Tako postane pripadnik neke skupine, ki si zadaja, vsaj na prvi pogled, za nalogo in cilj problem epohalne razsežnosti: obstanek in prestiž nacije ali nacij, ohranitev tradicije in nacionalnih svetinj, folkolore, filozofije, etike, književnosti, itd. S težo takšne, skrivne, pol javne ali javne misije, N.N. postane človek akcije, narodni tribun, privid individuuma. Ko smo ga že zreducirali na to mero, na njegovo pravo mero in ga ločili iz črede v katero se je umestil sam ali pa je bil tja umeščen, imamo pred sabo individuum brez individualnosti, nacionalista, sorodnika Jules-a.

To je tisti Sartrov Jules, ki je družinska nula, čigar edina lastnost je to, da prebledi ob eni in edini temi: Anglež. Ta bledica, to drhtenje, ta njegova „skrivnost“, sposobnost prebleditve na omembo Angleža, to je njegova edina družbena vloga, to ga dela pomembnega, obstoječega; pred njim nikar ne omenjajte angleškega čaja, kajti vsi za mizo vam bodo začeli namigovati, dajati znake z rokami in nogami, kajti Jules je občutljiv na Angleže, zaboga, to pa ja vsi vedo, Jules sovraži Angleže (in ljubi svoje, Francoze), z eno besedo - Jules je oseba in postane oseba zahvaljujoč angleškemu čaju.

Takšen portret, ki je uporaben za vse nacionaliste, se lahko enostavno, po tej shemi, razvije do konca; nacionalist je praviloma, kot družbeno bitje in kot posameznik, ničeln. Zunaj te opredelitve je nula. Zanemaril je družino, delo (ponavadi uradniško), literaturo (če je pisec), družbene funkcije, saj so le te v primerjavi z njegovim mesijanstvom drobne. Mar je potrebno reči, da je on, ki je po opredelitvi akset, potecialni borec, ki čaka svoj čas? Nacionalizem je, če parafraziram Satrov odnos do antisemitizma „popolna in svobodna izbira, globalen odnos, ki ga človek vzpostavlja ne samo do drugih nacij, ampak tudi do človeka nasploh, do zgodovine in družbe, je hkrati strast in kocepcija sveta“.

Nacionalist je po definiciji ignorant. Nacionalizem je torej linija najmanjšega odpora, komoditeta. Nacionalistu je lahko, saj on pozna, ali vsaj misli, da pozna, svoje vrednosti, svoje, torej vrednosti nacije, kateri pripada, etične in politične, ostale ga tako ne zanimajo, pekel to so drugi (druge nacije, drugo pleme). Njih niti ni treba preverjati. Nacionalist v drugih vidi izključno sebe – nacionaliste. Pozicija je, kot smo rekli, udobna. Strah in zavist. Opredelitev, angažma, ki ne zahteva truda. Ne samo „pekel to so drugi“, v okviru nacionalnega ključa, seveda, ampak tudi: vse tisto kar ni moje (srbsko, hrvaško, francosko..) mi je tuje. Nacionalizem je ideologija banalnosti. Nacionalizem je torej totalitarna ideologija.

Nacionalizem je poleg tega, in ne samo v etimološkem pomenu besede, še poslednja ideologija in demagogija, ki se obrača narodu. Pisci to najbolje vedo. Zatorej vzbuja sum nacionalizma vsak pisatelj, ki deklarativno izjavlja, da piše „iz naroda za narod“, ki svoj individualni glas kvazi podreja nacionalnim interesom. Nacionalizem je kič (in naj se spomnimo, kič bi se lahko meril s stopnjo banalnosti svojih asocijacij – A. Mol.) v srbsko – hrvaški varianti, nacionalizem je bitka za prevlado lectovega srca.

Nacionalist načeloma ne govori nobenega tujega jezika, niti t.i. variant jezika, ne pozna drugih kultur – ne tičejo ga se. Toda stvar ni tako preprosta. Tudi če govori nek tuj jezik, in bi tako lahko rekli, da ima kot intelektualec vpogled v kulturno dediščino neke druge nacije, velike ali majhne, mu to znanje služi samo za vzpostavljanje analogij – na škodo tistih drugih, seveda.  Kič in folklora ali folklorni kič, če vam je tako bolj všeč, ni nič drugega kot kamuflirani nacionalizem, rodovitno polje nacionalistične ideologije. Zamah folklorizma, tako pri nas kot po svetu, ni antropološke narave, ampak nacionalistične. Insistiranje na famoznem coleur locale-u je prav tako, če se nahaja izven umetniškega konteksta in ne v službi umetniške resnice,  ena od oblik prikritega nacionalizma.

Nacionalizem je torej pretežno negativiteta, nacionalizem je negativna kategorija duha, kajti nacionalizem živi na zanikanju in od zanikanja. Mi nismo tisto, kar so oni. Mi smo pozitiven pol, oni negativen. Naše vrednosti, nacionalne, nacionalistične, imajo funkcijo šele v odnosu do nacionalizma tistih drugih: mi smo nacionalisti, ampak oni so to še bolj, mi koljemo, ko je treba, ampak oni koljejo še več; mi smo pijanci, oni so alkoholiki; naša zgodovina je pravilna samo v odnosu do njihove, naš jezik je čist samo v odnosu do njihovega. Nacionalizem živi od relativizma. Ne obstajajo obče vrednosti, estetske, etične, itd. Obstajajo samo relativne vrednosti. In v tem smislu je nacionalizem v prvi vrsti nazadnjaštvo. Treba je biti boljši samo od svojega brata ali  polbrata, ostalo se me ne tiče. Skočiti malo višje od njega, ostali se me ne tičejo. To je tisto, čemur smo rekli strah. Ostali celo imajo pravico, da nas dohitijo ali prehitijo, to nas ne zanima. Cilji nacionalizma so vedno dosegljivi, dosegljivi so, ker so skromni, skromni pa so zato, ker so podli. Ne skače in ne meče se kamenja z ramen z namenom, da bi dosegli svoj osebni maksimum, ampak da bi nadigrali one, edine, podobne, a tako različne, tiste, zaradi katerih  smo igro sploh začeli.

Nacionalist se, kot smo že rekli, ne boji nikogar, razen svojega brata. Ampak njega se boji z eksistencialnim strahom, patološkim: zmaga izbranega sovražnika je njegov absolutni poraz, ukinjanje njegovega bitja. Ker je strahopetec in nula, si nacionalist ne postavlja višjih ciljev. Zmaga nad izbranim sovražnikom, tistim drugim, je absolutna zmaga. Zatorej je nacionalizem ideja brezupa, ideologija mogočne zmage, zagotovljena zmaga, nikoli dokončen poraz. Nacionalist se ne boji nikogar, „nikogar razen Boga“, njegov bog pa je bog po njegovi meri, bledi sorodnik Jules, nekje za neko drugo mizo, njegov rojeni brat, ravno tako nemočen kot on sam, „ponos družine“, družinska entiteta, zavesten in organiziran del družine in nacije – bledi, topoglavi sorodnik.

Rekli smo torej, biti nacionalist pomeni biti individuum brez odgovornosti. „To je strahopetec, ki svoje strahopetnosti ne želi priznati; morilec s strastjo po umoru, nemočen, da bi to strast povsem pridušil in vendar si ne upa ubiti, razen skrivno ali v anonimnosti množice, ali v nekakšni pravični vojni. Nezadovoljnež, ki se v mirnih časih ne upa upreti zaradi strahu pred posledicami svojega upora“ - podoba citiranega Satrovega antisemita. In od kje, se vprašamo, ta strahopetnost, ta opredelitev, ta zamah nacionalizma v naših časih? Utesnjen od ideologij, na robu družbenega gibanja, zbit in izgubljen med konfrontiranimi ideologijami, nedorasel individualnemu uporu, ker je bil zanj prikrajšan, se je indivduum znašel v precepu, v praznini, ne sodeluje v družbenem življenju, a je družbeno bitje, individualist, a za individualnost je bil v imenu ideologije prikrajšan, torej kaj mu še preostane drugega, kot da svoje družbeno bitje išče nekje drugje? Nacionalist je refulirani individualist, nacionalizem je refuliranost (kolektivnega) izraza tega in takšnega individualizma, je ideologija in antiideologija...

--

Prevod: Sanja Matković