaških sanj. Hrvaška nedvomno žaluje - Vlado Bulić pa je medtem že spisal scenarij za kratek igrani film Game over (Konec igre).

Povezave:

- Pušiona