Ponovno branje Aristotelove Poetike

[Nachlese zu Aristoteles'Poetik]¹

Vsakdo, ki je kadarkoli izrazil skrb za teorijo pesniške umetnosti kot take, še posebej pa tragedije, se zagotovo spominja odlomka iz Aristotelove Poetike, ki razlagalcem [Auslegern] povzroča nemalo preglavic, saj so glede njegovega pomena neenotni. Ko podaja oznako tragedije se zazdi, da ta Veliki mož od nje zahteva, da z upodobitvijo [Darstellung] strahu [Furcht] in sočutja [Mitleid] vzbujajočih dejanj [Handlungen] ter dogodkov [Ereignisse], naravo [Gemüt] gledalca očisti strasti [Leidenschaften].
Menim da svoja stališča najbolje ponazorim z lastnim prevodom²: »Tragedija je potemtakem posnemanje nekega resnega in zaokroženega dejanja primernega obsega v olepšani besedi (in sicer v posameznih delih z različnimi olepšavami), na dejaven in ne na pripoveden način, ki doseže s tem, da zbuja sočutje in grozo, očiščenje takšnih občutji.« (prevod Kajetan Gantar)

Nadejam se, da sem sedaj mesto osvetlil in lahko dodam sledeče: Kako bi lahko imel Aristotel v svojem vedno na predmet osredotočenem načinu [jederzeit auf den Gegenstand hinweisenden Art] v mislih učinek [Wirkung], še več, nek daljni učinek, ki ga bo tragedija imela na gledalca, ko pa je vendar govoril o konstrukciji žaloigre [Trauerspiels]? Saj ga tudi nima! Ravno obratno; Aristotel razločno in pravilno trdi: če se [tragedija] odvija po sočutja in strahu vzbujajočih dejanjih, se mora zaključiti kot izravnava [Ausgleichung], kot sprava [Versöhnung] teh občutji v gledališču.

Pojem katarze razume kot iz – spravljivo zaokrožitev [aussöhnende Abrundung]³, ki se zahteva predvsem od drame, še več, od vseh pesniških del.

V tragediji je dosežena z neke vrste človeško žrtvijo, bodisi s samo izvršitvijo bodisi z vmešanjem primernega božjega namestnika [Surrogat], kot se to zgodi v primeru Abrahama in Agamemnona, da pa tragedija resnično postane pesniško delo [Dichtwerk] mora imeti v zaključku spravo, očiščenje [Lösung]. In če očiščenje povzroči ugoden in zaželen razplet [Ausgang], se približa redu dejanj [Mittelgattung], kot se to zgodi pri vrnitvi Alekstis⁴.  Praviloma je v veseloigri [Lustspiel] obratno, saj za razplet [Entwirrung] vseh zagat, ki so pravzaprav omehčana strah in upanje, nastopi poroka, ki življenja ne zaključi, a vanj odtisne pomemben pečat. Razliko med žalo- in veseloigro aristotelske estetike⁵ na pol zares ponazori zaključek, da nihče ne bi rad umrl, vsi bi se raje poročili.

Nadalje opažamo, da Grki v svojih trilogijah sledijo temu cilju, saj ni večje katarze kot je Ojdipova; na pol kriv zločinec, ki skozi demonskih ustroj, po svoji siloviti temačni biti, navkljub osebni veličini, zaradi venomer prenagljenih ukrepanj v roke pade večno neraziskanim vzročno – posledičnim silam, tako da sebe in svoje bližnje potisne v najglobljo in nevzpostavljivo [unherstellbarste] bedo, se naposled iz – spravljivo spravi in je povzdignjen v sorodnika bogov ter, zaradi samožrtvovanja, v blagoslovljenega zavetnika dežele.

Prav to je maksima Velikega mojstra, namreč, da se junaka tragedije ne upodobi ne popolnoma krivega ne popolnoma nedolžnega. V prvem primeru bi bila katarza le snovna [stoffartig] in bi se nam zdelo, da je, na primer, umorjeni hudodelec ubežal zgolj splošni sodbi; medtem ko je druga [upodobitev] nemogoča, saj bi usodi ali človeku pripisali odgovornost za preveliko nepravičnost.

Nasploh pa se ne bi rad ob tej ali kateri koli drugi priložnosti vedel preveč polemično, a moram kljub temu to razpravo voditi proti načinu dosedanje razlage tega mesta. Aristotel namreč v Politiki napiše, da lahko glasba k nravstveni vzgoji pripomore tako, da s poslušanjem svetih [heilige] melodij pomiri naravo, razburkano od strastnih orgij, in bi tako z njo lahko pomirili še druge strasti⁶. Da tukaj gre za analogijo, ne zanikamo, a primer ni identičen. Delovanje glasbe je bolj materialno, kot je to lepo izpeljano v Handelovem Alexanderfestu⁷, in o tem se lahko sami prepričamo, ko vidimo, v kakšne dionizične norosti potegne mlade na plesih, ko orkester ubere  razigran valček.

Glasba pa kot vse ostale umetnosti ne more kaj prida vplivati na moralo in je zmeraj napak od nje to zahtevati. Le filozofija in religija imata to moč; pieteta in dolžnost morata biti prebujeni, to pa umetnosti poredko dosežejo. Premorejo in delujejo pa kot blažitev nravi, ki pa se hitro spridi v mlahavost [Weichlichkeit ausartet].

Kdor pa je na poti resnične notranje nravne izobrazbe, bo začutil in priznal, da tragični romani in tragedije narave in tega, kar imenujemo srce, nikakor ne pomirijo [beschwichtigen], ampak se srce razburi, ko potuje v nedoločeno, neizrekljivo stanje; ravno to pa mladost privlači, saj je za takšne izdelke dovzetna ter se za njih strastno zagreje.

Pa se vrnimo k začetku in ponovimo: Aristotel govori o konstrukciji tragedije, v koliko jo pesnik izdela upodobljeno kot objekt z dostojno privlačnostjo, ki je slušen, gledljiv ter zaokrožen.

Ko je pesnik svoje opravil, vozel pomenljivo zavozlal in dostojno razvezal, se bo takisto godilo v duhu gledalca; zaplet ga bo zmedel, razplet razsvetlil [aufklären]  in bo nič kaj boljši šel domov. Mnogo bolj bi se čudil nad sabo, če bi z asketsko pozornostjo  povprašal sebe: kako je lahko prav tako trdovratno kot lahkomiselno, močno kot šibko, ljubeče kot neljubeče  vstopil v svojo sobo tak kot jo je zjutraj zapustil. In tako upam, da sem glede te točke povedal vse, čeprav bi se ta tema z nadaljevanjem lahko še bolj razjasnila.