Ob prebiranju filozofskih del Theodorja W. Adorna lahko razberemo, da je njegova filozofija v veliki meri zaznamovana z grozljivim fenomenom kolektivne smrti v koncentracijskih taboriščih, ki so nastala pod vladavino nacističnega totalitarnega režima, Auschwitz je postal eden izmed pomembnejših miselnih motivov njegove filozofije, Adorno pa v svojem času eden redkih nemških filozofov, ki je ''trpljenje in genocid reflektiral na filozofski ravni.''[ii]

Auschwitz za Adorna ni bil samo kraj, kjer se je ''smrt utrudila do smrti''[iii] in kjer je ''zločin dobil sloves obrti''[iv], tj. kraj, ki pooseblja industrijo smrti, ampak tudi ''negativni zgodovinski znak''[v], ki nam kaže, da je zgodovinski razvoj zelo alternativen, zaradi česar ne moremo govoriti samo o napredku skozi zgodovino, ampak tudi o permanentni možnosti padca v barbarstvo. Skratka, ne govorimo samo o kontinuiteti, ampak tudi o diskontinuiteti zgodovinskega razvoja. V svojem filozofskem delu Negativna dialektika nas Adorno zato tudi opozarja, da zgodovinski razvoj ''ne pelje od divjaka k humanosti, očitna pa je smer od frače do megabombe''.[vi]

Auschwitz pa predstavlja tudi nezaupnico (zahodni) kulturi, kajti skupaj z Adornom se lahko vprašamo, kako je vendarle bilo mogoče, da se je nekaj tako grozljivega, kot je bil Auschwitz, lahko zgodilo sredi vse tradicije filozofije, umetnosti in razsvetljenskih znanosti. Po drugi svetovni vojni je razočarano ugotavljal, da je kultura v pomembnem trenutku odpovedala, saj ji ni uspelo dojeti in spremeniti človeka, kajti v svetu, kjer lahko vznikne industrija smrti, o kulturi ni moč zapisati drugega kot - in to je Adorno s pomočjo Brechtovih besed tudi storil -  da je kultura ''zgrajena iz pasjega govna''.[vii]

V zgodovini je bilo ogromno trpljenja in filozofija je dolžna spregovoriti o njem, je poudarjal Adorno. Vprašamo se lahko: zakaj je Adorno čutil potrebo dati spregovoriti človeškemu trpljenju? V uvodu v Negativno dialektiko nam ponuja sledeč odgovor: ''Potreba dati spregovoriti trpljenju je pogoj vsake resnice. Kajti trpljenje je objektivnost, ki tlači subjekt; kar on izkusi kot svoje najbolj subjektivno, svoj izraz, je objektivno posredovano.''[viii]

Vendar govoriti o trpljenju, biti solidaren z njim ni isto kot trpljenje poveličevati; Adornova filozofska misel nam celo izrecno prepoveduje vsakršno poveličevanje trpljenja. Tako filozofiji kot teologiji je zelo zameril, kadar sta častili kult žrtve po mitološkem vzoru. Negacija sreče je bila povzdignjena v metafizično substanco, kar je smatral za napačno ravnanje v vsej zgodovini filozofije. Kajti od poveličevanja trpljenja do suženjskega klanjanja in tihega odobravanja stanja, ki obvladuje družbeno realnost, ni daleč.

Rezultat Adornovih razmišljanj ni samo poziv filozofski stroki, da mora prisluhniti in spregovoriti o trpljenju, gre tudi za trajen boj filozofije proti vsemu, kar v filozofski tradiciji filozofijo spreminja v taktiko, uveljavlja logiko gospostva ter siromaši izkustvo, skratka, proti vsemu kar bi lahko predstavljalo vir novemu nasilju, četudi le v obliki ''teoretskega blagoslova''. Od filozofije je zahteval, da se odpove določenim preteklim vzorcem razmišljanja in dojemanja.

V tem pogledu je zanimiva tudi Adornova obravnava etike. Tudi pri obravnavi etike zavzame Auschwitz posebno mesto, saj predstavlja izziv ne samo filozofski stroki, ampak celotnemu človeštvu, ker simbolizira nastanek novega kategoričnega imperativa; v Negativni dialektiki ''Hitler je ljudem v stanju njihove nesvobode vsilil nov kategorični imperativ: njihovo mišljenje in ravnanje urediti tako, da se Auschwitz ne more ponoviti, da se ne more zgoditi nič podobnega. Ta imperativ je tako uporen proti njegovi utemeljitvi kot nekoč danost Kantovega.''

V okviru etike si Adorno zastavi tudi vprašanja o etičnem nasilju. Težko je oporekati dejstvu, da je bilo v imenu ''tiranije dobrega'' človeštvu in naravi storjenega veliko zla in da so zelo dolga obdobja človeške zgodovine - vse do današnjih dni - zaznamovana z etičnim nasiljem. Etična načela so bila v zgodovini promovirana največkrat na zelo nemoralen način. Zastavlja se vprašanje, kako razumeti pojem etičnega nasilja in kako razmišljati o etiki kot represivnem sistemu, ki človeka ne osvobaja, saj na podlagi njenih zakonov ne deluje svobodno, ampak iz strahu. Razmisliti je tudi treba, kaj lahko iz tradicionalne etike (po Nietzscheju ''onenaravljene etike'') štejemo kot soodgovorno za nasilje, ki ga je porajal fašizem in kaj storiti, da se nekaj takega več ne ponovi.

Adorno se je skušal na vsak način izogniti vsakršnemu normativnemu tradicionalnemu vzoru na etičnem področju. Filozofijo morale je skušal odtegniti vsemu represivnemu, kar bi človek kot posameznik nekritično ponotranjil in tako etiko spremenil v zapovedujoče sebstvo, tj. v ponotranjeno logiko gospostva, ki učinkuje že na ravni nezavednega. Etiko je poskušal na vsak način odtegniti temu, da bi spet porajala nasilje. Adorno se je celo izogibal izrazu etika in je raje uporabljal izraz filozofija morale, razlog pa je v tem, da etika pomeni obstoječi normirani sistem, tj. dokončen sistem priznanih vrednost.

Adorno je bil proti sistemom, ne pa tudi sistematičnosti. Svojo filozofijo je gradil na teoretski demontaži sistema, kajti sistem učinkuje represivno, saj so odnosi znotraj sistema praviloma subordonirani, tj. ujeti v razmerje nadrejeno-podrejeno, ukazovalno-izvrševalno, in ne koordinirani.

Tradicionalni etiki je očital predvsem dejstvo, da je šlo za sistem, opremljen z načeli in izpeljavami nadrejeno-podrejeno, sistem s sklepanjem železne narave. Kot taka je etika zagotavljala zanesljivo uporabnost v vsakem moralnem vprašanju, predvsem pa je odgovarjala potrebam oblasti. Skupaj z Maxom Horkheimerjem je Adorno v Dialektiki razsvetljenstva pokazal, kakšno vlogo so pri vsem tem imeli filozofi: ''Tudi če niso ustvarili nobenega praktičnega sistema, podali razvite kazuistike, so iz teoretičnega sistema na neki način le izpeljali pokorščino oblasti. Večina filozofov je celotno lestvico vrednot, kakor jih je javna praksa že sankcionirala, ponovno utemeljevala z vsem komfortom diferencirane logike, predočevanja in razvidnosti.''[x] Pred nami je torej etika kot rafiniran sistem pokorščine, kar pa je vse prej kot Adornov vzor.

K Adornovi filozofiji morale vsekakor sodi to, da ozavešča ponotranjene represivne mehanizme in v tem smislu deluje osvobajajoče, pri tem pa se zaveda tudi dejstva izgube samorazumljivosti, ko gre za vprašanja etike in morale. Če naj etika oziroma morala nastopa kot refleksija o pravilnem življenju, potem se lahko vprašamo, kaj nam lahko ponudi Adorno v odgovor v času po Auschwitzu, v času, ko ne moremo več jasno in enoznačno odgovoriti, kaj je to pravilno življenje? Mogoče je še najboljši odgovor, njegova pogosto citirana negativno razvita misel, ki pravi: ''Nikakršnega pravilnega življenja ni v napačnem''.[xi]

Opombe:

1 Martin Jay, Adorno, Ljubljana: Knjižnica revolucionarne teorije, 1991, str. 27.

2 Cvetka Toth, Spontanost in avtonomnost mišljenja,Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 1994, str. 16.

[iii] Lojze Krakar, Umrite, mrtvi, Ljubljana: Ljudska pravica, 1965, str. 14.

4 Prav tam.

[v] Zgodovinski znak igra v Kantovi filozofiji zgodovine pomembno vlogo, a kakor Kant ''identificira'' v francoski revoluciji tisti pozitivni zgodovinski znak, ki kaže, da je v človeški zgodovini mogoče govoriti o napredku, tako Adorno v Auschwitzu ''identificira'' negativni zgodovinski znak, ki kaže na diskontinuiteto v razvoju zgodovine.

6 Cvetka Toth, Refleksije o trpljenju zaradi industrije smrti v: Borec, LV, št. 608-611, Ljubljana 2003, str. 79.

7 Cvetka Toth, Kategorični imperativ - Auschwitza nikdar več, v: Anthropos, l. 2003, št. 1-4, str. 428.

[viii] Cvetka Toth, Refleksije o trpljenju zaradi industrije smrti, str. 80.

[ix] Cvetka Toth, Kategorični imperativ - Auschwitza nikdar več, str. 430.

[x] Max Horkheimer - Theodor W. Adorno, Dialektika razsvetljenstva, Ljubljana: Studia humanitatis, 2002, str. 262.

[xi] Cvetka Toth, Kategorični imperativ - Auschwitza nikdar več, str. 425.

Povezave:

http://www.marxists.org/reference/archive/adorno/index.htm

http://www.iep.utm.edu/a/adorno.htm

http://en.wikipedia.org/wiki/Theodor_Adorno