Peter Petkovšek

Coleridgevo ustvarjalnost lahko delimo v tri obdobja: mladostno (1787 – 1796), zlato (1796 – 1802) ter pozno (1802 – 1834). V mladostnem obdobju se je kot pesnik še kalil, zgledoval se je po idejah francoske revolucije ter Miltonu. Najbolj znane pesmi iz tega obdobja so Ode to the Departing Year, Religious Musings in The Eolian Harp. V zlati dobi njegovega pesnikovanja je nanj vplival predvsem Wordsworth, pa tudi drugi prijatelji (Southey, Lamb, Thelwall)...

Coleridge je pisal tudi dramske tekste, npr. Osorio, filozofske in literarne eseje: Aids to Reflection, Biographia Literaria (tudi avtobiografsko). Bil je urednik periodičnih publikacij The Watchman in The Friend, v razne revije pa je napisal celo goro člankov in političnih pamfletov. Izdal je dve originalni pesniški zbirki: Poems in Lyrical Ballads (oboje v več ponatisih) ter nekaj kasnejših, v katerih je ponovno objavljal večinoma stare pesmi: Poetical Works, Sybilline Leaves.

Coleridge je bil slab kritik in promotor svojih lastnih del. Objavljal je s težavo in s polno apologijami ter obrobnimi opombami. Zatekal se je k ekstremom – ali je svojo poezijo odpravljal zelo nalahno, ali pa se je strašno dajal ob slabi kritiki drugih, nikoli pa se ni kot pesnik preveč cenil, še zlasti od spoznanja z Wordsworthom naprej. Le-tega je imel vedno za boljšega od sebe.

Lyrical Ballads

Slavna zbirka, katere izdaja predstavlja določen mejnik med angleško predromantiko in romantiko, uvod k drugi izdaji pa manifest romantičnega gibanja, je pravzaprav v večini delo Wordswortha, saj ima Coleridge v njej le štiri dela, od tega dva ekstrakta iz njegove nesojene drame Osorio, konverzacijsko pesem Nightingale (Slavec) ter Pesem starega mornarja, ki pa res po dolžini predstavlja skoraj tretjino cele zbirke.

Sama ideja za skupno zbirko je bila relativno pozna, glede na to, da sta pesnika že nekaj časa živela eden ob drugem in pesnila »za isto mizo«. Porodila se je pravzaprav zaradi slabega finančnega stanja, ko sta pesnika razmišljala, da bi poslala pesmi v literarne revije in s tem kaj zaslužila. A šele maja 1798 sta se z založnikom Cottlom pogovarjala o ideji celotne skupne publikacije. Naslov zbirke je nekoliko zavajajoč, saj bralec pričakuje, da bo bral balade v stilu Bürgerjeve Lenore z lirskim elementom, ki je ponavadi v baladah poleg dramskega in epskega najmanj zastopan. Vsekakor pa naslov ne pripravi bralca na heterogenost zbirke in na pesmi tako različne med seboj, kot so recimo The Ancient Mariner, The Nightingale, Idiot Boy in Tintern Abbey. V resnici sta tudi avtorja na začetku imela v mislih bolj balade, zaradi česar je Coleridge napisal Pesem starega mornarja in začel pisati pesnitev Christabel. Skupaj sta začela balado The Three Graves, ki pa je nato propadla in je ostala nedokončana, prav tako tudi Coleridgeova Ballad of the Dark Ladie, Christabel pa je ostala pri prvem delu (drugega je Coleridge napisal šele mnogo kasneje). Popolnoma drugačno Tintern Abbey je Wordsworth dodal tik pred tiskanjem, avtorja je nista predvidevala v prvem planu, sicer bi tudi Coleridge lahko dodal kakšno svojo bolj razmišljujočo še neobjavljeno pesem, npr. Frost at Midnight ali The Lime-Tree Bower My Prison.

Kasneje v Biographii Literarii, kar je verjetno racionalna retrospektiva, Coleridge zapiše, da sta pesnika navdih iskala v naravi, opazujoč »nenadno milino« ki je izhajala iz »nesreč luči in sence«, »mesečine in sončnega zahoda, raztresenih preko poznane pokrajine«. Ugotovila sta, da bi zbirka pesmi lahko bila sestavljena iz dveh vrst:

'In the one, the incidents and agents were to be, in part at least, supernatural; and the excellence aimed at was to consist in the interesting of the affections by the dramatic truth of such emotions, as would naturally accompany such situations, supposing them real. And real in this sense they have been to every human being who, from whatever source of delusion, has at any time believed himself under supernatural agency.'

Prva vrsta bi bila torej sestavljena iz nadnaravnih dogodkov in povzročiteljev in iskala bi učinke dramatičnih čustev, kakršna bi bila prisotna, če bi si predstavljali take dogodke resnične. Gre za opis, ki bi se prilegal baladam, kakor je bil zbirki postavljen tudi naslov. Nadnaravno predstavljeno kot naravno po eni strani deluje normalno, po drugi pa na bralca učinkuje še bolj, saj se spusti v temen baladni svet kot v nekaj realnega, kar še poveča gotsko grozo, ki jo tam najde. Tej vrsti spada pesnitev, ki odpira zbirko: Pesem starega mornarja. V drugem tipu pa prepoznamo predvsem Wordsworthove prispevke k Lirskim baladam:

'For the second class, subjects were to be chosen from ordinary life; the characters and incidents were to be such, as will be found in every village and its vicinity, where there is a meditative and feeling mind to seek after them, or to notice them, when they present themselves.'

Motivi druge vrste bi izhajali iz vsakdanjega življenja, kakršnega najdemo na vasi in ki je prav tako tesno povezano z naravo. Že naslovi Wordsworthovih pesmi ne puščajo nobenega dvoma, da je on poskrbel za to drugo vrsto: Lines written in early spring; Simon Lee, The Old Huntsman; The Last of the Flock; Lines Written Near Richmond, Upon the Thames, At Evening itd.

Coleridge še nadaljuje in pravi, da je »v tej ideji nastal načrt za Lyrical Ballads, kjer je bilo dogovorjeno, da bo moj trud namenjen nadnaravnim ali vsaj romantičnim osebam in junakom; a tako, da bi prenesel iz naše notranje narave človeško zanimanje in zadostno podobnost resnici, da bi lahko za te sence domišljije za trenutek pričaral tisi hoten zamik nejevere (willing suspension of disbelief), ki sestavlja poetično verovanje. G. Wordsworth na drugi strani pa si je zadal nalogo dati čar novosti vsakdanjim stvarem in vzbuditi analogne občutke nadnaravnemu, s tem da bi zbudil pozornosti duha iz otrplosti navade in jo usmeril v milino in čudesa sveta pred nami; neiztrošljivega zaklada, za katerega pa imamo zaradi mrene domačnosti in sebične zaskrbljenosti oči, pa ne vidimo, ušesa, ki ne slišijo in srce, ki niti ne čuti ne razume.«

Avtorja sta si delo res razdelila, kot smo že uganili, hkrati pa Coleridge tudi razlaga osrednjo premeno, s katero se bo ukvarjala romantična kritika in katere mojster je bil sam. »Willing suspension of disbelief« je pravzaprav postopek, s katerim avtor skuša bralca vsaj za nekaj trenutkov prepričati v realnost napisanega, kar ima seveda popolnoma drugačen namen in efekt, kot če se že vnaprej določi, da se bo govorilo o nadnaravnem in nemogočem (tega se poslužujejo npr. pravljice).

Na obeh »zvrsteh« pesmi je tudi pečat dobe: predromantika s svojim okusom za grozljivo (v tem času je bila v Angliji v modi nemška grozljiva literatura) in baladno, katerega pa se ob popolni avtonomnosti subjekta poslužuje tudi sama romantika, hkrati pa zanimanje za naravo in vsakdanja, ljudska opravila ter dogodke. Wordsworth je za prvo izdajo 1798 napisal kratko naznanilo (advertisement), nekakšno apologijo, v kateri pravi, da so pesmi v tej zbirki mišljene kot eksperiment, ki ugotavlja, »do katere mere je pogovorni jezik srednjih in nižjih družbenih slojev prilagojen namenom pesniškega ugodja«. Samo opozorilo odpre s trditvijo, da je častna značilnost poezije v tem, da lahko njene materiale najdemo v vsakem predmetu, za katerega se lahko zanima človeški um. Gre torej za prenos poezije, vajene miltonične višine in velikih besed, alegorij ter zapletene terminologije, kakršna je bila takrat v modi v Angliji, na neko preprosto raven pogovornega jezika (kar je vseeno treba vzeti z rezervo, saj je tudi v preprostih Coleridgeovih in Wordsworthovih pesmih jezik izbran in gotovo še vedno precej drugačen od pravega pogovornega izražanja nižjih slojev) in naravnih podob, skratka za uporabo popolnoma druge metaforike in motivov te nove senzibilnosti, kar so do neke mere takrat že uveljavili Thomson, Young in Gray, v kateri pa sta Wordsworth in Coleridge (in tudi Southey, prav tako »lakist«) vendarle našla svojo posebno govorico.

Wordsworth celo opozori bralce, da se bodo ob branju te zbirke najbrž morali spopadati s čustvi nenavadnega in nerodnega, ker imajo že ustaljene kode odločitev. Tem pesnik svetuje, naj se vprašajo, če ta knjiga vsebuje naraven očrt človeških strasti, značajev in dogodkov. In če bo odgovor pritrdilen, morajo biti kljub omenjenim kodam zadovoljni ...

Wordsworth in Coleridge se pod svoje pesmi nista podpisala; zbirka je izšla anonimno, predvsem na željo Coleridgea, ki je kot utemeljitev navedel, da njegovo ime v določenih krogih »smrdi«. Res so njega in njegove prijatelje (tudi če niso bili politični aktivisti) njegovi politični naprotniki črnili in blatili, kolikor se je dalo ter se norčevali iz njega po časopisih. Avtorja nista čakala na uspeh zbirke, ampak sta se takoj podala v Nemčijo.

V resnici je so imele Lyrical Ballads zelo slab uspeh. Slabo so se prodajale in tudi kritike so bile precej uničujoče. Cottle je moral zadnjih petsto izvodov z izgubo prodati londonskemu knjigarnarju Archu. Ko je Wordsworth ugotovil, da se večina kritikov zgraža nad Pesmijo starega mornarja, ki je bila napisana v arhaičnem jeziku, jo je sklenil (čeprav ni bila njegova) v morebitnem ponatisu malo popraviti. A kritike so bile mešane. Poleg Starega mornarja so se pritoževali tudi nad nekaterimi Wordsworthovimi drznejšimi baladami kot The Thorn in The Idiot Boy. Zelo porazno kritiko je podal ravno Southey, ki je bil tako Coleridgeu kot Wordsworthu še vedno gorak. Zanj je bila Pesem starega mornarja »nesmisel«, The Nightingale »znosna«, Idiot Boy »žalostno razvodenela«, najboljša pa Tintern Abbey. Za Pesem starega mornarja se je pritoževal, da je več kitic »absurdnih in nerazvozljivih«, da je to »slab poskus nemške imenitnosti«, kar je očitno počel iz same želje po maščevanju, saj je sam ravno v tem času napisal podobno navtično balado, ki se v marsičem zgleduje po Starem mornarju, le da ne doseže njegove kvalitete. V poplavi slabih kritik kot »najbolj nenavaden nesmisel, kar jih je kdaj bilo na papirju« (Monthly Review, Burney) se je znašlo le malo pozitivnih, pa še te večinoma niso bile objavljene. Za Starega mornarja se je poleg urednika Edinburgh Review Francisa Jeffreya zavzel Lamb.

Zbirka Lyrical Ballads je izšla v ponatisu še leta 1800, 1802 in 1817, če omenimo le prve tri. Ponatisi so bili precej spremenjeni. Izšli so samo v Wordsworthovem imenu, saj se je delež Coleridgeovih pesmi še zmanjšal, kljub temu pa je Wordsworth razmišljal še o odstranitvi Pesmi o starem mornarju. Pesem je sicer ostala, a doživela precej sprememb na račun kritik. Coleridge je moral popraviti arhaizme, dodal je pojasnjevalne komentarje, Wordsworth pa je dodal še posebno razlagalno notico, ki je pojasnjevala, da je pesem spremenjena, ker ni bila všeč mnogim ljudem. To je kasneje na proetste Charlesa Lamba le umaknil, v novi izdaji pa je malemu naznanilu na začetku dodal še obširen uvod, ki ga je iz 1800 na 1802 dodatno povečal. Poleg tega je v kasnejše izdaje predvsem Wordsworth dodal precej novih pesmi.

Wordsworthov predgovor je pravzaprav močno razširjeno naznanilo iz prve izdaje. Pesnik postavi predgovor v obrambo tehnike in prepričanja, po katerem piše pesmi, torej njegovega peniškega creda. Ponovno pravi, da se je trudil narediti vsakdanje dogodke zanimive s tem, da je v njih zasledil primarne zakone narave. Kmečko življenje je izbral iz več razlogov: je manj pod stresom, govori bolj preprost jezik, zato so elementarna čustva v bolj preprostih oblikah in jih je zato lažje kontemplirati in komunicirati, navade, ki iz tega izhajajo pa lažje razumljive in trajnejše, in ker so v strasti teh ljudi vgrajene prelepe in stalne oblike narave. Tudi njihov jezik je veliko čistejši in bolj filozofski od mnogih pesnikov. Postavi trditev, da je vsa dobra poezija spontano preplavljanje močnih čustev (spontaneous overflow of powerful feelings), kljub temu pa so vse dobre pesmi nastale tudi kot produkt dolgega in globokega razmišljanja. Misli so namreč predstavniki vseh naših nekdanjih čustev in če kontempliramo razmerja teh predstavnikov, ugotovimo, kaj je res pomembno ljudem. S ponavljanjem tega dejanja se bodo redila čustva, povezana s pomembnimi predmeti, dokler se ne bodo vzpostavile take navade, da bomo z njihovim slepim upoštevanjem tako opisovali stvari in v takšnih povezavah, da bo razumevanje našega naslovnika gotovo razsvetljeno, njegov okus vzvišen in njegova čustva izboljšana.

Spregovori tudi o namenu njegovih pesmi v zbirki – predvsem je skušal ilustrirati način, v katerem so povezane naše ideje in občutki v stanju vznemirjenosti. Raziskoval je materinsko ljubezen v pesmih Idiot Boy in Mad Mother (izkaže se, da je materinska ljubezen močnejša od blaznosti ali omračenega uma), zadnje prizadevanje človeka na robu smrti v Forsaken Indian, razumevanje smrti pro otrocih v We are seven itd.

Nato obdela stil pesmi – ognil se je vsem personifikacijam abstraktnih idej (»I wish to keep my Reader in the company of flesh and blood«), poskuša se približati povsem človeškemu govoru. Ugotovi tudi, da  pravzaprav ni razlike med govorom v prozi ali poeziji v verzih, le da lahko pesnik v verzih (zelo poenostavljeno) pripravi več literarnega ugodja, da se da z verzi tudi najbolj navadno trditev narediti zanimivo. Na ta način je v pesmi Goody Blake and Harry Gill raziskoval moč človeške domišljije.

Coleridge je sicer trdil, da je ta predgovor delno tudi sad njegovih razmišljanj, a se je kasneje od njega oddaljil. Wordsworth si je tako zbirko napol kar prisvojil.

The Rime of the Ancient Mariner

Pesnitev, ki odpira zbirko Lyrical Ballads je verjetno najslavnejše Coleridgevo delo, edino, ki je v vsaj dveh prevodih (Mirko Jurak, Janez Menart) na voljo tudi v slovenščini. Sestoji iz 625 stihov, razdeljenih v različno dolge kitice in v sedem delov.

Okvir pesnitve je poročno slavje, na katerega hitijo trije svatje, a enega od njih zaustavi groteskni stari mornar, ki mu želi povedati svojo zgodbo. Svat se brani, a svetleče se mornarjevo oko ga zadrži in svat ga posluša »kot otrok treh let«. Mornar mu nato pove svojo zgodbo: pluli so proti jugu in zašli so v mraz in led, sneg in srež in tam ostali, dokler se ni pojavil albatros, ki jih je obletaval in hodil k njim jest. Zaradi njega naj bi se dvignil ugoden veter, da so lahko spet pluli, dokler ni star mornar z lokom ustrelil albatrosa in ga ubil. Mornarji so prepričani da je to dobro in nato slabo, star mornar pa se zboji, da je storil strašen greh. Znajdejo se v brezvetrnem morju in obtičijo »kot naslikan brod / na sliki oceana«. Povsod je le voda, pa nič za piti, pač pa morje začne gniti in postane sluzasto, ponoči pa se sveti v čudnih barvah. Mornarji staremu mornarju okoli vratu obesijo mrtvega albatrosa v znamenje krivde. V tretjem delu se mimo pripelje pošastna ladja, na kateri sta Smrt in Življenje-v-smrti, ki kockata o usodi mornarjev. Le-ti vsi razen starega mornarja pomrejo. Stari mornar je zdaj popolnoma sam na morju, preživel je on in pa sluzaste pošasti, dobri ljudje pa so umrli. Stari mornar poskuša moliti, pa ne more, mrtveci pa ga še kar gledajo in preklinjajo. Morske kače ga navdajajo z gnusom, naenkrat pa ne več in ko vzdigne pogled, jih začne poveličevati zaradi njihove lepote. V tem trenutku lahko spet moli in albatros mu pade izza vratu. Lahko tudi zaspi, ko pa se zbudi, dežuje, nato se vzdigne veter. Vzdignejo se tudi mrtvi mornarji in začnejo upravljati ladjo, ko pa napoči dan, se zberejo okoli jambora in iz njihovih ust se dvigajo sladki zvoki. Pod ladjo pa je drsel duh, ki je bil razlog, da se je ladja premikala, čeprav je veter ponehal. Ob nekem hitrem zasuku stari mornar omedli, ko pa se zave, sliši dva (angelska) glasova, ki se pogovarjata o njegovi krivdi, kesanju in pokori. Nato ladja pripluje v domači pristan, ki žari belo in rdeče, mrtveci se postavijo ob jambor in dvignejo roke, iz bele svetlobe v zalivu prihajajo rdeče figure, iz mrtvecov pa se izvijejo serafi, ki prav tako žarijo v različnih barvah. Nato stari mornar zasliši glasove, ko zraven pripluje čoln, na katerem sta čolnar in puščavnik. Ladja se strese, razkolje in potopi, stari mornar pa se reši na čoln, na obali ga puščavnik blagoslovi, mornar pa čuti potrebo, da mu pove svojo zgodbo. Od takrat naprej mora vsake toliko nujno komu povedati svojo zgodbo, kakor jo je sedaj poročnemu svatu, ki je zaradi tega postal pametnejši in bolj žalosten. Na koncu gresta skupaj v cerkev molit, kajti »najlepše moli, kdor največ ljubezni v svet deli.« 

Coleridge je, preden je napisal Pesem starega mornarja, dobro poznal takratno grozljivo in gotsko literaturo. Prebral je bil med drugim Meniha Matthewa Lewisa ter njegovo dramo The Castle Spectre. Zanimal se je za baladni žanr, za Shakespearove in Schillerjeve tragedije in za Sturm und Drang nasploh. V Nemčiji so bile imitacije angleških dram pogoste, tudi slavna Bürgerjeva Lenora je nemška verzija škotske balade Sweet William's Ghost. Coleridge sam je pojasnjeval, da je balada najprej prešla iz Anglije v Nemčijo, nato pa iz Nemčije spet vplivala na angleško literaturo. In čeprav je na vse to gledal z rahlim prezirom, je v njegovem delu ravno gotsko estetsko in psihološko najboljše.

Primarni vzrok za nastanek Pesmi starega mornarja je bil pravzaprav finančni. V vasici Nether Stowey sta Wordsworth in Coleridge načrtovala, kako bosta zaslužila kaj denarja za daljši izlet s pošiljanjem pesmi v objavo. Na nekem sprehodu skupaj še z Dorothy Wordsworth, Williamovo sestro, sta začela sestavljati balado, ki bo kasneje postala Pesem starega mornarja. Prvotni okvir zgodbe je predlagal Coleridge po sanjah nekega svojega prijatelja, Johna Cruikshanka. Ta je sanjal o pošastni rebrasti ladji in nekom, ki ga je preganjala strašna kletev zaradi nekega zločina, ki ga je storil. Wordsworth je nato nasvetoval uboj albatrosa, motiv je dobil iz prebiranja A voyage Round the World by the way of the Great South Sea, avtorja Georgea Shelvockea, v kateri je ravno tako opisan obisk albatrosa na ladji, ki je zašla v ledenem morju. Poleg tega se je spomnil še tega, da mrtveci upravljajo ladjo in celotni pesnitvi prispeval nekaj verzov. Vse ostalo je zložil Coleridge. V prvi izdaji je bila pesnitev polna namenoma vpletenih arhaizmov, ki naj bi ji dali bolj baladen prizvok. Te arhaizme je Samuel vnašal iz jezika, kot ga je govoril Geoffrey Chaucer, mornariški žargon in podobe pa je pobiral iz pustolovsko-potovalnih romanov sedemnajstega in osemnajstega stoletja. Poleg tega raziskovalci citirajo mnoge možne vplive na posamezne podobe, verze in kitice; od Svetega pisma, Herodota, Vergila, Chaucerja, opisov potovanj kapitana Cooka in Magellanovih eskapad do nizozemskih ljudskih pripovedk, Gilberta Whitea, Thomasa Burneta, Williama Dampiera, Samuela Hearnea, Erasmusa Darwina in drugih. Zanimivo je, da Coleridge pred Starim mornarjem ni nikoli plul po morju, zato so vsi opisi le povzeti, nekatere pa je po svojem potovanju na Malto spremenil, saj jih je sam doživel in videl, da niso povsem taki, kot jih je opisal (npr. kakšno obliko ima ladjina sled na morju; za svojo prvo različico je ugotovil, da je to pogled stoječega na kopnem, medtem ko se iz pogleda nekoga na ladji stvar razlikuje ...).

V kasnejših izdajah (1800, 1817) je Coleridge po mnogih kritikah arhaizme nadomestil z navadnimi, kontemporalnimi izrazi, dodal pa je tudi posebne marginalije in majhno naznanilo, v katerem je dodatno razlagal pesem. A to oznanilo je točno določeno razlago sicer zmuzljivi in na mnogo načinov možno interpretirani pesmi pravzaprav vsiljeval, zato je bila izdaja brez tega veliko pristnejša. Tako npr. izvemo, da so mornarji obesili albatrosa staremu mornarju okoli vratu, ker so ga smatrali za krivega, kar v sami pesmi pravzaprav ni razvidno, podobno tudi to, da se samotni duh južnega tečaja pokorava zboru angelov in poganja ladjo vse do ekvatorja, vendar še zmerom zahteva maščevanje. To je seveda najbolj možna razlaga, ni pa edina. In ravno dejstvo, da ne izvemo, zakaj je stari mornar ubil albatrosa, naredi balado strašljivo, razlaga, da je to storil iz negostoljublja nam gotsko predstavo pravzaprav pokvari.

Po zgradbi je pesnitev več ali manj tradicionalna balada, saj je sestavljena iz štirivrstičnic z značilnim baladnim four-beat ritmom, se pravi ima vsak verz štiri naglašene zloge, vsak drugi pa se rima. Coleridge to rahlo krši s tem, da so nekatere kitice lahko tudi pet- ali šestvrstičnice, ponekod pa doda zelo intenzivno notranjo rimo v prvih in tretjih verzih kitic, kar da občutek pogostega rimanja, ki močno poveže pesem v trdno enoto ter ji da posebno vrlino tekočega, valujočega. To se lepo sklada z vsebino, saj se ladja nenehoma na takšen ali drugačen način premika po in na morju. Vse to uporablja Coleridge, da bi povečal nenavadnost izkušnje in jo hkrati naredil bolj »resnično« in s tem podaljšal »willing suspension of disbelief«. Posebna metoda  za doseganje le-tega je uporaba primere. Ponavadi pesniki nekaj nepoznanega primerjajo s čim poznanim, Coleridge pa stori ravno obratno, nepoznano primerja s še manj poznanim:

'Ne dim ne red, like God's own head ...'

 ali pa

'The water, like a witch's oils ...'

Seveda ne vemo, kako izgleda božja glava ali čarovničino olje, a ker smo navajeni na »normalne« primere, nas pesnik na nekem nivoju prepriča, da smo preko teh komparacij bolj v stiku z mornarjevo usodo.

»Willing suspension of disbelief« pa Coleridge dosega še na en način. Gre za tudi siceršnjo značilnost balad, ki bi ji angleško dejali »flint and iron quality«. V tem postopku pesnik našteva drugo za drugim več prizorov, dejanj ali dogajanj, ki so sicer nadnaravna, v popolnoma mirnem tonu, brez posebnega poudarjanja enega na račun drugih, podaja jih skoraj kot podatke, s tem pa nam na prvi pogled ne izgledajo nič posebnega. Ker so zgodnji dogodki v Starem mornarju navedeni na ta način, lažje »verjamemo« tudi kasnejšim, manj realnim in bolj nadnaravnim.

Kot slogovni mehanizem se Coleridge v pravem duhu balade poslužuje predvsem raznih vrst ponavljanja, od podvojitev, ponovitev verzov, paralelizma členov do ponovitve, kjer je ponovitev v resnici nasprotje.

Sicer kaže po zgradbi pesnitev precej znakov sanj. Odsekani odstavki imajo vsak svoj značaj, slikovne predstave so zelo žive in prepričljive, čustveni sunki se hitro in silovito spreminjajo. Celotna pesnitev pusti bralcu živ, a neoprijemljiv vtis, prav kakor prave sanje. Coleridge je nekje zapisal, da v sanjah ne sodimo, ali je tisto, o čemer sanjamo, resnično ali ne, ker sploh ne moremo ugotoviti, da bi bilo neresnično. To se vidi v pesnitvi – stari mornar živi v svojem svetu, dejanja in okoliščine so prikazane prepričevalno, z oprijemljivimi nadrobnostmi. Naj je dogajanje še tako neverjetno, ker je sestavljeno iz verjetnih sestavin, mu verjamemo. Spet smo pri »willing suspension of disbelief«.

Interpretacij Starega mornarja je mnogo. Najbolj preprosta, ki se nam ponuja, je povezana s krščansko tematiko. Stari mornar je storil greh, za katerega se je moral pokesati in nato še pokoriti. Albatros predstavlja Kristusa, ki je bil žrtvovan, mornarjev zločin posledico človeškega napuha in nadutosti, ki ga zaradi svoje egocentričnosti ni uvidel, dokler mu ga ni prikazala Božja milost. Na koncu torej slavi Boga:

He prayeth best who loveth best,

All things both great and small:

For the dear God, who loveth us,

He made and loveth all.

(kar, mimogrede, zelo spominja na neko angleško ljudsko pesem: All things bright and beautiful / all things wise and wonderful / all creatures great and small / the Lord God made them all.)

Ta morala, dodana na koncu, je skoraj preveč umetno tja posajena in nas ne zadovolji. Tega se je zavedal tudi sam Coleridge, ko mu je neka manj pomembna pesnica, ga. Barbauld, očitala, da pesem nima morale. Pesnik je odgovoril, da ima pesnitev ravno nasprotno, preveč morale in da je ta preveč opazno vsiljena bralcu.

Preprosti krščanski poučni varianti mita o zločinu in kazni nasprotujejo tudi stvarna dejstva. Uboj albatrosa ni tako strašen greh, da bi zahteval tako hudo pokoro, a tudi če bi to dopustili, ugotovimo, da stari mornar pravzaprav ničesar ne dela iz lastne volje, je skrajno pasiven. K vsemu ga priganja nekaj skrivnostnega – preprosto mora ustaviti poročnega svata, albatrosa je ubil brez najmanjšega vzroka, morske kače je blagoslovil iz nekakšnega naravnega vzgiba ... sploh ne deluje sam iz sebe in na nek način niti ne more storiti greha. Je bojišče sil dobrega in zlega, trpni predmet, ki je le orodje v rokah nečesa drugega. Kaj je ta skrivnostna sila? Lahko bi bila mornarjeva podzavest, on sam, ki se priganja in trpinči. Ne gre pozabiti, da so vse skupaj lahko tudi sanje, grozljiva nočna mora.

Problematski so še protislovni opisi. Mornarji so najprej zgroženi, ker je stari mornar ubil albatrosa, ki je prinašal ugoden veter, nato so veseli, ker je ubil albatrosa, ki je prinašal meglo, ko pa obtičijo v brezvetrju, visi albatros kot krivda spet okoli vratu starega mornarja. Kmalu nato s prihodom ladje duhov preidemo v nadnaravno, meja se izbriše. Kockanje, kjer starega mornarja priigra čudna prikazen, ki jo je Coleridge šele kasneje poimenoval »Življenje-v-smrti«, bi lahko interpretirali tudi kot projekcijo duševnih agonij. Smrt je kazen in začne se obred očiščenja. Stari mornar, ki se je, zaznamovan z zločinom, že tako počutil tujega v svetu ostalih mornarjev, zdaj se socialni odtujitvi pridruži še fizična osamljenost, hkrati se pojavi tudi odtujenost naravi, ko se staremu mornarju morske kače zazdijo pošastne in ogabne. Nezmožnost molitve nakaže še zadnjo vrsto osamljenosti – odsotnost višje metafizične ravni, Boga, h kateremu bi stari mornar sploh lahko molil. Žeja in izsušenost pomenita še brezsmiselnost in osamljenost je popolna in dokončna, na vseh ravneh. Kmalu pa se zgodi preobrat, ki ga inducira narava – reminiscenca na  Coleridgeovo doživljanje narave in romantično doživljanje narave nasploh. Staremu mornarju se morske kače nenadoma zazdijo zelo lepe in začne jih hvaliti, kar dela povsem nezavedno, pravzaprav to dela njegov naravni subjekt skozi njega. Začne se postopek odrešitve, saj mrtve mornarje, ki upravljajo ladjo, v resnici »oživljajo« prekrasni serafi, ladja se vrne domov, a duh še ni povsem potešen, zato je kot nekakšen ostanek pokore nenaden in neizogiben impulz povedati določenim posameznikom svojo zgodbo.

Lahko bi torej rekli, da gre z ubojem albatrosa za odtujitev od narave, ki se nato kaže kot neprijazna in strašna, šele z dejanjem blagoslova se subjektu odpre drugačno doživljanje narave, ki omogoča njegovo ponovno združitev z njo. Na mesto narave lahko postavimo tudi zunanji svet.

Končno lahko celotno zgodbo zavijemo v poetološko tematiko in v prvi plan postavimo pesnika samega kot romantični subjekt, ki doživi razkol z družbo in ne najde svojega jezika, dokler ne more v njem izreči blagoslova naravi, ki ga je potegnila iz temnega brezna. Na ta način »rešen« pa je hkrati kaznovan z razlaganjem svoje vizije komur koli, ljudje pa se ga bojijo in ga imajo za norega. Razlaga je še toliko bolj zanimiva, ker se je Coleridge v kasnejših letih, ko je njegova pesniška, politična in nasploh življenjska kariera upadala v z opijem vzdraženih delirijih, ki se jih ni mogel rešiti, velikokrat primerjal s starim mornarjem, junakom, ki ga je sam ustvaril (morda nezavedno, morda pod vplivom opija?) Ali je kot mornar doživel vsaj delno odrešenje in pomiritev s svetom, pa lahko le upamo.

Pesem starega mornarja je imela velik vpliv tudi na druge literarne ustvarjalce, še posebej malo kasneje, ko je začela pridobivati na splošno priznani veljavi. Mary Shelley, na katero je sicer bolj vplivala pesnitev Christabel, je v svojih kasnejših letih v pogostih depresijah citirala Starega mornarja:

Alone, alone, all, all alone,

Alone on a wide wide sea.

Pa še majhna zanimivost: Ob ilustracijah k Staremu mornarju slikarja Davida Scotta, je Coleridge pripomnil, da je strašanska napaka misliti, da je bil mornar star mož, ko je bil še na krovu ladje. »V mojem mišljenju,« je dejal avtor, »je bil neumrljivi Jud – svojo zgodbo je povedal desettisočkrat po potovanju, ki je bilo v njegovi mladosti petdeset let pred tem.«

Kubla Khan

V času bivanja v vasici Nether Stowey je poleti 1797, tako nam pripoveduje pesnik sam, Coleridge, ki je bil takrat slabega zdravja, odšel na daljši sprehod oz. krajše potovanje. Zvečer se je zatekel na neko osamljeno kmetijo med mestecema Porlock in Linton in tam vzel zdravilo, ki je vsebovalo tudi opij, kar ga je uspavalo, da je zaspal, ravno ko je v knjigi, ki jo je bral, bilo je to delo z naslovom Pilgrimage avtorja Samuela Purchasa, prebral stavek »Kubla Khan je ukazal, naj tu sezidajo palačo in okoli naj urede prekrasen vrt; in tako so obdali z zidom deset tisoč milj rodovitne zemlje.« Opij in knjiga sta ga torej zazibala v triuren halucinogen sen, v katerem je pred njim nenadoma brez kakršnega koli občutka ali truda vstalo dvesto do tristo verzov dokončane pesnitve kot resnične stvari. Ko se je zbudil, se je verzov malce megleno spomnil in jih je hitel zapisati, kmalu pa ga je na nesrečo zmotil neki človek na delovnem obisku iz Porlocka, ga zadržal za celo uro, ko pa se je vrnil k rokopisu, je razočaran ugotovil, da čeprav se bežno spominja celotne vizije, razen izjeme osmih ali desetih raztresenih verzov in podob, vse ostalo izginilo kot podobe na gladini potoka, v katerega smo vrgli kamen, toda žal! brez zmožnosti povrnitve.

Tako je zapisal Coleridge v uvodu v izdajo pesmi Kubla Khan leta 1816, na začetku katerega je specificiral, da objavlja to pesem izključno na željo pesnika velike in zaslužene slave (Byrona), kar pa se avtorjevega lastnega mnenja tiče, bolj kot psihološko zanimivost. Od »dvesto do tristo« verzov, ki naj bi jih pesnik videl v sanjah, jih je ostalo le štiriinpetdeset.

Ali je to res ali ne, nam ne bo dano izvedeti, čeprav so po mnogem diskutiranju o pravem času in kraju nastanka Kubla Khana leta 1934 odkrili rokopis, na katerem je napisano, da je bil ta fragment sestavljen na kmetiji med Porlockom in Lintonom v jeseni 1797 v nekakšnem sanjarjenju, vzpostavljenem z dvema zrncema opija in da je bilo verzov še veliko več, a so izgubljeni. Ista zgodba torej, le brez »osebe iz Porlocka«, ki si jo je Coleridge najverjetneje izmislil, saj ga je bilo sram pravega vzroka, da se ni vsega spomnil oz. da mu je zmanjkalo navdiha. Pesnica Stevie Smith se mu je rahlo posmehnila in dejala, da je »oseba iz Porlocka« metafora za vsako dobrodošlo prekinitev avtorja, ki ni zmožen dokončati svojega dela.

Zanimivo je, da je Coleridge Kubla Khana objavil šele leta 1816 s tem velikim apologetičnim uvodom, čeprav ga je spesnil že toliko let prej. A Samuel nikoli ni preveč verjel v svojo lastno poezijo in vedno je objavljal z največjo muko, pa še to opremljeno z uvodi in razlagami. Leta 1816 pa je bil še posebej ranljiv, saj je bilo to že obdobje njegovega zatona. Vedel je, da bodo njegovi nasprotniki in kritiki padli po vsem, kar bo objavil in to se je res uresničilo. Kubla Khan je izšel skupaj s pesnitvijo Christabel in kritike so bile uničujoče. Njegov največji hkrati občudovalec in kritik William Hazlitt je zapisal, da »Kubla Khan kaže le, da lahko Coleridge napiše boljši nesmisel kot kdor koli drug v Angliji.«

V sami pesnitvi nam pesnik pripoveduje o vladarju Kubla Khanu (mi bi mu dejali Kublaj kan). Le-ta si da zgraditi veličastno kupolo ugodja ob reki Alf, ki teče skozi votline proti morju. Zato so dvakrat po pet milj rodovitne zemlje obkrožili z zidom in stolpi, noter pa so bili čudoviti vrtovi in nedotaknjeni gozdovi. Obenem pa je to tudi divji romantični svet, v  katerem žena joka za svojim demonskim ljubimcem, kjer nastane ogromen vodnjak, ki bruha kamne, med katerimi leno vijuga sveta reka, ki teče skozi gozdove in doline do neizmerljivih votlin in se v hrupu spusti v ocean brez življenja. In v tem hrupu Kubla zasliši glasove prednikov, ki napovedujejo vojno. Senca kupole ugodja pa plava na valovih, v tej sončni kupoli ugodja so tudi ledene votline. Nato pesnik pove o abesinski mladenki, ki je igrala na cimbalo in pela o gori Abora. Če bi pesnik mogel oživiti njeno pesem v sebi, bi lahko zgradil to kupolo v zraku. Na koncu imamo še podobo pesnika-vizionarja s plapolajočimi lasmi, ki naj se ga krona, ker se je hranil z medeno roso in pil rajsko mleko.

Pesem kaže stihijo nekih podob, ki nas res spominjajo na halucinacije. Taka je tudi forma, nekitična, verzi pa skačejo iz štirih naglašenih zlogov v pet ali celo tri. Rimanje je nepravilno, zapleteno, pesem ne pripoveduje zgodbe niti ne logičnemu razvoju. Pred podobo mladenke s cimbalom je premor kot med kiticama. 

Coleridge je pričaral eksotični orientalski prizor paradiža ter »čudež redke naprave« oz. Kubla Khanovo palačo. Pesem govori o vidni lepoti palače in njene okolice. Na to prizorišče so vplivali tako Platon, Shakespeare kot Milton, William Bartram (roman z naslovom Travels (1792)) in drugi, hkrati pa je to tudi pokrajina, ki si jo je lahko ogledoval izpred svoje lastne hiške v Nether Stowey. Tako pesem zmeša dejansko angleško pokrajino z eksotičnimi lokacijami, o katerih je pesnik bral v knjigah, zgoščuje prave in namišljene, sedanje in pretekle, mitične, osebne in javne prostore v en sam vzklik. Povezavo najdemo tudi s prijetnimi učinki opija, ki jih je Coleridge v nekem pismu že opisal kot začarane prostore z vodnjaki, rožami in drevesi.

Pesem je proslava samega umetniškega ustvarjanja in še več kot to. Z namigovanjem na tiranijo, vojno, žalovanje postaja vizija paradoksalnega raja, ki vsebuje tudi nasprotja – npr. sončno kupolo in ledene dvorane. Ter seveda impozantno figuro pesnika, za katerega se ne ve, ali predstavlja blagoslov ali prekletstvo za genij in inspiracijo. Poleg tega je tu še paradoks opija – Coleridge je tako lepo in slikovito pesnitev ustvaril iz izkušnje, ki prinaša bolečino in trpljenje.

Ena od možnih interpretacij v reki vidi življenje, ki vijuga skozi gozdove in doline, dokler se ne konča s padcem v – smrt. Kupola te palače (stolnice?) pa se dviga nad to, je nadživljenjska ali izvenživljenjska in k tej kupoli želi iti pesnik, želi si jo zgraditi, da bi se lahko povzpel nad življenje, izven časa in bi ga ljudje kot vizionarja ovenčali ter zapirali oči iz strahospoštovanja. Skratka, da želi pesnik izkusiti nekaj transcendentnega, nevidnega, večnega in celovitega, kar bi se spet skladalo z opijem, čeprav bi se končalo v neuspehu. V nekem pismu prijatelju je Coleridge napisal: »Tako si zelo si želim, da bi kot indijski Višnu lebdel nad neskončnim oceanom v zibki lotosovega cveta in se enkrat v milijon letih prebudil za nekaj minut – le da bi spoznal, da bom zaspal za nadaljnih milijon let.

Zanimivo je neko povsem drugo opažanje ob tej pesmi, namreč tisto, ki ga je v svoji zbirki esejev Druge raziskave objavil slepi argentinski predhodnik postmodernizma Jorge Luis Borges. Notri je esej z naslovom Coleridgeove sanje, kjer avtor piše ravno o Kubla Khanu in kako ga je Coleridge »izsanjal«. Najprej Borges navaja še druge take primere; menda je violinist Giuseppe Tartini sanjal, da hudič (njegov suženj) na violini izvaja čudovito sonato; ko se je zbudil, je po nepopolnem spominu zaigral Trillo del Diavolo oz. Vražji trilček. Tudi Robert Lous Stevenson naj bi v sanjah dobil idejo za svojega Jekylla in Hydea. A veliko bolj nedoumljivo je naslednje: dvajset let po izidu Kubla Khana (1816) se je v Parizu fragmentarno pojavila prva zahodnjaška različica ene od perzijskih svetovnih zgodovin Rašida ed-Dina iz štirinajstega stoletja. V njej piše: »Na vzhodu Šang-tuja je Kublaj kan postavil palačo po načrtu, ki ga je bil videl v sanjah in hranil v spominu.« To je napisal gazanski vezir Mahmud, Kublaj kanov potomec. V trinajstem stoletju je torej mongolski vladar sanjal palačo, pravi Borges, in jo zgradil v skladu z videnjem; v osemnajstem stoletju je angleški pesnik, ki ni mogel vedeti, da je bila ta stavba izpeljana iz sanj, sanjal pesem o palači. Za to Borges ponuja več razlag: lahko je le naključje, lahko da je pesnik res vedel za to (kar je zelo malo verjetno). Druge razlage presegajo racionalno: recimo da je vladarjeva duša, ko je bila palača uničena, stopila v pesnikovo, da bi jo ta obnovil v besedah, trajnejših od marmorja in kovin. Prve sanje so stvarnosti dodale palačo, druge pesnitev – gre za načrt, vzorec? Lahko da je spodletel: od palače so ostale ruševine, od pesnitve štiriinpetdeset verzov. Zato morda veriga sanj še ni pri koncu  in ji bo kdo v prihodnosti, nevedoč za tisto, kar se je že zgodilo, dal marmornato ali glasbeno obliko ... In še ena teorija, pravi Borges: Morda v svet polagoma vstopa arhetip, ki se ljudem še ni razodel. Njegova prva manifestacija je bila palača, druga pesnitev, toda ko bi ju kdo primerjal, bi ugotovil, da sta v bistvu enaki ...

Christabel

Zanimivo je, da je pesnitev, ki je imela največji vpliv na Coleridgeve literarne naslednike ravno tista, s katero se je mučil čez večji del svoje ustvarjalne kariere in jo na koncu kljub vsemu ni dokončal. Čeprav je dolgo ni objavil (šele leta 1816 skupaj s Kubla Khanom), jo je občudovalo mnogo ljudi, katerim je prebral ali dal za prepisati prvi del. Zato je obstajalo nekaj rokopisov različnih rok, kar je pomenilo tudi, da se pesem tu in tam razlikuje v malenkostih. Prvi del je Coleridge dokončal že pred izidom zbirke Lyrical Ballads, saj je bila le-sem pesnitev tudi namenjena, nato pa se je zelo dolgo mučil z drugim, od predvidenih petih delov. V vsaki naslednji izdaji je v uvodu obljubljal nadaljevanje in konec, a do tega ni prišlo. Pred prvim izidom Lyrical Ballads so znanstveniku  Humpreyu Davyu, Coleridgevemu in Wordsworthovemu prijatelju poročali, da Christabel obsega do 1300 verzov in da bo zaradi take dolžine izdana posebej. A v resnici pesnitev takrat še zdaleč ni bila dokončana in celo v njeni sedanji obliki dveh delov šteje »le« 700 verzov. Za drugo izdajo je Wordsworth v nadomestilo napisal pesem Michael, Coleridge pa se je še kar trudil s svojo Christabel, čeprav je v pismu prijatelju Poolu priznal, da je poskušal in poskušal, pa ni nobenega rezultata. Naslednje edicije Lyrical Ballads so bile tako v polnem znamenju Wordwortha, ki je užival vedno večjo slavo (in bo postal tudi poeta laureatus), medtem ko je Coleridge čutil, da ni uspel in da je propadel. V nekem pismu je skesano napisal, da je »Wordsworth pravi, resnični pesnik, jaz pa sem le neke vrste metafizik.«

Christabel je pripoved v obliki nočne more z gotskim prizoriščem, nadnaravnim tonom in nerazrešeno skrivnostjo. V tem je sorodna Pesmi starega mornarja, vendar se od nje tudi razlikuje. Skrivnost je namreč v tem, ali je Lady Geraldine, ki uroči junakinjo, tudi sama žrtev nekega zlega uroka ali je nekakšno utelešenje zla.

V pesnitvi namreč spoznamo junakinjo Christabel, ki moli za svojega izbranca pozno v gozdu. Tam zasliši neko ječanje in za debelim hrastom zagleda lepo in bledo damo na tleh. Le-ta ji pove, da ji je ime Geraldine in da jo je pet vitezov ugrabilo ter privedlo sem, nato pa tu zapustilo z obljubo (grožnjo?), da bodo prišli nazaj ponjo. Dobra Christabel jo želi rešiti ter jo povede na grad svojega očeta. Geraldine nima sape, da bi molila in najprej ne more sama čez prag, uspe ji šele s Christabelino pomočjo, ko gresta mimo stare psice, mastifa, ta zatuli, čeprav do sedaj ni izdajala nobenega glasu. Ko gresta mimo kamina, zaplapola ogenj. Ker ves grad spi, Christabel Geraldine odvede v svojo sobo, čez noč si bosta delili posteljo. Geraldine se spusti v nekakšen besedni boj z duhom umrle Christabeline mame, ki bi svojo hčer očitno rad zaščitil. Christabel se sleče in leže, nato pa se sleče še Geraldine. Tu se verzije razlikujejo – v nekaterih je njeno telo starikavo in grdo, v nekaterih to ni omenjeno. Ob kitici, v kateri se Geraldine sleče, je menda Shelley zavpil, navdihnila pa je Keatsa za sanjske prizore njegovih pesmi Lamia in The Eve of St Agnes. Ta kitica se glasi (oglati oklepaj pomeni verz, ki se je pojavljal le v nekaterih izdajah):

Beneath the lamp the lady bowed,

And slowly turned her eyes around;

Then drawing in her breath aloud,

Like one that shuddered, she unbound

The cincture from beneath her breast:

Her silken robe and inner vest,

Dropt to her feet, and full in biew,

Behold! her bosom and half her side –

[Are lean and old and foul of hue]

A sight to dream of, not to tell!

O shield her! Shield sweet Christabel!

Geraldine in Christabel preživita skupno noč in Geraldine uroči Christabel, tako da ta ne more povedati resnice o njej. V drugem delu naslednje jutro srečamo viteza Leolina, Christabelinega očeta, ki vljudno sprejme Geraldine in ko ugotovi, da je hčerka njegovega nekdanjega prijatelja Rolanda de Vaux iz Tryermainea, s katerim se je kasneje skregal, dvornega pevca pošlje na Rolandov dvor, da bi mu sporočil novico o Geraldine in da bi se stara prijatelja spet srečala. Pevec najprej prosi odloga za pot, saj je imel prejšnjo noč čudne sanje – v gozdu je namreč videl vitezovo priljubljeno golobico, ki jo je stiskala zelena kača. Zato bi rad šel v gozd pregnat morebitna zla bitja. Vitez obljubi Geraldine, da bodo kačo ubili, ona pa se obrne in pogleda Christabel, njene oči se nenadoma spremenijo v kačje in se skrčijo, da je Christabel nekaj časa pod šokom. Nato se Geraldine vsa nedolžna obrne nazaj k siru Leolinu. Medtem Christabel skuša povedati resnico o Geraldine, a zaradi uroka ne more in samo prosi očeta, če lahko spodi to žensko. To sira Leolina razkači, saj se počuti onečaščenega, napodi svojega pevca in odide z Geraldine. Sledi še zaključek drugega dela, ki govori o plešočem malem otroku ali palčku.

Lahko uganemo, zakaj je bilo Coleridgeu tako težko napisati nadaljevanje. V ospredju je pri junakinji, tako se zdi, nekakšna seksualna krivda. Ravna gostoljubno, a jo Geraldine oskruni. Ob tej Coleridgeovi plahosti pri obravnavi take teme so se kritiki precej nazabavali, nastajale so tudi parodije, kot je npr. tista, ki jo je v Blackwood's Magazine objavil neki William Maginn, kjer je Geraldine v resnici moški in se Christabel znajde noseča.

Coleridge je imel nočne more o čustvenih in seksualnih poželenjih, kar je njegov nasprotnik Hazlitt takoj opazil v Christabel. Avtorji gotske literature so namreč pogosto uporabljali grozljive elemente kot nekakšen blažilec, da so lahko seksualno in grešno uvedli kot sprejemljivo. Coleridge s svojo ukajočo sovo, kikirikajočim petelinom, mastifom, gradom, temnim gozdom, polnočnimi sprehodi na nek način počne ravno to. A zanj take teme niso bile sprejemljive. Sam se je npr. zgražal nad promiskuiteto meniha v istoimenskem romanu Matthewa Lewisa. To njegovo odvračanje od seksualnosti datira verjetno še iz mladosti, ko je v ženskah iskal predvsem nadomestne matere in sestre, ne pa morebitne žene in objekte poželenja; njegove zaljubljenosti so bile vedno platonične in obupane, a so ravno zaradi tega tudi vztrajale. Že pri svoji ženi se je bal takih izkušenj, zdaj pa je spoznal Saro Hutchinson, v katero se je zaljubil in ki mu je bila seveda nedosegljiva. To mu je popolnoma preprečilo obravnavo take teme v pesmi. (Prvi del je napisal še, ko je ni poznal.) Poleg tega pa se mu je zdela Christabelina rešitev (in s tem razplet pesnitve) s pomočjo njenega legitimnega ljubimca morda prelahka rešitev glede na zapletenost čustev, ki jih je sam v tistem času občutil.

Nadaljevanje nedokončane Christabel, naj bi bilo, kot v svojem romanu o Coleridgeu trdi James Gillman, tako: pevec išče grad sira Rolanda, a ga je odplavilo, ko pride nazaj, Geraldine (ki je v resnici neko nadnaravno bitje – to smo seveda bralci vmes že ugotovili, saj ni mogla moliti, iti čez prag, zbujala je ogenj, tiste sanje o golobici in kači pa so več kot jasna primerjava) spremeni podobo v Christabelinega ljubimca in sir Leoline hčer prigovarja k poroki, toda Christabel nenadoma začuti gnus do svojega dozdevnega ljubimca. Končno se vda očetovim prošnjam a v trenutku, ko se poročni obred začenja, se vrne pravi ljubimec, dokaže svojo legitimnost, bitje-Geraldine pa izgine in sliši se glas Christabeline matere.

Kot rečeno se je Coleridgeu, ki so ga v bližini Sare spet preganjale nekdanje nočne more (npr. da mu neka ženska želi izpuliti desno oko) tak konec morda zdel prelahek. Šlo je torej za področje, kamor si Coleridge skoraj ni upal in vprašanje je, zakaj je sploh zašel na tako temo.

Seveda se moramo zavedati, da v Christabel prevladuje nočna mora in ne komika. Coleridge je namreč eksperimentiral z ritmom in je pesnitev napisal na verzih, ki imajo po štiri naglašene zloge ter nedoločeno število naglašenih. To pa daje bolj komični učinek, podobne verze so uporabljali v Nemčiji, celo v prvem delu Fausta se jih Goethe poslužuje pri komičnih delih. Zato se pri Christabel včasih ne moremo odločiti, ali pesnik misli resno ali karikira in ironizira, kar daje rahlo neroden efekt. Coleridge je vsekakor mislil popolnoma resno.

Čeprav je Christabel ob izidu dobila slabe kritike, pa je navdušila mnoge velike duhove, med njimi tudi Walterja Scotta in Lorda Byrona, ki sta prvi del pesnitve slišala še pred njenim izidom in sta si oba od nje tudi kaj izposodila ter uporabila v svojih delih, ki so, paradoksalno, izšli pred objavo Christabel. Oba sta sicer priznala to literarno »tatvino«, vendar sta se postavila na blagohotni vzvišeni položaj nad Coleridgea in nihče jima ni ničesar očital, njuna dela so bila izredno popularna, medtem ko je Coleridge ob takih situacijah vedno pogorel.

Coleridge pa je vplival tudi na Mary Shelley. Njen Frankenstein je namreč nastal po nekem ponočevanju, ko je z možem in z Byronom v neki nevihtni noči na robu ženevskega jezera prebirala – Christabel.

Lord Byron, ki si je izposojal literarne teme pri Coleridgeu, ga je kasneje omaloževal in ga blatil kot mnogi drugi. Njegova ost je bila usmerjena proti vsem trem lakistom:

Thou shalt believe in Milton, Dryden, Pope;

Thou shalt not set up Wordworth, Coleridge, Southey;

Because the first is crazed beyond all hope,

The second drunk, the third so quaint and mouthy.

A čeprav mu moramo res priznati najslavnejše mesto med angleškimi romantiki, je vendarle tem trem možem veliko dolgoval, saj so pravično priznani kot začetniki angleške romantike. Zato si lahko kljub vsem značajskim napakam, poleg tega pa blatenjem in posmehovanjem poleg lastno občutene krivde in občutka propadlosti, le upamo, da je Samuel Taylor Coleridge našel odgovor na vprašanje, ki ga je zastavil v znanem citatu:

'What if you slept? And what if, in your sleep, you dreamed? And what if, in your dream, you went to heaven and there plucked a strange and beautiful flower? And what if, when you awoke, you had the flower in your hand? Ah, what then?'