Margaret Atwood, Power Politics, Toronto, Anansi, 1971

glava, sprejemljivo

telo, prsti na nogah in rokah, nekaj

ekscentričnosti, nekaj iskrenosti

ampak ne preveliko, preveč

odlašanja in obžalovanj toda

saj se boš prilagodil, držal se boš

zadnjih rokov in drugih

ljudi, nekaj

časa se boš pretvarjal, da ljubiš

napačno žensko, poslušal, kako se ti

možgani krčijo,

tvoji dnevniki se s staranjem večajo,

 
staral se boš, seveda boš

umrl, ampak ne takoj, preživel boš

celo moja popačenja tebe

 
in nič si ne želim

ukreniti glede dejstva

da si nesrečen in bolan

 
nisi bolan in nesrečen

samo živ si in nič ne moreš glede tega.

da, najprej

greš dol gladko kot

tabletke, vsa

te vdihnem in potem

 
brca v glavo, oranžna

in surova, ostri dragulji

udarijo in lasje

se mi cepijo

                        pridevniki

odpadajo od mene, ni

več niti, ki bi me držale, luščim se

navzdol plast za

platjo

tiho do kosti, moja lobanja

se razpre do osuple rože

učenje govora mi vzameta

dneve in dlje

vsakič/preveč

tega je usodno

I.

Trda sva eden z drugim

in temu praviva odkritost,

skrbno izbirava svoje nazobčane

resnice in jih meriva preko

nevtralne mize.

 
Stvari, ki jih govoriva, so

resnične; najini izkrivljeni

nameni, najine izbire so tiste,

ki jih delajo zločinske.

II.

Seveda so tvoje laži

bolj zabavne:

vsakič jih ustvariš na novo.

 
Tvoje resnice, boleče in dolgočasne

se spet in spet ponavljajo

mogoče zato, ker jih je tako malo,

ki jih priznaš za svoje.

III.

Resnica bi morala obstajati,

ne pa biti na ta način

uporabljana. Če te ljubim

 
je to dejstvo ali orožje?

IV.

Ali telo laže,

ko se tako premika, so ti

dotiki, dlake, moker

mehki marmor, čez katerega teče moj jezik,

laži, ki mi jih praviš?

 
Tvoje telo ni beseda,

ne laže, niti

ne govori resnice.

 
Je samo

tukaj ali pa ga ni.

Nikakor se nočeš imeti

v lasti, drugim dovoliš,

da si te lastijo:

 
počasi postajaš vse bolj javen,

v letu dni ne bo od tebe ohranjenega več nič

razen zvočnika

 
ali pa se boš spustil skozi streho

z navidezno avtoriteto

vladnega uslužbenca,

moder kot policist, siv kot rabljen angel,

že zdavnaj boš pozabil razliko

med razglasom in parkirnim listkom

 
ali pa boš zdrsnil pod

vrata, s kožo, obloženo z ukinjenimi

letalskimi znamkami, tvoj poljub ne bo več literatura

ampak drobni tisk, vrsta predpisov.

 
Če boš zanikal te uniforme

in se odločil, da si ponovno

prilastiš sebe, bo tvoja prihodnost

 
manj dostojanstvena, bolj boleča, smrt bo prišla prej,

(ni več možno

biti človeški in živ hkrati): ležeč na kupu skupaj z

drugimi bosta tvoj obraz in telo

na gosto prekrita z brazgotinami

in samo oči se bodo videle skozi.

v obratni smeri, vsa energija

se steka vate in je v tebi

ukinjena; odklanjaš

hiše, dišiš po

katastrofi, vidim te

slepega in enorokega, svetlikaš

se v temi, drevesa se lomijo

pod tvojimi stopali, zahtevaš,

zahtevaš

 
Pohabljena ležim poleg

tebe; pod nama so

sirene, požari, ljudje bežijo

in vreščijo, mesto je

strto in pogorelo,

konci tvojih prstov krvavijo

od 1000 umorov

 
Spet si nadenem svoja

oblačila, umaknem se, zaprem vrata

in sem začudena/naprej lahko

mislim, jem, kar koli

 
Kako te lahko ustavim

 
Zakaj sem te ustvarila

Ne morem ti povedati svojega imena:

ne verjameš, da ga imam

 
Ne morem te posvariti, da se ta čoln prevrača

tako si načrtoval

 
Še nikoli nisi imel obraza

ampak saj veš, da me to privlači

 
Dovolj si star, da bi bil moj

okostnjak: tudi to veš.

 
Ne morem ti reči, da te nočem

morje je na tvoji strani

 
Imaš mreže zemlje

jaz imam samo škarje.

 
Ko te iščem, najdem

vodo ali premikajočo se senco

 
Nikakor te ne morem izgubiti

ko si že izgubljen.

robu nepristranske

postelje, spremenjena v kristal, vstopiš

 
in prineseš ljubezen v obliki

kartonske škatle (prazne)

žepa (praznega)

parih dlani (prav tako praznih)

 
Bodi previden, rečem, ampak

kako si sploh lahko

                                   tista prazna

stvar se prikaže v tvojih dlaneh, počasi

polni sobo, pritisk

je, pomanjkanje

pritiska

                        Kot globokomorsko

bitje s steklenimi kostmi in očmi kot

vafelj, zvabljeno

za površje, se na gladini

 
razbijem, koščki mene

se na kratko zasvetijo v tvojih praznih dlaneh

Kaj je to, ne

giblje se kot ljubezen, ne želi si

vedeti, ne želi si

božati, razgrniti se

 
ne želi si niti

dotikati, je bolj kot

žival (ne

ljubeča), nekaj

ujetega, ranjen

se premikaš, boli te, boliš,

želiš si uiti, želiš

se iztrgati, jaz sem

 
zunanji svet, sneg sem,

prostor, poti, zbereš

se, tvoje mišice

 
se oprijemajo, premikaš se

vame, kot da

sem (s silo si utiraš

pot, nujno je,

tvoje življenje) poslednja

možnost svobode

od tistih na oblasti

 
Zakaj bi govoril, če si rama

ali obok

 
Zakaj bi govoril, če so številke

tvoja čelada

 
Več oblik pesti je;

pest ve, kaj zmore

 
brez nadležnosti govorjenja:

zgrabi in zdrobi.

 
Od tistih znotraj ali spodaj

besede brizgajo kot zobna pasta.

 
Jezik, razglaša

pest s stiskom,

je samo za šibke.

Njuni drži se razlikujeta

I.

Da bi se

razumela: vse prej

kot to in da bi se temu izognila

 
Bom sama ustavila svoje iskanje

mikrobov, če boš ti držal roke vstran od mikrofilma

skritega v moji koži

II.

K tej ljubezni pristopam

kot biolog

natikam si svoje gumijaste

rokavice in bel laboratorijski plašč

 
Ti bežiš od nje

kot pobegli politični

zapornik, in nič čudnega

III.

Ponudil si mi roko

vzela sem ti prstne odtise

 
Prosil si za ljubezen

dala sem ti samo opise

 
Prosim, umri, sem rekla

da bom lahko o tem pisala

--

Prevod: Barbara Jurša

___________________________

Margaret Atwood je vsestranska in plodovita književnica, pesnica, romanopiska, avtorica kratkih zgodb, literarna kritičarka in esejistka, ki za svoje delo ni požela priznanja samo v rodni Kanadi, ampak je dosegla pravcato mednarodno slavo.

Rojena je bila 18. novembra 1939 v Ottawi v Ontariu. Leta 1968 se je poročila z Jimom Polkom, od katerega se je leta 1973 ločila (v času tega zakona, leta 1971, je izdala pesniško zbirko Power politics, iz katere so vzete pesmi prevoda), zdaj pa že dolgo živi s pisateljem Graemom Gibsonom. Glede na to, da se pogosto ukvarja s tematiko spolov, z družbenimi miti ženskosti, prikazovanjem ženskega telesa v umetnosti ter ekonomskim in socialnim izkoriščanjem žensk, jo označujejo za feministično pisko, sicer pa so v njeni literaturi izpostavljena tudi vprašanja o kanadski nacionalni identiteti ter odnosih Kanade z ZDA in Evropo, okoljevarstvena tematika, problematika človekovih pravic ter zanimanje za biotehnologijo.

Atwoodova je doslej izdala več kot petnajst pesniških zbirk, vključno z nekakšnim povzetkom njene pesniške poti Eating Fire: Selected Poems, 1965-1995 (Virago Press Limited, 1998). Kot pesnica si je ugled pridobila leta 1966 z nagrado The Governor's General Award za pesniško zbirko The Circle Game. (To nagrado si je kasneje prislužila tudi z romanom The Handmaid's Tale/ Deklina zgodba) Njena najbolj znana pesniška zbirka je verjetno The Journals of Susanna Moodie (1970).                                                                           
Leta 2000 je prejela the Booker Prize (za katero je bila pred tem že večkrat nominirana) za roman The Blind Assassin, več nagrad pa je poleg slednjega dobil tudi že omenjeni The Handmaid's Tale (Deklina zgodba).

Intervjuji (ang.):

http://wiredforbooks.org/margaretatwood/

http://www.motherjones.com/arts/qa/1997/07/visions.html

http://www.salon.com/jan97/interview970120.html

Avtoričini zapisi (ang.):

- pesmi

- članek

- roman Deklina zgodba (The Handmaid's Taile) 

(prevedla Miriam Drev; Mladinska knjiga, Zbirka Oddih,1990)

- Potovanje brez konca na obzorju 

(prevedla Staša Grahek; Mentor. - 11, št. 5 (1990), str. 170-174)

- Ko se bo zgodilo (prevedel Uroš Kalčič;  Problemi. Eseji. - let. 27 [28], št. 3, št. 6 (1990))

- Zapiski iz raznih preteklosti / Na tej fotografiji sem jaz 

(prevedel Marcello Potocco; Dialogi. - 33, št. 1/2 (1997), str. 10-11)

- Zunanja slika dogajanja kaže vrh ledene gore: roman Bookerjeve nagrajenke 

Margaret Atwood  (prevedla Miriam Drev; Delo. – let. 42, št. 271 (22. nov. 2000), str. 27)

- Pesmi (prevedel Marcello Potocco; Dialogi. - let. 36, št. 7/8 (2000), str. 84-90)

- roman Na površje (Surfacing) (prevedel Tomaž Metelko; Cankarjeva založba, 

Moderni klasiki, 2003)

- roman Zadnji človek (Oryx and Crake) 

(prevedla Alenka Moder Saje; Učila International, 2004) 

- Vbod v času (prevedla Miriam Drev; Delo. – let. 47, št. 50 (2. mar. 2005), str. 14)

- Penelopina preja: mit o Penelopi in Odiseju (Penelopiad) 

(prevedla Alenka Moder Saje; Mladinska knjiga, Zbirka Miti, 2005)

- Izis (prevedla Tina Potrato; Apokalipsa. - št. 78/79/80 (2004), str. 173-190)