»Več sem izgubil v vojni kot Vi. Doživljal sem jo, kot pač doživlja otrok ubijanje. Grozo sem doživljal kot grozo in strah kot strah in kri kot kri in ne kot ideologijo. Brata, ki sta mi padla, sta bila stara 19 let. Požgali so nam. Oče mi je umrl zaradi vojne … Sovražim vse religije in ideologije, ker prinašajo patos, ker so svinčena stena med resnico in človekom, predvsem pa sovražim neiskrene krastačaste fraze. Zadosti so nas ubijali z njimi, da smo spoznali njihov oslovski glas.« (Dane Zajc, iz pisma Tonetu Seliškarju, 1957; DZVPK/4)

Pesnik druge povojne generacije se je zatekel v modernistični poetološki prijem prostega verza, obrnjen stran od intimizma milejše četverice, in šel dlje, v manj sladko in manj ljubljeno – v duh surovega in rezkega, deziluziunističnega novega sloga. Od duha je samoniklo prešel v netradicionalnost jezika in začel pesniti, kot pravi Boris A. Novak v »netradicionalni prvinskosti jezika iz zemlje«.
Vsaj navidezno, vsaj toliko, da je o njej lahko spregovoril, se je pobratil z domačo zemljo (»Vedo za mrliče / pet prstov pod zemljo«, »Vstani iz prstnega naročja zemlje. Iztrgaj se njenemu prekletstvu, …«) in na apokaliptično pokrajino (»Drevo je umiralo … / Rdeči listi so kapljali na tla / kot curki krvi«, ) zasadil živano lačnih zveri.

Zajčeve živali, ki pasejo požgano travo, srhljivo rjoveče in surovo zagrizejo v človeške kosti in v žretje srca. Lirski subjekt je ranjen od živalskosti, zverinskosti, zverstva druge svetovne vojne, ki mu je vzela bližnje, v njem hrešči in se lušči od maščevanja besed.
V smrtnjak igre z jezikom vstopi z živaljo ob svojem boku. V cirkuško areno temnega patosa, dramatičnosti, magične ritmike, privzdignjenega sloga, močne simbolike in mitopoetike pošlje v spopad za eksistenco kavke, vrane, modrase, bike, volkove, leve, hijene. »Pobili bomo vse ptice. / Vse. Vse, so rekli vrani v mraku.«, »Požrite srce / in lokajte vročo kri, / mrzli, ostudni modrasi.«
V nekaterih pesmih živali niso zares tako krvoločne, kot bi po svoji animaličnosti lahko oziroma morale biti. V svojem zverstvu so ranjene, v njih ni več sokov moči (če so kdaj bili?), njihova kri se zdi topla, so brez strupenih kril in jezikov. Vrana sta popolnoma neškodljiva, ko se vračata domov (Dva vrana). Nenevaren je (veliki) bik, ki rjove v jutro samote in praznine (Veliki črni bik). Blazni volk z odprtim gobcem postane ujeta, v kletko zaprta divja žival, ki ne more več goltati sladke ovčje krvi (Ujeti volk). Modrase lirski subjekt sicer vabi, da pridejo na ostudno pojedino polomljenega in neuresničenega srca, toda ne izvemo, če se kačji gobci zares zganejo ob iz prsi iztrganih človeških organih (Modrasi).
V drugih pesmih pa Zajčeva žival v nizki preži ždi in čaka na krvavi napad, na surovo klanje, na trganje mesa od kosti. Strah pred zverjo je neizbežen. Stopnjevanje zverinske nevarnosti v Nevidnih očeh je srhljivo, okrutno. V pesmi pride do morilske akcije in dramatičnosti od začetka do konca. Dramatičen ritem ustvarja magična ritmika prostega verza, paralelizem členov, barvno slikanje (zeleno, žolto, rdeče), kontrastnost med močjo leva in nežnostjo gazele …

Levi vstajajo.
Spočiti levi vstajajo v visoki travi.
Težke noge opirajo ob tla:
levi rjovejo v večer.
Mesec, svetlo oko noči,
gleda skozi krošnje.
Mehki trebuhi se plazijo po tleh.
Oči iščejo.
Zelene oči med drevjem.
Žolte oči v travi.
Rdeče oči med ločjem.
Pazi na svoj korak.
Pazi na svoje noge.
Levi se plazijo med debli.
Levi se pripravljajo na skok.
Loki njihovih hrbtov drhtijo
od težkega pričakovanja.
Pazi na svoje stopinje.
Nevidne oči izbirajo na tebi
prostor za lačne zobe.
Nevidni zobje bodo hlastnili
po tvojih mečih.
Levi so planili na gazele.
Levi so skočili kakor rjoveče krogle lakote.
Levi koljejo.
Mesec, svetlo oko noči, potuje po nebu.
Mehka telesa se plazijo po tleh.
Pazi na svoje stopinje.
Pazi na svoje roke.
Jutro bo prišlo čez goro kot bela sita žival.
Rdeče sonce bo iskalo,
dolgo iskalo tvoje kosti,
razsejane v visoki travi.
Levi rjovejo v noč.
Kako smo klali bojazljive gazele.
Kako smo klali drgetajoče gazele.
Kako smo trgali njihovo meso,
njihovo mehko meso na črnem prtu noči.
Žejni levi pijejo mesečino.
Pazi na svoje roke.
Sonce bo našlo tvoje kosti,
razsejane v visoki travi.


Pesnik-surovež s klimaksom napetosti, ki tvori gradacijo mračne dramatičnosti, dokazuje zverinsko nenedolžnost in nenasitnost, ko gre za prvinske ugrize divjih živali, ki pa so pravzaprav naravno surovi, nagonski. Potenciranje pazljivosti skozi anaforo »Pazi … / … Pazi« parafrazira zverinski pokol, svarjenje človeka–žrtve; gibko vpeljevanje meseca, svetlega očesa noči, ki bo spremljalo poboj, sili v temačni patos. Človek je vnaprej izgubljen, pred lačno živaljo ne bo nikoli ubežal.
Lirski subjekt je na drugi strani okrutne arene lačnih živali, preoblečen, identificiran z zvermi. »Mogoče sem začaran v žival, katere imena ne poznam. Pesmi so samo magični obrazci, sestavljanke, pasti, v katere naj bi se ujelo ime živali, v kateri prebivam … Ali je torej pisanje poezije klicanje svoje podobe, ki sem jo nekje na poti zavrgel, zabarantal, zastavil, zapravil, pa me obiskuje? Tisti z druge strani zidu?« (Dane Zajc, Kranj, 1987, DZVPK/4)
V pesmi Dva vrana leta Zajc – animalist - ob krilu vranov in prisluškuje povratku domov (»Kra, kra, / kdaj bova doma.«). Velikega črnega bika opazuje pri samotnem rjovenju zamolklih klicev po zavezniku, po (drugi) duši. Z nagovorom nanj ne deluje pomirjajoče ali vzpodbudno, prej narobe (»Veliki črni bik, brezkrvno je jutro. / Tvoj glas pada v grape / kot razcefrana jata / črnih vran. / Nobeden ne sliši tvoje samote. / Nikogar ne napojiš / s črno krvjo svojega glasu. / Umolkni, veliki črni bik.«); do ujetega volka, ki obsedeno teka in boleče tuli, je pesnik brezbrižno hladen (»Zakaj si zatulil, volk. / Zakaj si zatulil, / kot da bi imel zadrte v goltanec / dolge črne trnje?«). Začuti se stud ob stopnjevanju dramatičnosti,  anaforično ponavljanje »Zakaj si zatulil … / Zakaj si zatulil …« je gradacija zverinske napetosti, nato sledi klimaks navzgor (»kot da bi imel zadrte v goltanec«) in padec navzdol (»dolge črne trnje«) v tragičnost in vdanost poetičnega konca, ki niti živali niti bralcu ne dopušča nobene iluzije več – bik lahko rjove v prazne grape, volk lahko tuli na vse volčje grlo – oba sta ujeta v težke okove osame, osamljenosti, ujetosti in v vnaprejšnjo izgubljenost s svetom. Obe živali simbolizirata vitalni (človeški) trup in hrbtenico, močne ude, nevarno telo, a ko gre za bolečino, ki žge od znotraj, nobena žival ni lačna mesa, temveč dušne hrane.
Zbirki pesmi zverinskega uničevanja in živalske krutosti pesnik ob bok postavi še temno izkušnjo ljubezni do zemlje ali na zemlji, na pogorišču osutih travnih bilk in zlomljene eksistence. Zajčeva požgana trava se zdi res bolj primerna za pašo zveri  kot za leganje dveh zaljubljenih nanjo.
Zemlja je jalova, vanjo so posajene lobanje in zagrizeni zobje (»Vsako pomlad bo cvetela zemlja. Kruta, trda zemlja, / ki nas požira s temnimi žreli. …«). Jalova setev najbolj (za)boli. V tej pesmi ne gre za spopad med živalmi, niti ne za napad živali na človeka, ampak za surovo krutost ─ človek človeku volk. Posledica vojne se zdi še veliko bolj zverinska kot klanje živali po ringu nekega prostora, neke divje (od ljudi bolj oddaljene) živane.
Zver je v Jalovi setvi podobno nepremagljiva kot lačna žival; njena žrtev je neoskrunjen človeški mladič »Lepi beli zobje, / zagrizeni v zemljo,  / lepe rjave oči, / polne zemlje, / močne mlade kosti, / ki so bile nekoč roke, / roke, ki še niso objele ženske, / močne mlade kosti / so objele zemljo.« Uničenje je stvar napada, spopada in prelivanja krvi. Zdi se, da se smrtnosti pesnik čisto preveč zaveda.
Temačno senco smrti (kakorkoli nasilna že bo, kot da mila sploh ne more biti), ki bo legla na človeka, poet zagovarja:

 
Le v uničenju je mir in ljubezen,
le v uničenju je neskončna zvestoba,
mrtve stvari ljubijo z mirom večnosti,
o biti skala v polju
tvoje ljubezni.
(Biti kaplja)

Zajc, v preobleki animalne misije, še naprej svari človeka pred zverjo.

…
Z jeklenimi koraki
prihaja On.

Beži, človek.
Beži po jekleni dvorani nesmisla.
Po jekleni dvorani
neba in zemlje.
Kajti On ima pravico,
vsemogočno pravico.

Beži, človek.
(Beži, človek)

Nepremagljiva, neprekosljiva, neprelomljiva žival je zdaj mitološka in še večja od zveri. Je On, ki človeka preganja, ki upravlja z njegovim svetom, ga ruši, uničuje. Nagovor »Beži, človek« zgolj opozarja na človekovo nemoč in majhnost.

Zbirko pesmi sklene Zajc z Uporom.

…
Hotel sem biti trava.
Svilena mehka trava,
temni glas iz višav.

Zlobni prežeči lovec,
od kod oprezuješ name.
Padi vame
Kot ognjena krogla.

Sežgi me.
Naj bom zemlja
pod nogami divjih živali,
glas iz višav.
Pokaži svoj razpadajoči obraz,
pokaži ga na temnem nebu.
(Upor)

Ob koncu, ko je trava že zdavnaj požgana in zveri razpasene po mestih, med dušami tujih oči in morda še tistih, ki so nam kdaj nevarno blizu (kar v odnosih medčloveškega rjovenja zadostuje zverstvu), se zdaj v pesniku pokaže okrušek zajčevstva (bojazljivosti, strahopetnosti), ki ga, tako se zdi, z vnemo velikih, privzdignjeno patetičnih in dramatičnih besed rezkega zvena in obrušenega ritma skozi zbirko pesmi spretno maskira in skrivaj mazili v ritualnih živalskih obredih surovega hranjenja in magičnosti netradicionalnega, v slovenski poeziji prvič tako prvinskega jezika.
Naključje hoče, da je zaj(e)c drobna, boječa, krhka, mila žival, ki raje brezglavo skaklja po gozdu in grizlja robidnice. V zbirki pesmi Požgana trava je ta drobna žival samo neomenjena mrtva eksistenca v prsih strupenih jezikov modrasov, smejočih hijen, podivjanih levov in še katere zveri. Ali pa je človek, preoblečen v zver, še vedno čisto navaden boječ zajec, pa če je hodil po požganini, kjer se  je cedila kri, ali pa po mehkem mahu? Posamezna eksistenca je živalsko boleča in žalostna. Ostala magičnost je vpeta v prvinskost kot obliž na odprte rane.

Pod črto

Zbirka pesmi Požgana trava (1958), ki je samozaložniški pesniški prvenec Daneta Zajca, bi po besedah dr. Borisa Paternuja, lahko imela nasprotovalni značaj pesniški zbirki Zimzelen pod snegom Otona Župančiča, v kateri leta 1945 takrat že uveljavljen pesnik spodbudi slovensko povojno poezijo. 

Mladostne pesmi, nekatere so izšle v revijalnih izdajah, literarna kritika poimenuje do Požgane trave. Zares zgodnje bralcem niso, niti ne morejo biti znane, saj je nekaj mladostno spisanih pesmi zgorelo ob nacističnem požigu hiše Zajčeve družine, so pa slednje menda bile še napisane v rimajoči formi. Zajčevo zgodnje pesnjenje je torej v nasprotju od Požgane trave, kjer gre za drugačno uveljavljanje samonikle poetike, uveljavi se prosti verz, ki ga sicer podpira močno ritmiziran, svojsko surov poetični izraz.
Zbirko pesmi krutega spomina na vojno grozoto, skeleče eksistencialne bolečine in trpkega zavedanja smrti in smrtnosti, tudi živalskosti in zverinskosti v človeški biti, naniza Zajc v petih ciklih (Drevje, Pogorišče, Ljubezen, Jutra, Strah).

V prvem ciklu Drevje je drevo samotno, tiho (Rumeni veter), umirajoče (Umirajoče drevo), »Suho drevo je cinik« (Kavke). V ciklu Pogorišča piše Zajc o mrtvih stvareh, o izgubljenemu duhu, o izgubljeni mladosti, o miselnem vračanju na požgani dom, o samosti. V Ljubezni se  razneži, a je mehko čustvo isti poetični hip vpeto v smrtnost, minljivost, bolečo izgubljenost in pogubo. V ciklu Jutra je pokrajina Zajčevih besed skrajno apokaliptična, mrzla. V njej preživijo samo najbolj utrjene živali, zveri (bik, volk, modrasi, levi). V zadnjem ciklu, ki ga pesnik naslovi Strah (strah zbirke je neizogiben, zato prignan do konca), Zajc straši, a v istem dihu svari človeka pred smejočimi zahrbtnimi hijenami, lovci na duše.
»V pesmih spovedana resnica je žalostna, v njej je protest; pisanje pesmi je razbremenjevanje lastne notranjosti. Občutek je pred razumevanjem. Trde besede močneje vplivajo kot mehke.« (Kako se pesem rodi, Delo, Beograd 1956)

--