Nahajate se: airBeletrina Knjiga E-branje, Esej Dušan Čater: Džehenem (odlomek romana)
Dušan Čater: Džehenem (odlomek romana) | Natisni |
Prispeval Administrator   
Petek, 17 Avgust 2007 12:02

I.

V starih časih so v Bosni naplačevali malte. To je izgledalo nekako takole: na vrhu, ob vstopu v šeher, mesto ali pač glavni trg, so bile postavljene kapije, kot neke trdnjave, kjer so morali kmetje iz okoliških vasi plačati malto, vstopnino, da so lahko prišli na trg prodajat svoje izdelke. Prav tako so morali plačati malto ob izhodu iz mesta, kot davek na prodane izdelke. Stvar je povsem funkcionirala, mesto je terjalo davek in se je večalo in bogatilo, obenem pa je tudi poskrbelo za to, da ga niso naselili kmetje in ga s svojim provincializmom kulturno pohabili. In ko je Sejo sedel na vrtu enega bolj obiskanih kafičev na takoimenovani mestni plaži, ki se vije ob desnem bregu Ljubljanice in se je oziral po ljudeh, večino njih s sončnimi očali na vrhu glave, se je nekako spomnil na malte in imel občutek, da bi bile danes in tukaj povsem dobrodošle. Kakor koli gledano, mestni kmetje so najhujši kmetje. Kmetje brez zemlje in ni ga hujšega od tega. Tam v kotu vrta je sedel Blaž. Visok funkcionar nacionalne stranke. Bil je v družbi sebi podobnih trebušastih modelov in ogovorili so vsako najstnico, ki je prišla mimo. Promenada je na sobotno popoldne cvetela v vsem svojem sijaju, bolšlji trg je počasi pospravljal svojo kramo nazaj v garaže in ulice so naredile prostor vzhajajočim cvetkam v miničih ali vsaj prekratkih majicah, da so se videli vsi tisti raznorazni obročki v popkih. Skrit za sončnimi očalami je voajersko opazoval mlado meso in srebal vrček piva.

»Lejo, lejo! Tale gre pa že tretjič mimo,« je slišal reči Blaža. In malce pozneje spet: »Ej, mala, čestitamo, čestitamo!«

Vse kar daje kanček upanja za lepšo bližnjo prihodnost: začela se je šola, dijakinje so z veseljem razkazovale svojo od dalmatinskega sonca porjavelo kožo, pa čeprav samo v mimohodu. La strada degli corpi bellissimi!

In občutek sreče je uničil Blaž:

»Dobro ližeš, mala!«

Pika na I pa je bil huronski zaripel krohot njegove moške družbe, namenjen deklici kakšnih petnajstih let, ki si je privoščila kepico vijoličnega sladoleda.

Stari, debeli in pokvarjeni prdci, si je mislil Sejo. Malte bi jaz njim naplačal!

Na dušek je zvrnil svoj vrček piva, šel plačat za šank in se izmuznil.



II.

Sejo se je presedal na zofi, ko je iz kuhinje prišel do njega glas:

»A boš kavo?«

»A-a. Lahko pa mi natočiš še enega kratkega,« je rekel Sejo.

Denisa je prišla iz kuhinje in na mizico pred Sejota postavila steklenico. Sejo si je natočil v frakelj in takoj odpil en požirek.

»Res ne bi kave?« ga je še enkrat vprašala.

»Res ne,« je rekel Sejo.

 Denisa se je spet prestavila nazaj v kuhinjo. Verjetno, da bi skuhala tisto kavo do konca. Sejo pa se je s frakeljnom v roki prestavil na balkon. Prižgal si je cigareto in to je bil tudi edini razlog, da je bil tam, na balkonu. V Denisinem stanovanju veljajo naslednja pravila: pri vstopu v stanovanje se je treba sezuti in si natakniti copate, ker bi lahko preznojene noge po zloščenem parketu puščale grdo mokro sled, ta pa se ne bi ujemala z brezhibnostjo povsem novega stanovanja. Glasno govorjenje nežaljeno, kričanje strogo prepovedano. Verjetno zaradi tankih sten, ki ločujejo moderna stanovanja. Kajenje samo na balkonu! In to je to. Sedem nadstropij nižje je bil peskovnik, nekaj klopc in veliko zelenja. Otroci v peskovniku, starši na klopcah, ptiči in žuželke v zelenju. Od znotraj je prihajal Denisin nerazločen glas. Malce se je umaknil od ograje in napel ušesa. Nič. Stopil je povsem do vrat in:

“Kaj?”

“Pravim, da sem dobila pismo od Aide?”

“Od koga?”

“Od Aide, od koga pa? Poglej si ga no. Si povsem pozabil, da imaš še eno sestro? In daj stopi na balkon, če že moraš kaditi ... A ne vidiš, da gre ves dim noter?”

Sedela je na zofi in se nemirno ozirala na vse strani. Na mizi pred njo je stala kavica, postrežena tako, da se je Sejo spomnil na nekdanji dom. Mala skodelica v graviranem litoželeznem držalu, pa majhna džezvica iz istega materiala in seveda mala posodica za sladkor, ki jo je na vrhu krasila luna z zvezdico v sredini. Ročno delo, darilo matere za popotnico v svet. Naj ji bo življenje sladko.

Sejo je ogorek cigarete frcnil skozi balkon in nekaj časa gledal za njim, dokler ni pristal v zelenju spodaj. Potem se je vrnil nazaj v sobo.

“Kaj pravi Aida?” je vprašal, ko je sedel poleg nje.

“Kdo?”

“Denisa?! Aida! Kaj pravi Aida?”

“A!” se je nasmehnila. “Aida je okej.” je rekla.

“Lepo,” je rekel Sejo.

Denisa je vstala in začela prestavlajti male slončke po regalu sem in tja. Prijela je enega in ga premaknila malce levo. Potem drugega, in ga postavila na mesto, kjer je poprej stal prejšnji. Stopila je korak nazaj in se zagledala v novost. Pa je potem spet postavila slončke v prvotno stanje. Vse skupaj je bilo videti, kot bi s slončki igrala nek prekleti šah.

“če so obrnjeni proti sveru, pomeni, da bo prišel denar v hišo ... vsaj zdi se mi tako,” je rekel Sejo.

Denisa se mu je nasmehnila:

“To ni hiša,” je rekla.

Potem je šla na drugo steno sobe, se zagledala v tamkajšnje regale, potegnila s prstom po enem od njih in se zagledala vanj.

“Ta prekleti prah!” je zakričala in stekla nekam proti kuhinji.

Sejo se je naslonil nazaj na zofo in zaprl oči.

“Denisa,” je rekel čez nekaj časa, še vedno z zaprtimi očmi.

Nič.

“Denisa,” je ponovil, tokrat malce glasneje.

“Ja?” je rekla iz kuhinje.

“A si v redu?”

“Aida živi zdaj v Steinkjeru!” je zaklicala iz kuhinje.

Sejo je pokimal.

“In pravi, da ji ni težko,” je spet zaklicala Denisa.

“Lepo,” je rekel Sejo.

Naredil je dolg požirek iz fraklja in si znova natočil. Dvakrat žgana in neverjetno pitna žganica je bila. Poznal je to zadevco. Mekana. Njegov oče jo je kuhal v Faletičih, na manjši planini, jugovzhodno od Sarajeva, kjer je imel vikendico.

“V njihovem fjordu so baje trimetrski raki,” je veselo rekla Denisa, ko je prišla nazaj v sobo. “Si predstavljaš, a? Se greš kopat in na skali ob vodi zagledaš trimetrskega raka, ha, ha!”

“Si ga raje predstavljam na krožniku. Trimetrskem,” je rekel Sejo.

“Baje so postali takšni zaradi Černobila,” je nadaljevala Denisa. “Mutanti. Stvori. Brrr! Iz Barentsovega morja so prišli. Znanost bo, oprosti besedi, zjebala, naravo.”

Potem je spet sedla in si nalila kavico v skodelico. Vanjo je vsula še dve žlički skadkorja. Odpila je en požirek, ga pogoltnila in nekaj časa čakala. Verjetno je bil okus pravšen, ker je bilo opaziti rahel nagib glave naprej, na ustnicah pa se ji je pojavil medli nasmešek.

“Kar nekaj ljudi so že požrli. Potapljačev. Pravi Aida, da jo je strah za Ljunda ...”

“Ljunda?”

“Joj! A ti nisem povedala, da je potapljač?”

Sejo je odkimal.

“Ljund?”

“Oja,” je rekla.

“Od kdaj pa to?” je vprašal.

“Kako pa naj jaz to vem. Verjetno že od nekdaj ...”

“Pa, a ni že pred časom nehala z njim?”

Denisa se je zamislila, potem pa se je počila z dlanjo po čelu.

“Joj, oprosti,” je rekla. “Ne vem, kaj mi je danes. A sem rekla Ljund, a ne da?”

Sejo je pokimal.

“Oprosti, res ...” se je prijela za glavo, “res, čist sem nekam zmedena danes ... Mislim, da sem vzela en prozac preveč.”

Sejo je pokimal in odpil požirek.

“Ma res sem čisto ... Kaj češ,” je rekla in razširila roke. “Pa  ti? Kako si kaj, daj povej?”

“Nič novega. Po starem,” je rekel Sejo.

“In?”

“Kaj in?”

“A je to dobro ali ne?”

Sejo je gledal vanjo.

“Komsi komsa,” je rekel.

“Nič novega je dobra novica,” je rekla Denisa in se pričela igrati z njegovim vžigalnikom. Prižigala in ugašala ga je. In potem nenadoma:

“Joj, čist sem pozabila ...” je rekla in pohitela v kuhinjo. Kmalu je prišla nazaj z neko veliko škatlo, zavito v celofan. “Tvoje darilo. Nekaj malega. Vse najboljše za tvoj enaintrideseti rojstni dan, bratec,” je rekla in mu v naročje položila darilo.

Sejo je gledal v škatlo.

“Hvala,” je rekel. “Ne bi bilo treba.”

“Odpri,” je rekla Denisa.

“A zdaj?”

“Ja kdaj pa?” je rekla Denisa in mu razmršila lase.

Sejo se je lotil odpiranja darila. Bilo je lepo zavito. Papir je šumel na vseh koncih in krajih in zdelo se mu je, da ga nikdar ne bo konec. Končno se je pokazala velika škatla. Na njej je bila narisana neka riba.

“Odpri, odpri,” je bila neučakana Denisa.

Sejo se je nasmehnil in odprl pokrov škatle. Zagledal se je v neko plastično, na krožnik pritrjeno ribo rjave barve.

“Riba!” je rekel.

“Ven jo vzami.”

Spet šumenje papirja.

“A vidiš tisti gumb tam?” je rekla Denisa in s prstom pokazala nanj. “Pritisni ga!”

Sejo je pritisnil na gumb in riba se je zvila proti njemu, on pa jo je odrinil iz naročja, da je pristala na tleh. Tam se je še naprej zvijala kot riba na suhem, iz njenih odpirajočih usta pa je prihajalo: Tejk mi tu de ri-ve-er, trou mi in de vo-te-er ...

“Fak,” je rekel Sejo, Denisa pa se je smejala na ves glas.

“A ni dobra, a?”

“Jebomater,” je rekel Sejo.

Nekaj časa samo smeh in večkrat ponovno pritisnjen gumb. Tejk mi tu de ri-ve-er, trou mi in de vo-te-er ... Večkrat. In obilica smeha.

“A jo je ujel Ljund?” se je nasmehnil Sejo.

Denisa je pokala od smeha. Tolkla se je po kolenih.

“Neee,” je rekla. Nekako izdavila skozi smeh. Sejo jo že dolgo časa ni videl tako srečne. Kar solze je imela v očeh. Potem se je počasi umirila in nadaljevala: “Joj, sem prej res rekla Ljund, a ne?”

“Aha.”

“Sorči. Ljund je bivši, zdaj ima nekega Svena, potapljača ...”

Sejo je pokimal. Denisa je stala nasproti njega in ga gledala z nasmeškom na obrazu.

“Počakaj,” je rekla in spet stekla v kuhinjo. Sejo je spet pobral ribo, si jo položil v naročje in gledal vanjo. Otipaval jo je in gledal, kako je narejena. Zakaj se pregiba, kje ima baterijo in tako.

Denisa se je vrnila s šopom fotografij.

»Eto,« je rekla in mu pod nos pomolila eno od njih. »To je Sven. A ni sladek?«

»Niti ne,« je rekel Sejo.

Denisa mu je razmršila lase.

»Fantje,« je rekla. »Vedno tekmujete med sabo.«

»Jebiga,« je rekel Sejo.

»Ne govori tako,« je rekla Denisa. »Mama bi se obrnila v grobu, če bi te zdaj slišala. Eto! To pa je njen Samir. Se spomniš, kako mali je bil, ko je bila še z Ljundom?«

Mu je podala drugo fotografijo.

»Jap,« je rekel Sejo.

»Kako rastejo, a? Pravi Aida, da ga otrok sploh ne moti, da razume in tako. Končno.«

»Koga?«

»A?«

»Koga otrok sploh ne moti?« je ponovil vprašanje Sejo.

»Ja, Svena, koga pa?«

Sejo je pokimal.

In potem nova fotografija, kjer je Sven v potapljaški opremi, pa Aida in Sven nekje v naravi. Pa spet ena, kjer je Samir na tekaških smučeh na nekem brezpotju, itd.

»Končno je našla pravega. Vsaj ona.« je rekla Denisa.

»In kaj še pravi? Aida?«

»Da je zdaj v Steinkjeru, osemdeset kilometrov od Trondhaima, in da ji ni težko,« je rekla Denisa in začela hlipati.

Sejo se je naslonil nazaj na zofo in spet zaprl oči. Vedel je, da bo tole družinsko praznovanje njegovega rojstnega dneva prava muka, pa je vseeno prišel. Najraje bi bil kar odšel, pa jebiga, Denisi je veliko do teh stvari. Družinskih stvari, čeprav je družina popolnoma razbita. Dva otroka v Ljubljani, eden v nekem Štajn ... bogsigavedikje, mati pod rušo, foter pa zapit nekje v okolici Travnika, se mu zdi. Prekletstvo družine Šahinpašić. Denisa je najmlajša, pa ji to najtežje pade.

»Hvala za darilo,« je rekel Sejo in jo poljubil na solzna lica.

Denisa se je nasmehnila, si obrisala sozne oči in zdaj spet veselo nadaljevala:

»Joj, a se spomniš, ko si bil na televiziji?«

»Kdaj?«

»Zaradi tistega spisa o tovarišu Titu ...«

»Oh, kje je že to,« je rekel Sejo.

»Kako si bil sladek, s pionirsko čepico pa s tisto rdečo ruto okoli vratu. In ... in ...« se je začela smejati, »vseskozi si zehal, da nas je že bilo strah, da se bodo lotil fotra, sej veš ...«

Sejo je pokimal.

»Kako pa se ti tega spomniš? Takrat si bila še ortrok ...«

»O, pa se. Sem bila zaradi tega glavna na dvorišču.«

Sejo se je nasmehnil. Lopnil je Deniso po kolenu.

»In za nagrado si šel na Sutjesko.«

»Na Tjentište, pravzaprav,« je rekel Sejo.

»A?«

»Ne na Sutjesko, na Tjentište smo šli. Gledat tiste spomenike,« je rekel Sejo.

»Pravi titov pionirček,« je rekla Denisa.

»Pravi titov pionirček,« je rekel Sejo.

Denisa je pomolčala in gledala v brata.

»Velik srček imam, komu naj ga dam? Tebi dragi Tito, ker te rada imam ...« je potem zdeklamirala in se zraven na ves glas smejala. »In fotra, se spomniš fotra, ko je ...«

Kar trgalo jo je od smeha. Sejo jo je gledal in se ji smejal.

»Kaj, Denisa?«

Smeh. Kateremu se je pridružil tudi Sejo.

»Ko sta z Aido šla po starega, ko sta ...« se je nenadoma zresnila.

»Ko sva kaj, Denisa?«

Denisa se je zagledal nekam predse in bila je videti povsem odsotna.

»Ko sta ...« je rekla.

»Kaj?«

Premolk. Začela si je pokati členke na rokah.

»Nič, kaj sem že hotela, madonca no ...?«

Potem je dvignila glavo, se zagledala v brata in mu namenila bled nasmešek.

»Madona, pa kje zdaj hodi?« se je vprašala in pogledala na uro. »Rekel je, da bo doma ob petih, zdaj pa je že pet in pol ...«

»Saj se nikamor ne mudi,« je rekel Sejo. »Daj, natoči mi še enega.«

Denisa mu je natočila nov frakelj. Nekajsekundna tišina. Denisa je gledala nekam v steno, Sejo pa je spet zaprl oči. Čez nekaj časa:

»Mah! Tole zamujanje me že počasi spravlja ob živce,« je rekla Denisa.

»Kje pa je?«

»Pri mami. Nekaj ima s kolki ali kaj jaz vem. Zadnje čase je veliko tam,« je rekla Denisa.

Sejo je pokimal. Denisa je vstala in šla na balkon. Gledala je, če ga bo zagledala kje spodaj. Sejo je stopil do nje in si prižgal cigareto. Molče sta opazovala dogajanje sedem nadstropij nižje.

»Kako mora biti zdaj lepo doma, a?« je rekla čez nekaj časa.

Sejo se je poskušal spomniti domačega dvorišča. Molčala sta in se razgledovala naokoli. Razgled iz sedmega nadstropja ni bil bogsigavedi kaj.

»Jap,« je rekel.

»Že celo večnost me ni bilo doma,« je rekla Denisa.

Sejo je pokimal.

»Lahko bi šla kdaj skupaj tja dol,« je rekel Sejo.

»Lahko bi,« je rekla Denisa.

Sejo je nagnil frakelj do konca, naredil še zadnji dim iz cigarete in jo frcnil čez ograjo.

»Ne meči čikov dol,« je očitajoče rekla Denisa. »Spodaj so otroci!«

»Prepozno,« je rekel Sejo.

»Nikdar ni prepozno,« je rekla mala in stekla v kuhinjo.

Sejo se je spet premaknil na zofo. Mučno čakanje njenega Blaža se je nadaljevalo še nekaj minut, v katerih je Denisa vsaj trikrat pridirjala iz kuhinje nazaj v sobo in potem spet nekam in tako dalje in tako dalje spet v kuhinjo in spet v sobo. Nekje vmes, na tej destinaciji, se je oglasil zvonec in iz predsobe je bilo slišati nekaj v tem smislu:

»Ja kje pa hodiš?«

»Ja pri mami, saj sem ti rekel.«

»Tako dolgo?«

»Saj jo poznaš. Ko ona enkrat začne pripovedovat štorije, je ne ustaviš zlahka.«

»In kako je z njo?«

»V redu!«

»Še hodi na tisti tečaj ...?«

»Lončarski? Seveda. To je vse, kar še ima.«

»Lepo.«

In potem je v sobo zakoračil on. Blaž! Visok funkcionar nacionalne stranke. Smrdel je po pivu.

»Lejga modela!« je pozdravil. »Ti si še živ?«

»Glih za glih,« je rekel Sejo.

Blaž ga je lopnil po rami in sedel poleg njega. Potem si je natočil v frakelj in ga na dušek izpil. S hrbtno stranjo dlani si je obrisal ustnice, se potrepljal po prsih in rekel:

»Mekana, ni kej!«

Sejo je pokimal.

»Moraš enkrat poizkusit naš domač šnopček. Horjulski! Ta pa žge. Ga skoraj da ne moreš pit brez vina,« je udaril cvet horjulskega humorja in se smejal svoji domislici na ves glas.

»Nujno,« je rekel Sejo.

»A si mi prinesel?« je zdaj stala pred njima Denisa.

»Normalno, da sem,« je rekel Blaž in iz žepa potegnil nekaj škatlic tablet. Vrgel jih je na mizo. Škatlice lexaurina, xsanaxa in prozaca so se razletele po mizi. Denisa jih je hitro pobrala in z njimi šla v kuhinjo.

Blaž je nekaj časa gledal za njo in zmajeval z glavo.

»Čedalje hujše je z njo,« je rekel.

Sejo je skomignil z rameni.

»Kaj češ?« je rekel.

»Kaj češ,« je ponovil za njim Blaž. Potem se je lopnil po kolenih in vstal. Z roko je šel v zadnji žep in ven potegnil mali zavojček. »Tole je pa ena malenkost od mene za tvoj rojstni dan, poba, da ne boš govoril naokol, da smo Slovenci škrti ... ja?« je rekel in mu podal zavojček. »Stopi do veceja, pa naredi dve črti.«

Sejo je vstal, da bi se namenil narediti ukazano mu, ko ga je Blaž prijel za roko.

»Poba,« je rekel. »Pa brez pretiravanja. Močna roba je, ja?«

»Se razume,« je rekel Sejo.

»Pa tamali niti besede o tem, ja?«

»Ja.«

»Če čez vse tiste tablete potegne še tole, imava jaz pa ti veselico za cel dan, ja?«

»Ja.«

Sejo je šel na stranišče in tam odprl zavojček. V kamen sprijeto belo gmoto je dolgo spreminjal v prah in potem naredil dve črtici. Eno večjo in eno manjšo. Večjo si je zbasal v nos, potem pa se je vrnil v sobo. Denisa in Blaž sta sedela na zofi, pred Blažem je bil nov frakelj domače rakije, Denisa pa je povsem blažena sedela ob njem.

»Upam, da si potegnil vodo,« je rekel Blaž, mu pomežiknil in se še on odpravil na stranišče.

Sejo je sedel na njegovo mesto.

»Aida je zdaj v Steinkjeru, kakšnih osemdeset kilometrov od Trondhaima, in pravi, da ji ni težko,« je rekla Denisa.

»Si mi že povedala,« je rekel Sejo.

Denisa se je najprej začudeno zagledala vanj, potem pa se je nasmehnila.

»Ti pojava ti,« je rekla in mu razmršila lase.

»Sejo, daj nam povej kakšno zgodbo iz taksija,« je rekel Blaž, takoj ko je odprl vrata stranišča.

»Ma pusti ga. Ne ga danes morit s tem. Veš, da ima rojstni dan,« je rekla Denisa.

»Kakšne veze pa ima to?« se ni dal Blaž. Stal je pred njima in smrkal.

»Saj ni kaj povedat,« je rekel Sejo.

»Daj, daj,« ga je že dregal v ramo Blaž. »Ne ti meni govorit, da ni kaj povedat. V taksiju se vedno zgodi kaj zanimivega ...«

Sejo je molčal.

»No?« spet Blaž.

»Nič pretresljivega,« je rekel Sejo.

»Nobene nore babe, a? Nobenega pijančka, kakšnega zaljubljenega neučakanega parčka? Nobene pizdarije?«

»Ne govori tako,« je rekla Denisa.

»Saj smo sami domači,« je rekel Blaž in dregnil Sejota v ramo: »A ne da?«

»Bila je ena, ki je spravila svojega tipa v norišnico. K njemu na obisk sem jo peljal,« je rekel Sejo.

Blaž: »In?«

»Ma nič ... Toliko je govorila, da se je že meni skoraj zmešalo. Tisti njen tipček jo je po moje še dobro odnesel. Zdaj ima vsaj mir pred njo,« je rekel Sejo. »Zaprti oddelek!«

Blaž: »In?«

»To je vse,« je rekel Sejo.

Blaž je nekaj časa gledal vanj, pa potem v Deniso, pa potem zopet vanj.

»Ma to ni nič,« je rekel potem razočarano.

Sejo je skomignil z rameni.

»To je to,« je rekel.

Blaž je še vedno gledal vanj. Zmajeval je z glavo. C...c...c..., je prihajalo iz njegovih ust. Potem si je prižgal cigareto. Naredil je nekaj korakov po sobi. Potem se je ustavil pred oknom, pravzaprav pred balkonom in gledal nekam na mesto. Potem se je spet obrnil k Sejotu.

»V umobolnico, praviš?«

Sejo je spet skomignil z rameni.

Blaž: »C...c...c...«

»Zdaj pa lahko postrežem torto. Cel dan sem jo delala,« je rekla Denisa in spet stekla v kuhinjo.

Blaž je nekaj časa gledal za njo, potem pa je stopil do Sejota in mu prišepnil na uho: »Daj, nareži še dva šusa, ja?«

»Ni problema,« je rekel Sejo in se spet namenil na stranišče. Ko je vstal, ga je Blaž boksnil v ramo in rekel:

»Ti boš meni govoril v umobolnico, c...c...c...« je zmajeval z glavo.

»Jebiga, tko pač je, Blaž,« je rekel Sejo in se namenil mimo njega.

Na stranišču si je najprej pljusknil malo vode v obraz, potem  pa je ponovil postopek od malo prej. Vrgel si je eno veliko črtico v nos in na kotličku pustil še eno za Blaža. Potem si je privoščil še malo potrebo in se vrnil v dnevno sobo. Tam je na tleh ležala speštana torta. Sadje in krema in testo so bili razsuti po meter drug od drugega. Denisa je čepela naslonjena ob steno in brezglasno hlipala. Obraz si je pokrila z rokami in smrkala. Blaž je sedel na zofi in kimal sam sebi v brado. V rokah je imel tisto pojočo ribo in pritiskal je na gumb. Riba je pela tejk mi tu de ri-ve-er, trou mi in de vo-te-er ...

»Tole bi moralo delovat na senzorje,« je rekel Blaž. 

--


_________________________

Objavljen odlomek je iz nastajajočega romana
Džehenem.

Pisatelj in urednik Dušan Čater se je rodil leta 1968 v Celju. Študiral je novinarstvo in sociologijo v Ljubljani. Bil je urednik založbe Karantanije in kolumnist v različnih časopisih, objavlja v večini slovenskih literarnih časopisov. Napisal je romane Flash Royal (1994), Imitacija (1996), Resnični umori (1997), Patosi (1999) in Ata je spet pijan (2002, 2004). Piše tudi knjige za otroke, monografije o znanih slavnih osebnostih ter prevaja iz hrvaščine.       



Povezave:

- o avtorju na strani Študentske založbe
 
 

Dodaj komentar

Naključni prispevki:

Popolna zmaga ignorance

Gregor Inkret | Torek, 8 Maj 2012

News image

»Če berete časopise, morate prebrati to knjigo!« vzklika pripis na hrbtni platnici slovenske izdaje knjige Zgodbe s ploščate zemlje. Toda če (še) berete časopise, vas bo ob branju tega pronicljivega i...

Beri dalje ...

AirBranje! Mircea Cartarescu: Zakaj ljubimo ženske

AirBeletrina | Četrtek, 3 Maj 2012

News image

Mircea Cartarescu je romunski pisatelj, pesnik in esejist. Njegova knjiga Zakaj ljubimo ženske je presegla Da Vincijevo šifro Dana Browna tako po kakovosti kot po številu prodanih izvodov (v času izid...

Beri dalje ...

AirBranje! Ioanna Karystiani: Mala Anglija

AirBeletrina | Ponedeljek, 30 April 2012

News image

Ioanna Karystiani, rojena leta 1952 na Kreti, je pisateljica in scenaristka. Danes živi v Atenah in na otoku Andros, na katerem se odvija tudi pripoved romana Mala Anglija, v katerem se prepletajo uso...

Beri dalje ...

Monika Kompaníková: Peta ladja

Maja Žvokelj | Sreda, 11 April 2012

News image

Slovaška pisateljica mlajše generacije Monika Kompaníková (1979) je do sedaj izdala tri knjige: zbirko kratke proze Mesto za samoto, novelo Bela mesta in roman Peta ladja, ki je krivec za to, da je ...

Beri dalje ...

Pasti upora slovenske kulture

Gašper Jakovac | Ponedeljek, 2 April 2012

News image

Gost AirBeletrininega pogovornega večera o družbeno angažirani literaturi v okviru letošnjega festivala Fabula je s prispodobo o vojskah, ki raje korakajo za pesmijo (npr. partizani v slovenskem NOB) ...

Beri dalje ...

Ryōichi Wagō: Prodniki poezije

Prevod: Barbara Mlakar | Nedelja, 11 Marec 2012

News image

11. marca 2011 je Japonsko prizadela ekološka katastrofa: po močnem potresu in tsunamiju je nesreča v jedrski elektrarni v Fukušimi povzročila uničujoče radioaktivno sevanje, največje po černobilski...

Beri dalje ...

Hanif Kureishi: Polnoč ves dan

Breda Biščak in Tina Mahkota | Petek, 9 Marec 2012

News image

Ko sem na vlaku čakal Florence O'Hara, sem se tako razvnel, da sem tuhtal, ali bi jo lahko dal dol kar v stranišču. Česa takega ni­sem še nikoli poskusil, ona pa mi je le redkokdaj kaj odklonila. Al...

Beri dalje ...

Mihail Šiškin: Učna ura kaligrafije

Jelka Ciglenečki | Sreda, 7 Marec 2012

News image

Znana je policijska fotografija Roberta Walserja, narejena na mestu njegove smrti: zima, belo pobočje, sledi v globokem snegu, človek, ki je padel vznak, z iztegnjenimi rokami. Starčevski klobuk je od...

Beri dalje ...

Leena Krohn: Slepo okno

Julija Potrč | Ponedeljek, 27 Februar 2012

News image

ZAKAJ LEBDIM NA VODI   Komora za lebdenje je plastičen oziroma jeklen tank, po navadi le za spoznanje večji od navadne kopalne kadi. Moja komora iz­jemoma spada v velikostni razred manjše sobe....

Beri dalje ...

Andrej Hočevar: Leto brez idej

Andrej Hočevar | Torek, 14 Februar 2012

News image

Uspehi in naključja   I   Kot vsakič spakirava veliko stvari preveč, čeprav sledeč nekemu računu dneve v mislih obrneva v obleke, najine potovalke oglate solatne sklede, pisane ...

Beri dalje ...

Uroš Zupan: Ohranjenost v trajni svetlobi

Uroš Zupan | Torek, 7 Februar 2012

News image

TOMAŽ PENGOV – ODPOTOVANJA   I   Obstajale so plošče, ki jih je bilo preprosto treba imeti, in ta želja po posedovanju se je začela dokaj hitro spreminjati v obsedenost. Toda kako priti do njih v ...

Beri dalje ...

Emil Filipčič: Mojstrovka (odlomek)

Emil Filipčič | Ponedeljek, 30 Januar 2012

News image

Šel sem na Mojstrovko, po Hansovi smeri, zanimalo me je, ali bom vzpon zmogel sam, brez Primoževega vodstva. Do Jesenic sem šel z vlakom, tam sem si na postaji poiskal taksi in razložil taksistu, da g...

Beri dalje ...

Milan Kleč: Trojke (odlomek)

Milan Kleč | Četrtek, 19 Januar 2012

News image

Kako je taksist pritiskal na plin in kako sem si oddahnil, ko mi je Martini zaupal, da iščemo alkohol. Ta človek je res znal misliti na vse, saj jaz se česa podobnega ne bi domislil. In potem bi padla...

Beri dalje ...

Dnevnik Poline Žerebcove

Ana Petrovčič | Četrtek, 5 Januar 2012

News image

Polina Žerebcova se je rodila v Groznem leta 1985. Njen dnevnik, ki je oktobra izšel v Moskvi, bralcu ponuja redek vpogled v življenje v obleganem Groznem v času druge čečenske vojne. Delo, napolnje...

Beri dalje ...

Dušan Šarotar: OSTANI Z MANO, DUŠA MOJA / OSTANI Z MENOF, DÜJŠA MOJA

Dušan Šarotar | Torek, 20 December 2011

News image

Dušan Šarotar OSTANI Z MANO, DUŠA MOJA Odlomek iz romana Okrog tistega božiča, ko je prispelo pismo, se je spomnila, je zapadlo nenavadno veliko snega, ki je zametel tudi oknice njihove tople hiše....

Beri dalje ...

Martina Potisk: Boj z Minotavrom (natečaj 2011)

Anonimno | Ponedeljek, 5 December 2011

Ponedeljek, 9. 11. 1996   Ko sem se že navsezgodaj zjutraj tistega pustega jutra peljal z dirjajočo newyorško podzemno kačo na otvoritev tisočletja, sem razmišljal le še o mirnem in nekoliko odmaknj...

Beri dalje ...

Matjaž Lesjak: Snežni hrib (natečaj 2011)

Anonimno | Ponedeljek, 5 December 2011

Sedela sva vsak na svojem štoru in gledala lastno sapo. Strma vesina naju je upehala, pa sva malo posedela, čeprav je vse skupaj izgledalo zelo čudno. Snega je bilo čez kolena in drevesa so se vegasto...

Beri dalje ...

Mirana Likar Bajželj: Bilanca (natečaj 2011)

Anonimno | Ponedeljek, 5 December 2011

Kaj je zdaj to? Od kod se je znašlo pred menoj? In jaz pred tem? Kaj naj? Kako naj? A moram zdaj? Zakaj ravno jaz? Kaj hočejo od mene? Nimam pojma. Popredalčkaj! Razvrsti! Preglej! Prevzemi! Obvladaj...

Beri dalje ...

Matjaž Brulc: Liverpool (natečaj 2011)

Anonimno | Ponedeljek, 5 December 2011

  Zvečer, ko se utrujen zvrneš v posteljo in ti oči kar same lezejo skupaj, si misliš, da bo z jutrišnjim dnem vse drugače. Da zdaj pa bo. Pa ni, nič se ne zgodi. Samo sanjaš lahko, če imaš srečo: o ...

Beri dalje ...

Sara Knežević: Oksitocinske razlike (natečaj 2011)

Anonimno | Ponedeljek, 5 December 2011

A veš tisto, ko se zbudiš sredi noči iz neke zajebane more in se ti v prvem trenutku budnosti strese telo in te nekaj stiska za noro razbijajoče srce.    To se mi včasih zgodi, ko fukam Kajo. Ko jo z...

Beri dalje ...

Aleš Debeljak: zapis o Vojnovićevi Jugoslaviji

Aleš Debeljak | Ponedeljek, 28 November 2011

News image

Goran Vojnović: Jugoslavija, moja dežela   Drugi roman je najtežji. Prvi je vedno lahko plod navadne sreče ali nenavadnih okoliščin. V drugem romanu pa se pokaže, iz kakšnega testa je pisatelj....

Beri dalje ...

E-branje: Goran Vojnović: Jugoslavija, moja dežela

Uredništvo | Ponedeljek, 21 November 2011

News image

Ponujamo vam odlomek iz novega romana Gorana Vojnovića z naslovom Jugoslavija, moja dežela.                                                                                                  ***  ...

Beri dalje ...

Poskusi: vnovič, zopet in znova! (In memoriam: Tone Pavček)

Tamara Gorup | Torek, 1 November 2011

News image

Skorajda ni človeka, ki bi ga neusahljiva volja do življenja in zavedanje, da vsak človek v sebi nosi smisel, tako močno zaznamovala kot pesnika, pisatelja, prevajalca, esejista in urednika Toneta P...

Beri dalje ...

E-branje: Mansoura Ez Eldin: Vaja iz življenja

Uredništvo, prevedla: Barbara Skubic | Sreda, 17 Avgust 2011

News image

Po objavi kratke zgodbe objavljamo še esej egipčanske pisateljice Mansoure Ez Eldin. Vabljeni k branju!                                                                                        ...

Beri dalje ...

E-branje: Mansoura Ez Eldin: Vzpon v višave

Uredništvo, prevedla: Barbara Skubic | Torek, 16 Avgust 2011

News image

Mansoura Ez Eldin (1976) je egipčanska pisateljica, avtorica mnogih kratkih zgodb in esejev ter dveh romanov: za svoj romaneskni prvenec je bila nominirana tudi za prestižno Mednarodno nagrado za arab...

Beri dalje ...

Veronika Simoniti: Papirnata hiša

Veronika Simoniti | Torek, 14 Junij 2011

News image

Veronika Simoniti je bralcem že znana po svoji kratkoprozni zbirki Zasukane štorije (2005), za katero je bila nominirana za nagrado za najboljši prvenec in nagrado fabula. Posebej pa je zn...

Beri dalje ...

Ivana Komel: Narekovano iz postelje

Ivana Komel | Sreda, 25 Maj 2011

News image

V tokratnem e-branju vam ponujamo nekaj pesmi iz prihajajoče pesniške zbirke Ivane Komel Narekovano iz postelje. Pesnica, ki sedaj prebiva v Ljubljani, se je rodila leta 1983 v Slavonskem ...

Beri dalje ...

Beletrinina literarna delavnica

Dušan Šarotar in Lucija Stupica | Četrtek, 19 Maj 2011

News image

Letošnjo že tradicionalno Beletrinino literarno šolo sta vodila Lucija Stupica (poezija) in Dušan Šarotar (proza). Udeleženci so skozi lastno pisanje in dialog z mentorjema spoznavali zakonitosti li...

Beri dalje ...

E-branje: Ian McEwan: Solar

Uredništvo | Torek, 26 April 2011

News image

Ta mesec je pri Mladinski knjigi izšel slovenski prevod romana Solar britanskega pisatelja Iana McEwana. Po prejšnjem, krajšem romanu Na obali Chesil je McEwan ustvaril daljše delo, ki je bilo takoj o...

Beri dalje ...

Katja Perat: Najboljši so padli

Uredništvo | Četrtek, 21 April 2011

News image

Katja Perat je filozofinja, komparativistka, aktivna članica uredništva revije Idiot, sodelavka Tribune, literarna kritičarka v Pogledih in reviji Literatura. Najpomembnejše seveda puščamo za konec:...

Beri dalje ...
  • 0
  • 1
  • 2
prev
next
Kategorije: E-branje in Esej

Prihajajoči dogodki:

Na tapeti:

Viharni vrh: kako film bere literaturo

News image

Tisto, kar literarni puristi (ne le tisti, navdušeni nad angleško literaturo 19. stoletja ali Tolsto...

Praznovanje slabega okusa

News image

AirBeletrinin portal je prvotno namenjen literaturi in ostalim produktom, ki so posledica veličine...

Mihail Šiškin: Učna ura kaligrafije (Ljubljana: Študentska založba, 2012)

News image

Recimo, da obstajata dve vrsti pisateljev, tisti, ki pišejo o sebi, in tisti, ki pišejo o drugih. Al...

Monika Kompaníková: Peta ladja

News image

Slovaška pisateljica mlajše generacije Monika Kompaníková (1979) je do sedaj izdala tri knjige: zb...

Knjiga priznanj: Jani Virk (Pogovori o pisanju, založništvu, navadah in najljubših prigrizkih.)

News image

Knjiga priznanj je album z vprašanji, ki je bil popularen predvsem v devetnajstem stoletju. Na vpr...

prev
next

Kmalu v zraku:

 

  • Knjiga priznanj: Goran Vojnović
  • Miša Gams: Plave talige kot vezni člen prekmurske pokrajine, filma, revolucije in ideologije (Branko Šömen: Plave talige)
  • Noah Charney: Ponarejevalec, ki mora zločin še zagrešiti
  • Ana Bogataj o premieri predstave Srečen konec sveta

Air kanal:

NOVO V PROJEKTORJU

Zbrani posnetki branj z Dnevov poezije in vina ...

Kategorije: Air kanal

Prijava na email novičke:

Povej naprej ali se prijavi na RSS obveščanje:

Facebook MySpace Twitter Digg Delicious Google Bookmarks RSS Feed