Pogled na ta mali babilon je bil morda lahko lep le kdaj na promenadi, saj so potem kmalu zopet zavili v svoje ožine. Imeli so društva, cerkve pa tudi gostilne, kjer so lahko po mili volji stikali glave in zdaj so seveda lahko o čem razpravljali. Tisti, ki so glasno častili kraljeviča Petra, pa tisti, ki so na tihem molili za Horthyja ali Hitlerja, nič drugače pa ni bilo niti s tistimi, ki niso stavili na nikogar, temveč so trepetali le za svojo rit. Saj mnoge vojske vse tu naokoli so bile že v gibanju, njihovih jutrišnjih koordinat pa ni bilo več mogoče predvideti.
»Zgovoren pa nisi,« je naposled nekje za njim reklo dekle.
»Kdo bi pa po vsem tem bil?« jo je zavrnil.
»Misliš si, da sem ena tistih,« mu je stopila v korak.
»Prav nič si ne mislim,« ga je zjezilo, ker res ni o njej mislil. Imela sta skupno pot in zdelo se mu je prav, da jo pospremi. A zdaj jo je torej ošinil: bila je le za spoznanje nižja od njega, preščipnjena v pasu in tudi sicer tanka. Spominjal se je je kot dekletca, a zdaj je bila povsem druga. Čudil se je na tihem, da ni tega prej opazil – res je bila lepa, to je bilo prvo, kar ga je prešinilo ob pogledu. Dolgi svetli lasje so se ji razsipali ob ozkih licih in velike, rahlo poševne oči so se ji lesketale celo v slabotni svetlobi oddaljene razsvetljave.
»Kako se že pišeš?« je vprašal, čeprav je že tisti hip vedel, da to ni bila niti malo vljudna radovednost. »Celih pet let sem prihajal sem le občasno,« ji je zato skušal pojasniti. »Celo drevesa so medtem zrasla…«
»Ej?« je zdaj kar zastala. »Sparnsky?« ga je s poudarkom pokarala. »Naj bom užaljena, ker ste pozabili?« se je glasno posmejala. »Ali pa naj bom žalostna, ker me sploh niste opazili?«
»Oprosti,« je šepnil, ker je bil zdaj res v zadregi. Razumel je, da se mu čudi, saj bila sta iz iste ulice, vedel je kajpada, kje je hiša, a to je bilo vse –  in kako naj bi ji zdaj pojasnil, da bi tudi ona lahko razumela njegovo težavo. Živel je v tem mestu, pa ni živel v njem. Že od malega je bilo z njim drugače kot z vrstniki. Gospa Rosa ga je vodila le po uhojenih poteh in oče ga je vozil edino k reki. Pohajati je začel šele kot študent in to po tujih mestih, od lani pa je tudi ves prosti čas preživel na trasi novega mostu v Petanjcih.
»Oprosti tudi ti,« je zmignila Zinaida, ki je očitno razbrala, da mu gre zares. »Saj sem se ti jaz prilepila,« se je s prsti dotaknila svojih nakodranih ustnic. »Ampak te ne bom več silila, če nočeš,« je skomignila. »Ne vem, res, čemu bi bil to tvoj problem, če se meni ne spi?« je spustila glavo med ramena. »Molčim lahko tudi sama, vem,« si je odgovorila. »Pa tudi šetam se lahko, če se mi hoče,« se je zasukala na peti in se napotila. »Kaj mi pa kdo more?«
Molčal je, a je šel za njo.
Ni si znal pojasniti zakaj, a čutil je da mora.
Navsezadnje se tudi njemu ni spalo.
Iz papinskega zvonika je odbilo poluro; najverjetneje je oglasilo pol enih, če ne morda celo že pol dveh. Nato se je zmršilo tudi v luteranski cerkvi. Nekje v globini Szapáryjevega parka je ukal čuk, drugi, tu nad njima, mu je zdaj odgovarjal. Muzike so medtem potihnile, pijanci in razgrajači so se razšli, mesto je klonilo, se prepustilo, zdrselo v nočno brezveterje. Le to mlado žensko je še nekaj vabilo. Ali jo je pač gnalo. Hodila je z vse daljšimi koraki, nekako po moško. Krilo se ji je ob tem napenjalo ob kolenih, ji izrisovalo život, v katerem je bilo zdaj nekaj živalskega. Julian je na daleč poznal take ženske, nekaj je res bilo v njih, kar ni nikoli povsem razumel in ni znal podoživeti. Bile so prepolne želja in hotenja, cilja pa verjetno niso poznale. Zdelo se je, da kar nekaj bi – nekaj, kar je morda tisto pravo. A to ponavadi potem spet ni bilo, zato so se samo še bolj gnale in bile na razpolago vsem bedakom, ki so kaj ponujali.
»Saj vem, da ne razumeš,« mu je prebrala misli in zadržala korak. »Če oče ne bi bili bolni, bi šla tudi jaz naprej v šole,« ga je pogledala naravnost. »Imela sem dobre réde, tudi denar imamo,« je premolknila, kot bi se ji zazdelo, da je rekla preveč.
»Kaj pa je z očetom?« je torej vprašal.
»Nori so,« je zmignila.
»Nori?« se je začudil, saj ji ni verjel. Vsaj o tem bi pač zagotovo vedel.
»Glasbo mraza slišijo,« je zaupljivo šepnila. »Tudi poleti,« je prikimala. »Slišati je to, pravijo, kot nekakšno nebeško piskanje, ki je prepolno zemeljskih odmevov. Konjske podkve, ki udarijo ob kamen, zvenijo kot največji zvonovi. Prekladanje posode v kuhinji gre skozi ušesa, kot bi bilo vse iz čistega jekla. Že dolga leta zato pri nas doma hodimo po hiši kot muhe v močniku ...«
»Oče bi morda morali k doktorju?« je pomislil.
»Oče so bili tudi že pri doktorju,« je porogljivo prikimala. »Prepričati so ga hoteli, da se bo oglašanje mraza še razširilo in bo kmalu vsega konec. Rože bodo otrpnile, živali bodo obmolknile in tudi ljudje bodo nehali govoriti. Sonce bo podobno veliki bakreni krogli in se bo vsak dan le za nekaj ur dvignilo nad obzorje. Čisto tako bo tu, so mu pravili, kot je bilo tam v Sibiriji pri minus petdeset stopinj Celzija...«
»Kako pa oče vedo, kako je v Sibiriji?« mu ni šlo v glavo.
»Oče so vendar Rus,« se je nasmehnila. »Zato pa se pišem Kozlov,« ga je s kazalcem udarila po konici nosu.
»Kozlov, ja,« se mu je končno odstrlo. Zinaidin oče je bil eden tistih belogardističnih kadetov iz moskovske vojašnice, ki so po boljševiški revoluciji pobegnili iz države in se ustavili šele v teh krajih. Zelo hitro so se potem privadili, se naučili jezika, dobili državne službe in se celo dobro oženili. Od doma so jim ostali le še čuteči grleni napevi, in včasih jih je kdo pri šanku nagovoril, da so zaplesali kazačok, sicer pa niso kot mnogi tukajšnji prišleki razkazovali svoje drugačnosti. Edino, česar so se zdaj res bali, kot se pač tisti, ki ga je kača pičila, boji zvite vrvi, je bil komunizem in nekateri so tudi tu glasno svarili pred Sovjetijo, ki je že pozabila na vse dogovore s Češkoslovaško in Poljsko, si vzela baltiške državice in najverjetneje upala, da se ji bo v tej zmešnjavi nadrobilo še kaj. No, da bi se lahko komunizem kdaj razširil vse do sem, seveda ni zares verjel nihče in tukajšnji prestrašeni Rusi so se ljudem pač zdeli čudni ...
»Moj še večji problem, veš, pa je v tem, da tudi jaz slišim glasbo,« mu je obstala naproti in se preprijela čez prsi, kot bi skrivala goloto.
»Tudi ti?« je zadržal dih.
»Čisto mogoče je, da človek to pač podeduje,« je prikimala.
Z vsemi prsti si je segel v lase, se zazrl preko nje in je raje molčal. Bil je zdaj besen nase, ker ga je sploh lahko zvabila v noč, saj bila mu je že od začetka sumljiva in če je bilo le mogoče, se je doslej izogibal zmedenih žensk.
»Glasbo srca slišim,« je zamižala kot bi poslušala. »Pove mi o ljudeh tudi veliko takega, kar mi nočejo zaupati,« je vzdrgetala. »Pa tudi kaj takega, kar še sami ne vedo o sebi,« je še zmeraj miže nagnila glavo, kot bi bila nastavila lica nevidnemu soncu, ki je žarelo v njegovih prsih.
Odmaknil se je, stopil še par korakov vznak, se zasukal kakor zblojena žival, ki ji je strel spremenil smer in stekel v noč.